»
JEAN A N O UIL H
ORNIFLE
ali
SAPICA
(Naslov izvirnika: ORNIFLE OU LE COURANT D’AIR)
Komedija v štirih dejanjih
Prevedel: CIRIL KOSMAČ Režiser: FRANCE JAMNIK Scenograf: ing. arch. NIKO MATUL Kostumograf: MIJA JARČEVA Glasba: BOJAN ADAMIČ Lektor: prof. dr. ANTON BAJC
Osebe:
Ornifle.......................STANE SEVER
Fabrice, njegov nezakonski sin ... . DRAGO MAKUC
Macheitu, njegov prijatelj....EDVARD GREGORIN
. o	J SAVA SEVERJEVA
Grofica, njegova zena.........{ SLAVKA GLAVINOVA
Gospodična Supo, njegova tajnica . . . IVANKA MEZANOVA
Nenette, njegova sobarica.....VIDA LEVSTIKOVA
Margueritte, Fabriceova zaročenka . . DUŠA POČKAJEVA
Oče Dubaton...................JURIJ SOUČEK
Profesor Galopin..............JANEZ CESAR
Doktor Subites................BRANKO MIKLAVC
DUŠAN ŠKEDL
VINKO PODGORŠEK
Novinarji.................................... j
Glas v telefonu..............................JOŽE ZUPAN
Inspicient: Vinko Podgoršek Razsvetljava: Vili Lavrenčič, Lojze Vene Šepetalika: Hilda Benedičičeva Odrski mojster: Vinko Rotar Lasuljar: Anton Cecič
Gledališki list Drame SNG Ljubljana. Posebna številka (3 b) štiridesetega letnika, sezona 1960/61 (delni ponatis št. 4 iz sezone 1959/60)
JEAN ANOUILH O SEBI
Nimam življenjepisa in vesel sem, da ga nimam. Rodil sem se 23. junija 1910 v Bordeauxu. Zgodaj sem prišel v Pariz, kjer sem po opravljeni srednji šoli poldrugo leto študiral pravo na pariški univerzi, dve leti pa sem delal v nekem reklamnem podjetju, kjer sem preživel učno dobo v preciznosti in v bistroumnosti; ta doba mi je nadomestila študij pesništva. Leta 1931, po »Hermini«, sem sem odločil, da bom živel samo od gledališča in majčkeno tudi še od filma. To je bila blaznost, vendar mi je dobro delo, da sem se zanjo odločil. Uspelo mi je, da mi ni bilo nikoli treba zapisati se med žurnaliste in tudi pri filmu imam na vesti samo eno ali dve komediji ter nekaj na srečo že pozabljenih melodram. Zadnje čase svoja gledališka dela po navadi tudi sam režiram.
KOMEDIJA O SODOBNEM DON JUANU
"Večni trio iz leta devetnajst sto: mož, žena in ljubimec, a v ozadju še četrta figura — postelja, se nam zdi danes zastarel in nesodoben, če učinkuje na ogledalca samo kot klasična komedijska situacija in samo s pisateljevo besedo. Danes si želimo več sproščene živahnosti, večkrat celo bolj drznih dovtipov, vsekakor pa več prostodušnosti.
Dejstvo je: razvila se je nova gledališka zvrst, vesela igra nravi kot naslednica ,komedije nravi'. Ob rojstvu te ,vesele igre ali burke nravi‘ si moramo res čestitati, ali točneje ob njenem ponovnem vstajenju. Taka vesela igra ali burka nravi je namreč ' najčistejša molierska tradicija.«
Tako sam Jean Anouilh ob svojem »Orniflu«.
In resnično: pri novi gledališki zvrsti gre za moliersko tradicijo po komični efektnosti, prostodušnosti, razbrzdanosti in sproščenosti, zlasti če si prikličemo v spomin Molierova zgodnja dela ali celo predmoliersko farso.
V »Orniflu« je Jean Anouilh združil več elementov molierskega izročila:
— burleskno sproščenost zgodnje Molierove komedije;
— stilno in karakterno dovršenost zrele Molierove komedije;
— do skrajnih meja poudarjeno upodabljanje karakterja — tipa, kakršne poznamo iz zrele Molierove komedije, na primer »Ljudomrznik«, »Tartuffe« itd.;	*
— v našem primeru celo vsebinski motiv, čeravno Anouilh le-tega ni povzel neposredno po Molieru, ali točneje, samo po Molieru.
Za »Ornifla« slovstveni zgodovinarji radi zatrjujejo, da z ostalim Anouilhovim dramskim opusom nima veliko skupnega. Zlasti zato da ne, pravijo, ker se je Anouilh v »Orniflu« odpovedal filozofiji in napisal burleskni outseider. »Ornifle«, trde, je predvsem komedijsko in burleskno efektno odrsko delo brez globljega smisla in brez filozofskega jedra.
Tem trditvam gotovo ni mogoče pritegniti. Predvsem ne drži, da Anouilhov dramski opus temelji, ali točneje, da je grajen na miselnih konstrukcijah, na filozofskih predpostavkah. Anouilhova odrska dela rastejo iz primarnih in elementarnih doživetij, ki jih avtor umetniško oblikuje z ustvarjalno močjo in žarom liričnega pesnika, s stilno dovršenostjo in šarmom, z moralno prizadetostjo, pa tudi s spretnostjo in drznostjo neprekosljivega komika, ki se ne ustraši tudi še tako poudarjenih in drznih burlesknih potez.
O tem pripoveduje sam: »Ze lep čas se ukvarjam s pisanjem za gledasišče in to z določenim uspehom, tako da mi je postalo že nekoliko nerodno. Toda nekateri kritiki so iznašli pomirjujoče pojasnilo v ugotovitvi, da sem spreten ,izdelovalec gledaliških besedil1. To čast si tudi v resnici lastim.
Oče mi je bil krojaški mojster prikrojevalec, preprost, a plemenit mož, ki je svojo obrt izvrstno obvladal in je bil na to zelo ponosen. Vedno sem sanjaril, da bi — če bi s svojim slovstvenim in gledališkim delom ne uspel — postal vsaj tako dober obrtnik, kot
lJ/£	5-1
je bil moj oče. No, zdaj so mi moji kritiki to potrdili: sem dober Jabrikant gledaliških iger'.
Toda brez napačne sramežljivosti: dobro obvladam tako rekoč svojo obrt. Ze dvajset let zabavam dobre Parižane s tem, da gledališkim igralcem vedno znova dobavljam pretveze in možnosti, da na gledaliških deskah igrajo Pavliho, kratkomalo in samo zato, da bi vsak večer pet sto ali šest sto Parižanom vsaj za tri ure pomagali pozabiti na dneve skrbi in na smrt. To je pa že čisto poštena in koristna obrt. In nikakor ni potrebno, da bi si nalagal še neke druge obveznosti in dolžnosti.«
Nikakor pa tudi ne drži, da bi v »Orniflu« ne bilo globljega smisla in tehtnega jedra, kat skušajo dokazati Anouilhovi kritiki.
Ornifle je Don Juan dvajsetega stoletja: nemoralen in ciničen lopov, toda kljub vsemu cinizmu zaradi prostodušnosti, odkritosti in neke naivnosti v nekem smislu simpatičen. Kajti kot je Tartuffe nemoralen iz strasti, je Ornifle, se pravi Don Juan našega stoletja, nemoralen zaradi lahkomiselnosti in prostodušnosti. Toda ali ni cinični lov za užitkom ena izmed značilnosti sodobnega človeka? Nemara bi bilo lahko napisati tragedijo sodobnega brezdušnega lovca na užitke, a veliko teže je ustvariti komedijo o takem človeku. Toda to se je Jeanu Anouilhu posrečilo in njegova komedija o ciničnem nemoralnežu (točneje: človeku brez morale) 20. stoletja se je razrasla v duhovito, humorno in odrsko učinkovito gledališko mojstrovino. »Kdo razen Jeana Anouilha je do zdaj znal obup spremeniti v nasmeh, ne da bi pri tem zašel v frivolnost,« se sprašuje komentator »Ornifla« V. Schmidt. In nadaljuje: »Kakor se razrašča cinizem v našem času, so tudi Anouilhove formulacije postale ostrejše: njegov galski humor in njegov ostri dovtip je po udarnosti in po humornosti zasenčil tako Oscarja Wilda kot Bernarda Shaiva.«
Jean Anouilh v vsem svojem gledališkem opusu pravzaprav obravnava eno samo temo: ljubezen. Na tej poti je nujno moral priti do figure Don Juana. In enako nujno, kakor je moral do te figure priti, jo je moral občutiti in upodobiti s stališča svojega časa: sodobnemu Don Juanu ne gre več za ljubezen, marveč za užitek, za uživanje. Kako zelo se je Don Juan v teh stoletjih spremenil!
In resnica, da se je Don Juan, ta klasična personifikacija ljubezni, danes, v dvajsetem stoletju, izrodila v personifikacijo ciničnega uživanja, v figuro, ki ne govori več v imenu ljubezni, marveč v imenu uživanja, je grozljivo spoznanje, ki, čeprav izpovedano v sproščeni in humorni komediji, sili k razmišljanju.
K razmišljanju, ki bi nas utegnilo privesti do spoznanja, da se za Orniflovim humorjem skriva — grenkoba.
Morda celo tragika.
Kajti dehumanizacija — in prav za dehumanizacijo gre — je gotovo globoko tragična.
Zato »Ornifle« ni prišel v naš repertoar samo kot razvedrilo, marveč tudi kot — svarilo.
L. F.