t Milovanu Neratu t 30. X. t. 1. v Krenti. Čemu si le obstal in prisluhnil v ta težki čas? Da ne bi! Hudo je! Že dolgo si oči tiščimo, srca stiskamo, da bodi... Ti nas veliki otrok! Kaj so ti tako lepega povedale bele krizanteme, ki so zdaj vzcvetele v vrtu? Vse rosne in blede so že docvetele: na gredah in v srcu ... In tipamo s tegobnostjo v daljo, v spomine, k Tvojim spravljičenim gradovom: Verjel si vanje in si bil kakor otrok ves svetal po njih in ves srečen z njimL Nosil si svoje sanje v duši, da so Ti sevale odkrito iz oči, kakor roža iz gumbnice. Pa se je dogajalo, da sovideli le rožo v gumbnici, duše niso doslutili In Ti si trpel! Ej, Milovane, kaj Ti res ne bomo nikoli več segli v roke, ki si nam jih stresal tako krepko in prijateljski? Krepko! Kakor pesem o fantih. ki zavriskajo in zapojo, da jih ne prisili v jok... Čemu nam nisi dalje časa ohranil svoje dobrote: nam in vsem majhnim, ki so v šoli tako radi strmeli za Teboj! Nikomur nisi prizadel hudega, vendar je morala postati tista blcda krizantema, ki je docvetevala na vrtu — Tvoja krizantema ... Miiovane, Tvoja žalostna povest se je razbolela v nas, in v njej bo ostal večen spomin na Te!