vidijo kakor dolga, razmetana rajda tostran temnih kulis, katere jih ločijo od podboških in rogaških vinogradov in dalje doli od hrvat- skega Zagorja; to je rjavo morje, resno, močno. Obširna je ta na- zobčana rajda, skoraj orjaška. Naše Haloze resno molče... Zdi se mi pa, kakor da bije prav v teh naših vinorodnih pokrajinah — pa naj bodo dolenjske ali šta- jerske — srce naše Slovenske zemlje. Visoke slovenske planine na naših skrajnih sedanjih državnih mejah, se mi zdi, služijo le kot okvir tej zemlji, ki je izrazita in po ogromni večini le srednjegorska pokrajina. Saj je to tudi Pohorje in vsa slovenska pokrajina od Ra- titovca, Blegoša in Menine Planine navzdol... (Dalje prih.) Dr. E. T uma: Beneška Slovenija (Dalje.) Kakor začarano se ti zdi, ko iz večnih prodov doline »Dol po Meji« stopiš na rob rečne struge Tera, kjer izpod ogromnih rovi in skal vre na dan čista studenčna voda. Žal, da ti vso poezijo prežene pogled na dno struge, ko vidiš polno nesnage: škatlice sardin, lupine pomaranč, limonov in dr. Turisti iz doline so, ki tako omalovažujejo lepoto in svobodo prirode. Ob slikovitem, veličastnem prizorišču: okoli venec visokih gor in nepristopnih sten, pod tabo v globokem koritu zelena bistra voda — jih ne obide slutnja svetosti. Razuzdano se šopirijo, prva misel jim je brašno; odpadke pa pomečejo prav v izvirek... Sicer je turistika in izletništvo v Italiji vsaj do nedavna bilo daleč za našim. Sploh je Beneška Slovenija silno zapuščena. Ne vem, če je bilo na Breškem Jalovcu in Ivancu tekom zadnjih 50 let 50 ljudi. Za turistiko sploh ni nikjer preskrbljeno. V Vidmu je res že od 1. 1874 alpinsko društvo »Societa alpina friulana«, člani so večinoma inteligenti, a brez prave alpinistične usmerjenosti. Ko sem prišel 1. 1908 čez severno steno Poliškega Špika in sem prispel nočevat v alpinski dom v Neveji, sem dobil vse polno izletnikov iz Vidma. Ko so izvedeli, da sem priplezal čez Poliški Špik, so me vsi začudeni ogledovali. Sami so prišli z železnico do Chiusaforte in so smatrali pešpot po vozni cesti že kot precejšnjo turo. Alpinsko društvo v Vidmu je imelo do nedavna na svojem obsežnem alpinskem torišču le dve zavetišči: eno na ime Marinelli pod Coglians 2782 m, drugo pa v Neveji. A nevejsko zavetišče je obenem prirejeno za vojaštvo. V vseh Predalpah pa ni niti enega samega alpskega doma, dasi od izvira Tera gredo imenitne ture na Muzce, na Veliki Vrh, čez prelaz Muzcev na Karman in druge. Če bi bilo to ozemlje naše, bi stal ob izviru Tera že davno lep planinski dom. Nekam otožen postane človek, ko vidi vso to zapuščenost. Obdajal me je sicer svetal dan, obdajali so me spomini na pota po Muzcih in Velikem Vrhu, a vendar se človeku stiska srce, ko vidi, kako brezsmiselno se šopiri tuje pleme med mirnim našim gorskim ljudstvom. Brdo; vrh v ozadju: »Tam na Robu« Pot me je vedla ob desnem bregu do vasi »Na Teru« ali tudi »Na vasi«, italijanski Pradielis, ki leži tik ob reki ter spada pod občino Brdo. Skušal sem dobiti kosila. No, po vaseh Beneške Slovenije je težko dobiti tudi najnujnejšega, kruha in jajec, celo mleka ni vedno na razpolaganje. — Pot vede dalje vedno ob žuborečem zelenem Teru do pod Hlabanjevica 545 m, ki stoji nad sovodnjem Bedroše in Tera, dočim na levem bregu doteka potok Maleščak. V sovodju stoji vas Njivica, ital. Vedronza. Potem se pot vije ob Teru do Tar- čenta. — Iz Njivice sem odšel ob 14.25 in dospel z zadnjim vlakom v Videm. Brdo 485 m Najlepša vas v Beneški Sloveniji je Brdo, laški Lusevera, beseda, ki kaže na to, da se je morala nekoč imenovati Lužje Brdo. Kolikor sem mogel izprašati, se tega imena v vasi nikdo več ne spominja. Zad- njič sem bil na Brdu, kratko pred svojo izselitvijo iz Italije, dne 7. ju- nija 1924. Šel sem tja nekako po slovo od Beneške Slovenije. Vabilo pa me je še posebno mestece Tarčent, ital. Tarcenta. Kdor je spomladi, ko sneg pokriva še polovico pobočja proti vrhom Predalp in Alp, po dolini pa je že vse zazelenelo, zrl izpred Tarčenta proti severu, temu ostane pogled na Trsko Slovenijo nepozaben. V ozadju strme mejne gore, preprežene s plazovi od Velikega Karmana 1716 m čez Lanež 1631 m do Postovčiča 1613 m, nekoliko pomaknjena nazaj — kakor kulisa — rajda Muzcev do 1875 m, potem zopet kakor druga kulisa pomaknjena naprej: Mali Vrh 1558 m in Veliki Vrh 1621 m proti Breškemu Jalovcu. V ospredje pred Veliki Karman je porinjena lepa kopa Malega Karmana 1372 m z mično cerkvico Krista Rešitelja, pod njo zelene gore nad Terom do Ovšja 748 m. Na vzhod nad Tarčentom — kakor ogromen zid — gromada kraških Krnic (La Bernardia) do Ledine 879 m. Povsod po pobočjih bele vasice: obedve Kuji1 (Coia di la, 404 m ali Coia Slava in Coia di qua, 394 m), Smrdeja (Samar- denchia) 433 m, Podkrasje (Socretto) 429 m, višje gori Ovšje (Cretto) 543 m. Nižji bregovi so obdelani s trto in bogato posajeni z rodnim drevjem, vedno bogatejše so najprednejše rajde gričkov tik nad Tar- čentom do 331 m. Pod mestecem zagledaš široko, šumečo strugo Tera. Tarčenta, v trškem narečju Tarče nt (furl. Tarzint), je prijazno mestece, ki je štelo 1. 1901 4500 duš, danes jih šteje gotovo 6000. Je sedež okrajnega sodišča in sejmišče za slovenske gorjane. Prav čuti se, da je vse blago- stanje Tarčenta nabrano iz znoja slovenskih pastirjev in poljedelcev. Še za velike vojne po kobariškem polomu so zahajali celo goriški okoličanje kupovat iz bogatih zalog, katere so si znali nakupiti tarčent- ski kupci. Seveda so jim stregli v domačem slovenskem jeziku. Nekdaj se je tudi v Tarčentu, posebno v predkrajih, govorilo trsko slovensko narečje. Še sedaj se dobe družine, ki govore sloven- ski, in na obnašanju furlanskega prebivalstva se prav čuti, da so oddavna živeli s Slovenci v prijateljskih stikih. Po vojni se sistem hitro slabša. Tarčent je že od nekdaj, posebno po vojni, priljubljeno letovišče in nudi res vse ugodnosti tudi meščanu. Beseda Tarčenta se različno tolmači. Eni jo nanašajo na »tre- cento«, nekako v zvezi z daljavo rimske ceste; drugi vidijo sestav- ljenko iz reke Torre in laške besede tinta, t. j. ograja, Tarčenta torej Trska ograja. Temu bi odgovarjalo ime Sottcentam: ime mestnega okraja, t. j. Pod ograjo. Prof. Rutar razlaga besedo iz tre in cento, t. j. trikrat ograjeno. Iz slovenščine bi se morda dala razlagati be- seda po reki Ter in z besedo centa, t. j. četa z nazalom, kakor Četa, Cetinje v Črni Gori. Cetinje so tudi v Vurnberški občini na Koroškem. Na Češkem imamo Cetyne. Reka Iglava je po starem Ce- lina in pritok reke Buga na Poljskem je Cetinja. »Domači Prijatelj« (letnik 1897) izvaja besedo četa iz staroslovenščine drobiž, t. j. droben denar. Miklošič ima centa kot nekaj malega, trohica; srbski je četa krpa. Walde ima latinsko cento za obleko, ki je sešita iz krp. Centa je ime vasi pri Ibani nad Idrijco. Po Furlaniji se ponavlja večkrat ime Centa; tako se imenuje središče občine Neme, pomeni pa ogra- jeno pokopališče. Enako se imenuje tudi obzidano pokopališče v Ra- venci v Reziji. Razlaga iz cinto — ograjeno, bo še najbolj stvarna. Sicer pa tudi dalmatinsko četa tolmačijo kot tabor, torej ograjen prostor. Nastanil sem se v hotelu Trieste z dobro postrežbo. Taval sem dolgo po vseh predelih mesteca, vračal sem se pa le ponovno na breg Tera, da si še in še ogledam čarobno prirodno sliko. V Tarčentu 1 Kuj a (pač koja), toliko ko neprestan ronek; slično kojec = koruzni storž, kojica Pyramide, ukoj, uhoj: obronek v pobočju. Tarčent, v ozadju Vel. Karman (1?16 m) samem in po gričih nad mestecem so bogate vile veleposestnikov. Po vsej Furlaniji je sistem latifundij in kolonstva še vedno razširjen, pač še izza časa rimskega imperija. Drugo jutro sem odšel po cesti ob Teru proti vasi Erba. Na levo pod cesto stoji velika predilnica tvrdke »Societa milanese per la fila- tura dei cascami di seta« (Milanska družba za tkanje odpadkov svile). Široko razprostrta krila tvornice leže slikovito na desnem bregu precej širne, nevisoke, zelene gredine nad Terom; v ozadju je predgorje in Predalpe. Tvornica ima zaposlenih 1200 delavcev in je eno največjih podjetij te vrste v Italiji. Selo2 zavzema preko 12.000 m2. Delavnici je pridružena šola za naraščaj s 400 vajenci. Vas Erba (slovenskega imena ni) je bila še v 90 letih, ko sem bil prvikrat v Tarčentu, dvojezična. Tudi javno si slišal slovenščino. Tokrat sem poizkusil z mladimi in starimi, pa so vsi vsaj napravili vtis, da ne razumejo več slovenski. Tudi vas Č i ž e r i j a ob Teru, ki sledi za Erbo, mi je nudila isti pojav. Mož 60 let, katerega sem obdeloval in izpraševal, je le čmerno odgovarjal, seveda po furlan- sko, da kvečjemu še v Smrdeji kako staro babišče govori slovenski, vse drugo, kar je nižje doli, pa razume le še furlanski. Zdelo se mi je, da prav zaničljivo sodi o slovenstvu. Nad Čižerijo so lepi umetni vodopadi iz zajezenega Tera, iz katerega je izpeljan vodovod v tvornico svile. Odvisna voda pada po strmem skalovju 42 m v nižjo strugo Tera in tvori nebroj skokov in skokičev čez rjave kredaste peči; iz razpok pečevja pa sili bujno zeleno grmičevje. Italijani imenujejo kraj Bocca di Crocis, t. j. Križno ustje (žrelo). Odtod dalje se pričenja Detro Tera, stisnjeno na levem 2 Selo = area, Baugrund. bregu Križne Gore 771 m, raztoka od Krnic od 879 m (La Ber- nardia), na desnem pa od Štele 784 m. Čižerija je največja občina Beneške Slovenije; obsega gori na- vedene vasi in Osijunt, Cedili ali Log (Sedilis) z vasmi Zatrepi, Po- toki in Miheliči-Štela, Borjanci, Mala Mažerije, Smrdeja in Šumeje (Zomeais). Cesta vede tik nad strugo v pečnatem strmem bregu po ovinkih. Pri selcu Podkladje se dolina pričenja odpirati. Sledi na desnem bregu lepa vasica Njivica; stopiš na most Maleščak, nakar se odcepi cesta Na Brdo. Do Njivice je poldrugo uro zložnega hoda. Od južnega nizkega slemena pod vasjo Brdo je izpeljana za Societa friu- lana di elettricita (furlanska električna družba), po metru debelih ceveh, v strmem padcu od 448 m do 325 m, voda za proizvajanje elek- trične sile, ki goni tramvaj v Vidmu in daje razsvečavo mestecu Hu~ min (Gemona). Do teh cevi je vodovod napeljan 3.7 km daleč od iz- vira Tera po levem bregu v odprtem cementnem kanalu, ki pa več- krat teče skozi precej dolge predore. Ves čas je s poti lep pogled na zeleni Ter, ki živo spominja na Sočo. Ko se dolina proti severu odpre, vidiš na levo na obronku pod Postovčičem in Lanežem vasi: Podbreg (Cesaris), Škarbani (Sgorbani) in Breg (Pers), pod njimi zeleno ko- tlino Bedroše3 (Vedronza), ki priteka na desnem bregu Tera izpod Predola med Velikim in Malim Karmanom. Južni obronki pod Brdom so vsi lepo zeleni, dobro obdelani, po- rastli s sadnim drevjem in posebno z murvami. Prav vesela solnčna pot privede do te vasi 485 m visoko. Ker znaša višina trske struge pod Brdom 341 m, je docela upravičeno ime Brdo, t. j. gričevje nad Te- rom, prosto ležeče skoraj na vse strani. Proti jugu in vzhodu ima debro Maleščaka, le na sever je brdo naslonjeno na zadnji obraslek gore »Tam na Robu« 960 m. Vrh vasi 505 m visoko, na temenu, ki se imenuje Plesalica, stoji velika cerkev z obzidanim pokopališčem, da izgleda kakor trdnjava. Do cerkve vedejo široke kamenite stopnice. Pod cerkvijo v polukrogu so nakopičene kamenite hiše vasi, od ka- terih je več dvonadstropnih. Pot iz Tarčenta do Brda znaša polagoma okoli tri ure. Nastanil sem se v krčmi Valentina Cragnolino. Ime pove, da je njegova družina pač prišla s Kranjskega. Mož je občinski obhodnik in drži gostilno; je jako inteligenten človek. Zaveda se sicer svojega slovenskega po- kolenja, je pa sedaj kot državni nastavljenec tudi korekten fašist. Značilno je, da njegova žena Furlanka Modesta Mazzolini govori z možem in otroki le v slovenskem trškem dialektu. Vas Brdo je ekonomično najbogatejša v Beneški Sloveniji. Vsa občina je 1. 1901 štela 3535 duš, srenja sama pa 531. Ob položnem razprostrtem pobočju griča, na katerem stoji vas, so senožeti porasle s sadnim drevjem, da tvorijo pravi log; posebno košati so kostanji, črešnje in murve. Vse je skrbno gojeno in kaže na marljive polje- delce, goste murve pa na precej živo svilorejo. Vinograde je pobrala trtna uš. (Dalje prih ) Prof. Rutar piše Vedrovnica, besede pa nisem mogel doslišati. Foto Janko Skerlep Jalovec iz Planice