TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 694 Katarina VATOVEC* SANKCIJE OZN: NA POTI K OBLIKOVANJU GLOBALNE SANKCIJSKE POLITIKE** Povzetek. Uporaba sankcij – zlasti po koncu bipolar- nosti – zaznamuje delovanje Organizacije združenih narodov (OZN). Članek izhaja iz teze, da je prav razvoj uporabe tega orodja mednarodnih odnosov v okviru svetovne organizacije pomembno prispeval k njegovi umestitvi in osmislitvi v okviru multilateralnih organi- zacij. Oblikovalo se je sodobno razumevanje koncepta sankcij, ki s prehodom od vseobsežnih k ciljno usmerje- nim sankcijam odstopa od tradicionalnih, na državo vezanih ukrepov ter se v svojem bistvu osredinja na cilj- nega posameznika. Prilagajanje uporabe sankcij spremi- njajočim se zahtevam mednarodnega prostora in časa poglablja njihovo razdvojenost med pravom in politiko. Avtorica svoje ugotovitve gradi na doktrinarnem pristo- pu ter analizi sprejetih sankcij odločevalskega organa, nosilca sankcijske politike OZN, tj. Varnostnega sveta. Ob upoštevanju značilnih lastnosti teh ukrepov, predvsem prožnosti delovanja Varnostnega sveta ob hkratni uje- tosti v skopost normativne podlage ter njegove vpetosti v mednarodno politiko, je na podlagi povečane intenzi- tete uporabe sankcij v sodobnem mednarodnem okolju mogoče ovrednotiti prispevek OZN na tem področju. To sproža razmišljanja o oblikovanju globalne sankcijske politike z osredinjenjem na varstvu človekovih pravic. Ključni pojmi: sankcije OZN, sankcijska politika, Varnostni svet, varstvo človekovih pravic Uvod V sodobnih mednarodnih odnosih so se sankcije uveljavile kot med- narodnopravni institut in kot ustaljeno orodje. Zasluge gredo Organizaciji združenih narodov (OZN), ki je z uporabo teh negativnih in neoboroženih ukrepov, z namenom vnašanja stabilnosti v mednarodno okolje, v veliki * Dr. Katarina Vatovec, asistentka na Fakulteti za državne in evropske študije, svetovalka na Ustavnem sodišču Republike Slovenije. ** Izvirni znanstveni članek. Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 695 meri prispevala k njihovem razvoju, izpopolnjevanju in prilagajanju pro- storu in času ter potrebam mednarodnega okolja.1 Kljub temu, da uporaba sankcij OZN tekom sedemdesetih let njenega obstoja in delovanja ni (bila) enako intenzivna, in kljub ugotovljenim slabostim in pomanjkljivostim upo- rabljenih sankcijskih ukrepov, ki krnijo uspešno oceno delovanja OZN, je prispevek svetovne organizacije na tem področju vendarle mogoče oceniti za izredno pomemben. To oceno dodatno utemelji učinek uporabe sankcij- skih ukrepov, ki je zaradi skorajda univerzalnega članstva v svetovni orga- nizaciji in obsežnih pooblastil Varnostnega sveta (VS) na področju varova- nja mednarodnega miru in varnosti edinstven in ga ni mogoče primerjati z učinkom uporabe sankcij drugih mednarodnih organizacij. Začetne pozive k sprejetju sankcij v situacijah ogrožanja mednarodnega miru in varnosti gre pripisati razpravljalnemu telesu OZN, tj. Generalni skupščini (GS), ki je v okviru svojih pristojnosti razpravljala o takih situa- cijah, dajala VS priporočila oziroma ga opozarjala na razmere morebitnega ogrožanja mednarodnega miru in varnosti (drugi in tretji odstavek 11. člena Ustanovne listine OZN – UL OZN). Ker pa je VS tisti organ, ki mu UL OZN poverja izrecno pristojnost uporabiti obvezujoče neoborožene ukrepe, in ker so prav ti zaradi svoje narave in učinka značilni za (zlasti sedanje) delo- vanje OZN, velja posvetiti posebno pozornost vlogi in praksi uporabe sank- cij tega odločevalskega organa. Prelet od zgodovinskega do sodobnega izrekanja sankcijskih ukrepov v okviru svetovne organizacije zaradi omejenosti prostora sicer ni in ne more biti celosten, je pa prikaz sankcijskih režimov v nadaljevanju zadosten za pregled uporabe sankcij OZN ter ovrednotenje njene prakse. S pomočjo proučitve doktrine in prakse VS se izpostavijo trije ključni poudarki. OZN je zaslužna za oblikovanje sodobnega razumevanja uporabe sankcij, ki s preseganjem omejene zgodovinske perspektive, 1) (sistemsko) odstopa od tradicionalnega sprejetja teh ukrepov v okviru države in na unilateralni ali bilateralni ravni ter 2) s prehodom na uporabo ciljnih sankcij – zlasti indi- vidualnih ciljnih sankcij – (konceptualno) konvencionalno usmerjenost na države nadomesti z osredinjenjem na ciljnega posameznika. Sodobna upo- raba sankcijskih ukrepov s tem 3) neizogibno trči ob človekove pravice tega posameznika, ki jih je dolžna spoštovati in katerih varstvo mora zagotavljati tudi OZN. Sankcijska politika z doktrino človekovih pravic pridobiva novo razsežnost, ki jo OZN ne more in ne sme spregledati. 1 Zametki uporabe sankcij so se pojavili pri prvi mednarodni organizaciji, ki je temeljila na ideji kolektivne varnosti, tj. Društvu narodov (glej prvi odstavek 16. člena Pakta Društva narodov). Podrobneje o primerjavi ureditve Društva narodov in OZN glej Kelsen (1945); Goodrich (1947). Spomniti velja tudi na sankcije, ki jih je regionalna Organizacija ameriških držav sprejela leta 1960 proti Dominikanski repu- bliki (podrobneje Brown-John, 1975), s čimer je za nekaj let prehitela OZN (ki je obvezujoče sankcije prvič sprejela leta 1966 proti Južni Rodeziji). Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 696 Vzpostavljeni sankcijski režimi, značilni za sodobno mednarodno okolje, zlasti sprejete sankcije v boju proti mednarodnemu terorizmu in njegovem financiranju, poglabljajo razdvojenost med pravom in politiko uporabe teh ukrepov v OZN. Primeri sodobne prakse razkrijejo ključne pomanjkljivo- sti in slabosti sankcijskih režimov, ki zaradi ujetosti v skopost normativne ureditve in zaradi vpetosti v mednarodno politiko preprečujejo ali ovirajo oblikovanje globalne sankcijske politike. Sočasno pa kritična presoja odpira možnost razprave o prihodnji nadgradnji ureditve uporabe sankcij OZN. V tem gre prepoznati ključen izziv, s katerim se bo morala svetovna organiza- cija pri svojem prihodnjem delovanju na področju uporabe sankcij slej ko prej soočiti. Pravni in politični okvir uporabe sankcij OZN Sankcije so v UL OZN vključene kot “eno glavnih orodij” (Farrall, 2007: 62) VS, s pomočjo katerih ta uresničuje zaupano odgovornost “za ohranja- nje mednarodnega miru in varnosti” (24. člen UL OZN). Kljub temu, da UL OZN v 41. členu omenja “ukrep[e], ki ne vključujejo oborožene sile”, ne sankcij, je prav OZN pomagala terminološko vzpostaviti pojem “sankcija” z opaznim premikom od njegove začetne, zgolj sporadične umestitve v nekaj dokumentih OZN2 do uporabe te besede kot lingua franca mednarodne politike ter strokovne in laične javnosti.3 Sankcijsko politiko oblikuje in vodi VS. Skopost 41. člena UL OZN in v njem navedeni neizčrpni4 seznam sankcijskih ukrepov, petnajstčlanskemu odločevalskemu organu prepušča povsem svobodno izbiro prisilnega ukrepa, presojo, ali bo posegel po posamezni vrsti sankcije kot samostoj- nemu (edinemu) ukrepu ali pa se bo odločil za kumulativno sprejetje več vrst sankcij, ter odločitev o intenziteti in obsegu sankcijskih ukrepov ter dol- žini njihovega trajanja (López-Jacoiste, 2010: 277). UL OZN torej ne določa avtomatizma pri uporabi sankcijskih ukrepov (Türk, 2015: 409). Če so imeli prvi primeri uporabe sankcij priporočilno naravo (npr. resolucija S/RES/181 (1963)), je nadaljnji prevladujoči pristop VS usmerjen k sprejetju praviloma obvezujočih sankcij. UL OZN se od ustanovitve svetovne organizacije glede uporabe sank- cij ni spreminjala, kljub temu da je prilagoditev tega orodja spremembam 2 Glej resoluciji S/RES/277 (1970) in S/RES/665 (1990). Resolucije VS, omenjene v članku, so dosto- pne na spletni strani http://www.un.org/en/sc/documents/resolutions/ (15. 1. 2016). 3 Podrobneje o prvinah, ki so se v doktrini in praksi izkazale za lastne sankcijam in so omogočile izostritev razlike z – na videz – primerljivimi protiukrepi, Vatovec, 2015: 104–128. 4 Opozoriti velja, da je VS “zelo razširil svoj repertoar sredstev, ki jih ima na voljo po VII. poglavju” (Szasz, 2002: 904), denimo z določitvijo meje med dvema državama (S/RES/687 (1991)) ter z ustanovi- tvijo t. i. Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (S/RES/827 (1993)). Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 697 mednarodnega okolja narekovala drugačen pristop k uporabi sankcij. V osr- čju varstva se je – s pomočjo delovanja OZN – znašel posameznik. V 21. sto- letju se koncept človekove varnosti povezuje s konceptom varnosti držav, mednarodni mir in varnost pa se navezujeta na spoštovanje mednarodnega prava (Gowlland-Debbas, 2010: 121; Slaughter, 2005: 627). Kot normativni ureditvi uporabe sankcij OZN pripišemo skopost in sta- tičnost, so znatna prožnost in ekskluzivnost VS ter prepletanje mednarod- nega prava in mednarodne politike značilne lastnosti prakse uporabe teh ukrepov v OZN. Proces odločanja o uporabi sankcij je prežet s prosto pre- sojo VS (Gowlland-Debbas, 1990: 367, 466–467), ki mu jo dopušča pomen- ska ohlapnost treh sprožilnih situacij, navedenih v 39. členu UL OZN (tj. ogrožanja miru, kršitve miru ali dejanja agresije). Diskrecija VS sega tako daleč, da sam odloča o sprejetju predhodne ugotovitve o obstoju ene od sprožilnih situacij, na katero lahko veže naložitev sankcijskih ukrepov. VS je s svojim (dokaj kazuističnim) vsebinskim zapolnjevanjem odprtih pojmov, zlasti grožnje miru, do neke mere pokazal razumevanje potreb sodobnega mednarodnega okolja ter varstva človekovih pravic tudi znotraj meja posa- mezne države. Sprejetje resolucije VS o uporabi sankcij je pogojeno s potrebno glaso- valno večino. Stalna članica z negativnim glasom lahko prepreči sprejetje ukrepov (tretji odstavek 27. člena UL OZN), nestalne članice pa z usklaje- nim glasovanjem proti predlaganim sankcijskim ukrepom (t. i. kolektivni veto) lahko preprečijo zadostno večino, ki je potrebna za sprejetje reso- lucije. Utemeljenost teze, da “pravila ne bodo učinkovita brez podpore ali vsaj privolitve močnih držav” (Finnemore, 2005: 199), se potrdi s tem, da UL OZN stranki v sporu, če je istočasno tudi članica VS, ne nalaga vzdrževanja pri glasovanju o obvezujočih odločitvah po VII. poglavju UL OZN. Možnost veta dopušča selektivno in politično interesno pogojeno odločanje o upo- rabi sankcij OZN ter pomaga razumeti šibkosti ureditve njihove uporabe in nemoč posamičnih sankcijskih režimov. Neuspešne in neučinkovite sank- cijske ukrepe OZN gre nemalokrat pripisati tudi pogojenosti uporabe sank- cij z njenim pravilnim in pravočasnim izvajanjem na nacionalni ravni, ki je v pristojnosti držav (Gowlland-Debbas, 2004). Ta praksa in te izkušnje OZN ovrednotijo njen prispevek na področju uporabe sankcij v nadaljevanju prikazanih treh ključnih elementih. Umestitev uporabe sankcij v okvir OZN: odstop od unilateralizma Ovrednotenje sedemdesetletnega prispevka OZN k uporabi sankcij ne sme spregledati začetnega razumevanja in potrebe po umestitvi teh nega- tivnih in neoboroženih ukrepov v UL OZN oziroma v pristojnost njenega odločevalskega organa. Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 698 Z multilateralnim okvirom uporabe sankcij se poskuša omejevati ozi- roma preprečevati unilateralna dejanja držav, deliti bremena in stroške (glej 49. in 50. člen UL OZN; Jentleson, 2003: 9) ter preseči logiko moči in posamičnih interesov z zagovarjanjem skupnih interesov. Prav skupnostno reševanje vseobsežnih groženj, kot sta denimo mednarodni terorizem in širjenje orožja za množično uničevanje (Frowein, 1987; Schoenbaum, 2006: ix), se zdi sprejemljivejše (Claude, 1966), politično prepričljivejše (Petrič, 2010: 383) in v sodobni prepletenosti mednarodnega okolja nepogrešljivo. Prispeva tudi h krepitvi standardov in mednarodnih norm v mednarodnih odnosih (Finnemore in Sikkink, 1998: 891). Mednarodno okolje je že kmalu po ustanovitvi OZN nudilo priložno- sti ohranitve mednarodnega miru in varnosti s pomočjo sankcij. GS se je denimo na fašistični režim generala Franca odzvala s priporočilom, naj države članice umaknejo svoje diplomatske predstavnike iz Madrida.5 VS je obsodil obstoj tega režima, do sprejetja sankcij pa ni prišlo.6 Že razprava o tem, ali ta režim pomeni grožnjo mednarodnemu miru in varnosti kot procesno predpostavko uvedbe sankcij, je v času prihajajoče hladne vojne pokazala razkorak med stalnimi članicami (Examiner, 1946). Ne glede na primeroma navedene razloge, ki utrjujejo prepričanje o pravilnosti in zaželenosti uporabe sankcijskih ukrepov v multilateralnem okviru, začetna leta delovanja OZN vsiljujejo sklep o nepripravljenosti VS, da poseže po njihovi uporabi. V ozračju hladne vojne se je ta organ srečeval z grožnjo veta pri sprejetju (tudi t. i. sankcijskih) resolucij, ki bi na kakršen koli način posegle v interesno sfero katere izmed stalnih članic. Zgolj dva- krat je grožnjo miru vezal na sprejetje sankcij. VS je po več obravnavah situacije v Južni Rodeziji (glej resolucije S/ RES/216 (1965), S/RES/217 (1965) in S/RES/221 (1966)) ter po opozorilu GS o tamkajšnji “vnetljivi situaciji”, ki ogroža mednarodni mir in varnost (A/ RES/2022(XX)), zaradi rasistične politike manjšinske belopolte vlade proti večinskemu temnopoltemu prebivalstvu sprejel prve obvezujoče sankcije (resolucija S/RES/232 (1966); Higgins, 1967; Doxey, 1971; Gowlland-Debbas, 1990). Prve izrečene (najprej) prostovoljne in (kasneje) obligatorne sank- cije so usmerile doktrinarno pozornost k vprašanju zakonitosti delovanja VS pri uporabi sankcij v situacijah, ki naj jih snovalci UL OZN ne bi izrecno predvideli, tj. v okoliščinah kršitve človekovih pravic znotraj države in ne v meddržavnih sporih (podrobneje o t. i. ultra vires razpravi O’Connell, 2002: 64–67). 5 Glej resolucijo A/RES/39(I) (1946). Resolucije GS so dostopne na spletni strani http://www.un.org/ en/sections/documents/general-assembly-resolutions/index.html (15. 1. 2016). 6 Glej resoluciji S/RES/4 (1946) in S/RES/7 (1946). Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 699 S podobnimi pomisleki so se nekateri strokovnjaki odzvali tudi na spre- jetje embarga na orožje, s katerim je VS leta 1977 odgovoril na politiko apartheida v Južni Afriki (O’Connell, 2002: 65; Segal, 1964). V razpravi o tej problematiki v GS so države članice s posebno resolucijo opozorile, da nadaljevanje politike rasne segregacije v tej državi “resno ogroža medna- rodni mir in varnost” (A/RES/1761(XVII)), VS pa je to grožnjo prepoznal v južnoafriškem pridobivanju orožja (S/RES/418 (1977)). Prevladujoče pre- pričanje je nagnilo tehtnico v smer upravičenosti izrečenih ukrepov tudi z utemeljitvijo, da ima VS široko diskrecijo pri določitvi grožnje mednarod- nemu miru in pri uporabi ukrepov na podlagi VII. poglavja UL OZN (npr. Higgins, 1967: 103). Multilateralni pristop k reševanju spornih mednarodnih situacij in pogo- stejša uporaba sankcij OZN sta značilnejša za obdobje po koncu bipolar- nosti z ugodnejšimi razmerami za tvorno sodelovanje (zlasti stalnih) članic VS. “Desetletje sankcij”, o katerem pišeta poznavalca tega orodja Cortright in Lopez (2000), je pokazalo znatno povečanje števila sankcijskih režimov. Razprava o sankcijah OZN se je, pretežno pod vplivom vseobsežnih sankcij7 proti Iraku zaradi njegovega napada na sosednji Kuvajt, strnila v vprašanje učinkovitosti njihove uporabe (O’Connell, 2002: 67–68). Ko so ti sankcijski ukrepi v skoraj trinajstih letih delovanja pokazali vse svoje slabosti, zaradi svojega obsega in dolžine trajanja pa tudi “katastrofalne” (Alnasrawi, 2001: 205), nesorazmerne in nesprejemljive posledice za iraško prebivalstvo in gospodarstvo (Hoskins, 1997), je v ospredje stopila razprava o njihovi huma- nosti (O’Connell, 2002: 69–74). Preširoko zasnovane sankcije so namreč povzročile negativne učinke (Weiss in drugi, 1997), ki niso bili nepredvid- ljivi. Galtung (1967: 390) je že leta 1967 pri analizi učinkov gospodarskih sankcij na primeru Južne Rodezije poudaril, da “[k]olektivna narava gospo- darskih sankcij povzroči, da zadenejo nedolžne skupaj s krivimi”. Da bodo glavnino sankcij trpeli najmanj privilegirani deli prebivalstva ciljne države, je leta 1971 napovedala Doxey (v Charron, 2010: 6). Potrdila se je teza, da so “humane sankcije […] zagotovo neučinkovite, medtem ko se učinkovite sankcije ne morejo izogniti nehumanosti” (Weiss, 1999: 507). Ko so te razprave potekale, je bilo že jasno, da se je uporaba sankcij OZN usidrala v delovanje te organizacije. Njihov obstoj oziroma pristojnost VS poseči po sankcijskih ukrepih tudi v primerih spornih situacij znotraj posa- meznih držav nista bila več vprašljiva. OZN se je zdaj morala soočiti s pro- blematiko usmerjenosti sankcij in obsega njihove uporabe. 7 Glej npr. resoluciji S/RES/661 (1990) in S/RES/687 (1991). Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 700 Konceptualna nadgradnja uporabe sankcij: odmik od države k posamezniku Značilna lastnost začetnih sankcijskih režimov OZN je bila njihova usmer- jenost proti državi, ki je ogrožala mednarodni mir in varnost. VS je sledil metodi zaostrovanja sankcijskih režimov (do uporabe vseobsežnih sankcij) v situaciji, ko začetni sankcijski ukrepi niso dosegli želenih in postavljenih ciljev. Tak je bil primer uporabe sankcij proti Južni Rodeziji v letih 1966– 1979. Te so obsegale (z nekaj izjemami) popolno prepoved izvoza iz Južne Rodezije in uvoza vanjo, odločitev o nepriznanju nezakonitega režima, zaostritev vseh diplomatskih, konzularnih, vojaških, trgovinskih in drugih odnosov, prekinitev prometnih povezav in finančne sankcije.8 Sankcijski režim, ki ga je začrtala resolucija S/RES/661 (1990), je proti Iraku uvedel vseobsežne gospodarske in finančne sankcije. Vseobsežne (gospodarske, finančne, diplomatske, športne in kulturne) sankcije so se sprejele tudi proti nekdanji (socialistični federativni republiki) Jugoslaviji (S/RES/757 (1992)), proti bosanskim Srbom, da se doseže njihovo sodelovanje v bosanskem mirovnem procesu (S/RES/820 (1993)), in proti Haitiju (S/RES/917 (1994)). Vseobsežne sankcije so primerjali s “kolektivnim kaznovanjem” (Lal, 1997: 62). Ti ukrepi so namreč nesorazmerno prizadeli civilno prebivalstvo, odgovornim posameznikom pa se je uspelo izogniti njihovim posledicam. OZN se je – sicer počasi, pod težo kritik strokovne in laične javnosti ter z učenjem na lastnih napakah – vendarle znal odzvati in drugače pristopiti k oblikovanju in vodenju sankcijske politike. Odgovoril je s sprejetjem ciljnih sankcij, ki z osredinjenjem na konkretnega posameznika ali točno določen subjekt razlikujejo med splošnim prebivalstvom in odgovornimi oziroma z omejevanjem pretoka zgolj nekaterega blaga in dobrin ali izvajanja le neka- terih dejavnosti poskušajo zmanjšati nenačrtovane učinke (Brzoska, 2001; Cortright in Lopez, 2002; Biersteker, 2004).9 OZN je z uporabo ciljnih sankcij odpravil presplošno zasnovane ukrepe, ki so bili z vidika povzročitve negativnih učinkov nesprejemljivi, in namesto države v 21. stoletju v ospredje postavil ciljnega posameznika. Individualne ciljne sankcije OZN so (p)ostale ključno orodje proti globalnim grožnjam mednarodnemu miru in varnosti. V tem kontekstu ne gre spregledati 8 Glej resolucije S/RES/232 (1966), S/RES/253 (1968), S/RES/277 (1970), S/RES/388 (1976) in S/ RES/409 (1977). 9 Po koncu bipolarnosti so bili med prvimi ciljnimi sankcijami izrečeni ukrepi proti posameznim sektorjem libijskega gospodarstva (npr. letalstvu) ter zamrznitve premoženja in drugih finančnih sredstev libijski vladi leta 1992 in 1993 (S/RES/748 (1992) in S/RES/883 (1993)). Med prvimi individualnimi cilj- nimi sankcijami OZN so zamrznitve premoženja in finančnih sredstev ter prepovedi potovanj, naložene posameznikom, ki so med drugim kot pripadniki vojske in policije sodelovali pri vojaškemu udaru na Haitiju leta 1991, in njihovim družinam (S/RES/917 (1994)). Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 701 novega, strateškega pristopa VS k varnostnim grožnjam, ki v sodobnem pre- pletenem mednarodnem okolju niso časovno ali ozemeljsko omejene, nji- hova intenziteta, obseg in pogostost pa so nepredvidljivi. V boju proti finan- ciranju mednarodnega terorizma in širjenju orožja za množično uničevanje je VS s sprejetima resolucijama S/RES/1373 (2001) in S/RES/1540 (2004) naložil vsem državam obsežne obveznosti. Te vključujejo tudi pripravo seznama osumljenih posameznikov in subjektov, ki so podvrženi sankcij- skim ukrepom. Razprava se je vnovič dotaknila vprašanja ultra vires delova- nja VS kot izvršilnega organa, ki sprejema resolucije z zakonodajno vsebino (Alvarez, 2005: 184–217; Happold, 2003: 610; Rosand, 2005). Prizanesljivejša stališča in odzivi (Szasz, 2002; Talmon, 2005) so pokazali razumevanje pro- aktivne vloge in preventivnega pristopa tega organa, ki ga narekuje varova- nje mednarodnega miru in varnosti. Trk pravnih in političnih razsežnosti uporabe sankcij OZN: varstvo človekovih pravic Teza, da v OZN “mednarodno pravo ni oddaljeno od resničnosti medna- rodne politike” (Higgins, 2002: 144), velja tudi na področju uporabe sankcij. OZN namreč ni ubežala trku politike uporabe sankcij z njeno pravno razse- žnostjo. Ne sme se prezreti, da VS deluje v pravnem okviru, torej v okviru UL OZN, čeravno je pri izvajanju svojih pristojnosti vpet v politične preudarke svojih članic. UL OZN sicer izrecno ne predpisuje meja, ki jih VS ne sme pre- stopiti, ko sprejema sankcije, kot tudi ne gre najti vsebinskih omejitev v dru- gih določilih VII. poglavja UL OZN. Ostaja pa zaveza VS, da opravlja svoje naloge “skladno s cilji in načeli Organizacije združenih narodov” (drugi odstavek 24. člena UL OZN). Navezava na 1. člen (cilji) in 2. člen (načela) UL OZN nakazuje, da cilji in načela prežemajo delovanje VS tudi pri uporabi sankcij (Vatovec, 2015: 255). Z upoštevanjem kritik in na podlagi izkustva je OZN odstopila od vse- obsežnih sankcij in konvencionalnega razumevanja države kot izključnega objekta teh ukrepov ter z uveljavitvijo ciljnih sankcij sledila prožnejšemu pristopu pri oblikovanju in vodenju sankcijske politike. Pogostejša uporaba ciljnih ukrepov pa je kljub njihovi “logični očarljivosti in konceptualni pri- vlačnosti” (Tostensten in Bull, 2002: 402) kmalu razkrila tudi njihove slabosti (Cortright in Lopez, 2002; Drezner, 2011; Verdirame, 2011: 312–313). Ko je Varnostni svet začel usmerjati sankcije proti posameznikom, je bilo pričakovati, da bodo ti ukrepi posegli v njihove pravice (Tehindrazanarivelo, 2010: 145). Politična razsežnost uporabe sankcij se je dotaknila njihove pravne dimenzije. To je bilo najopaznejše pri sankcijah, značilnih za zadnje obdobje sankcijske politike OZN, ki so s preseganjem političnih in ideolo- ških nasprotij strnila članstvo VS v boju proti mednarodnemu terorizmu. Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 702 VS je po terorističnih napadih na veleposlaništvi Združenih držav Amerike (ZDA) v Keniji in Tanzaniji ter zaradi neizročitve Osame bin Ladna z resolucijo S/RES/1267 (1999) sprejel ukrepa zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov ter prepovedi potovanj na seznam uvrščenih talibanov iz Afganistana. Z resolucijo S/RES/1333 (2000) je ta ukrep razširil na Osamo bin Ladna in z njim povezane posameznike in subjekte ter sprejel še druge ukrepe, na primer prepoved trgovanja z orožjem. Nadaljnje razširjene in poostrene sankcije ter posodobitve seznama posameznikov in subjektov, katerih sredstva je treba zamrzniti (S/RES/1373 (2001)), so posledica terori- stičnih napadov na ZDA 11. septembra 2001, ki so tudi v tem pogledu pome- nili prelomnico. Sankcije so se razširile na vse posameznike in subjekte, povezane s teroristično mrežo Al Kaida, talibani ali Osamo bin Ladnom (S/RES/1390 (2002)), kasneje tudi na pripadnike Islamske države Iraka in Levanta (S/RES/2253 (2015)). Prav boj proti mednarodnemu terorizmu na področju uporabe sankcij najbolj očitno udejanja trk mednarodnega prava in mednarodne politike. Pričakovano je bila in ostaja pozornost doktrine namenjena zlasti spošto- vanju človekovih pravic ter izboljšanju postopkov uporabe ciljnih sankcij,10 torej vprašanjem njihove zakonitosti in humanosti. V želji po učinkovitem odgovoru na terorizem oziroma uspešnem preprečevanju terorističnih dejanj trpijo številne človekove pravice, standard varstva teh pravic pa se že pregovorno niža. Doktrinarni prispevki razkrivajo poenoteno stališče, da individualne sankcije v svojih resnih posledicah za življenje, dostojan- stvo in zdravje, ki jih povzročajo ciljnim posameznikom (npr. na področju družinskega in poklicnega življenja, s kršitvijo domneve nedolžnosti, s stig- matiziranjem, z nesorazmernim omejevanjem izvajanja njihove lastninske pravice), niso zanemarljive (Cameron, 2003; Verdirame, 2011: 313, 319; Gordon, 2012: 634–638). Ključna težava vzpostavljenega sankcijskega režima OZN v boju proti terorizmu je prenizka ali nezadostna raven procesnih jamstev, ki bi ciljnim posameznikom morala biti zagotovljena, da bi lahko informirano prerekali 10 OZN ne gre pripisati vseh zaslug za prilagoditev ureditve in prakse uporabe sankcij. S svojimi ugoto- vitvami so spremembam v pravu in politiki sankcij tlakovali pot mednarodni reformni procesi (podrobneje Brzoska, 2001; Wallensteen in drugi, 2003): še posebej odmevni so bili Interlakenski proces (1998–1999), Bonnsko-berlinski proces (1999–2000) in Stockholmski proces (2001–2003). Leta 2014 je bil vzpostavljen proces Pregled sankcij ZN na visoki ravni (High Level Review of UN Sanctions) z namenom proučitve načinov krepitve učinkovitosti ciljnih sankcij (Carisch in drugi, 2014). Konzorcij ciljnih sankcij, ki zdru- žuje strokovnjake pod vodstvom Bierstekerja in Eckertove, sistematično nadaljuje z analizo učinka ciljnih sankcij in merjenjem njihove učinkovitosti ter s procesom izboljšave njihove ureditve predvsem z vidika spoštovanja človekovih pravic (glej belo knjigo o okrepitvi ciljnih sankcij z vrsto priporočil Biersteker in Eckert, 2006; in posodobljeni poročili Biersteker in Eckert, 2009; 2012). Na pomanjkljivosti z vidika spošto- vanja človekovih pravic opozarja tudi sodna praksa regionalnih in nacionalnih sodišč, aktivno vlogo ima pri tem Sodišče Evropske unije. Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 703 svojo uvrstitev na seznam in ob ugotovljeni nezakonitosti zahtevali in dose- gli izbris s seznama. VS je sprejete sankcijske ukrepe – brez posredovanja dokazov, brez razkritja razlogov o uvrstitvi na seznam, brez možnosti upo- rabe pravnih sredstev in brez pravice do sodnega varstva – utemeljeval z nji- hovo praviloma “politično in preventivno” naravo (VS, 2013: 4, 6(d). točka). S to nesprejemljivo začetno predpostavko je OZN pokazal nerazumevanje doktrine varstva človekovih pravic in svoje odgovornosti pri oblikovanju in vodenju sankcijske politike. Pri izvajanju teh ukrepov se države nemalokrat sklicujejo na zaupne ali diplomatske podatke, katerih razkritje virov naj bi preprečevali nacionalni varnostni preudarki (Cameron, 2003: 165). Wikileaks (2009: 6. točka, 20) je pomagal osvetliti primer tunizijskega državljana Kamela Darrajija, ki je bil 23. junija 2004 uvrščen na seznam osumljenih terorizma zaradi povezav z italijansko celico Al Kaide (VS, 2012). Vlada ZDA je že leta 2009 ugotavljala, da nima zadostnih informacij, ki bi utemeljevale ohranitev Darrajija na seznamu osumljenih terorizma, in razmišljala o podpori njegovega izbrisa s seznama (Wikileaks, 2009: 6. točka, 20). Kljub temu je do izbrisa prišlo šele 7. maja 2012 (VS, 2012). VS težko očitamo, da ni nič storil glede kritik in izkazanih pomanjkljivosti sprejetih sankcij v boju proti mednarodnemu terorizmu. Velja pa soglašati, da (postopno, a konstantno) izboljšanje sankcijskega režima, vzpostavlje- nega z resolucijo S/RES/1267 (1999), še vedno ni zadovoljivo (Forcese in Roach, 2010: 237; Verdirame, 2011: 315; Cha in drugi, 2012: 141).11 Ni jasnih meril o ugotavljanju povezanosti posameznikov ali subjektov s terorizmom. Postopek pred sankcijskim odborom VS ostaja meddržaven, odločitve se sprejemajo s konsenzom, ciljni posamezniki pa niso niti zaslišani v procesu identifikacije ter dejansko nimajo možnosti obrambe in so brez pravnih sredstev. Sporna je tudi časovna neomejenost vzpostavljenega sankcijskega režima (npr. S/RES/1390 (2002)). Podobni očitki veljajo za postopek izbrisa s seznama, ki je v začetni fazi osumljene terorizma postavil v postranski položaj in jim naložil breme doka- zovanja. Vlagatelj ni smel svoje zahteve za izbris s seznama nasloviti nepo- sredno na sankcijski odbor, temveč je bil odvisen od države svojega stal- nega prebivališča ali državljanstva, da začne postopek v njegovem imenu. Postopek izbrisa s seznama se je spremenil najprej z uvedbo sprejemne točke (focal point) (S/RES/1730 (2006)), kasneje pa z vzpostavitvijo urada 11 Glej npr. zgolj eksemplifikativno naštete resolucije S/RES/1526 (2004), S/RES/1730 (2006), S/ RES/1822 (2008) in S/RES/2253 (2015). Z resolucijama S/RES/1988 (2011) in S/RES/1989 (2011) je VS iz pristojnosti sankcijskega odbora, ustanovljenega z resolucijo S/RES/1267 (1999), izvzel na seznam uvr- ščene talibane in posameznike, skupine, podjetja in entitete, povezane s talibani, ki ogrožajo mir, stabil- nost in varnost v Afganistanu, ter nadzor nad izvajanjem sankcijskih ukrepov zoper te pravne in fizične osebe prenesel na nov sankcijski odbor, ustanovljen z resolucijo S/RES/1988 (2011). Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 704 varuha človekovih pravic (S/RES/1904 (2009)). Sprejemna točka ostaja, le njena naloga se je spremenila – zdaj prejema prošnje na seznam uvrščenih posameznikov in subjektov za izvzetja iz sankcijskega režima (S/RES/2161 (2014)). Varuh človekovih pravic je zgolj posvetovalno telo, saj ostaja odvi- sen od volje in pripravljenosti držav članic, njegova vloga pa je omejena na “analizo informacij, s katero se ugotovi, ali posameznik ali subjekt izpol- njuje merila, ki jih je postavil Varnostni svet” (VS, 2014: 3). Sankcijski odbor še vedno deluje kot judex in causa sua, odloča s konsenzom, priporočila varuha človekovih pravic pa ga ne obvezujejo (VS, 2014: 3). Postopka uvrstitve na seznam in izbrisa s seznama še nista dosegla stan- dardov, ki jih nalaga mednarodno pravo človekovih pravic. Kljub spremem- bam postopka prizadeti posamezniki in subjekti še vedno nimajo pravice biti zaslišani pred sankcijskim odborom in umanjkajo jasni in objektivni standardi presoje (VS, 2014: 3–4). Sankcije v boju proti terorizmu s temi pomanjkljivostmi krnijo uspešno oceno sankcijske politike OZN, hkrati pa nakazujejo možnosti izboljšave ureditve in prakse njihove uporabe. Pri tem se ne sme pozabiti na štirinajst drugih vzpostavljenih in delu- jočih sankcijskih režimov OZN. Sankcijski režim, vzpostavljen z resolucijo S/RES/1267 (1999), je z uvedbo rednih pregledov in posodabljanj sezna- mov ter s sprejetjem smernic, ki olajšujejo izvajanje sankcijskih ukrepov (S/RES/1844 (2008)), vplival na druge sankcijske režime OZN. Vendar se smernice ravnanja med sankcijskimi odbori še vedno – neutemeljeno – raz- likujejo (López-Jacoiste, 2010: 312–315). Medtem ko ima urad varuha člo- vekovih pravic mandat delovanja vezan na sankcijski odbor, vzpostavljen z resolucijo S/RES/1267, ciljni posamezniki in subjekti, za katere veljajo drugi sankcijski režimi, vložijo zahteve za izbris s seznama na sprejemno točko. Strinjati se je mogoče, da sprejemna točka teh sankcijskih režimov ne omogoča neodvisne presoje in ne pomeni učinkovitega pravnega sredstva (VS, 2014: 2–3; Generalni sekretar, 2010: 21, 93. točka). Za sankcijski odbor “1267” sta značilna omejen čas trajanja, v katerem zadevna država prouči zahtevo za izbris, ter konsenz, ki ga je potrebno doseči v primeru naspro- tovanja varuhovemu predlogu o izbrisu (Cha in drugi, 2012: 146–147). Drugim sankcijskim režimom pa sta lastna neomejen čas, ki ga lahko dose- žejo države za pregled zahteve za izbris, ter celo blokiranje delovanja sank- cijskega odbora, če bi kakšna država nasprotovala uvrstitvi zahteve za izbris na dnevni red (Cha in drugi, 2012: 147). Tisti posamezniki in subjekti, ki se znajdejo pred sankcijskim odborom “1267”, imajo možnost podrobneje pojasniti svojo zahtevo za izbris vsaj varuhu človekovih pravic, medtem ko pred drugimi sankcijskimi odbori te možnosti ni (Cha in drugi, 2012: 134). Ko sankcijski odbor “1267” izhaja iz stališča, da se posamezniki in subjekti izbrišejo s seznama, ko ni več razlogov, da bi na njem ostali, je za druge sankcijske odbore značilna domneva krivde, saj imajo vladni predstavniki Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 705 in člani sankcijskega odbora priložnost nasprotovati ali zadržati zahteve za izbris s seznama, ciljni posamezniki in subjekti pa v tem procesu niso aktivno udeleženi (Cha in drugi, 2012: 134–136). Čeprav nekateri strokovnjaki pritrjujejo, da delokrog sankcijskih odbo- rov ni primerljiv, saj se nekateri odbori ukvarjajo s situacijami, ki ne terjajo tolikšne pozornosti (Verdirame, 2011: 312), je vendarle treba opozoriti, da je vsem ciljnim posameznikom in subjektom, ne glede na sankcijski režim, treba nuditi enako varstvo njihovih pravic. Za obstoj ureditev, ki odstopajo od sankcijskega režima, vzpostavljenega z resolucijo S/RES/1267, tako ni videti razumnega razloga, kot tudi morebitna utemeljitev razlikovanja med sankcijami, vezanimi na ozemlje države, in individualnimi ciljnimi sankci- jami, ozemeljsko razpršenimi v boju proti terorizmu, ne vzdrži temeljite presoje (Prost v VS, 2014: 2). Prepreke na poti poenotenja ureditve sankcij- skih režimov se v tem trenutku zdijo nepremostljive12 in slabijo sankcijsko politiko OZN. Sočasno pa nakažejo možnosti prihodnje proučitve in nadalj- njega razvoja uporabe sankcij OZN. Ob prelomu tisočletja in ob uveljavljenosti doktrine varstva človeko- vih pravic tako ni mogoče spregledati vprašljive zakonitosti individualnih ciljnih sankcij OZN. Kot je svetovna organizacija nedvomno pomembno prispevala k uveljavitvi uporabe sankcij v mednarodnih odnosih in obli- kovanju njihovega sodobnega koncepta, ki sledi potrebam dinamičnega mednarodnega okolja in poskuša odgovoriti na težave, ki so se pojavile pri njihovi pretekli uporabi, se ne moremo strinjati z odzivom OZN na uporabo individualnih ciljnih sankcij. S kršitvijo človekovih pravic so pri- zadeti predvsem posamezniki, katerih imena se neutemeljeno znajdejo na seznamih. Mednarodni sistem varstva človekovih pravic in zaupanje v OZN se šibita (prim. Gearty, 2008). Nadaljevanje slabe prakse otežuje uspešno oceno oblikovanja in vodenja sankcijske politike VS, pravna razsežnost uporabe sankcij pa odpira nove možnosti izboljšav in nadgradenj v prihod- nje. Zaskrbljujoča je tudi ugotovitev, da je dokajšnjo ubranost držav članic VS pri oblikovanju in vodenju sankcijske politike OZN v boju proti med- narodnemu terorizmu, v nekaj zadnjih konfliktnih mednarodnih situacijah (npr. sirska, ukrajinsko-ruska) nadomestil sklep, da je tvornost sodelovanja VS vnovič pretirano ujeta v ozke interese posameznih članic, ta organ pa (p) ostaja nemočen pod pretnjo ali uporabo veta (Vatovec, 2015: 37). 12 Stalna članica ZDA nasprotuje prenosu urada varuha človekovih pravic na druge sankcijske režime (VS, 2014). Svoje nasprotovanje pojasnjuje neprepričljivo – sankcijski režim v boju proti mednaro- dnemu terorizmu se razlikuje od drugih sankcijskih režimov, ker mednarodni terorizem pomeni globalno grožnjo, drugi sankcijski režimi pa temeljijo na kontekstu sankcioniranja držav (VS, 2014: 21). Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 706 Izzivi OZN: na poti k oblikovanju globalne sankcijske politike Razvoj področja uporabe sankcij OZN razkriva odzivnost svetovne orga- nizacije na spremembe mednarodnega prostora in časa ter razumevanje kritike strokovne in laične javnosti. Moč sankcijske politike OZN ni v sami uporabi prisilnega ukrepa, ampak v sposobnosti s pomočjo njega vzposta- viti stabilnost mednarodnega okolja. OZN služi z vzpostavitvijo institucio- nalnega in pravnega okvira ter političnega foruma, znotraj katerega prihaja do razprave in se ustvarjajo priložnosti za približevanje stališč tudi glede oblikovanja in vodenja sankcijske politike. Razprava o uporabi sankcij se je sicer spreminjala v sedemdesetih letih obstoja te organizacije, vendar je vse- skozi zaznati njeno utirjenost v vprašanja zakonitosti, učinkovitosti in huma- nosti sankcijskih ukrepov. Čeprav se v skorajda nepregledni množici doktri- narnih kritičnih odzivov in slabih praks zdi, da uporabi sankcij VS umanjka prav učinkovitost (Galtung, 1967; Hufbauer in drugi, 2009), zakonitost in legitimnost (Gordon, 2012) ter spoštovanje človekovih pravic (Fassbender, 2006), ne gre uporabo sankcij OZN ovrednotiti brez uravnovešenja slabih praks z uspešnimi rezultati. Ne moremo mimo omembe uspešno končanih kompleksnih pogajanj glede odprave skorajda desetletje trajajočih sank- cijskih ukrepov proti Iranu. Tudi zaradi iranske mednarodne politične in gospodarske osame je mednarodnim pogajalcem in iranski strani uspelo doseči skupni celovit načrt ukrepanja (Joint Comprehensive Plan of Action), v skladu s katerim se bo iranski jedrski program uporabljal le v miroljubne namene (S/RES/2231 (2015)). Ne sme se pozabiti, da sta za izvajanje odgovorne naloge varovanja mednarodnega miru in varnosti z uporabo sankcij ključni zaupanje držav in mednarodne javnosti v delovanje VS ter prepričanje, da ta organ deluje v interesu mednarodne skupnosti. Prav to olajša implementacijo sprejetih odločitev in omogoča pravilno in učinkovito izvajanje sprejete sankcij- ske politike. S slabimi praksami in nezakonito uporabo sankcij se potreb- nega zaupanja ne bo vzpostavilo. OZN bo v prihodnje moral narediti tiste ključne spremembe, ki bodo pomenile pravi odgovor na sedanje težave. Ustanovitev neodvisnega telesa s pristojnostjo izvajanja sodnega nadzora nad sprejetimi sankcijskimi odločitvami (npr. Van den Herik in Schrijver, 2008: 337) bi že bila pravi odziv na izkazane slabosti uporabe individual- nih ciljnih sankcij. Če se zdi ta novost pretenciozna, bi veljalo pomisliti na skromnejše, a nemara bolj dosegljivo poenotenje smernic in delovanj vseh sankcijskih odborov VS in spoštovanje odločitev regionalnih (ali najvišjih nacionalnih) sodišč, pred katerimi ciljni posamezniki in subjekti izpodbijajo zakonitost aktov o uvedenih individualnih ciljnih sankcijah. OZN mora torej v prihodnje resno razmišljati o poenotenju standarda delovanja sankcijskih odborov VS. Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 707 S temi predlogi sprememb uporabe sankcij se ne bi razdrobila sankcij- ska politika OZN, temveč bi se z razumevanjem doktrine varstva človekovih pravic in njihovim zagotavljanjem tudi pri uporabi sankcij utrdila celovitost in globalnost sankcijske politike OZN. Le vzpostavitev predvidljivega, pre- mišljenega in s človekovimi pravicami skladnega oblikovanja in vodenja sankcijske politike osmisli prihodnjo uporabo teh ukrepov v okviru OZN in ostaja temeljni izziv OZN. LITERATURA Alnasrawi, Abbas (2001): Iraq: Economic Sanctions and Consequences, 1990–2000. Third World Quarterly 22 (2): 205–218. Alvarez, José E. (2005): International Organizations as Law-Makers. Oxford: Oxford University Press. Biersteker, Thomas J. (2004): The Emergence, Evolution, Effects, and Challenges of Targeted Sanctions. Providence: Watson Institute for International Studies, Brown University. Biersteker, Thomas J. in Sue E. Eckert (2006): Strengthening Targeted Sanctions through Fair and Clear Procedures. Providence: Watson Institute for Interna- tional Studies. Dostopno prek http://watsoninstitute.org/pub/Strengthening_ Targeted_Sanctions.pdf (15. 3. 2015). Biersteker, Thomas J. in Sue E. Eckert (2009): Addressing Challenges to Targeted Sanctions: An Update of the “Watson Report”. UNO Academia, The Graduate Institute, Watson Institute for International Studies. Dostopno prek http:// www.watsoninstitute.org/pub/2009_10_targeted_sanctions.pdf (15. 3. 2015). Biersteker, Thomas J. in Sue E. Eckert (2012): Due Process and Targeted Sanctions: An Update of the “Watson Report”. The Graduate Institute, Watson Institute for International Studies. Dostopno prek http://www.watsoninstitute.org/pub/ Watson%20Report%20Update%2012_12.pdf (15. 3. 2015). Brown-John, C. Lloyd (1975): Economic Sanctions: The Case of the O.A.S. and the Dominican Republic, 1960–1962. Caribbean Studies 15 (2): 73–105. Brzoska, Michael, ur. (2001): Smart Sanctions: The Next Steps: The Debate on Arms Embargoes and Travel Sanctions within the ‘Bonn-Berlin Process’. Baden- Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. Cameron, Iain (2003): UN Targeted Sanctions, Legal Safeguards and the European Convention on Human Rights. Nordic Journal of International Law 72 (2): 159– 214. Carisch, Enrico, Sue Eckert in Loraine Rickard-Martin (2014): High Level Review of UN Sanctions: Background Paper. Watson Institute for International Stud- ies, Brown University, and Compliance & Capacity Skills International, LLC. Dostopno prek http://www.hlr-unsanctions.org/20140706_HLR_Background. pdf (15. 3. 2015). Cha, Kiho, Tilo Stolz in Maarten Wammes (2012): United Nations Security Council Sanctions and the Rule of Law: Ensuring Fairness in the Listing and De-listing Process of Individuals and Entities Subject to Sanctions. The Whitehead Journal of Diplomacy and International Relations 13 (2): 133–152. Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 708 Charron, Andrea (2010): Three Canadians and their Contributions to United Nations Sanctions: A Tribute to Margaret Doxey, David Malone and Robert Fowler. Canadian Foreign Policy 16 (3): 1–15. Claude, Inis L. Jr. (1966): Collective Legitimization as a Political Function of the United Nations. International Organization 20 (3): 367–379. Cortright, David in George A. Lopez (2000): The Sanctions Decade: Assessing UN Strategies in the 1990s. Boulder: Lynne Rienner Publishers. Cortright, David in George A. Lopez, ur. (2002): Smart Sanctions: Targeting Eco- nomic Statecraft. Lanham: Rowman & Littlefield Publishers. Doxey, Margaret P. (1971): The Rhodesian Sanctions Experiment. The Yearbook of World Affairs 25: 142–162. Drezner, Daniel W. (2011): Sanctions Sometimes Smart: Targeted Sanctions in The- ory and Practice. International Studies Review 13 (1): 96–108. Examiner (1946): Security Council Will Discuss Franco Regime. Launceston, Tas- mania. 8. april 1946. Dostopno prek http://trove.nla.gov.au/ndp/del/arti- cle/92684196 (15. 1. 2016). Farrall, Jeremy Matam (2007): United Nations Sanctions and the Rule of Law. Cam- bridge: Cambridge University Press. Fassbender, Bardo (2006): Targeted Sanctions Imposed by the UN Security Coun- cil and Due Process Rights. A Study Commissioned by the UN Office of Legal Affairs and Follow-Up Action by the United Nations. International Organiza- tions Law Review 3 (2): 437–485. Finnemore, Martha (2005): Fights about Rules: The Role of Efficacy and Power in Changing Multilateralism. Review of International Studies 31 (Supplement S1): 187–206. Finnemore, Martha in Kathryn Sikkink (1998): International Norm Dynamics and Political Change. International Organization 52 (4): 887–917. Forcese, Craig in Kent Roach (2010): Limping into the Future: The U.N. 1267 Ter- rorism Listing Process at the Crossroads. The George Washington International Law Review 42 (2): 217–277. Frowein, Abr. Jochen (1987): Collective Enforcement of International Obligations. Zeitschrift für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht 47: 67–79. Galtung, Johan (1967): On the Effects of International Economic Sanctions: With Examples from the Case of Rhodesia. World Politics 19 (3): 378–416. Gearty, Conor (2008): Situating International Human Rights Law in an Age of Counter-Terrorism. The Cambridge Yearbook of European Legal Studies 10: 167–188. Goodrich, Leland M. (1947): From League of Nations to United Nations. Interna- tional Organization 1 (1): 3–21. Gordon, Joy (2012): The Sword of Damocles: Revisiting the Question of Whether the United Nations Security Council is Bound by International Law. Chicago Journal of International Law 12 (2): 605–645. Gowlland-Debbas, Vera (1990): Collective Responses to Illegal Acts in International Law: United Nations Action in the Question of Southern Rhodesia. Dordrecht: Martinus Nijhoff Publishers. Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 709 Gowlland-Debbas, Vera, ur. (2004): National Implementation of United Nations Sanctions: A Comparative Study. Haag; Leiden: Martinus Nijhoff Publishers. Gowlland-Debbas, Vera (2010): Security Council Change: The Pressure of Emerg- ing International Public Policy. International Journal: Canada’s Journal of Global Policy Analysis 65 (1): 119–139. Happold, Matthew (2003): Security Council Resolution 1373 and the Constitution of the United Nations. Leiden Journal of International Law 16 (3): 593–610. Higgins, Rosalyn (1967): International Law, Rhodesia, and the U. N. The World Today 23 (3): 94–106. Higgins, Rosalyn (2002): The New United Nations: Appearance and Reality. V Con- temporary Issues in International Law: A Collection of the Josephine Onoh Memorial Lectures, ur. David Freestone, Surya Subedi in Scott Davidson. 143– 159. Haag: Kluwer Law International. Hoskins, Eric (1997): The Humanitarian Impacts of Economic Sanctions and War in Iraq. V Political Gain and Civilian Pain: Humanitarian Impacts of Economic Sanctions, ur. Thomas G. Weiss, David Cortright, George A. Lopez in Larry Minear. 91–147. Lanham: Rowman & Littlefield. Hufbauer, Gary Clyde, Jeffrey J. Schott, Kimberly A. Elliott in Barbara Oegg (2009): Economic Sanctions Reconsidered: History and Current Policy. 3. izdaja. Wash- ington: Peterson Institute for International Economics. Jentleson, Bruce W. (2003): Tough Love Multilateralism. The Washington Quarterly 27 (1): 7–24. Kelsen, Hans (1945): The Old and the New League: The Covenant and the Dumbar- ton Oaks Proposals. American Journal of International Law 39 (1): 45–83. Lal, Vinay (1997): Sanctions and the Politics of Dominance, Multilateralism, and Legalism in the International Arena. Social Scientist 25 (5/6): 54–67. López-Jacoiste, Eugenia (2010): The UN Collective Security System and its Relation- ship with Economic Sanctions and Human Rights. Max Planck Yearbook of United Nations Law 14: 273–335. O’Connell, Mary Ellen (2002): Debating the Law of Sanctions. European Journal of International Law 13 (1): 63–79. Petrič, Ernest (2010): Zunanja politika: osnove teorije in praksa. Mengeš; Ljubljana: Center za evropsko prihodnost; Znanstvenoraziskovalni center Slovenske aka- demije znanosti in umetnosti. Rosand, Eric (2005): The Security Council as “Global Legislator”: Ultra Vires or Ultra Innovative? Fordham International Law Journal 28 (3): 542–590. Schoenbaum, Thomas J. (2006): International Relations: The Path not Taken: Using International Law to Promote World Peace and Security. Cambridge: Cam- bridge University Press. Segal, Ronald, ur. (1964): Sanctions against South Africa: [papers presented to the International Conference on Economic Sanctions against South Africa, London, 14–17 April, 1964]. Harmondsworth: Penguin Books. Slaughter, Anne-Marie (2005): Security, Solidarity, and Sovereignty: The Grand Themes of UN Reform. American Journal of International Law 99 (3): 619–631. Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 710 Szasz, Paul C. (2002): The Security Council Starts Legislating. American Journal of International Law 96 (4): 901–905. Talmon, Stefan (2005): The Security Council as World Legislature. American Jour- nal of International Law 99 (1): 175–193. Tehindrazanarivelo, Djacoba Liva (2010): Targeted Sanctions and Obligations of States on Listing and De-listing Procedures. V International Law and the Quest for its Implementation. Liber Amicorum Vera Gowlland-Debbas, ur. Laurence Boisson de Chazournes in Marcelo G. Kohen. 127–171. Leiden: Martinus Nijhoff Publishers. Tostensen, Arne in Beate Bull (2002): Are Smart Santions Feasible? World Politics 54 (3): 373–403. Türk, Danilo (2015): Temelji mednarodnega prava. 2., pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: IUS Software, GV Založba. Van den Herik, Larissa in Nico Schrijver (2008): Eroding the Primacy of the UN System of Collective Security: The Judgment of the European Court of Justice in the Cases of Kadi and Al Barakaat. International Organizations Law Review 5 (2): 329–338. Vatovec, Katarina (2015): Pravne in politične omejitve mednarodnih organizacij pri izrekanju sankcij: primer Organizacije združenih narodov in Evropske unije : doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Verdirame, Guglielmo (2011): The UN and Human Rights: Who Guards the Guard- ians? Cambridge: Cambridge University Press. Weiss, Thomas G. (1999): Sanctions as a Foreign Policy Tool: Weighing Humanitar- ian Impulses. Journal of Peace Research 36 (5): 499–509. Weiss, Thomas G., David Cortright, George A. Lopez in Larry Minear, ur. (1997): Political Gain and Civilian Pain: Humanitarian Impacts of Economic Sanctions. Lanham: Rowman & Littlefield. Wallensteen, Peter, Carina Staibano in Mikael Eriksson, ur. (2003): Making Targeted Sanctions Effective: Guidelines for the Implementation of UN Policy Options. Uppsala: Department of Peace and Conflict Research, Uppsala University. VIRI Generalni sekretar [OZN] (2010): Strengthening and Coordinating United Nations Rule of Law Activities. Report of the Secretary-General. U.N. Doc. A/65/318. 20. avgust 2010. Pakt Društva narodov. V Zgodovina mednarodnih odnosov, Vladimir Benko (1997). 368–373. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Ustanovna listina Organizacije združenih narodov. Uradni list RS, št. 2/14, MP, št. 1/14. Varnostni svet [OZN]. 2012. Security Council Al-Qaida Sanctions Committee Deletes One Individual from Its List. U.N. Doc. SC/10639. 7. maj 2012. Varnostni svet [OZN]. 2013. Guidelines of the Committee for the Conduct of its Work. Adopted on 7 November 2002, as amended on 10 April 2003, 21 Decem- ber 2005, 29 November 2006, 12 February 2007, 9 December 2008, 22 July 2010, Katarina VATOVEC TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 711 26 January 2011, 30 November 2011, and 15 April 2013. Dostopno prek https:// www.un.org/sc/suborg/sites/www.un.org.sc.suborg/files/1267_guidelines_1. pdf (15. 1. 2016). Varnostni svet [OZN]. 2014. 7285th Meeting. U.N. Doc. S/PV.7285. 23. oktober 2014. Wikileaks (2009): UN 1267 (Al-Qaida/Taliban) Sanctions: Results of USG Review of Tranche 3 Names pursuant to Paragraph 25 of UNSCR 1822. Cable 09STATE109494. 23. oktober 2009. Dostopno prek https://wikileaks.org/plusd/ cables/09STATE109494_a.html (15. 3. 2015).