VIKTOR PIRNAT
Uskoki
(Pripovedka.)
Pred tri sto leti je stal na prostrani planoti ob vznožju Gorjancev ličen gradiček, obkrožen z visokim obzidjem in utrjen z moč* nimi obrambnimi stolpiči. Potrebno je to bilo radi turške ne» varnosti in zbog uskoške bližine. Vsaj so prebivali po vaseh onstran gorskega roba nesmrtni sovražniki divjih Turkov, pred katerimi so se tudi umaknili iz svoje tužne bosenske domovine semkaj v mirno gorjansko zatišje. Tamkaj po žumberških selih so čakali, da jih nji* hova nova domovina pozove na branik, v pustem brezdelju pa so kaj
radi napadali dolinske gradove in utr* jena župnišča. Celo večjim naselbinam so postajali nevarni. Boj je bil njihovo življenje, brez boja je bil zanje svet prazen in dolgočasen. Napadali pa so doma le mogočnike in bogatine, reveža so ščitili in mu v potrebi celo pomagali. Oštraski graščak Severin Švajcer je imel pred njimi prav poseben strah. Ker svojim podložnikom ni nič kaj pri* zanašal, so mu bili ti gorjanski svobods njaki osobito gorki. Vrhu tega je bil grad natrpan z bogastvom, z orožjem, strelivom in z živili, torej z vsem, česar Uskoki niso baš zametavali.
Nestetokrat so že poskušali vdreti v grad, toda ob čuječnosti grajskih straž in ob močnem oklepnem obzidju se je vsak poskus ponesrečil. S krvavimi gla= vami so se morali vselej umakniti v _, bližnjo goščavo in po najkrajši poti izginiti v svoja gorska gnezda.
Česar ni zmogla sila, je dosegla zvijača.
%            Nad pol leta že so imeli v dolini mir pred Uskoki. Bilo jih ni ne
na žetev ne na trgatev, in pozornost straž je pojemala. V usodni noči pa je povsem odrekla.
Grajska hčerka se je možila na neko štajersko graščino in piro* vanje je trajalo že kar ves teden. Baš tisto popoldne se je bila od« peljala z možem in materjo na svoj novi dom, zapuščeni Oštras pa se je topil v vinu.
Kdo bo ob taki priliki mislil na Uskoke! Pospalo je vse: graščak, njegova družina in straža. Bdela je le grajska kuharica Meta, ki ji je bil že popoldne prišel povedat njen oče iz bližnjega Cerovega loga, da materi ni nekam prav. Slonela je na oknu, gledala v tiho jesensko
noč in čakala na očeta, ki ji je obljubil, da jo pokliče, če bi bilo kaj slabše.
Pritajen žtižg pod obzidjem. Z očetom dogovorjeni znak. Zdaj pa le hitro, materi je hudo! Urno se ogrne, steče na dvorišče in v stražnico. Vse smrči. Sname s stene težke ključe vhcxinih vrat, po prstih izgine in naglo odklene. Zapreti že ni več utegnila. Dve visoki postavi sta ji v trenutku zamašili usta, jo zavili v veliko odejo in odnesli do vasi. Tam je čakal njen oče, ki je bil v zvezi z Uskoki. Materina slabost je bila zgolj pretveza, ki je izvabila skrbno in lju* bečo hčerko skozi mogočna grajska vrata in pomogla roparskim Usko* kom do zmage in plena, ki bi ga sicer ne bili nikdar deležni.
Lahek je bil njih opravek v spečem gradu. Marsikdo se ni imel časa niti zbuditi. Tudi nesrečni graščak je postal žrtev kuharičine lahkomiselnosti.            \'.>    ¦    '                             .             .  "•¦.   ;" „:
Izropani gradič so Uskoki zapalili, s plenom pa izginili h gorjan* skemu svetemu Miklavžu. Tam so si v božjem hramu razdelili deleže
in se razgubili po samotnih žumberških selih...