591 Ciril Zlobec SMER VRNITVE Je moj korak dovolj možat in moje noge še nedolžno bose, še otroško krvaveče, da v puščavo, ki potujem čeznjo, če že ne poti vsaj svojo sled začrtal bom za smer prestrašene vrnitve od nikoder? POTUHNJENI Vse do včeraj, zdi se, je še bil, PROMETEJI a danes ni več ognja, ki bi drzno kradli ga bogovom, ne ljudi, ki z njim premagovali bi temo in zimo: prometejskega upora ne poznamo več, poznamo pa vso kazen zanj: v izpraznjenem prostoru med bogovi in človekom je ostala le še prometejska muka: vsak na svojo skalo usode smo priklenjeni za jastreba, ki trga nam in golta drob, Deset pesmi 592 Ciril Zlobec ker (skrivoma, potuhnjeno) še zmerom sanjamo vsak svoj nesmrtni prometejski upor. NE PRIMERJAJ Ko vsa si od ljubezni: ko jo misliš, ko jo kličeš, ko se ji nasmihaš, ko jo zapeljuješ, ko jo piješ, ješ, vdihuješ, ko jo govoriš, ko jo jokaš, ko ti hoče biti strup v drobovju, ko za njo capljaš utrujena, neuslišana, ko jo preklinjaš, ko ti je nenadna rana, ko ti je obliž na rani, ne primerjaj istega z enakim, dneva z dnevom ne primerjaj, ne primerjaj ga z nočjo, nikoli mene s tabo, nikoli sebe z mano: ljubezni z najino ljubeznijo nikoli ne primerjaj. Ne primerjaj. Ne primerjaj... PROKRUST Samo navidez mračni burkež, ki zašel je v svetli čas bogov in vanj, mogočni kontrapunkt junakom meča in zvijač, postavil svojo strašno posteljo — Prokrust, nesmrtni modrec, v ta naš čas z nezasolzenimi očmi si gledal, videl in nas prepoznal: v tvojo posteljo zdaj sami legamo, v njej trgamo in lomimo si ude, ker — 593 Deset pesmi preveč ni manj pogubno kot premalo. Zdaj vsi smo urezani po lastni meri, toda le zakaj, za vraga, kar naprej še stokamo in krvavimo? ZDAJ JE TU Moralo je vdreti od nekod. Skozi strop? Skozi steno? Skozi slabo zatesnjena okna? Skrito v jutru, ki ga skoznje vsak dan vdihne vase, utrujena, ta soba? Skozi vrata, ki že malodušno, skoraj malomarno zapisujejo, ki sproti že morda pozabljajo vse naše odhode, naša vračanja in niso več nepodkupljiv mejnik za svet na tej in oni strani? Moralo je vdreti od nekod, ker zdaj je tu, vse bolj med nami, ker nam je vse bolj tesno, ker nam že zmanjkuje zraka, ker drug k drugemu ne moremo, ker drug drugega že več ne vidimo, ker: ... se sploh poznamo še med sabo? KRATEK CAS Kratek bil je naš trenutek KENTAVROV neobrzdanih kentavrov: neizmeren prostor brez obzorij vseokrog, neubranljiv izziv za daljen in visok pogled, za neutrudljivost hitrih nog, za nezgrešljivi lok. Ciril Zlobec Zdaj vse manj smo scela, zmerom bolj razpolovljeni: živalska polovica nas ne more več nositi utrujena, človeška še z višavami se spogleduje, zbegana brez lastnih trdnih tal pod sabo. Prej neizmerni prostor brez obzorij vseokrog, zdaj tesen, ograjeni krog, samo trenutek smo bili kentavri, zdaj samo še lačna konjska staja, otrpla od strahu — zmerom, ko napoči čas, se od nekod priplazijo volkovi. RESBESEDA Koliko besed za sleherno besedo, I - koliko besed najplodnejše prsti, vrhnjega in najglobljih slojev zemlje, koliko besed dežja v to prst, besed svetlobe, zraka, koliko besed iskanj zavezanih oči in bosih nog na utrudljivi poti, koliko besed približevanj od vsepovsod, dobrikanja, ko jo zaslutim, želje po dotiku, ko pred njo obstanem kot pred ženo, ki me je čakala, ko sem jo iskal, edino med besedami, ki je res moja, moja resbeseda. Moj goli človeški glas? 594 595 Deset pesmi 2. Kje je moj glas? Pa saj ga še zmerom, tudi tale hip, kot ptica pesem pred izbruhom jutra v grlu čutim — ta svoj glas, svoj goli človeški glas: toplota, ki mu je življenje in ji on življenje daje, vsa še zmerom ni se ohladila, iz polnočnega studenca mrtvi mesečini še odseva opoldanska svetloba, ki je že bila beseda, v molku, ki ni smrt, od stene k steni grla strune še so, kot nekoč, napete, z upanjem v besedo čakajo, da se jih dih dotakne ali pa raztrga krik. Vso te imam, beseda, pa ne morem krikniti. 3. Na grlu že. Na tem tenkem, na ranljivem, umrljivem grlu zmerom trši, a neotipljiv, neodstranljiv, neviden vozel, v svoji edini strasti biti vozel zmerom bolj sosreden, zmerom bolj dokončen, za vsak dih, za moj poslednji krik 596 Ciril Zlobec za zmerom nepredušen vozel, zanka. Visliška. (Jeseni 1983) OPOLDANSKI Vse živo: trave, žita PASTEL in drevesa, zrak in kratke sence, zmerom bolj veneče sence trepetaje od strahu, da niso že morda netivo za požar poletja, v upanju poslušajo škržatjo pesem, ki jutranjo roso nepretrgoma prši na že razgreto tnalo opoldneva.