Flerjsn Kordiš: Nova šola Spomladi blagoslovljenega leta 1885. je v stolnem mestu v oddelku ministrstva za uk in bogočastje g. višji dvorni svetnik pogreznil svoj plcmeniti organizem v mefoki naslonjač. Podpisal je kup aktov in menda niti opazil ni, da je med njimi papir, kjer se milostno odloča, da se v Konjski rebri v občini Javorje nekje na Spodnjem Štajcrskem ustanovi enorazredna šola. Po sestnajstih letih pravičnega in vdanega čakanja, je potrpežljivo ljudstvo dobilo to ugledno, velespoštovano in prepotrebno ustanovo, vredno slavnostne vdanostne seje občinskega odbora v Javorju. Ko so se razkadile glave. je nekdo urezal: »Pa novi stroški in sitnosti, veliki stroški!« Težke skuštranc glave so se globako zamajale in se oprezno potuhnile pred tem dejstvom in onim .. . Pa saj so v Javorju že italk 'imeli šolo v opuščenem zadružnem magazinu. Učil je tačas učenik Zemljak, ki je imel precej otrak, dva celo v šolah. Vrag vedi kako jc že bilo, le to sc ve, da je napočilo novo stoletje in da je akt o ustanovirvi šoJe v Konjski rebri vztrajn« in zanesljivo kakor njegovi stvarniki rumenel v javorskcm šolskem arhivu. Potem jc bila velika vojna, velike skrbi, politični in gospodarski pretresi, leta, ko svetopiscmske kravc. V Javoriu so tačas sezidali novo šolo in ob slovesni blagoslovitvi pogostili šolarje z belim knrhnm in .sladkim moštom. Narod v Konjski rebri pa je pravično odrajtoval fronke in bero, sckal les, prenašal v koših gnoj in ril po zcm!ji. Mladi rod pa je pasel živino in se pripravljal na prvo obhajilo, sv. birmo in sv. zakon ... Dober je ta naš narod. Vsc je bilo mirno in idilično, celo letoviščarji so zvohali javorskc skrite in nc- oskrurijene lepotc in počaščali Javorje s svojimi spoštovaniTni cbiski. Pa se je na vsem lcpem ustavil v Zagorju novi učitelj Lužar Martin. Dolg je bil, očala je imcl, bil je resen, delaven in pobožen, k<>t je pač mlad učitelj. Pridno je učil, uredil šolo, očistil šolsko podstrcšje in spraznil iz kleti srenjske zaloge zclja, rcpe, krompirja in vina. Za neredni obisk je opominjal, v gostilno ni šel nikoli, pa pravijo, da pri ljudeh ni bil posebno priljubljen. Še najmanj pa takrat, ko je v svetem ogorčenju ugotovil, da v konjski rebri še sploh ni šole. Stopil je med ljudi in govoril, pridigal, navduševal in dokazoval: »Konjščani morate dobiti šolo! Za boga svetega, zdaj v časih, ko se bijemo na prsa in ponašamo s tisočletno kulturo in najmanjšim procentom nepismenih, pa imamo kar v Konjski rebri več kot sto otrok brez šole!« On, ki se je tako slučajno, mimogrede, po milosti bož.ii in volji naroda ustavil v Javorju. On, učenik idealni je zavihal rokave in z bledirni koščcnimi rokami stopil v boj za novo šolo v Kcnjski rcbri. Drug za drugim so vstajali veljaki, sc čohali za ušesi, mencali, odkimavali. vzdihovali, odklanjali in grozili. Dolga, mučna, neenaka borba. »Kaj bi, ko pa je bilo taiko nekdaj in je bi-lo dobro, zdaj, ko so časi slabi^ in... Kam bi sploh s to šolo?« Markovnik je še pribil: »Bog jim daj dobro, mojemu očetu! Lc eno jim zamerim, da so rne silili, naj sc naučim pisati.« Kup aktov, ki se je začenjal z orumenelim c. kr. papirjem, je narastel, Martin Lužar je navrhu priložil pismo, užaljeno je potožil, potem je pospravil in kar na tihcm odšel, še bolj droban, sključen, kakor da bi bil tepen, v grlu pa mu je bilo grenko vn tesno. V Konjski rcbri pa imajo radio, ponekod elektriko, gostilno. trgovino in belo ccsto, ki vodi v svct. Dcbro jim je, na šolo bi bili pozabili, da ni prišel nov učitelj, prav tako mlad. Z debelega svežnja, kjer jc stalo: Zadeva — Šola v Konjski rcbri, jc obrisal prah. Učitelj Jože Tršan se je zagrebel v papirje. Prav tako je bil ogorčen kot njegov prednik, a dobro je prečital njegovo oporoko na vrhu spisov. Začel je previdneje. Zmeril je poti in steze, preštel hiše, bajte in otroke po vseh širnih Konjskih rcbrih, nazadnje pa je vse lepo narisal. Prav nalahno, kot da bi napeljeval vodo. je govoril, prigovarjal in ustvarjal razpoložcnje med ljudstvom. Prodrl je. Vse, kar jc formalnih stvari, vse jc bilo že gotovo, začelo se je že barantanje za denar, ko so se dvignile stare veličine kakor pokopališki fantomi in udarili staro vižo: »... da so časi taki, pa kaj bi sploh, da bi bila šola preblizu gostilne, da ime »Konjska šola« ni bog ve kaj, ko bi kjc drugje, ko bi kako drugačc ...« Jože Tršan se je sklonil in se čudil. Doma pa se je pogreznil v mrak in mislil. Mislil jc na šole po naši sveti domovini. na učenike in učitelje, siromake. sinove siromakov, idcalne. koščene, oguljene večne borce in trpine, na oblast je misHl, na Franceta Lužarja, ki je sklonjen in užaljen pobegnil in sedi zdaj nekje v svetli sobi med svojo družino, in šc nase jc pomislil. Vstal je, vžgal luč in spet odločno razvczal dcbelo mapo z debclo, orumcnclo. ko gora težko. večno živo zadevo. Zgodil se jc pa čudež po petvnpetdesetih letih. Tršana je ustavil na cesti enooki kmet, Konjščan, bil je že menda nekje v svetu, in vprašal: »Učitelj. kai pa bo z našo šolo?« Začuden. presenečen in vesel jc pogledal Tršan v kosmati hribovski obraz z usahlim očesom: »Bo!« In pi)tem sta sc zaglcdala v razkošnc. bortate, brezskrbne hribe in rekla možato besedo, stvarno, težko, pikro. gorečo, udamo, svcto ... Ob koncu je kmečki zaklel: »Prokleta vojna!« Sola pa najbrž bo.