Marija Kmetova: Tramvaj. Hvala Bogu, zdaj mi pa nič več tako slaba ne prede, kakor mi jfe tedaj, ko sem prišla prvikrat v mesto! Takrat — zagledala sem iramvaj, to čudno to-zilo, ki se je samo od sebe pomikalo naprej, in bi se bila tako srčno rada peljala z njim. Z bratom sva šla po mestu. Tramvaj se je ustavil. Jaz pa: »Gor, gor, pojdi 110!« In sem že skočila v voz. Sprevodnik me je pogledal že hotel pozvoniti, da pojdemo dalje, pa me je vendarle še vprašal: »Imaš denar?« »Nimam, saj bo brat plačal!« »I kajpa, njega bomo čakaliU je zarentačil spre-vodnik, me nemilo privzdignil in postavil na cesto — in — čink! — voz je oddrdral — pa brez mene! Cesta je zaplesala krog mene — ozrla sem se. tam ob hiši je stal brat in se mi hudomušno smejal. Meni se je pa podrla sreča. Hvala Bogu, zdaj ni več tako! ¦ Odkar ima naš Štefanček tramvaj in tramvaje za po vsera svetu, se vozarimo okrog po mili volji. Pa 12 brezplačno, pa vsak dan in po ves dan in vsepovsod! O, zdaj mi je dobro! Komaj se Štefanček zbudi, niti ne vidi ne dobro, že me vpraša prav prijazno: »Njujork?« In vzame vozovnico iz torbice in jo preščipne in mi jo izroči. In čez nekaj časa: »V Šiško?« Dan na dan je oprtan s torbico, vsepovsod je polno tramvajskih voznih listkov, kolikor nas je v ¦ družini, jih pobiramo in se vozarimo po vsem svetu. »Na luno?« Tudi na luno vozi Štefančkov tramvaj in na sonce. Časih je proga takale: Ljubljana, Njujork, Pariz. Šiška, — preko lune v Afriko in na Vič. In še taka: Rim, Moste, Čikago, Prule, mimo sonca in v Azijo. Kar uaprej in naprej. Glede tramvajskih. vozov ni težkoč. Tramvaji so utoli, mize, zofe, postelje in mizice in stolčki. Občin-stvo so vsi, ki jib. Štefanček slučajno zagleda, a največ se prevažam jaz, morda prav zato, ker mi je y otroških letih tako bridko spodletelo. Vsi, kar nas je, moramo pripravljati tramvajske vozovnice, a Štefan-ček izdaja tudi karte »za šalo«, to se pravi, da kar nekaj pomiga s prstki in ti si misliš, da dobiš karto, ui spet nekaj pomenca, kar pomeni, da jo preščipne. in zakliče »čink!« in se peljemo ko veter — »za šalo«! Ta šala se spremeni časih v bridko resnico. »Štr-bunk!« se prevrne tramvaj — stol z mize — in padeino in pademo z Njujorka naravnost na luno ali pa nazaj. Vendar se naš gospod sprevodnik ne joka dosti. Prav resno nagubanči čelo, si popravi torbico, že drži karto in klešče v roki, že vpraša: »Dve celi? Tri polovične? Za vse otroke? Dobro. Na Šmarno goro? Prav. Prosim!« In ko se še pobiramo s tal, se že peljemo, največkrat seveda v Njujork, sain Bog ve zakaj vprav tja. Zatot kaj se zmenimo pri nas za razne nove tram-vajske proge, ki so jih zgradili, ki jih še kanijo zgra-diti in ki so že v prometu! Pri nas je to vse doma. Pa velja pri nas tudi glede tramvaja: »Ljubo doma, kdor ga ima!« 13 Marijin vrtec v Grosuplju na Dolenjskem. Tudi mi se lahko oglasimo. Marijini otroci v Grosuplju. Čeprav smo Dolenčarji, vseeno iniamo prav lepo število v Marijinem vrtcu. Lansko leto so nas gospod katehet vprašali, če se vpišemo v Marijin vrtec, pa vsi smo bili zadovoljni. Vsak mesec nam povedo, kda) gremo k spovedi in tudi kdaj bo shod. Vsak mesec komaj čakam. Naš gospod katehet so zelo pridni, a otroci porednejši, ipa vseeno gre. Zelo rada sem v Marijinem vrtcu in tudi moj brat. Lepo Vas pozdravlja Frančiška Mehle, Perovo pri Grosuplju. Marijin vrtee v Halozah — Sv. Trojica. Tudi pri nas v Halozah je ustanovljen Marijin vrtec. Zelo lepo je bilo, ko se je vršilo pri Sv. TTojici v Halozah vpisovanje Mari-jinega vrtca. V Marijinein vrtcu nas je lepo šievilo. Tudi itnamo sestanke, in sicer v mesecu dvakrat. Komaj čakamo. da nain oznanijo, kdaj bo sestanek. Sestanki se vrše v nedeljo, in sicer v cerkvi. Pri sestankih pa nastopamo: naj-prej molimo skupaj, potem deklamiramo in pojemo pe-smice, ki jih nas učijo g. organist, nazadnje je govor. G. katehet nam razložijo, kaj ie treba, da postanenio res člani Marijinega vrtca, otroci Marije in prijatelji Jezusovi. Tudi >Angelčka< imamo naročenega. Najlepša ipovest v »Angelfikn« je naš prijateljček Gvidon. Lepo pozdravljamo vse otroke Marijine in čitatelje »Angelfka«! Tilika Mer-čeva. Dekliški Marijin vrtec v šmihelu pri Novem mestu. Prvi četrtek v ranem jutru je iz nebeških višin priphil smrtni angel in utrgal bel cvet — malo součenko Elico Burgar, učenko TII. razreda v šmihelu pri Novem mestu. Rajna Elica je bila tiha in marljiva v šoli. Bolezen — jetika se je že dalje časa čitala z njenega obrazka. Kljub bolezni je vendar redno in vestno hodila k shodom Mari-jinega vrtca. Bila je zvesta Marijina hčeTka in z lilijo je odšla od nas. Pričakovale smo belo ženo — pa tako hitro ne — saj je komaj mesec dni, odkar ni Elke v naši družbi. Zdaj pa je že nirtva. Marija, nebeška Mamica, ljoibi nedolžnost in to se je pokazalo. Čudno! Ko so nesli belo krsto naše Elke, se je solnčece skrilo in nebo je rosilo nedojžne solze — kap-Ijice. Ko je bila krsta že v črni zemlji — je dež pre- 14 nehal in solnčiii žarki so poljubili malo gomilico. Ob od-prtem grobu smo ji zapele v slovo: »Počivaj Elka naša draga, v tihotnem grobu tu sladko!« S težkim srcem in solzami v očeh smo se ločile od naše drage Elice. »Marijin vrtec« v Žužemberku in na Koroški Beli: Pride na vrsto prihodnjič! — Urednik.