282
Politične  stvari.
Premišljevanje o ustaji Ercegovine in Bosne.
Ustaja, izprva v Ercegovini, razširila se je že v Bosno, in kakor plamen čedalje veči postaja, če ga vetra sapa vsak hip huje vnema, tako upor, kateremu so Dunajski judovski listi prerokovali nagloma konec, čedalje bolj širi prelita kristijanska kri na bojišči in pa vroča simpatija vsega naroda jugoslavenskih dežel. Zato zdaj čedalje glasnejše postaja vprašanje: kaj počno merodajne velike Evropejske vlade? Zalibog, da še zmirom ni mogoče kaj pozitivnega povedati; odločilni diplomati Avstrijsko-rusko-pruski so se skrili v gosto meglo, da ni mogoče prav videti njihovih namer. Zato časnikarstvo le ugibuje, gotovega pa nič ne ve.
Francoski narod simpatizira ves z uporniki, in najbrž tudi vlada. Kaj je pisala „Times", časnik, ki reprezentuje javno mnenje Angleško, to smo slišali. Kramarsko ljudstvo Angleško hoče, naj uboga raja čaka zavoljo „mira", ki je bojda tako potreben — za mošnje angleških trgovcev, ki imajo mnogo denarja pri Turku izposojenega! To je gotova resnica, da razun Dunajskih judov nima kristijanska raja na Turškem večega duš-manina nego je Anglež! Da že sedaj v svojem interesu proti upornikom konspirirajo v Carigradu in dru-godi, o tem ni nobene dvombe. — Lahi se obnašajo pošteno, — vkijub dogodjajem v Dalmaciji — to se jim mora priznati; laški listi vsi pišejo na dobro upornikom; laški narod ni Slovanom sovražen; to je le nekaj lahonov v Trstu in Dalmaciji, ki na nas kričijo. Kako misli italijanska vlada, to se ne ve, pa tudi ni velike važnosti, ker se je cela stvar ne dotika toliko. Žalostno je, da se med Ruskim novinarstvom ne nahaja več simpatij za uboge Jugoslovane; mogoče pa, da pišejo Ruski listi pod vplivom vladne cenzure, ali pa se Ruski kolos ne more tako hitro ogreti in razgreti; — naj bo pa, kakor koli,  jako nezadovoljni moramo biti z Rusi,
ki le dajejo dobre svete, kedar je vse v ognji. Upoi' niki zato ne bodo orožja položili, ker jim Rusi to sve tujejo; vsaj jim dejansko še nikoli niso pomagali silnih njihovih nadlog. Ako bi Rusija svoj poklic umek morali bi Turški Slovani že davno svobodni biti svojega jarma; tako pa se stvar vleče od stoletja do stoletja ker se Ruski diplomati boje zameriti Prusom, Augle% žem itd. S takim ravnanjem zapravijo Rusi še zadnje simpatije pri Jugoslovanih, ki se bodo naposled vendar z lastno močjo osvobodili. In to je pravo; z lastno krvjo priborena svoboda je zmirom bolj trdna in stalna nego „oktroirana" svoboda. — Nemški narod ne ve* s kom bi simpatizira!: Slovana sovraži instinktivno n Turškega silstva vendar ne more hvaliti; očitno pa sini* patizira z nami nemška katoliška stranka. Sicer pa Nemški narod nima nobene odločilne besede, in je tudi ne zahteva; kar hoče Bizmark, to hočejo tudi Nemci; naši Nemci vlečejo z vlado, dokler je ustavoverna, in dokler sta Andrassv in Bizmark prijatelja. Odločni protivniki upornikov so le Mag j ari in D u naj s ki j ud i. Ma* gjari ne marajo, da bi se jugoslovanski živelj utrdil, naj bo že v okviru Avstrijskih mej ali izven njih* v prvem slučaji se bojč pomnoženih Hrvatov, v drugem Srbov! Sicer pa mnogi trdijo, da Andrassvev vpliv ni več tako močan, kakor je bil. Dvorski krogi so ubogi raji prijazni; od todi veje prijazen veter tje do Dalmatinskih gora, in te poteze se vedno še krepko drži, kolikor se tudi Magjarski in judovski vpliv trudi, obrniti ga na drugo, nasprotno stran. — Vedeti je treba, da dela Ercegovinska in Bosniška ustaja mnogo hrupa in razburjenja na Dunajski borzi: mnogo je judovskih kapitalistov, ki imajo Turške papirje (Turken-lose) iz raznih dob; ti papirji pa izgubivajo svojo vrednost, bolj ko ustaja raste; lastniki njih so v hudi skrbi; oni bi se teh papirjev radi z malo škodo znebili, in zato pišejo po svojih časnikih, da bo „punt kmalu zadušen, da upornikom vsega primanjkuje" itd.; — drugi zopet se zavoljo svojih Avstrijskih papirjev boje intervencije. Jud in bankir Hirsch, lastnik ali vsaj solastnik „N. fr. Presse", se je pogajal s Turško vlado zaradi železniških koncesij; na pol je svoj cilj že dosegel; razrušenje Turške države pa mu pride prav navskriž; izvzemši, da mu dedič Turške vlasti isto dovoli. Zato vidimo „N. fr. Presse" laskati zdaj Turkom, zdaj knezu Milanu. Na druge časnike pritiska zopet nasproten vpliv; korist se bori s koristjo; resnica se skriva pod dobičkarijo. Zadnji čas so zagnali Dunajski časniki krik, da ustaja nima nobene prihodnosti. Nikar naj se ne brigamo za te umazane pisarije, naj bodo obeljene s psovkami na nas ali brez njih; vse je le judovska umazana, kramarska politika, ki hoče ves svet tako obračati, kakor je njegovi mošnji ugodno! Iz tacih Dunajskih časnikov ne bomo nikoli izvedeli resnice; pravi vir imamo bliže: Hrvate in Dalmatince in bojno polje samo! Bog daj, da bi se judovskim gra-bežem in grobokopom naše svobode ne posrečilo, potisniti naše brate v sužnost nazaj iz edinega gnjusnega vzroka, da bi njihova mošnja škode ne trpela!
Kakor tedaj zdaj stvari^ stoje, so navezani Jugoslovani na svojo lastno moč. Še celć perfidni Grki bi se raje pobratili s Turki nego z nami; tako jim slovanska svoboda smrdi! Kajti oni so si domišljavali, da bod< ponovili kedaj „Grško carstvo"; a zdaj, ko vidijo, da jim to ne pojde, so srditi na nas. Rum unci so do zdaj še vedno lojalni nasproti nam; al zdatne pomoči se od njih ni nadjati: Rumunci so premiren narod. Br/ vatje in Slovenci, eni več, drugi manj v nemilih okoli" ščinah, le skrbno gledamo in plašno čakamo, kaj Edino, kar domoljuba veseli, je hrabrost Srbskega naroda,   ki  je  vzdignil   prapor   z  geslom:   „za  ki"8
   častni i slobodu zlatnu",   in   se   bori junaško z devizo horbi našoj kraja biti neČe do iztrage naše ili Turske \u "                                                                            —d—
283