-—.   35   —-TONE RAKOVČAN:
Mlakarjeva Ivka.
;______                                  (t 26. x.)
[/^        "^"^'""""¦¦^^ ^lostno se je glasila njena povest...
^j^yr^//          Živela je,  živ,ela brezskrbno,  veselo,  kakor
j^Sijf   / /       živi neštevilo otrok, ljubila je svet, ljubila vse, kar
0f®V//   3     i° ie v bližini obdajalo. — Pa dihnil je strupen dih,
jP^       / / jCj?      mladi plamenček je še enkrat živo vzplapolal —
V     / / J%3        pa u&asn>' za vedno.
/ / Jj^MkT'             Kako prijazna je bila Mlakarjeva Ivka! Rdeča
/ /    ^r      sx\    usteca ko črešnje vedno na smeh, okrogla, zdrava
ličeca in tako lepo modre oči, da bi zanje odtrgal
z ne-faes zvezdico, ki mi je sijala vsak večer, ter jo zamenjal. Njen glasek
je trepetal, pa vriskal, plakal, pa tožil, a zvenel, kot bi rahlo potegoval lok
po strunah, ki jih je napela roka veselja.
Ljubila je najbolj mamico, svojo največjo srečo. Kako dobra je bila do nje!
Prišli so zimski večeri, večeri, v katerih se je naslonila njena glavica na mamino srce. ko je čutila mamica, da ima vendar še nekaj na svetu — in čudno — pri srcu ji je postalo tesno. — Kaj, ko bi ta cvet usahnil!
Zažvižgala je zunaj burja, težka misel je šla v materino srce — ne, mlademu cvetu prizanese usoda. — In stisnila je mamica svojo Ivko k sebi, Ivka pa jo je gorko poljubila ... ;             Priskakljal je v kuhinjo bratec Janko.
!             »Mamica, zapojmo!«
»Da, Ivka, zapojrno —«
In zapel je iijen glasek tiho, otožno:
l                                                         ,Kje so moje rožice . . .*
Mamica pa je spremljala še bolj tiho, da se je potopila v pe&em sreče vsa hiša, da se je topilo v lnaterinem veselju srce, ki je ljubilo Ivko, in ki ga je Ivka ljubila z vso Ijubeznijo.
Prišla je pomlad — minilo je poletje, porumeneli so bregovi, rožice so venele, ptičke so pevale zadnje pesemce ter se poslavljale pod okencemi — kjer je ležala Ivka.
Bleda ličeca je imela, bleda usteca, zaprte oči, bel venec krog glave — tako kot bi spala. V sklenjenih rokah je držala razpelo, ob znožju pa so ji gorele svečice smrti.
Plakala je mamica, plakal je bratec — a Ivka se ni zdramila...
Prišla je jesenska noč. Zvezde so blestele kot solze, skozi noč je šla pesem. Tam nekje iz dalje je prinesel vetrec glasove iantov, ki so pre-pevali:
r i
—.   36   ~-
Pojdi, zvezda, plavaj v daljo, nekaj v srcu tni veli — da dekletce sredi koče bolno v postelji leži . . .
Ivka pa je spala že doli koncem vasi pod gomilo in na njenem grofou je rastel krvav nagelj.