MOJA ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA
Moja najljubša knjiga je...
O vseh, prebranih knjigah mi je najbolj všeč...
Doslej sem skorajda s pridržanim dihom odpirala list za listom knjige..., ki jo je na-pisal...
Taki in podobni so naši stavki. take naše misli, kadar teče beseda o književnosti. TaKŠnt so tudi naslovi naših spisov. A prav taki pogovori in spisi so mi bili vedno zopr-ni, kajti zlepa se nisem mogla odločiti za najlepšo, najboljšo, najzanimivejšo, skratka naj... knjigo.
Pravzaprav ne vem, zakaj. vendar se podobno dogaja še sedaj. Vedno me jezi, ker naj bi to bila ena sama knjiga. V resnici paje še toliko drugih. ki so prav tako lepe. Vsaka knjiga je po svoje lepa, vsaka nam odkriva svoj svet, ki ga doslej še nismo poznali. V njih se srečujemo s težavami ju-nakov in zdi se nam, da so njihove težave tudi naše, odkrivamo njihov sanjski svet, v katerega tudi sami včasih zaidemo, spoz-navajo nas s težavami, ki nas čakajo in ka-terih je v življenju veliko, da, preveč, mnogo preveč. Knjiga je naša prijateljica v pravem pomenu besede.
Knjige, knjige... V mislih preštevam knjige, ki sem jih že prebrala. Bi jih lahko preštela? Bi morda lahko naštela vsa imena prebranih knjig? Ne, ne bi mogla. Tega ne bi mogel nihče. Pravzaprav je to nemogoče. Kako bi mogla vedeti naslove vseh knjig, ki sem jih prebrala. knjige, ki so me spremljale od začetka mojega življenja do danes. Od začetka pravim. A kdaj je bilo to?
Da, moja prva knjiga je bila slikanica, drobna knjižica brez črk. V njej so bile le ži-vali, katerim pa sem pripisovala nadna-ravne moči. fo slikanico sem dobila, ko sem bila stara leto dni. Vem, da so obsta-jale že slikanice pred to, a kaj pomaga, ko pa so vse končale v smeteh.
1 Tem so se pozneje pridružile nekoliko debelejše knjižice, ki so že imele tudi nekaj črk. a so bile mami le v nadlego, kajti vsake pol ure sem zahtevala. naj mi jih prebere. Kmalu pa tudi s temi kratkimi zgodbicami nisem bila več zadovoljna in mi je morala brati vedno daljše zgodbice. take. kot mi jih je pripovedovala za lahko noč: o Janku in Metki. pa o Pepelki. Sneguljčici...
Leta pa so tekla in j.e prišel čas. ko je bilo treba iti v šolo. Tu sem se naučila tisto. kar sem si že dolgo želela: začela sem brati sama. Končno bom lahko prebirala knjige! Sama. brez mamine pomoči! Moja bralna vnema je bila tako velika, da bi v dnevu naj-raje prebrala kar vse knjige. Seveda sem začela s pravljicami, z leti pa sem segala
po vedno iežjem in zahtevnejšem branju. Moja vnema je bila zares zelo velika, saj sem skoraj ves prosti čas prečepela pri knjigah. Največkrat se je žgodilo. da sem pozabila na vse okoli sebe.
Ta moj odnos do knjig tudi sedaj ni nič drugačen. le da za prebiranje knjig nimam več toliko časa. kot sem ga imela doslej. Kljub temu pa še vedno rada posvetim svoj prosti čas prebiranju knjig. Mnogokrat se zgodi, da se s prijateljicami pogovarjamo o knjigah in druga drugi svetujemo. katero knjigo naj prebere.
Tako je bila doslej knjiga moja dobra so-potnica v življenju. Sopotnica, ki se ji ne bom nikdar izneverila.
BARBARA SAMAR, 8. c OŠ Jožeta Moškriča