Anton Hribar: Dijoniz  in  Filoksen.   —   Anton  Medved: Pomenek.
vanju vojaško spremstvo za obrambo. 4. Pooblaščen je, da podeli takim duhovnikom, ki se posvete poučevanju, potreben naslov, katerega pripozna tudi vlada. 5. Vladika sme svojim vernikom razsojati pravico. Vsi njegovi odloki, ki se tičejo oporoke in pa ženitbe, kakor tudi vse njegove razsodbe imajo postavno veljavo. 6. Civilno sodišče ne sme soditi nobenega du-
hovnika brez privoljenja škofovega; Če ga pa obsodi, mora prestati svojo kazen v škofovski stolici. 7. Mladenov ima pravico zastopati svoje vernike v vseh civilnih in ženitbenih stvareh.
Iz tega vidijo bralci naši dosti jasno, da se na Turškem dani, in da se bližajo boljši Časi za katoliško cerkev.
Dijoniz   in   Filoksen
Ivo Dijoniz prijatelj  Muz Je vladal  mesto  Sirakuz,
Podanikov  ni svojih  ljubil
In mnoge s smrtjo  je pogubil.
In  pesmi zlagal  Dijoniz
In  mnog v Olimp poslal je  spis, Da tam  so ga sodniki brali: A lovorik mu  niso  dali.
Pa Dijoniza  mož učen
Obišče,  pesnik Filoksen;
Tiran poda  mu  spev  in  meni, Naj  pesnik pesem  mu oceni.
Spozna brž pesnik spevov  duh,
Tirana in  njegov  napuh, Obsodi pesem  in poeta: „Vladar,  ta pesem  ni  zadeta!"
To  komaj  Filoksen  pove,
Iz grada iti več ne sme. In  Dijoniz  pokliče straže, Odvesti v ječo ga ukaže.
Iz ječe vede  skrivna cev,
Po kteri čuje se odmev,
Kar kaznjenci vele v zaporu, Vse čuje  Dijoniz  na dvoru.
Modruje pevec na večer: „Če vprašal še bi  me  kater, Drugač bi  sodil pevske  stvore, Ne  delal tukaj  bi pokore."
Iz ječe čuje to tiran, Pokliče pevca drugi dan;
In  v  milosti zagotovilo
Privzame pevca na  kosilo.
Ko  bere spev  slabo  skovan, Pred pevcem  zopet de tiran:
„Povej  mi, pevec Filoksene,
Ima li pesem ta kaj  cene?"
In  misli pevec Filoksen, Značajen,  trden,  mož jeklen:
Kedo bi hvalil dela taka?
Če grajam, —   pa  zap6r me  čaka.
Zato  se  pesnik nasmehlja, Pokliče stražo,  roke  da:
„Na,  zopet mi ukleni roke,
Odvedi v ječe  me globoke!"
Všeč  Dijonizu je  značaj:
„Ne,  v ječo več ne greš nazaj! Sodnik,  ki  nepristransko  sodi, Naj  brez strahu in prosto  hodi!"
Anton  Hribar
Pomenek.
„ IN a ramah z  vedrom,  sivi oče, Kam stopate v  dolino,  kam?" „Rahljajo v gori prst  za trsje, V  dolino grem po  vina v hram."
„Kaj  bode? Vinske kaplje daje
Od leta manj  do leta trs." „Bog ve,  kaj  bode!"  meni starec, In  vzdihljaj   mu privre iz prs.
„Ti mlad si,  ognja poln  in  nadej, Učakaš  morda lepših  dob. Trgatev doživim  jaz  malo, Teže me leta  —   čaka grob."
V dolino starec, jaz v gorico, Molče  obrneva obraz. Na hladni grob pač misli starec, Na lepše dobe mislim jaz.
Anton Medved.
9*