KURDIJA Slavko	izvirni
znanstveni članek
SOCIALNA POSTMODERNIZACIJA: POGOJI OBLIKOVANJA NOVIH DRUŽBENIH IDENTITET
Povzetek. Tekst se ukvarja z nekaterimi vidiki problematike stratifikacije in družbene identitete v pogojih razvite moderne (postmoderne) z ozirom na njeno kulturno transformacijo". Družbene spremembe narekujejo potrebo po rekon-ceptualizaciji nekaterih temeljnih pojmov, ki so vezani na teorije družbene identitete in družbenega razlikovanja. Zastavlja se vprašanje o primernosti klasične rabe koncepta razreda, sloja, statusa, predvsem pa razumevanja kriterijev, ki definirajo določeno družbeno skupino in njeno distink-tivnost. V primerjavi s klasičnimi teorijami razrednosti je temeljna sprememba, ki zaznamuje razvito moderno družbo, premik od materialne k nematerialni oziroma od nivoja produkcije k Uroki sferi potrošnje. Osnovna hipoteza pravi, da je sodobna družbena stratifikacija v prvi vrsti kulturne narave. V okviru novih kiterijev distinkcije pa nekoliko večjo veljavo pridobijo pojmi, kot so: potrošnja, okus, vrednote, življenjski stil. Skupaj bi jih lahko imenovali socialni stil.
Ključni pojmi: družbeni razred, sloji, status, diferenciacija, potrošnja, socialni stil, družbena identiteta, postmoderna
Uvod
Namen teksta je prikazati spremembe, ki izhajajo iz kulturnih sprememb v sodobnih družbah in jih nekateri avtorji (npr. Baudrillard, Jameson, Crook) v splošnem razumejo kot spremembe, ki določajo postmoderno družbo. Ključna teoretska premisa diskurza postmoderne, ki zadeva problem prepoznavanja novih družbenih identitet, je v tem, da se novonastali družbeni segmenti oblikujejo in reproducirajo skozi polje kulture. Sodobno razumevanje diferenciacije in seg-mentacije družbenih skupin predpostavlja vse večjo vlogo kulturno-simbolne komponente, ki se uveljavlja kot nov kriterij distinkcije. Čeprav večji spekter kulturnih možnosti ne pomeni neposredno tudi več kulture nasploh, se skupaj z ekspanzijo t.i. novega srednjega razreda povečuje tudi njegova kulturna kompe-tenca. V tem smislu nekateri avtorji govorijo o novih kulturnih pridobitvah oziro-
* Stavko Kurdija. strokovni sodelavec na Fakulteti za družbene vede.
ma učinku kulturne distiukcije na oblikovanje družbenih identitet, pa naj gre za sloje, življenjske stile ali razrede.
Vprašanja o konstituiranju novih oblik družbene identitete se bomo lotili skozi optiko tradicionalne sociološke tematizacije družbenega razlikovanja - družbenih stratumov, življenskih stilov, slojev in še posebej razredov. Pojem razreda - ki znotraj stratifikacijske tematike nedvomno predstavlja torišče problema družbenega razlikovanja - se v razmerah razvite moderne, njenih spremembah in njihovi naravi ter položaju posameznika v teh družbah dodobra spreminja. Narava sprememb, o katerih bomo govorili, zahteva bistveno spremembo njegove pomenske konotacije. Redefiniranje razrednosti pomeni predvsem premik od hierarhičnosti, vertikalnega razumevanja razrednega pozicioniranja posameznika ali družbe, k horizontalnemu, diferencialnemu razumevanju. Diferenciacija v tem okviru zadeva vsebinsko in ne strukturno razliko med družbenimi skupinami. V ospredje stopijo predvsem tisti elementi delitve (razločevanja), ki so kulturne narave - kot možnosti, oblike percepcije in selekcije znotraj nematerialnega oziroma onstran materialnega, ki zadeva zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Z vertikalnim konceptom razrednosti - ko se družbo v splošnem razdeli s pomočjo hierarhične lestvice, ki strukturno naddoloča smer, vsebino in mejnike družbene dinamike -se obenem otežuje zaznavo ali nemara celo onemogoča podrobnejšo analizo nekaterih temeljnih vsebin sodobne družbe. Pogosto se govori o t.i. novih temah' razlikovanja: spolni dihotomiji, potrošništvu, množični kulturi, subkulturi, etničnosti ipd.
V sociološki literaturi zadnjih desetih let, je tako opazna množica poskusov, ki so vsebinsko različni, pa vendar vsak od njih kaže splošno imanentno logiko sodobnih družb: gre za slojevsko fragmentacijo in zamegljevanje ostrih (pogojno rečeno) razrednih meja. Gre za očiten premik od "tradicionalne, poiarizirane diho-tomije k elaboriranem mozaiku razrednih segmentov'' (Crook, Pakulski, Waters 1992, 21). Že Webrovo večdimezionalno izhodišče pri pojmovanju razredov: delovanje trga, ekonomski interes kot posledica širših vrednotili preferenc, etika dela in znanje (vednost), je predhodnica' novejših teoretičnih dosežkov stratifikacijske tematizacije. Tako npr. Giddens (Clark, Lipset, 1991) govori o avtonomnem srednjem razredu, Bourdieu (1986) o novi mali buržoaziji (New Petit Bourgeoisie), Inglehart (1990) o postmaterializmu, Beck (1992) o individualizaciji, Lipset (1991) o zatonu razredov ipd. Osnovne elemente dinamike sodobnih družb, ki so obenem razlog novih pojmovanj, bi lahko zvedli na nekaj skupnih imenovalcev: 1. stratifikacijska morfologija korenini v vse večji diferenciaciji življenjskih stilov, 2. zaton ekonomskega determinizma in močno uveljavljanje komponente kulture; 3. spremembe v odnosih znotraj družine - mobilnost je vse manj determinirana z družino in vse bolj s sposobnostjo prilagajanja socialnim razmeram, kreativnostjo, izobrazbo; organizacija političnih strategij ne temelji več na razredni, marveč na drugih vrstah lojalnosti.
Potrošnja vseh vrst postane element diferenciacije: predmetna, simbolna, kulturna, medijska potrošnja ipd. - vse, kar je moč 'trošiti', okusili, izbrati in uporabiti razlikuje. Lahko bi rekli, da je izvor stratifikacije stratifikacije v prvi vrsti kulturne narave.
Diferenciacija
Diferenciacija je klasični sociološki literarni osrednji pojem, ki označuje omenjeno vrsto sprememb. Herbert Spencer je prvi, ki je pojem diferenciacije porabil za opis višje stopnje razvitosti angleške družbe v primerjavi z ostalim svetom. Višjo stopnjo diferenciacije je primerjal z notranjo naravno harmonijo manjših, specializiranih enot, ki so urejeno povezane med seboj. Svoje razumevanje diferenciacije je pravzaprav naslonil na temelje darvinističnega nauka - bolj diferencirane družbe so bolj napredne družbe, ker so bolje prilagojene svojemu okolju. Spencer predpostavlja, da so moderne družbe bolj diferencirane kot pretekle.
Proces diferenciacije, ki je obenem tudi proces modernizacije družbe, za Webra predstavlja tudi temelj za dinamiziranje in spreminjanje stratifikacijske strukture družbe. Njegova opredelitev presega Marxovo opredelitev razredne strukture, saj vsebuje implicitno relativizacijo (tudi svoje) razredne staikture. Weber se je zavedal vprašljivosti rigidne razredne dihotomije. Marxovo izhodišče o razredni bipolarnosti lastnikov kapitala in razlaščene delovne sile predpostavlja konflikt med razredoma in imanentno težnjo po razrešitvi konflikta, ki da jo prinaša revolucionarnost razrednega boja. Weber ni verjel v konfliktnost med razredi tako kot Marx, saj je v osnovo razrednega odnosa postavil logiko ekonomije in trga, kjer je odnos med razredi odnos med "kupci in prodajalci" (Clark, Lipset 1991)- Tudi vprašanje razredne zavesti - ki se pri Marxu konstituira kot idejno (ideološko) vezivo enega razreda nasproti drugemu - Weber pojasni s tem, da ni ene (monolitne) oblike razredne zavesti, marveč gre za empirično različne družbene kontekste, kjer se na podlagi interesa družbene skupine lahko združujejo ali pa si nasprotujejo v različnem času in prostoru. Skratka, tudi v družbi klasičnega kapitalizma ne more razredna zavest predstavljati kolektivnega idejnega elementa, ki deluje kohezivno ne glede na čas in prostor. Lahko obstaja zavest kot zavesten interes glede na konkretno družbeno situacijo, predvsem glede na konkretno subjektivno situacijo, ne pa v smislu zavesti vseh posameznikov, ki delijo skupno usodo kot skupek objektivnih materialnih karakteristik. V tem smislu je Webrovo izhodišče individualna situacija v primerjavi z Marxovo razredno. Vprašanje nasprotujočih si razrednih interesov, ki jih Marx projicira v konflikt, Weber ne razume nujno kot konflikt, ki bi destabiliziral družbo, ampak kot notranjo logiko trga, ki daje in odvzema možnosti. Življenjske možnosti (Life chances) dobijo pri Webru središčni pomen za definiranje družbene razrednosti. Razredi so skupina ljudi s podobnimi življenjskimi možnostmi - ki pomenijo moč za uveljavitev svojih sposobnosti na trgu, s ciljem pridobiti dobrine oziroma kapital.
Vse to kaže na specifiko Webrovega razumevanja razredov, ki jo zaznamuje empatičnost v odnosu do posameznika, saj izhaja iz velikega razpona možnosti posameznikovega načina življenja. Lahko bi dejali, da je njegova konceptualizacija razrednosti individualistične narave.
Ravno obstoj večjega razpona možnosti, večje heterogenosti - ki obenem pomeni manjše možnosti za oblikovanje monolitnih družbenih formacij (razredov) in Webrova navezava na 'individualne zgodbe', v logiko njegove teorije nujno vsadi potrebo po nekem dodatnem konceptu. Pojem statusa, ki ga vpelje, naj bi
zajci ravno tista razliko (ostanek), ki se pojmu razreda izmuzne. S konceptom statusa je močno relativiziran pojem razreda kot homogene družbene formacije. Njegova vpeljava predstavlja vkjučitev določene kulturno simbolne komponente kot kriterija distinkcije med družbenimi skupinami. Predstavljala naj bi prestiž, čast, ugled ipd., predvsem njihovo percepcijo oziroma količino sprejete' časti, ki jo posamezniku dodelijo drugi. Pojem statusa je tako izrazito subjektivna komponenta, ki odraža posameznikov odnos do sebe in percepcijo odnosa drugih do njega samega. Vrednotenje posameznikovega statusa tako seže izven ekonomske sfere in predstavlja nekaj podobnega, kar bomo kasneje opredelili kot kulturni kapital (Bourdieu). Praktično status lahko obsega tako družbene (zunanje) sestavine posameznikovega življenja, bogastvo, ugled, religijo, kot tudi njegove individualne (notranje): fizično privlačnost in socialne spretnosti vseh vrst1.
Razredna polarizacija, ki je značilna za zgodnje obdobje industrijskih družb, je s procesom vse večje diferenciacije tudi vse bolj izgubljala na pomenu. Razredne teorije so tako ostale pred dilemo: ali korenite spremembe znotraj obravnave kategorije razrednosti ali ponovna reafirmacija ortodoksnih razredno teoretskih izhodišč, za kar družbenost sama ne daje preveč ugodne zaslombe. Če že govorimo o razredih, je na vsak način ustreznejša prva inačica teorije, ki govori o notranje dvojni naravi (intrinsically double nature) družbenih razredov. Izkaže se namreč, da neka navidez homogena družbena skupina (npr. razred) ne usmerja družbenega delovanja zgolj tako, da bi to delovanje predstavljalo 'konsistentno razredno delovanje', marveč delovanje posameznikov navdihujejo interesi, ki močno presegajo (predpostavljene) razredne interese, potrebe ali želje. Posameznik se za svoj družbeni položaj bori tako v ekonomski sferi kot v sferi kulture1.
Kriteriji delitve
Za razvoj modernih družb je še posebej značilna diferenciacija na polju dela. Njeno logiko vse bolj določa vse večja specializacija in delitev delovnih opravil v procesu produkcije, ki jo splošno imenujemo delitev dela. Tako je poklicna struktura postala ključni indikator za določanje posameznikovega družbenega položaja, nivoja njegove osebne blaginje, njegovih življenjskih navad in možnosti. Predstava o poklicu oziroma položaju na delovnem mestu kot osnovi posameznikove socialne umeščenosti ne velja zgolj za občo, neznanstveno javnost. Postala je temelj sociološkega diskurza o neenakosti, ki je tako znotraj teorij
' Sem luhku Štejemo spretnosti v komuniciranju, nastopanju. obnaSanju, ugajanju, ustvarjanju določenega vtisa ipd Nekatert avtorji /xijasnjujejo socialne spretnosti (social skills) kot nov kriterij zaposlovalne polilike, ko gre za iislutnostne tlejaenosli. Manageiji pri tem dajejo vse manj ¡xmdarka samemu delu oziroma delavčevim tehničnim spretnostim in vse ve£ t.i. socialnim spreinosiim. To so sposobnosti izrekanja dobrodoillc. ponujanja In prodajanja Maga, umirjanja iieugottnili situacij ipd. (Krompton 1993).
'Hoj za kulturni kapital, ki dolgoročno povratno vpliva na vrednost ekonomskega kapitala, je natančno in obširno začrtal Hiere Bourdieu v delu: Distinklion (1986) in danes predstavlja referenčno delo za vse. ki se lotevajo kulturne slrrilijikacije.
neenakosti (ali npr. v okviru teorij mobilnosti) na podlagi teh razlik, družbene agregate poimenoval razredi. Osnovni namen definiranja razrednosti je bil zajeti družbenost in njeno raznolikost z univerzalnimi, shematičnimi koncepti. She-matizacija naj bi po eni strani predstavljala opis družbe same, po drugi pa služila kot pripomoček za redukcije družbenosti (teorije) na tako raven, ki omogoča obravnavo nečesa tako kompleksnega, kot je družba. Kljub težavnosti pri identifikaciji in definiranju razredov zaradi domala neskončnega števila možnosti na trgu (delovne sile) je Weber vendarle za razrede označil naslednje družbene skupine:
-	delavski razred na splošno
-	drobna buržoazija
-	tehhniki, specialisti, upravljalci nižjega ranga
-	razredi privilegirani z lastnino in izobrazbo (poklici z vrha hierarhične lestvice).
Ena najbolj splošnih in uveljavljenih oblik definiranja razrednosti je delitev, ki temelji na razlikah vpoklicu. Tudi že Marxov kriterij razredne delitve neposredno kaže na distinkcijo v poklicni dejavnosti, le-ta je namreč v močni korelaciji z vrsto in količino kapitala. Nekje z Webrom pa vse do danes so se kot kriterij distinkcije uveljavile poklicne kategorije. Francis Galion je menil, da poklicna struktura ni le instrument opisa družbe, marveč lahko predstavlja naravno hierarhijo sposobnosti in celo morale. Razvrstitev in izbor poklicnih kategorij sta se s časom spreminjala, vendar sta v osnovi ostala enaka. Njuna hierarhična razvrstitev poteka od lastnikov in upravljalcev produkcijskih enot do delavcev brez izobrazbe in kvalifikacij. Eden zgodnejših in bolj znanih poskusov te vrste je tudi lestvica National Opinion Research Centra (NORC, Chicago, 1947), ki se je uveljavila predvsem v okviru raziskovanja javnega mnenja in je predstavljala statusno poklicni razpon od izrednega, odličnega (excellent) do revnega (poor) v devetdesetih kategorijah.
Pomembno se je zdelo, še posebej mnogim sociologom, postaviti takšno poklicno lestvico, ki ne bi služila zgolj popisu in državni statistiki, ampak bi ustrezala sociološki obravnavi problema razrednosti. Takšen poskus neoweberjanske tradicije predstavlja delo J.H. Goldthorpea. Hope-Goldthorpeova lestvica iz sredine sedemdesetih je specifičen rezultat te vrste:
Uslužbenci
(Service)	I
II
Posredniki
(Intermediate)	III
IV
V
profesionalci višje stopnje, administratorji in managerji v večjih industrijskih postrojenjih; profesionalci nižje stopnje, administratorji, tehniki višje stopnje, managerji v manjših podjetjih, nadzorniki uslužbencev;
Rutinski uslužbenci, duhovščina, trgovski administratorji, uslužbenci za okenci, pisarniški uslužbenci; Svobodniki umetniki, drobni podjetniki; Tehniki nižje stopnje, nadzorniki delavcev;
Delavci
( Working)	VI Kvalificirani (izurjeni) delavci;
VII Polkvalificirani in nekvalificirani delavci. (Crompion 1993, 58-59)
Prednost takšne sedemstopenjske razvrstitve naj bi bila v tem, da ni hierarhična, marveč odraža tudi strukturo razrednih odnosov.
Kriterij poklicne stratifikacije je postal ključ za razvrščanje ljudi v družbene razrede. Kritike take poklicne stratifikacije govorijo v prid tezi, da v modernih družbah ostaja nek nepojasnjen segment, katerega vzroke ustrezno pokaže šele sociologija kulture slojev'. Konkretno bi to pomenilo, da je narava odnosov, ki jo definira posameznikova zaposlitev, prav tako ali pa v veliki meri odvisna od družbenega konteksta, kije del neke zaposlitve, komunikacijske mreže delovnega procesa, kulturne predstave in stereotipov o poklicu, spolne, starostne in etnične zastopanosti znotraj poklica in s tem povezanih družbenih predstav o poklicu ipd. Statusno poklicni redukcionizem, ki ne upošteva komponent kulturno simbolnega konteksta poklicnih delitev, izgubi velik del tipično sociološke vsebine pri obravnavi družbenih razredov.
Premik od razreda k statusu nakazuje ravno željo po preseganju ekonomskega, poklicnega ali kakršnega koli drugega determinizma in kaže na na nujno upoštevanje kontekstualne, socio-kulturne komponente. Vpeljava pojma status je imela za cilj ravno onemogočanje kategorialnega ekskluzivizma znotraj stratifikacijskih teorij. Tako danes* status opredeljujejo kot: - stanje stvari neke posameznikove objektivnosti, to je zamejenosti njegovih življenskih možnosti, torej kot neke vrste usodo; - kot skupnost enake 'zavesti' ali skupne kulture, kjer kultura za 'člana' skupnosti pomeni smiselni temelj njegove identitete; - kot določeno potrošniško kategorijo oziroma kategorijo življenjskega stila kot skupka kulturnih praks'.
Kakorkoli že, očitno je, da ni teoretske paradigme razrednosti ali stratificira-nosti, ki bi imela jasen primat oziroma ki bi postavila ekskltizivne kategorije, ki bi pojasnjevale razlike v družbi. Ne gre zgolj za razlike v tem, katera od 'razrednih lestvic' je objektivnejša, očitno so razlike že v osnovnem konceptu diferenciacije: Ali je sodobna družba družba statusov ali družba razredov? /Mi je jasna definicija "razreda"? Ali je koncept razreda v sodobnih pogojih sploh še smiselno uporabljati? Ali bi bilo nemara bolje ponovno osmisliti, rekonceptualizirati in reafirmirati kategorijo družbenega razreda? Ali je potrebno ločeno obravnavati družbeno strukturo in družbeno delovanje? ipd. Odsotnost konsenza med različnimi teorijami diferenciacije, je neposredno pogojena z odsotnostjo konsenza v sociologiji (kot teorije o družbi) nasploh. Ob tem seveda mislimo, da gre v prid sociologiji, da ji na tej točki spodleti'. Končna objektivizacija družbene realnosti bi pomenila bodisi zaton sociologije ali pa bi dokazovala, da je s samo družbo nekaj narobe.
'Empirična interpretacija in pojasnitev statistično signifikantnega razlikovanja med /taktičnimi kategorijami sami ¡m sebi ne zadostujeta.
• Uthko bi dejali, da se opis /tojma slants od same vpeljeve pri lVebru do danes ni kaj dosti (aH v osnovi) spreminjal Razlage novejših avtorjev so velikokrat samo [xirafmze samega IX'ebra
' Tudi praks v načinu govorjenja, oblačenju, nastopanju, drti telesa ipd.
Kulturna transformacija ali socialna postmodernizacija
Omenili smo že, da je z nastopam "družbe statusov' in s procesom njegove nadaljnje segmentacije prišlo pri kriteriju distinkcije do splošnega premika, ki vodi od sfere produkcije do sfere potrošnje. Potrošnja, ki nujno vključuje akt izbire6 in okus, ki izbiro določa. Okus je kot opredmetena kultura postal eden od ključnih meril nove distinkcije.
Spremembe, ki se dogajajo vzporedno s spremembami v procesih diferenciacije na vseh družbenih področjih so osrednjega pomena za postmoderno in to dobo pravzaprav določajo. Neskončnost vprašanj, ki jih poraja vpeljava pojma postmoderna družba od samega tolmačenja pojma do poskusa opredelitve (zgodovinskega) časa njegove vzpostavitve in konsenza o njegovi konsistentni uporabi, tudi ni predmet razprave na tem mestu. Opredelitev je v tem kontekstu splošna in opredeljuje nedokončan proces moderne, ki je deležen temeljitih sprememb kulturnih, nazorskih in življenjskih vzorcev, ki določajo sodobno družbo. Velikokrat so nejasne tudi razlike med pojmi postmoderna in postindnstrijska družba. Njuno razliko bi v tem kontekstu lahko zaznamoval ravno analitski fokus bodisi na produkcijo (postindustrijska družba) oziroma na porabo (postmoderna). Če za postindustrijsko družbo velja, da še vedno veljajo materialno-ekonomski kriteriji diferenciacije, za postmoderno veljajo druga, kulturno-simbolno merila.
Pogoje za vstop v postmoderno zaznamujeta dva temeljna procesa (Crook, Pakulski, Waters, 1992): proces diferenciacije - visok nivo kompleksnosti delovnih opravil (funkcij), njihova ozkost in visoka specializiranost; in proces racionalizacije - visoko pragmatična organizacija, ki stopnjo diferenciranosti integrira z upravno birokratskimi strukturami, ki delujejo v skladu z etiko trga - t.j. principom ekonomske moči - in etiko komoclitete (načelom ugodja). Torej je postmoderna pravzaprav rezultat dveh procesov modernizacije, ki sta se razmahnila do ekstrem-nih meja. Vendar pa postmoderne ne moremo razumeti zgolj in samo kot nadaljevanje moderne, razlike med njima je pravzaprav razlika med dvema diskurzoma. Torišče dinamiziranja modernosti je v delitvi družbenih podsistemov na podsistem politike, ekonomije, znanosti ipd., ki pa med seboj še ohranjajo neko stopnjo funkcionalne soodvisnosti. Medtem ko je izhodišče postmoderne predvsem diferenciacija na polju kulture ali percepcije kulture, njena hiperdiferenciacija (Crook, Pakulski, Waters 1992) vodi v stanje, ko so družbeni podsistemi ali deli podsistema med seboj neodvisni7. Do teh procesov ne pride samo na ravni podsistemov, drobitev se izvede tudi na ravni sistema posameznikovih vrednot, za katere so prej veljala nekakšna univerzalna izhodišča. Hiperedifernciacija v sferi individualnih življenjskih zgodb (Beck 1992), usodno zaznamuje pomebnost posameznikovih odločitev, ki določajo posameznikovo biografijo'. Postmoderno zaznamuje ravno dejstvo, da posameznik v večji in odgovornejši meri vpliva na svoje življenje. "Življenje kot celota - če le ni prepuščeno naravnemu toku, ampak je vodeno za-
• Izbira je selekcija znotraj omejenih družbenih motnosti.
'Vtem smislu Imamo lahko te \X'ebra za glasnika f>ostmoderne, ko govori o neodvisnosti birokracije od drugih druibenih podsistemov, vojske, ¡lolllike Ud.
vestno - je serija dokončnih odločitev, skozi katera duša ... izbira svojo lastno usodo". (Weber, v Crook ... 1992, 18) Psevdo romantična slika posameznikove afirmacije je zgolj ena plat čas:» postmoderne. Njene razsežnosti, ki jih prinaša: odgovornost odločitve, tveganje (glej, npr. Beck 1992, Wilke 1993), neizprosnost delovanja podsistemov (zaton 'države blaginje'), izguba konstituirajoče kohezivnosti tradicionalnih vezi in vrednot, ki so jazit služile v oporo in zaščito, pa so elementi, ki drugače zarisujejo perspektivistične vizije postmoderne. Njena dvojna narava je razlog, da se jo, ali glorificira ali pa opisuje njene apokaliptične razsežnosti. Nezvedljivost obeh tokov na objektivno interpretacijo potemtakem onemogoča tudi konsezualno oceno razvoja postmoderne njene vrednosti ali celo njenih kulturnih pridobitev'.
Ena od takšnih 'pridobitev' je komoditeta". Proces komodifikacije kot eden ključnih procesov, ki povzročijo vstop v postmodemo, obenem tudi eden njenih ključnih notranjih diskurzov. Teoretska tradicija kritične teorije družbe opredeljuje pozni kapitalizem kot sistem, v katerega reprodukcijo določa ne le kulturna produkcija, marveč ravno tako tudi kulturna potrošnja. Oboje postane enakovreden del telesa kapitala. Lahko bi dejali, da to ne velja zgolj za kulturno produkcijo. Za postmodemo je potrošnja elementarna nujnost za uspešno delovanje. Potrošnja celo prej kot produkcija sama ustvarja potrebo za uspešno reprodukcijo sistema, saj je v njem zapisana želja po ugodju. Potrošniška kultura je ključni element generiranja kapitalizma postmoderne.
Ker je kulturna produkcija'' tako kot materialna podvržena imperativu potrošnje, se pravi, da teži k temu, da bi zadostila vsem vrstam in količini tržnih potreb, je postala industrializirana. Učinek tovrstne produkcije običajno imenujemo množična kultura. Tisto, kar zaznamuje postmodemo, je ravno triumf množične kulture. Razprava o množični kulturi se nemara zdi relevantnejša, kot je videti na prvi pogled. Razlike v kulturnih kompetencah, okusih in stilih namreč določajo splošno družbeno strukturo. Afirmacija kulturne aristokracije, npr., ki je slonela na razlikah med kulturno posvečeno elito in ne-kulturo množice, se je v zgodnji moderni še vedno kazala kot razlika med meščansko nobleso - poznavalko dobrega okusa in stila in izvenstilskim' in neokusnim' plebsom. Ta razlika se je v vrhuncu moderne izražala kot kritika kulturnih' - kulturne elite na ogrožanje kulture kot take s strani nekulturnih' - kulturno neizobražene mase, ki svoje kvazi-kulturne potrebe in želje zadovoljuje na nizki oziroma prenizki kulturni ravni.'"
Proces komodifikacije kot tretji ključni proces postmodernizacije v osnovi je v soodnosu s tistim, kar Benjamin v svojem referenčnem tekstu Umetniško delo v času tehnološke reprodukcije imenuje tehnična reproduktivnost umetnosti. Anti-auratičnost, ki jo prinaša razvoj novih tehnologij reprodukcije in komunikacij, ima
" Komoditelo označujeta nekako dva /tojma,. ki se prekrivata pri prevodu besede commodv: to je [to eni strani dobri ua-l>lago. /« drugi/m udobnost-ugodje. V luiiem kontekstu je poudarek na drugem prevodu.
* taliko jo razumemo tudi kol simbolno produkcijo, tisto, ki prihaja z medijem jezika, govorice in zapisa. V njenem okviru je tako produkcija resna kulturna', medijska produkcija, /mi tudi vse bolj uveljavljena produkcija na /mlju informatike.
*Pri kritiki te vrste je fmtrebno ločiti med listo, ki je zgolj orodje ohranjanja položaja elite In listo, ki zmore realno teoretsko rejleksijo učinkov množične kulture.
po Benjaminovem mnenju emancipatorični potencial. Utelešajo ga umetniške prakse radikalnih avantgard in, kar je pomembno za naš okvir, pojav popularne kulture. Popularna kultura s svojo industrializacijo - ki jo omogočajo ravno novi reproduktivni postopki - postane množična kutura. V takšnem položaju postaneta kultura in umetnost vsesplošno dostopni takorekoč vsakomur in povsod. Radio, knjige, časopisi, gramofonske plošče, televizija in drugi mediji, ki omogočajo ne-biti prisoten na samem mestu dogajanja umetniškega spektakla, kljub temu lahko zadovoljijo potrebo po njegovi potrošnji. V času moderne se tako vzpostavijo razmere, ki svoji osnovni logiki odražajo t.i. komodoficirano kulturo.
Enega ključnih razlogov za nadaljnji proces komodifikacije lahko najdemo v vse večji domestifikaciji ('privatizaciji') kulturne konzumpcije (Crook... 1992, 66). Razvoj novih komunikacijskih tehnologij", računalništva in drugih elektronskih medijev, omogoči, da se dogodki z neverjetno hitrostjo oziroma virtualno istočasno dogajajo na več mestih hkrati. Se več, mesto in čas dogodka lahko izberemo arbitrarno. To omogočajo sateliti, televizija, različne vrste video in avdio rekorderjev, računalniki, planetarno telefonsko omrežje in pa seveda nov, globalni 'imperativ", internet'3.
Premestitev kulturnega dogodka v privatno okolje gospodinjstva, družine in kabineta usodno zaznamuje odnos do branja kulturnega'teksta oziroma kulture same. Posredniki, ki vstopijo med avtentičnost kulturnega dogodka in njegovega potrošnika, so mediji. Kulturna potrošnja postane medijsko posredovana, to pa določa tudi vsebino in obliko dogodka. Postmoderno kulturo, njeno vsebino in obliko oblikujejo v veliki meri mediji.
Množična kultura
Kulturne spremembe in neustavljiv prodor množične kulture tako povzročijo tudi velike premike v odnosu do nekaterih osnovnih vrednot kot torišča kulturne ali pa kar duhovne substance kate rekoli družbene skupnosti. Masovna proizvodnja in vse večje trženje kulturne produkcije na ta način delujeta destabilizirajoče tudi na nacionalne kulture. Množična kultura je nekakšna globalna kultura, ki v odnosu do specifičnih kultur lahko deluje kot tuja kultura. Še posebej, če jo sooči-
" Nedvomno je eden ključnih temeljev za nastanek nove socialne In kulturne konstelaclje v revolucionarnem razvoju komunikacijskih tehnologij Avtorji govorijo o "krčenju prostora, časotmo-prostorski zgostitvi'. Premagovanje flzlčno-proslorskega m časovnega okvira, ki ga omogoča razvoj satelitskega prenosa informacij, takorekoč Izniči sirotke vseh trst globalne komunikacije. V taktnih pogojih nestuienlh motnosti se pretok in količina informacij močno intenzivirata.
" Tu se stvari te ne končajo. Razpravo bi lahko nadaljevali v smeri simulacije in lilpersimulacije. ki nakazujeta motnost, da realni dogodek pravzaprav s/iloli ni več /mtreben. Realen neobsloj dogodka nas ne omejuje, da ne bi mogli Imeli simuliranega dogodka Virtualnosl dogodka - ki ga v sploSnem omejuje zgolj tetja. potreba ali domišljija - /*i je zadovoljivo nadomestilo za njegovo realno odsotnost Spomnimo se le razvoja t.i. Vinualne realnosti, digitaliziranega /irosiora, objektov in zvokov, tako na trgu zabavne elektronike, kot npr. na trgu prostorske simulacije v arhitekturi Po drugi strani pa se zdi, da za nadomestilo realnosti zadostujejo te sami klasični mediji (npr. tlollywood kot največja tovarna sanj In simulator realnosti).
mo s togimi nepropustnimi nacionalnimi kulturami. Množična kultura implicitno vsiljuje individualizacijo subjekta kulturne potrošnje - od (socialne) skupine do posameznika. Poskuša odpreti tisti tržni prostor, ki ga skrivajo individualni stili, subjektivne estetske predstave, želje in potrebe ter vse, kar sledi posameznikovemu okusu. Skozi množično kulturo se na novo determinira vrednostno konfiguracijo o t.i. visokih in nizkih kulturah. Pravzaprav eliminira njuno dotedanjo hierarhično razmerje. Eden poglavitnih učinkov širjenja množične kulture je brisanje mej med izbrano, visoko kulturo stila in okusa ter ne-kulturo' množice in njenih popularnih praks. Lahko bi celo rekli, da je s svojo vlogo uspela inkorporirati tako višje kot nižje segmente kulturne hierarhije. Kot bi dejal Featherstone, gre za "kolaps hierarhičnega razlikovanja med visoko in množično/popularno kulturo; za stilistično mešanje, ki favorizira eklekticizem in prelivanje kodov, pastiš, ironijo, igrivost in poveličevanje površine negloboke' kulture; za zaton izvirnosti, genialnosti umetniških ustvarjalcev." (Featherstone, v: Crook, Pakulski, Waters 1992,177)
Konstituiranje socialnc identitete in pogoji razvite individualizacije
Novonastala kulturna konstelacija usodno zaznamuje tudi tisto sfero družbenega, ki je običajno domena stratilikacijskih teorij vseh vrst. Razmere, ki na novo definirajo prepoznavnost družbene skupine, po novih kriterijih in vsebinah izhajajo iz tistih pogojev, ki določajo identiteto. Pa naj gre za identiteto posameznika ali družbene skupine - tudi skupine kot stratuma ali celo razreda. Kulturne spremembe povzročijo, da se v temeljih spremeni tudi potek konstituiranja posameznikove socialne in kulturne identitete, neke vrste posameznikove sekundarne socializacije". Lahko rečemo, da se redefinira sam pojem identitete. Spremembe zadnjih desetletij ustvarjajo pogoje, ki kličejo po spremembah v teoretsko referenčnem okviru in konceptih, ki se tičejo obravnave identitet, socializacije in individualizacije. Sociologija zadnjih desetih let ponuja vrsto natančnih analiz in raziskav, ki odsevajo srž sprememb. Nekateri jih imenujejo categorical shift (Beck), drugi spet cultural shift (Ingelhart) ipd, pri tem da vsi v temelju merijo na sociokulturne spremembe, ki se dogajajo v odnosu med posameznikom in družbo oziroma družbenimi skupinami.
Okoliščine, ki določajo posameznikovo identiteto - kot socialno usodo - niso več tradicija, objektivna danost, danost neposredne okolice ali socialni izvor posameznika. Njegova socialna usoda" je v veliki meri posledica zavestne izbire -procesa racionalne selekcije. Posameznik ni več togo vezan na apriorne socialne okoliščine, svoje neposredne dejanskosti, marveč v skladu s svojimi predstavami, željami in potrebami določa svojo perspektivo. Na ta način aktivno, s preferenčni-
uSekundaren ¡traces določa npr. količina kulturnega kapitala, ki lahko velja kot eden ključnih fiogo-jev vertikalne mobilnosti v razvitih drutbah
" U/Hiraba besede usoda se zdi na tem mestu bolj ustrezna, kot bi se zdelo na prvi pogled Rek 'prihodnost je zapisana v zvezdah'. Je v sodobnosti fmtrebno brati v smislu: prihodnost (posameznika) je odvisna od vrste njegovih odločitev. Beseda usoda dodatno konotira refleksijo in uravnavanje dogodkov v prihodnosti. Unijo teh dogodkov Reck označuje s jmjmom biografija.
ml kriteriji, ustvarja svojo lastno mrežo in določa svoje komunikacijsko okolje -redefinira svojo lastno identiteto.
Organizacija posameznikove biografije poteka v medprostoru med standardnimi biografijami (tistimi, ki jih določajo institucije) in posameznikovimi željami oziroma njegovimi odločitvami. Torišče standardne biografije je delovno razmerje. Tu se kaže primer, kako so standardi, ki jih določajo institucije, lahko tudi hud omejitven faktor. Sistem socialnega zavarovanja je npr. neposredno vezan na plačano delo oziroma delovno razmerje. Če posameznik ne dobi zaposlitve, mu je kljub njegovi želji, odtegnjena tudi večina možnosti, ki jih (v okviru standardne biografije) nudi sistem socialnega zavarovanja. (Beck 1992, 134) Proces izbire in odločitev posameznikove "biografije" je oblika "samo-refleksivne" sestavljanke, ki poteka znotraj (prostorsko in časovno določenih) institucionalnih možnosti. V veliki meri se na nov način odpira pomembno poglavje o odgovornosti sprejemanja odločitev, ki določajo posameznikovo biografijo (usodo)". Odločitve kot take ne le da so lahko sprejete, marveč jih na neki (časovni ali prostorski) točki celo moramo sprejeti Negativne konsekvence ne izhajajo samo iz slabih ali nepravilnih odločitev, lahko so posledica zgolj ne-sprejetja odločitve. Odločitve zajemajo spekter možnosti, ki se v praksi kažejo kot izbira izobrazbe, poklica, zaposlitve, zakonskega stanu, števila otrok ipd., kar v nadaljevanju odpira možnosti in potrebo po nadaljnjih odločitvah, listih, ki izhajajo iz posledic prvih.
Dvojnost individualizacije se kaže pravzaprav na vseh nivojih družbenega. Njeno zaokrožanje na mejah, ki jih postavljajo institucije, poteka očem nevidno in je nekakšen latentni stranki učinek. Beck navaja primere izobraževalnega sistema, trga delovne sile, politike ipd. Med bolj indikativnimi je primer televizije. Kako televizija "individualizira in standardizira" hkrati? Posameznika odtegne iz kon-verzacijskega razmerja z bližnjimi, družino, drugimi posamezniki tradicionalne skupnosti, obenem pa mu nudi popolnoma isto - institucionalizirano televizijsko produkcijo konverzacijskih razmerij.. V tem smislu vsakega posameznega (osamljenega) gledalca strukturno izenačuje kot svojega naslovnika. Vsi so deležni iste vsebine (sporočila), čeprav med seboj ne komunicirajo. Avtorji govorijo izoliranemu množičnem občinstvu oziroma "standardizirani kolektivni eksistenci izoliranega množičnega samotarja" (Anders, v Beck 1992, 132). Ne le televizija, mediji nasploh zadovoljijo posameznikovo potrebo po individualnosti v obliki vsakodnevnega standarda. Vsakemu ponudijo isto ob istem času. Lahko govorimo o nekakšni transkulturni medijski univerzaJizaciji (standardizirani globalizaciji), ki jo nacionalne ali geopolitične meje vse težje zadržujejo.
Individualizacija, ki je v tem kontekstu razumljena kot izoliranost v sferi privat-nosti, ne pomeni hkrati tudi ločenosti od okolja. Beck (1992, 133) pravi, da se zunanjost obrne navznoter in tako poslane privatnost. Segmenti subjektu zunanje realnosti postanejo sestavni deli njegove privainosti. Odločitve, ki so sprejete individualno, so na nek način odločitve, sprejete pred tem nekje drugje". Bistvo razvi-
"K lemn lalilto dodamo ludl vprašanje /msameznikove kreativnosti, ki ravno tako lahko odpira ali zapira prostor družbenih možnosti.
"Tipičen printerje npr. transport. Posameznik resda sam doloii čas In mesto /miovanja. vendar je pred tem te določen nek vozni red, ki je izhodišče njegove odločitve.
tih, modernih družb je seveda v tem, da pred tem sprejete odločitve' omogočajo dejansko takšno število naknadnih posameznikovih možnosti, da je končna izbira percepirana kot resnično individualna.
Mesto subjekta oziroma stanje njegove individualnosti se po Beckovem mnenju nahaja nekje med sistemom in življenjskim svetom (okoljem). Subjektov prostor je omejen ali vselej skorajda neskončen. Njegov Jaz je v množici osamljen, a odgovoren za svoje mesto in podobo sebe. Če je v predmoderni veljalo, da je posameznikov neuspeh ali nesreča slej ko prej posledica slabe usode, ki so mu jo namenile višje sile, je v moderni iskanje vzroka neuspeha merilo na sistem -posameznik je globje vzroke lastne zapostavljenosti pripisoval rigidnosti družbenih norm in splošni nepravični ureditvi družbe. Posrmoderna označuje premik v polje individualne odgovornosti. Ovire in prepreke v veliki meri obstajajo znotraj posameznika. Tisto, kar prepreči uresničitev njegove želje, je red odločitev v njegovi biografski zgodbi. Pogoji možnosti navajajo k odločitvam, ki lahko veljajo kot poskusi tvegane igre. Naslov Beckovega dela Risk Society je v tem smislu pomenljiv. Ravno tako Wilkejeva knjiga Sistemska teorija razvitih družb (1993), povdarja nivo rizika, kot ključnega dejavnika razvitih sistemov. Tveganje kot sestavina razvoja predstavlja nujno ceno, ki jo družba mora plačati, če vztraja na povečevanju kompleksnosti. To, da ni več referencialnega, integralnega sistema, ki bi uspel totalizirati delovanje subsistemov, pomeni (Wilke 1993), da ni sistema, ki bi prevzel odgovornost za odločitev posameznika ali subsistema, oziroma bi njegovo odločitev legitimiziral (denimo v primeru, ko se je iskazalo, da odločitev ni bila prava). Posameznikova biografija je skozi red in izbiro vselej na spolzkih tleh. V okolju številnih možnosti, kjer vlada nujnost in tukajšnjih odločitev, se ustvarijo pogoji, ko je posameznik vselej v bližini ali na robu nekakšnega tveganja. Odločitve so lahko prepozne, prenagle, preambiciozne, preskromne. Družbena blazina, ki naj blaži posledice spodletelih biografij, pa je z zatonom države blaginje vse tanjša. Zdi se, da bi v perspektivi sprememb in razvoju družbe prej moralo priti do premikov v načinu ravnanja - v smislu refleksivnih17 ravnanj, kot pa bi lahko pričakovali ponovno uveljavitev ali nadaljnji obstoj države blaginje.
Nove oblike družbene identitete
Ker izbira in odločitve v temelju definirajo oziroma spreminjajo podobo posameznika v sodobni družbi, s tem določajo tako njegovo individualno kot socialno ideniteto. Tisto, kar je subjektovo zunanje. Psihoanalitična teorija bi to imenovala Nadjaz (instanco zakona, etike) in Ideal-jaz (instanco želje in poistovetenja)1*. Z drugimi besedami, družbeno mesto posameznika izhaja iz njegove individualizirane, ponotranjene zunanjosti oziroma delov zunanjosti. Pri čemer so elemeti zunanjosti nivo institucij, ki deluje dvojno: obenem kot generatorji individua-
r Rejlebslrnosl je. ojtozarja Beck. sploSna značilnost razvitih itrnib V okviru fximena samo-razuntevanja In samoo/xnovanja je podobna Uihmanovi predpostavki o sistemski avtopoesis. "Glej npr. ?.iieh (1982).
lizacije in nosilci standardizacije. V obdobju institucionalizirane individualnosti lahko posameznik zmanjša pomen svojega socialnega izvora - družinskega in statusnega, ju potisne v ozadje in v smislu determinant svoje biografije deluje refleksivno. Na tem mestu lahko pritrdimo Beckovi ugotovitvi, da družbenost ne izhaja več iz zavezujočih oblik kolektivne zavesti kakršne koli družbene enote - npr. razreda, statusnih skupin ali družine, marveč "sam posameznik postane reprodukcijska enota družbenega znotraj življenjskega sveta". Ljudje z enakim ali podobnim socialnim ozadjem lahko ali celo morajo sestaviti povsem drugačne biografije. Njihovi življenjski stili, mreže komunikacij, izgled, politični in vrednotni nazori, skratka njihove socialne identitete, so med seboj dobesedno neprepoznavne. Sklep o socialnem pozicioniranju skupine ali posameznika na družbeni lestvici, s tem da bi poznali zgolj njegovo socialno ozadje, je skorajda že metodološka napaka. Vse kaže, da se bodo morali uveljaviti novi prijemi znotraj stratifikacijskih analiz. Takšni, ki bodo poleg osnovnih (klasičnih) socialnih kazalcev vse bolj upoštevali elemente, ki jih razkrivajo npr. teorija kulture, psihologija (tudi psihoanaliza), teorija potrošnje, medijev, stilov, okusov ipd.
To nas zopet vrača k izhodiščnemu vprašanju: kako strukturno zajeti družbeno razslojenost v pogojih visoke moderne? Identiteta družbenih skupin in posameznikov je onstran razrednih ali statusnih kolektivnih zavesti. Njene meje so neeksluzivne, relativne, premakljive in se celo prekrivajo med seboj. Če takšna predpostavka lahko velja kot izhodišče, relevantnost ponovnega razmisleka o tem, ali lahko elemente družbene strukture še obravnavamo s konceptom razreda oziroma splošno s hieraričnimi koncepti družbene neenakosti. Tako analiza neenakosti kot analiza družbene strukture,stoji pred novim poglavjem.
Novo obravnavo družbene identitete lahko razumemo kot redefiniranje družbenih skupin glede na vrsto življenjskih praks in ne zgolj na (demografski) opis akterjev. Nemara je res, kot pravi Beck, da se z zatonom tradicionalnih oblik in pogojev življenja ne izničijo razredi kot taki, marveč se le-ti emancipirajo od omejevalnih kriterijev, ki določajo razrede. Družbena situacija sili k premiku od restriktivnega k elaboriranemu kodu, ko gre za stratifikacijske teorije. Kako pač drugače pojasniti nekonsistence in idejno (pa tudi ideološko) prekrivanje navidezno izključujočih se ravnanj oziroma družbenih skupin, ki lahko tvorijo 'začasne koalicije', če za to obstaja poseben, konkreten interes. Nekdo, ki se lahko pridruži protestu lokanega prebivalsta proti hrupu zaradi zračnega prometa, je obenem član sindikata delavcev kovinske industrije, in na volitvah voli konzervativce. (Beck 1992, 101) Takšne 'pragmatične alianse" ne kažejo samo konkretne posameznikove potrebe po preživetju, ampak potrjujejo samo naravo in moč individu-alizacije kot ključnega procesa na vseh poljih družbenega. Podobno je s problemom neenakosti. Njena hierarhična konceptualizacija ne more ustrezno prevesti pojavnih oblik oziroma same narave 'razvite' neenakosti. Kot na vseh drugih poljih, kjer se neustavljivo utrjuje individualizacija, se tudi neenakost redefinira kot "individualizacija socialnega tveganja". Tveganje v Beckovem pomenu postane torišče novih oblik konflikta. Družbeno tveganje - ki smo ga že opredelili kot tve-
ganje glede vrste odločitev in izbir - se kaže predvsem kot individualno tveganje". Neenakost tako lahko operacionaliziramo kot količino, vrsto in percepcijo tveganja posameznika in jo tako lahko kvantificiramo.
Okvir novih družbenih identitet mogoče najbolje ponazarja vprašanje politične identitete (navezuje se na že omenjene začasne alianse, ki v parlamentarno strankarskem žargonu predstavljajo t.i. nenačelne koalicije) in vprašanje družbene mobilnosti.
Pojav nenačelnosti v polju politike predstavlja uveljavitev individualizacije -kot pragmatično racionalnega diskurza, ki meri na učinek na političnem trgu. Gre za pridobivanje političnega kapitala z realnim učinkom - z uresničitvijo zadanega socialnega, ekonomskega ali političnega projekta, ne glede na konsistentnost v nazorskih okvirih konkretnega političnega subjekta (npr. stranke). Takšno prakso potrjujejo na ravni individulnih političnih preferenc volitve v večini evropskih držav, kjer je vidna nekonsistentnost politične izbire glede na razredni oziroma socialno slojevski vzorec. Ta predpostavlja situacijo, ko družbena skupina kot sloj ali razred (v klasičnem razumevanju teh pojmov) na volitvah izbira tiste predstavnike, ki naj bi predstavljali idejno perspektivo določenega družbenega segmenta. Več novejših evropskih raziskav pri analizi volilnih izidov potrjuje neustreznost t.i. razrednega vzorca in predstavlja nekakšno 'neujemljivost' volilnih izbir. Kaže se, da ta 'neujemljivost' (arbitrarnost, nedoslednost) narašča v zadnjih desetletjih - nekako tako, kot narašča stopnja družbene diferenciacije razvitih sistemov. Vsekakor ne gre za slučajne ali posebne zgodovinske okoliščine, po katerih se bodo sčasoma stvari zopet vrnile na svoje mesto, marveč za pogoje, ki takšna ravnanja postavljajo v okvir splošnih kulturnih sprememb. Omenjeni politični bricolage, ki predstavlja hiperracionaliziranost nazorov in pomeni popolno uveljavitev načel praktičnega učinka (imeti korist; materialni, simbolni, kulturni, ali politični profit), bi v tem smislu lahko imeli za kulturno pridobitev. Lahko rečemo, da se s trendom individualizacije povečuje možnost za uveljavitev tržnega pragmatizma v politiki, ki bi - v smislu razlogov onstran politike - lahko imel svoje pozitivne konsekvence20.
Podobna logika velja glede mobilnosti. Koncept prestopanja med družbenimi ravnemi v obliki vertikalnih, hierarhičnih premikov je v sedanjih razmerah domala neuporaben. Mobilnost bi v pogojih razvitih diferenciranih družb prej lahko razumeli kot možne začasne ali stalne premike posameznikove identitete v več
" Ker se socialno tveganje kate predvsem bot individualno, osebno tveganje, sta socialni ftrillsli in nelagodje. Iti ju sprota. psihološke narave Heck navaja tipične ftsihoanalUične termine, ko /toiutztirja obliko socialne Itrize, ki jo jtovzroča tveganje: nevroze, občutek krivde, tesnoba, osebno nezadovoljstvo ipd l\>jem krize se tako direktno vete na [njem bolezni ■ socialna kriza je nekakšna oblika psiltosocialne bolezni. V tem je nemara tudi razlog močnega revi valil psiholologije v družboslovju ■ Psychotvelle. (Heck, 7992, 100).
"Jasno je, da Ima nenačelnimi laltko ludi drugo plat ■ golo pehanje za oblast. Omemba nenačelnosti na tem mestu meri izključno na nenačelnost kot pragmatizem. Takšna ¡/olltlčna dría lahlto marsikoga razočara, a zdi se. da bi to lahko preitsiavljalo pozitiven premik. Se //osebno, ko govorimo o slovenski poli-liki. Vo drugI strani /¡a je paradoksalno, da o konstruktivni nenačelnosti laltko govorimo le v listih drutbenlli okoljih, kjer obstaja trend k razvili indlvldiializacljl, kar bi za Slovenijo zaenkrat letko trdili.

smeri21. Pogoji hipersimulacije (in njene percepcije) omogočajo prestopanje med nivoji, obenem pa celo hkratno bivanje na dveh različnih indentitetnlh pozicijah. Ker je močno razvrednotena vloga lastnine in kapitala kot materialnega posedovanja in visoko afirmirana vloga simbolnega, kulturnega kapitala, nastanejo razmere, ko v družbi ne veljajo več fizikalni zakoni' materije, ampak zakoni označevalca - zakoni fikcije, želje, metafore, znaka. Mobilnost pomeni mobilno sestavljanje in samo ustvarjanje (fr. brikolaž) posameznikove identitete. Takšno pojmovanje se v temelju razlikuje od klasičnega razumevanja mobilnosti.
LITERATURA
Baudrillard, Jean. 1981. For a Critique of the Political Economy of the Sign. Telos Press, St. Louis.
Beck, Ulrich. 1992. Risk Society, Sage, London.
Bourdieu Pierre. 1992. Distinction: A Social critique of the judgement of taste. Routledge, London, New York.
Clark, T.N., Lipsct, S.M. 1991. Arc social classes dying?. International Sociology, Let. 6, St.4.
Cronipton, Rosemary. 1993. Class and Stratification, Cambridge.
Croock, S„ Pakulski, J., Waters, M. 1992. Postmodern ization, Change in Advanced Society, Sage, London.
Consumption, Identity and Style Marketing, meanings and the packaging of pleasure, London-New York, Routledge. 1990.
Featherstone, Mike. 1987. Lifestyle and Consumer Culture, Theory Culture and Society 4.
Featherstone, Mike. 1987. Leisure, symbolic power and the life course Theory Culture and Society 4.
Giddens Anthony. 1989. Nova pravila sociološke metode, Studia humanitatis, Skuc, FF, Ljubljana.
Inglchart Ronald. 1990. Cultural Shift in advanced industrial society, Priccton University Press, Princeton, New Jersey.
Jameson, Frederic. 1992. Postmodcrnizem - Kulturna logika poznega kapitalizma, Problemi-Razprave, Ljubljana.
Ju/.nič, Stane. 1987. Predavanja i/. Antropologije, FDV, Ljubljana.
Klinar, Peter. 1979. O življenjskem stilu na Slovenskem L, II, TiP 16,1-2.
Weber, Max. 1988. Metodologija društvenih nauka. Globus, Zagreb.
Weber, Max. 1988. Protestantska etika in duh kapitalizma, škuc. Studia Humanitatis, Ljubljana.
Wilke, Helmut: 1993 Sistemska teorija razvitih družb. ZK, FDV, Ljubljana.
Toš, Niko. 1988. Metode družboslovnega raziskovanja. DZS, Ljubljana.
Žižek, Slavoj. 1982. Zgodovina in nezavedno. CZ„ Ljubljana.
"JniniC (1987) bi dejal: posameznik ni samo listo kar je, ampak ludl tisto, lair je lahko (kar je bil in
bo).