Pavel Keller: 4. nadaljevanje. .Shrivnoslni studenec" Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. »Vse to pa zaradi take dekline, ikakršna je bila Katrica,« je zavpil fant, »in radi tega vraga, radi Medvena!« »Karel, o mrtvih ne smemo govoriti nič slabega, Katri5ina mati pa ima že itak težko živIjenje, revica je; oba otroka je izgubila. Katrica mrtva, sin na tujem.« »Ali se nič ne v^ zanj?« je vprašala Colnarica, »V Braziliji je, škriva se v pragozdu. Nihče bi ga ne naše., kajti nadel si je drugo ime. In kje naj takale uboga žena tudi išče sredstev, da bi poiskala sina? Pred tremi dnevi je prejela pismo iz Rio de Janeiro. Bilo pa je takoj zapisano v njem, naj ga nie iščejo v Rio; pismo da je le ob priložnosti poslal tja. V pismu je bilo nekaj denarja, pisal pa ni drugega nič, kakor da še ni mogel več prihraniti, da misli na mater. z ljubeznijo, na Katrico pa z gnusom.« »Ta je vedel, kaj je čast, ta ni prenesel sramote«, je zašepctal Karel. »Jaz bi tudi rad od tu; jaz bi se tudi rad skril v pragozdu.« »Karel,« ga je zavrnila mati, »naju ne teži nobena sramota. Mene nihče drugi ne spravi s tega grunta kakor smrt.« V ušesu starega učitelja se je nenadoma oglasilo ikakor šepetanje nevidnega duha: »Ali pa te preženo od tukaj težki časi.« Ui.itelj se je napotil domov. Šel je počasi, korakal je zelo zamišljen po cesti. Nenadoma pa se jc zdrznil; za svojim hrbtom jc Čul korak, »0, gospod učitelj! Bili ste pri Colnarjevihj videl sem vas iti v hišo.« »Vi — Medven? Greste pač v gostilna?« »K »Upanju« v Spodnjo vas. No, če dela. človek ve3 dan, mu zvečei' diši ikozarec j>iva. To si je že zaslužil.« '..'. . :,'...'. . ; :' »Da, da,« je rekel učitelj. »Torej ste mc videli, Ito sem šel >k Colnarjevini ?« »Če je čiovek v taki soseš.ini, vidi marsikaj, marsikaj tudi, česar celo videti noče. Zadnji fias je bilo tukaj veliko videti.« Učitolj ni odgovoril. »Mnogokaj je bilo videli. Ta sodna obravnava je bila ogabna. Vsa vas jc prišla v slabo ime. V vsch časopisih je bilo debelo in razprostrto natisnjeno. Tudi moje ime je bilo zapisano tam, kot priče. Prav malo mi je za to, Łe stoji moje ime v časopisih v takem slučaju. Če oznanim v krajevnem listu ali pa v »Poljedelskem obzorniku«, da imam na prodaj pitancga bika, tedaj sem Itošat in ponosen, _c vidim svoje ime zapisano pod ponudbo, toda za pričo pri razpravi o umoru — fuj grdoba!« Učitelj zopet ni odgovoril ni.esar. Kmet sc je zasmejal. »Za glavno pri.o — haha! Kaj pa naj storim? Vzdigneš tri prste in potero — na dan z hesedo! Ali pa sam pridcš v ječo! Haha, ali naj prisežem po Imvem? Prizanašam Colnarju, te- mu požrešnežu, 'ki že dvajset let v sovraštvu živim z njim? Ali si upa reči 'kdo, da sem prisegel po krivem? He, ali si upa kdo?« »Nihče ne trdi,« je zamrmral u.itelj. »Bi mu tudi odsvetoval. Ostro odsvetoval! Govoriva rajši o _em drugem. Bili ste torej pri Colnarjevih?« »Ali vas tako zanirna?« »No, prav veliko gostov no bo več tja. Posli tudi beže.« »Najboljši bodo ostali.« »Dva ali trije, drugi pojdejo.« »Dosti slabo za iibogo ženo!<; Korakala sta nekaj časa dalje. Nato jc rekel Medven: »Nekaj vam hočem reči, gospod učitelj: najbolje bo, čc žena proda. Saj vendar ne bo mog.a gospodariti; str.o jo bo. Dvanajst let! Kako pa naj vodi vse sama?« »Ali bi morda vi radi kupili Colnarjev grunt?« »Kdo se meni o meni? Kje pa naj vzamem denar za tako veliko posestvo? Nc, ne! Proda naj — in naj se loči od tega razuzdanca, ki sedi zdaj v ječi. Saj to lahko stori — saj to je vendar vzrok za ločitev — ječa — izguba Časti — to je vzrok za ločitev!« Stari učitelj je nenadoma obstal. Pobliskal je z očmi na avojega spremljevalca skozi steklo svojih očal. »Gospod Medven, vaše želje se ne bodo izpolnile.« »Kakšne želje? Kaj pa mislite reči s tem? Ali sem rekel kaj takega?« Zopet in zopet je ponavljal ta tri vprašanja. Učitelj mu ni odgovoril. Skoraj sta dospela do šolskih vrat. »Lahko noč!« je rekcl učitelj, ne da bi dal svojemu spremljevalcu roko, in je izginil v hišo. »Kaj vendar mislite? Kaj se je zgodilo?« je zaklical Medven za njim. Ko ni dobil nobenega odgovora, je šel dvajset korakov dalje. Nato je obstal, zacepetal z nogo in zagodel: »Prekleta reč! Umazan gobec sem, nič drugega. Na starega pa bom malo popazil. Nevaron ie.a Jezno je koračil dalje. Sto metrov za njim je šel krepek, mlad mož. Čez ramo je imel obešeno puško, oblečen pa je bil v obleko obmejnih stražnikov. Slovo od doma. Prišle so kratke božične pocitnice; učitelj jih je moral izkoristiti, če je hotel spraviti Karla Colnarja nazaj v gimnazijo in pri tej priložrtosti obiskati svojega sina. Mati Ana je stala s svojim sinom pred veliko sliko svojega moža, ki je visela nad zofo. Bilo je 28. decembra. »No, Karel, sedaj mora biti tako, da se bova lo.iJa. Vc-rjemi z menoj vred, da je oče nedolžen. On ni zločinec; nesrečen je. Bodi pridenl Piši tnl vedno tako, da bom prejela tvoje pismo vsako nedeljo.« Nato je potegnila sinovo glavo k sebi, mu naredila križ na čelo in rekla: »Bog te obvarujlct Tedaj je sin jokaje obvisel na materinem vratu. Nato sta se vzravnala oba in odšla po veliki veži na dvorišfe. Hišni zvonec, ki ]e na-< vadno zapel vreščavo, se je oglasil danes v slovo prav rahlo; tako obotavljaje se in počasi je odprla mati vrata. Na dvorišču je Cakal hlapec s kočijo in z dvema najboljšima konjema. Karlov kov.eg je bil že na vozu, tudi popotna torbica učiteljeva, i.0 ikatero je bil šel sinoči hlapec. Le starčka še ni bilo, Srečal je bil namreč medtem na poti po vasi mlado graščaikovo hčerko s Kolovca. »Tako zgodaj že v vasi, Ema?« »Ponoči setn bila pri stari Golobovki. Bolna je in čisto zapuščena. Pa sem ostala pri njej.« »Cudovit otrok! Bolnikom streči je najtežje na svetu. In to opravljaš ti, 1-i si stara šele šestnajst let.« »Skoraj sedemnajst že.« »No, da — sedemnajst! V teh letih imajo fleklicc vse kaj drugega v mislih, kakor pa bc- deti pri starih, onemoglih ženskah. To imaš po svoji materi, Ema; ona je bila dobri angel v va- ,si. Le da je umrla tako zgodaj. Ni mogla prebo- leti, da je tvoj brat padcl. Dvajset in štiri je bil star, ali ne, ko je padel . . .« »Dvajset in eno,« je tiho odgovorila deklica. »Dvajset in eno! Vojna! Dvajset in eno!« Nato ji je učitelj povedal, da gre sedaj k Colnarjevim in da bo odpeljal Karla v šolo. Fant da ne mara vcč v prejšnjo gimnazijo nazaj, česar pa mu nihče ne sme zameriti. »Saj se poznata?« Ema je rahlo zardela. Ko je še hodila v licej, je večkrat srečala Karla v mestu. Navadno sta šla le s pozdravom eden mimo drugega, in če sta ikdaj izpregovorila besedo, so bila to le vprašanja in odgovori, ki so se tikala zdravja in doma. Vselej sta bila vesela, če sta se videla, in vcndar sta bila vedno v čudni zadregi. To je tisti čas v človeškem življenju, ko so se anemone in zvončki že osuli, žarkc rože pa še niso zažarele. Pohlcvne vijolice so že tu, toda tudi te že močno in omamljivo diše po mladi ljubezni. Mogoče je ta Ijubezen najslajša v vsem človeškem življenju. Dalje sledi.