List 37.
Politični oddelek.
Narodna  avtonomija.
L
Najvažnejša točka slovenskega narodnega programa, glede katere soglašajo vse stranke, samo da se z gotove strani največkrat proti njej greši — glej na pr. Koroške slovenske posojilnice in poskus, jih odtrgati od celjske zveze ter jih priklopiti zvezi nemških posojilnic — je zahteva po narodni avtonomiji, zahteva, naj bodo posamezni narodi samosvoji gospodarji v šoli, v cerkvi, in sploh v svoji domačiji, naj žive po svojih navadah in goje svoj narodni jezik, v centralnem parlamentu pa naj ima vsak narod njegovemu številu in njegovi davčni sili primerno zastopstvo.
Ko se je prvič precizirala ta zahteva, se jej je vse posmehovalo, dasi bi se ž njo hipoma naredil konec vsem narodnostnim bojem v državi. A danes je ta misel na potu do zmage. Izrekli so se zanjo najrazumnejši politiki raznih strank, fevdalci in klerikalci, kakor liberalci in socijalni demokratje raznih narodnosti in kar je še važnejše, začelo se je tod in tam tudi resno delati na nje izvršitev.
Zagovorniki „nerazdeljivosti kraljestev in dežel", vitezi „političnih individualitet" zamorejo sicer dobiti še marsikako bitko, ali že v tem, da se boj ne vodi več v znamenju centralizma in federalizma, vidimo znaten napredek. Ko bi bil pred nekaj leti mogel misliti, da doživimo v letu 1901 dva, v vseh detajlih popolnoma izgo-tovljena načrta sloneča, na principu narodne avtonomije? Bes, da so nemški radikalci s pomočjo tirolskega namestnika grofa Merweldta pokopali Grabmayerjev načrt na razdelitev Tirolske, res je tudi, da načrta, ki sta ju izdelala nemški poslanec baron d' Ehvert in češki poslanec dr. Stransky za delitev Moravske nimata dosti upanja, da bi bila v bližnji   prihodnjosti sprejeta, a nobeden teh
načrtov ne izgine več s površja, in sicer za to ne, ker so ti načrti izraz živega stremljenja po narodni neodvisnosti. To stremljenje se da dušiti in zadrževati, dokler je ljudstvo slabotno, nezavedno in malo omikano, ali uničiti se ne da, ker izvira iz pravice ljudstva do narodne samostojnosti.
Pravi se navadno, da moč je pravica. Pa tudi v pravici tiči velika moč, dasi doseže vsak narod le toliko pravice, kolikor ima moči. Tirolski Italijani dosežejo gotovo svojo avtonomijo, ako bodo imeli toliko moči, da razbijejo deželni zbor, ki jim krati njih pravico, česar v sedanjih razmerah ne zamorejo doseči drugače kak; r z obstrukcijo. Poskusili so s tem sredstvom in že začetek opravičuje njih upanje na ugoden uspeh.
Zahtevanje po narodni avtonomiji izvira iz velike misli, da mora biti vsaka država urejena tako, kakor je primerno ljudski koristi, ne pa kakor se zdi kakemu oblastnemu državniku. Država ni nikak obstrakten pojem, ampak druzega nič, kakor skupnost sil vseh njenih prebivalcev, in ima nalogo, braniti in varovati pravice in interese njenih prebivalcev. Država, ki tega ne more ali neče storiti, je izgubila pravni naslov do eksistence. V naši državi se je doslej z vsemi silami delalo na to, da so se slovanski narodi, torej večina prebivalstva, zadrževali v kulturnem in gospodarskem razvoju in da so se njih narodne pravice kolikor je le bilo mogoče pri-krajševale, dasi tega korist države absolutno ni zahtevala, dasi je to naravnost proti koristi države. Res, da napredovanje v narodnem oziru provzroča konflikte in boje mej starejšimi in mlajšimi narodi. To je neizogibno, ker so starejši narodi v posesti gotovih predpravic. Ti konflikti in boji so ravno dokaz, da je v mehanizmu države nekaj napačnega. In kaj je napačnega ? Te iz starodavnih časov preostale „politične individualitete", ki ne odgovarjajo več sodobnim razmeram in ne odgovarjajo več razvoju, kateri so narodi dosegli, ker je v njih izraženo in utelešeno krivično načelo, da je jeden narod poklican gospodovati, drugi pa tlačaniti.    Politične  individualitete
Stran 362.
so v nasprotju z živimi interesi vseh narodov, če tudi jih gotove klike zagovarjajo in branijo, ker z njih pomočjo vzdržujejo krivico, ker z njih pomočjo tlačijo drugi narod in teptajo pravo.