M.ADO JUTRO
Št. 44
Nčuslja, 1. ccvcrabra
1931
Bogo Pregelj:
Pimčkice prigode
7. Stolno mesto In dvor
Tudi tega večera še ni prispela naša družba do stolnega mesta. Bilo je že pozno. Zadnja luč je ugasnila na obzorju. Posamezne zvezde so zamežikale in so poklicale druge. V loku so se razsule preko neba, kakor otroci, ko je konec šole.
Od dolge vožnje je Punči utrujena zaspala tako trdno, da se ni zbudila, ko se je avtomobil ustavil pred dvorcem, ki je bil ves skrit pod bršljanom. Vrata
in si pomela oči. Glasno je ponovila: »Lačna sem in žejna!« Tiho je vstopila strežnica in prinesla na plošči kadečo se čokolado in pecivo. Punči jo je zvedavo pogledala:
»Ne poznam vas. Vi niste gospodična Joži. Joj, kako sem neumna . Saj smo se vendar odpeljali. Kje sem vendar?«
Krščenica je položila ploščo z zajutr-kom na nočno omarico in se ji nasmejala:
v vežo so se odprla na stežaj. Skokoma je planila luč iz nje. Sredi praga je stal Bedak, najgostoljubnejši človek v vsem carstvtt.
»Pozdravljeni, popotni! Vstopite. Miza je pogrnjena. Postelja pripravljena. Vstopite. Moja hiša je vaša hiša.«
Nosek je odprl vrata avtomobila. Nalahno je vzel Puk spečo Punčko v naročje. V dremcu mu je ovila roke okrog vratu. V snu je zaščebetala: »Joj, mama, kako je prijeten Puk!« Pa ji je omahnila glava in naprej trdno spala. Ni se predramila niti, ko ji je oblačila strežnica hladno, šumečo svileno pija-ino. Sanjala je, da je pri mami in ji pripoveduje svoje prigode.
»Lačna sem!«
Odločno se je vsedla Punči v postelji
»Kar pridno jejte. Ste gotovo že zelo lačna. Saj včeraj niste nič večerjali. Kar spali ste v eno-mer. Za kriščevo voljo, sem si mislila, to je gospodična trudna. Da. da, takale vožnja z avtomobilom utrudi človeka. Pa je bilo prej le bolj lepo. ko se je vozila gospoda v zlatih kočijah. Po tri pare konj s srebrnimi perotmi je bilo vpreženih in vozniki so tako lepo trobili z zlatimi trobentami. Zdaj pa se vozijo v teh smrdečih avtomobilih, ki krulijo kakor star prašiček, če nima godlje v koritu. Po cesti greš, na nič hudega ne misliš, pa zarenči za teboj, kakor popadljiv pes. Komaj skočiš v stran, pa že švigne mimo tebe rohneči vrag — Bog mi greh odpusti —• in že imaš oči in usta polna prahu.«
»Vi ne ljubite avtomobilov, gospodična?«
»Kogl gospodična? Polona sem, ne pa gospodična! Kjer je Bedak gospodar, je Polona strežnica. No ja. saj ne rečem, da ni dobro Fa ie lahko. Mizici reče. naj se pogrne, pa je vse na njej, kar hoče. Pa še mu osel za nameček cekine kiha Pa so ljudje razuzdani, tatov je nič koliko, da imata tista dva iz vreče dosti dela. pa še jaz moram zgrabiti poleno, da jima malo pomagam, ker vsega ne zmoreta. Da, da. tako je!«
Iznenada se je Punči hudo prestrašila. Pogledala je po sobi. če je kje ura. Toda ni ie videla. Vendar to je bilo vseeno. zakaj Punči še ni znala brati časa z ure. Zato je tudi vprašala:
»Ali je že pozno? Se moram brž napraviti, da ne bosta Nosek in Puk čakala na me. Nerodno bi mi bilo! Veste, fantje postanejo tako sitni, če morajo čakati...«
»Le nikar se ne bojte. Nikomur se ne mudi. Maček leži na terasi, pa se liže. Oni drugi s širokimi usti, za katerega človek ne ve prav, kaj neki je. pa se na glavo postavlja in neumnosti dela. Ravno prej mi je vrgel zeleno žabo za vrat. Tako sem se ustrašila, da sem skoro spustila čokolado in vse na tla. Pa mi recite, če je to pristojno ali ne?«
»Ne, res ni pristojno, Polona! Boste videli, takih bom povedala Puku, da se bo kar za ušesi praskal.«
»Le povejte mu jih, le! Saj jih zasluži, nepridiprav zeleni!«
»Ali kaj veste. Polona, kdaj bomo šli naprej?«
»Nič se ne mudi. Do kosila boste tu. popoldne enkrat boste odšli. Bedak je že poslal v mesto hlapca Jerneja, to je tistega, ki je na stara leta pravice iskal, da pove carju, kdaj se pripeljete. Vesti z veliko muziko vas bodo sprejeli jn v mašnih oblekah. Tale Obuti Maček je namreč velik gospod in zato so vesfi. da se je spet vrnil. Pa če vas takole gledam, kakšno punče ste, si kar ne morem predstavljati, kako ste ga reši'i vseh hudih coprov.«
Visoko je zapel motor in se pogna. v zadnjo strmino pod vrhom. Kolssa so zašKrtala v zaviračih, ko jo je avtomo-bi' prekobalil.
»Joj. kako je to lepo!« Punč' je plosk-nlh in se sklonila naorej. V ze en do'i-ni med strmimi gorami je ležalo belo mesto. Kakor pisana ruM se oviii okrog njega cvetoči vrcavi V krogu se je razlilo mesto ,)kiog s njega lezera. Sredi njega je na drobnem otoku go;ei
v zlatih plamenih stolpjv kraljevski giad
»Naše stolno mesto!« je dejai Nosek. Brki m mu sumljivo drhteli Ni čuda. Pet sto in še več let ga ni videi. Postrani se je ozrla Punči m videia. da so njegove oči vlažne. Obrniia se je v stran Ker ni hotela, da b. Nosek spo-znai. da je videla solze njegovega veselja Morda bi mu bilo nerodno.
»Veseia sem, Nosek, da sem te mu vrniia!« je dejala.
Med bučanjem bobnov in zvenenjem tromb so se odprla mestna vrata. Pisan val vil in vilinjakov se je vsul skozi nje. V rokah so imeli cvetoče veje. Ma-! hali so z njimi v pozdrav.
»Pozdravljena, Punči! Pozdravljen, Nosek!«
Oodbe so igrale poskočne pesmi. Za prst veliki paički so gomazeli med nogami. Po gubah oblek so lezli in se vzpenjali vilam na glave, da bi bolje videli. Drugi so razpeli metulja krila in frfotali v pisanem vencu okrog avtomobila. S tenkimi giasovi so vriskali. Kot zvezdni utrinki so cveti zasipali voz.
Punči je stala. Mahala je z rokami in klicala v pozdrav, da je bila rdeča kot ! poljski mak. Nosek se je dostojanstveno j priklanjal in zaokrožil smrček v priljuden smehljaj. In Puk? Da, Puk pa se je prekopiceval, plesal z nogami v zraku zavite plese. Kazal je jezik in osle. Oponašal stotere živali in se vedel sploh nespodobno. da nikoli tega.
V široko gaz se je razklenila množi-ča. Na belih konjih so prijahali carski junaki v zlatih oklepih in bisernih čeladah. Ob straneh so imeli kaljene meče, v rokah srebrne sulice s cvetjem in zastavicami opletene. Pred njim je jezdil na svojem šarcu kraljevič Marko. Dolge brke je spletal v kite. Do kolen so mu padale. Priklonil se je pred Punčko; glasnik je zatrobil.
»Presvetli car vabi Punčko in Mačka s škornji na svoj dvor.«
Junaki so obkolili avtomobil. Visoko so zapele fanfare. Korakoma so se vozili skozi mesto k jezeru.
»Pozdravljen maček s škornji! Dobrodošla. Punči! Rešiteljica, dobrodošla!*
Drugi pa so stegali roke k nji in so ji klicali:
»Prinesla si ljubezen, Punči! Reši, reši carjeviča Ivana!«
»Carjevič Ivan ...« dolg vzdih je zavel. Punči se je zdelo, da je zavel ledeno mrzel veter. Kakor da je šel oblak mimo solnca. ji je bilo Odločila se je, da bo razkrila skrivnost carjeviča Ivana, pa naj stane kar hoče...
Srebrne birke so pristale ob otoku.
Po belili stopnjicah je prišel nasproti presvitli car. Rdeč plašč so mu držali štirje paži. V rokah je držal žezio, ki je bilo kakor tulpa, njegova glava je klonila pod blestečo krono Do pasu mu je padala siva brada. Ob ustnih mu je ležal droben smehljaj. Kot jezero sinje oči pa so bile žalostne. Ko jih je videla Punči, ji je bilo kakor, da se mora zjokati.
Globoko se je priklonila, poljubila je carju roko in dejala:
»Presvetli car, prišla sem. Ce je mogoče, bom rešila carjeviča Ivana!«
Car jo je pogladil po laseh. Objel jo je in poljubil na čelo.
»Hčerka, ljubezen premaga vse. Morda bo tvoja ljubezen mojega sina rešila. Tristo let ga že objokujem.«
Ob carjevi strani je stopala Punči v carske dvorane.
(Dalje prihodnjo nedeljo.)
Stane Ocvirk:
Na dan vseh svetnikov
Žalostno je bilo v Kovačičevi hiši. Pred letom dni so bili pokopali gospo* dinjo; pet nedoraslih otrok je jokalo za njo. Gospodar je kmalu nato zbo« lel in zadnja dva meseca ni mogel več vstati s postelje. Najstarejša hčerka, dvanajstletna Jelka, je vodila gospo* dinjstvo in stregla bolnemu očetu. Po* leg tega je morala paziti na mlajše tri brate in na malo sestrico.
Očetova bolezen je počasi porabila vse prihranke in beda je postajala vedno večja. Na kak zaslužek ni bilo misliti in dobri sosedje so se bili tudi že naveličali dajati in pomagati.
Prišli so Vsi sveti. Komaj leto dni je bilo tega, kar je bila umrla Jelkina mamica. Ko je Jelka pospravila stano* vanje in oskrbela očeta, se je tiho splazila na pokopališče k maminemu grobu. Pokleknila je in začela goreče moliti, da bi ji mamica v nebesih po* magala. Njene solze so padale na ma* min grob. Prižgala je dve sveči in po* ložila skromen šopek na grob. Potem je odhitela domov, kjer jo je že čaka* lo obilo dela.
Tisto noč se je sanjalo Jelki, da je prišla mama k nji.
»Zakaj si tako žalostna, hčerka moja?« jo je vprašala mama.
»Joj, oče je tako bolan, nič več de* narja nimamo, bratje in sestrica so lačni in jaz jim nimam česa dati! Joj, mama, pomagajte!« je rekla Jelka in
i poljubljala mami roke. »Povejte, kaj
naj storim?«
»Piši teti Majdi, ki živi v Ameriki, in prosi jo, naj ti pomaga. Ona ima mnogo denarja in gotovo ne ve, da ži* vite v taki bedi!« ji je svetovala ma* ma, jo presrčno objela :n izginila. Jel* ka se je prebudila in začudena pogle*
Toda ves dan je morala misliti na čudne sanje in naposled se je odločila, da bo res pisala teti Majdi v Ameriko. Zvečer, ko so legli otroci spat, je Jel* ka spisala pismo in ga odnesla na po« što.
Minilo je nekaj tednov, a odgovora ni bilo od nikoder. Jelka je že mislila, da je vse zaman in njen obup je po* stajal čedalje večji. Oietu ni šlo nič na bolje, ker mu ni mogla kupiti zdra* vil, in pomoči ni bilo pričakovati od nikoder. Sedla je k štedilniku in zače« la šivati. Tedaj je nekdo potrkal na vrata. Jelka je vstala in zaklicala: »Nanrej!«
Vstopila je mlada, čedno oblečena gospa. »Jaz sem teta Majda iz Ame» rike!«
Jelka je stala nekaj trenutkov ka* kor okamenela; potem je ihte objela teto. »O, da ste le prišli! Nič več ne moremo tako naprej, od gladu bomo morali umreti, če nam ne boste poma* gali!« Teta jo je pobožala po solznih licih in jo tiho tolažila:
»Nič ne jokaj. Jelka! Zato sem rrišla, da vam bom vodila gospodinj« stvo, da boš lahko hodila v šolo. Hva* la Bogu, imam denarja dovolj, da bom lahko skrbela za vas, dokler se oče ne pozdravi. Takoj ko sem dobila tvoje pismo, sem se odpravila na pot In
r
zdaj bo vse dobro in tebi ne bo treba
več jokati!«
In ko je prišla pomlad, je oče ozdra* ve' u. je lahko spet hodil na delo. Jelka je hodila v šolo in se pridno učila, teta Majda pa je vodila gospo* dinjstvo in skrbela za Jelkine brate .11 njeno malo sestrico. Tako se je obr= nilo vse na dobro in Jelka se je še mnogokrat spomnila, kako ji je bila mama v sanjah na dan vseh svetnikov dobro in prav svetovala.
Ana Vinšek:
Brezje
Veste otroci, tam, kjer sem jaz doma, je polno temnih gozdov. Smreke rastejo tam, bori, bukve in kostanji.
A blizu vasice Brezje rastejo ob robu velikega, temnega gozda bele breze. Vse polno jih je — toliko, da kar vid jemlje, če sije solnce na njih bela de-belca.
Kako so prišle vse te bele, vitke breze ravno sem? To vam hočem povedati. Povedati vam hočem staro pravljico tega kraja, kakor sem jo čula sama. Poslušajte:
V lepih majskih nočeh, kadar sije polna luna, plešejo drevesa. Vsa vitka mlada drevesa oblečejo bele oblekce in se zbirajo na velikih travnikih, kjer plešejo ob šumenju potočka do zore. Vso noč smejo plesati — a ob zori morajo biti zopet na svojem mestu — tako veli strogi ukaz: nikjer zapisan, a od vseh pripoznan.
Zopet se je rodila topla majska noč. Polna in čista je stala luna na temnem nebu, veselo je žuborel potoček, sladko in opojno je dišalo na livadi.
In mlada drevesca so plesala. Plesala so svoje prastare plese, zibala se sem in tja in veselo šumela z zelenimi vejicami. Plesala so drevesa, plesala in plesala in se niso mogla naužiti rajanja.
A čas je potekal. Ze so bledeli lunini žarki, že je vetrič svarilno zapihal — in drevesce za drevescem je odhitelo domov ter naglo odvrglo belo oblačilce, ki je kot meglica splavalo kvišku.
Vsa drevesca so že odhitela — le
breze so rajale in rajale in niso hotele slušati vetrička, ki jih je vedno ostreje prigovarjal k odhodu.
ledaj je zapei petelin — in breze so jtrple ostale na mestu, ki ga nikdar več liso mogie /.auustiti.
Se danes stoje tam v svojih belih ples-Jih ooieKah v Katerih ne botlo smele ,iikoli več plesati — in njih nežno zele-11 y listje trepeče pod težko zavestjo, da so kaznovane.
Peen:
Na očetovem grobu
Pod križem tem, moj ljubi sin, tvoj trudni, ubogi oče spi. Prižgi mu bele sveče tri —• gore naj danes za spomin.
Naj prva svetla luč gori očetu, ki je svoj živ dan v temačnih rovih zakopan pustil mladost in srčno kri.
Naj druga svetla luč gori trpinom; kakor on trdo so se mučili, pod zemljo, za košček kruha, pest soli.
Naj tretja svetla luč gori mi v upanje, o sinek moj, da boš, ko več ne bom s teboi ponosno živel lepše dni!
Ali veš
kako globoko se potapljač lahko potopi? Mnogo stvari moramo dvigniti iz morja, da jih lahko uporabimo. Tako na primer gobe. alge, iz katerih pridobivamo kemične snovi, školjke itd. Dvajset metrov globoko se človek lahko potopi brez težav in brez vsakih priprav. Ce pa hočemo priti na dno morja, ki je nižje kakor dvajset metrov, tedaj moramo imeti potapljaško opremo. Ta oprema nas predvsem varuje močnega pritiska vode. Poleg tega je potapljaška oprema tako izdelana, da nam od zgoraj dovajajo zrak in lahko pod vodo dihamo. Zrak je vsakemu potapljaču neobhodno potreben, zakaj potapljanje dvajset do osemdeset metrov globoko nam vzame mnogo časa. Cim nižje se potopimo, tem bolj se moramo boriti proti vodnemu pritisku. Modernim potapljačem se je posrečilo doseči dve sto metrov globine. K temu so jim pripomogle moderne potapljaške opreme.
Rešitev »Solučnih žarkov« Simon Jenka
Marica Bartolova:
Vesele in žalostne zgodbe naših otrok
8. Konj na kotačab
Joško je bil priden in dober otrok, zato smo ga imeli vsi radi. Imel je pa to napako, da je hotel pogledati v vsako igračo, da bi videl kaj je notri.
Njegov krstni boter ga je imel posebno rad in Joško njega tudi. Čeprav je hodil že v šolo, v prvi razred, se je stiskal toliko časa k botru, da ga je ta vzel na kolena.
Nekoč je rekel boter Jošku: »Če pri-neseš iz šole same najboljše rede, ti podarim nekaj, da boš vesel.«
Botru je umrl pred desetimi leti sinek edinec, ko je ravno dovršil ljudsko šolo. Mati in oče sta za njim več let tako žalovala, da so se jima vedno zasolzi-le oči, ko sta zagledala kakega sošolca svojega sinčka. Vse njegove knjige in igrače sta imela spravljene, da sta jih od časa do časa pregledovala in se spominjala, kako se je njiju ljubljenec učil in igral.
Ker je imel boter Joška rad a mu ni mogel med vojno ničesar kupiti, se je odločil, da podari dečku velikega konja na kotačah, katerega je nekoč prinesel Miklaž njegovemu sinku.
To je bilo veselje pri nas, ko je Joško prinesel domu najboljše spričevalo, boter pa konja!
Po vrsti so otroci jahali in se gugali; celo Nada. ki je bila že v četrti šoli in so jo profesorji že vikali, je sedla na konja in se zibala.
Mirko in Branko bi bila pozabila spisati svoje naloge, če bi ju mati ne odtrgala od konja. In najmlajša, Verica je lepo prosila, naj jo dvignejo, da bo jahala tudi ona.
Nobene igrače se niso otroci veselili tako dolgo; minilo je že par tednov, pa vedno je bilo še veliko navdušenje.
Joško je otipaval svojega konjiča, božal ga in tuhtal, kako neki je narejen in •kaj je v njem.
Nekega dne sta bila z Brankom sama v sobi. Ko sta se naveličala jahanja, sta pričela ugibati, kakšen more biti konj v svoji notranjosti.
»Veš kaj,« pravi Branko, »ti pojdi po škarje in princsi šivanko z dolgo nitjo. Jaz ga prav malo odprem, potem pa hitro spet zašijem.«
Ko se je Joško vrnil, je prereza! Branko z velikimi škarjami konju trebuh pa ne tam. kjer je bilo blago zašito skmaj.
O joj! Iz velike prereze se je vsulo seno mešano z žaganjem. Dečka sta se prestrašila in se trudila, da bi spravila blago na trebuhu spet skupaj, a se nikakor ni dalo, če sta še tako pošteno vlekla vsak od svoje strani.
Dolgo sta se mučila, pa vse zastonj. Mati ju je klicala, a odgovoriti nista mogla, ker sta oba jokala. Čez nekaj časa je našla oba grešnika vsakega v svojem kotu žalostna in skesana.
Danilo Gorinšek:
Verne duše
Bela sveča, zlat pdamenček iznad črne ruše; tak so bele.tak so zlate zdaj pokojne duše.
Bela sveča, zlat plamenček večna luč jim sveti! Kdor nebesa v srcu nosi, težko ni mu umreti.
Bela sveča, zlat plamenček — blagor, komur sije! On pri Bogu iz rajskih kupiš večno srečo pije.
ŠAH ZAnMM
»Mihec: »Tonček, aH veš, kdo je naučil slavnega tekača Nurmija teči?« Tonček: »Ne. Kdo ga je naučil?« Mihec: »Njegova mama.«
»Mihec, povej mi deset besed s končnico ,ač'!« je reke! učitelj.
Mihec začne: »Brusač, pometač, pre-mikač, kovač« — in zdajci ne ve nobene več. Nekaj časa še premišljuje, potem se mu pa mahoma zjasni obraz in hitro nadaljuje: »Stanko Kovač. Mirko Kovač. Janez Kovač, Miha Kovač. Tone Kovač, Matevž Kovač.«
KA/p[ŠEiO«iOTROVČKI»<:
Ni vse zlato, kar se sveti. Boljša ie domača gruda, kot na tujem zlata ruda Zgodaj začne žgati. kar kopriva misli postati. Kar časa zamudiš, na veke ga zgubiš. Ti očeta do praga sin tebe čez prag.
Slavko Prejac, učenec V. razr. v Mali Nedelji.
Boiigi je dober glas kakor srebrn pas! Sad nt jade daleč od drevesa. Dober glas gre čez deveto vas. slab glas pa čez deveto deželo. Težko je staršem pamet iskati, ki jo je sin izgubil. Nikdar ni noč tako dolga, da ne bi prišel dan za njo. Danica Vodovipev, uč. II. razr. drž. real. gimn. v Ptuju.
Poštenje več velja kakor pol sveta. Poštena mera in vaga v nebesa pomaga. Brez dela ni jela. Bogastvo še tako veliko od hiše smrti ne odžene.
Stanislava Langus, uč., Češnjica i, p. Srednja vas pri Bohinju.
Na visoke gore strele letijo. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Ako slepec slepca vodi, oba v vodo padeta. Kdor drugim jamo koplje. sam vanjo pade.
Franci Šemrov, uč. III. razr. v Kranju.
Ni vse zlato, kar se sveti. Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri. Veliko misli, malo govori, kar je, dobro stori. Boljše je zdravemu ubožcu ko bogatemu breznožcu. Priden človek ima kruha, glad mori samo lenuha
Marjan Peršlč. uč. III. razr. na Jesenicah.
Ljubo doma, kdor ga ima. Vsaka ptica rada tja leti, kjer se izvali. Kamen do kamna palača, zrno do zrna pogača. En sam pomislek ie boljši kakor ves dan hoda. Prihranjeno ni zapravljeno.
Zdenka Albreht, uč. II. razr. gimn. v Ljubljani, Stožice 111.
Brez muke ni moke. Sita vrana lačni ne verjame. Vsaka ptica rada tja leti, kjer se je izvalila. Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanuje. Solnce ne sije tako lepo kakor materino oko.
Miloš Bašin, uč. I. razr. real. gimn. v Ljubljani.
Ljubo doma, kdor ga ima. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Dokler prosi, zlata usta nosi: kadar vrača, hrbet obrača. Časih tudi slepa kokoš zrno najde. V premislekih bodi podoben polžu, v dejanju ptici. Ftuian Andica, uč. I. razr. žen. real. gimn. v LJubljani
Ljubo doma. kdor ga ima. Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača. Za lenuha skorja -,uha. Povsod ie .epo - najlepše je doma. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.
Dušan Kernev, uč. II. r. gimn. v Ljubljani.
Ce ti pade kruhek na tla,- poberi m poljubi ga. Kdor dolgo eži. ga glava boli. Rana ura, zlata ura. Cas je zlato. Brez dela ni jela.
Samo Jenko, uč. I. razr. drž. real. gimn. v Ljubljani.
Kar se v mladosti zamudi, se ne popravi vse žive dni. Rana ura. zlata ura. Dobro blago 'amo kupca naide. Zadovoljnost je največja sreča na svetu.
Badiura Boris, uč. III. razr. na Grabnu V Ljubljani.
Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri. Rana ura, zlata ura. Kadar stari govore, naj otroci molče. Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja, kdor dolgo leži, se ga slama drži.
Miloš Magolič, u. IV. r. vadnice v Ljubljani.
Ena lastavica ne naredi pomladi. Najboljši kruh doma se speče. Žganje jih pogublja več kakor kuga, glad in meč Šest dni poštenega dela, potem bo nedelja vesela.
Dušan Moranc, uč. I. r. real. gimm. v Ljubljani.
Sloga iači, nesloga tlači. Kdor moliti ne zna. naj se na morie poda. Laž in tatvine izvirata iz iste korenine. Rana ura zlata ura. Kakor si boš. postlal, tako boš ležal.
Darinka Žigon. uč. IV. razr. v Brežicah.
Brez potu ni medu. Potrpljenje železna vrata prebije. Snaga in red vzdržujeta svet. Življenje nas uči, nalog težavnih daje mnogo, a red pod vsako nam nalogo zapiše glas vesti. Govoriti le srebro, molčati ie zlato.
Paj Viktorija, uč. I. razr. mešč. šole v Mariboru.
Ni vse zlato, kar se sveti. Kdor prosi; zlata usta nosi. Dober glas gre v deveto vas. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Težko je staremu iti pamet iskat, ako io je mlad izgubil.
Klarič Alojzil, uč. IV. razr.. Štore pri Celju.
Z Bogom začni vsako delo, pa bo lep uspeh imelo. Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja, kdor dolgo leži. ga glava boli. Lenega čaka strgan rokav, palica beraška in pTazen bokal. Kadar stari govore, otroci naj molče.
Majda Plvk. uč. II. razr. v Ljubljani, Bleiweisova 7.
Kdor hoče povsod biti. ga tam ni, kier bi moral biti. Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja. Boljše je krivico trpeti kakor krivico delati.
Prepeluh Janezek, učenec v Ljubljani,
Breg I0-II.
čas je zlato. Vsak je sam svoje sreče kovač. Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri. Rana ura, zlata ura. Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača.
Daša Jakličeva, uč. I. razr. gimn.
Ljubljana. Beethovnova ul. 16-11.
Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanuje. Hudoben je vsak, ki druge umiva, sam svoje grdoDe pa sebi prikriva, Preža iz vsakega kraja beži. kjer potrebnega poštenja ni. Kdor ne mara za košček kruha, mora časih drobtine pobirati. Jeraša Avguština, uč. IV. razr., p. Velenje, Šalek 14.
Manica:
Kdor ne uboga
Koišarjeva mati je nesla žanjicam malico. Pred odhodom je zabičila mali Betki:
»Ostani lepo mirno v hiši in ne odpiraj nikomur! Vrnem se kmalu.«
Betka se je zaklenila ter sedla k igračam. Kmalu pa začuje trkanje na vrata. Toda Betka ne odpre, ampak zakliče: »Ne smem odpreti. Počakajte, da pridejo mama domov!«
»Nič se ne boj in brez skrbi odpri,« se začuje zdajci sladek ženski glas. »Prinašam ti lepo punčko, vso v svili. Kakor živa je. A to je samo zate. ker vem. da si pridna. Brž odpri, če ne, pojdem dalje.«
Tako zapeljivim besedam se mala Betka kar ne more več ustavljati in odpre vrata. Toda kako se prestraši, ko zasrleda nred seboj umazano cieranko. Ali ciganka se ji tako sladko nasmeje,
da Betko kmalu mine strah. Hlastno
vpraša:
»Kje imate punčko?«
»Tule. tule je,« hiti razcapanka in kaže na umazan sveženj, ki ga tišči pod pazduho »In še mnogo drugih igrač imam tu. Steči na podstrešje in prinesi kako staro rešeto. da vse lepo zloživa vanj!«
Naivna Betka je hitela na podstrešje in precej časa iztikala med razno ropotijo in navlako. Nazadnje je našla neko polomljeno rešeto in urno odbrzela po stopnicah. Toda na njeno veliko začudenje ni bilo o ciganki in obljubljeni punčki ne duha ne sluha.
Jokaje se je Betka spet zaklenila v sobo in se potem še dolgo jezila na lažnivo ciganko.
A največje razočaranje je prišlo tedaj, ko se je vrnila mati. Ta je namreč takoj dognala, da je med njeno odsotnostjo izginilo iz omare precej perila in Betkina praznična obleka.
Otroci, ne verjemite sladkim besedam ljudi, katerih ne poznate! Slušajte vedno svojo ljubo mamico in ne boste nikoli prevarani.
Andrej:
Nesrečna vas
Pod hribom stoji vas. ki je najmanj tako imenitna kakor so Butale Milčin-skega. Le da se ne imenuje Butale, ampak Nesrečna vas. Seveda imajo tudi tu župana, župan pa sivo brado in plešo na glavi. Pod plešo je v glavi modrosti in skrbi, dovolj za vso dolgo vas. Saj je modrosti in skrbi tudi treba, zakaj Ne-
i svoje sence ne sme nikjer na samem pustiti.
Le poslušajte. Nedavno tega je ukra-
del Miško najlepšega pevca iz županovega kurnika. Ni ga še dobro skril doma, ko mu ga je izmaknil Marko in zavil živali vrat. Pri Marku se je izposodil petelina Makso in ga oskubel, pri Maksu Martin, ki ga je spekel. Martinu je odnesel še vročo pečenko Matevž, ki jo je pojedel.
Pa so začeli gordnjati nad tako predrznostjo celo tatovi sami: »Ce pojde po tej poti naprej, kmalu ne bo kaj več krasti. Red mora biti tudi pri kraji. Če kdo krade, naj krade pošteno, drugače naj se loti drugega posla.«
Šli so k županu in se pritožili. 2upan si je pogladil dolgo sivo brado, popraskal po pleši, nato je rekel:
»Seveda, red mora biti tudi pri kraji. Pravico bom napisal črno na belo, kdo in kdo naj krade. Tisti bo kradel, drugi ga bodo pa lovili in — amen!«
Tako se je tudi zgodilo. Zupan je napisal Mišku s črnim na belo pravico, da bo kradel on in nihče drugi. Pa je prišel Marko, iztegnil roko in pravica se je brž prilepila zanjo. Od Marka je romala k Maksu, od Maksa k Martinu in od Martina k Matevžu.
Drugi dan je moral župan napisati Mišku novo pravico. Tako je šlo dalje. Tretji dan zopet novo in četrti ter peti dan tudi, dokler niso imeli Miško, Marko, Makso, Martin in Matevž vsak svoje pravice, s črnim na belem v žepu.
Iman:

Greh
V bregu raste polna trta, polna trta, vinograd. Tonček pa nad bregom pase ino grozdje zoblje rad.
Ali ni to res skušnjava? Tonček bi vsak dan zobSl, če bi breg ne bil trdnjava in se straže ne bi bal.
Puško Ima hudi Frane, da z njo plaši z grozdja vrane. Lahko pa te zaloti In še tebe obstreli.
Saj. Zato pa Tonček krade, pod večer gre v vinograde •in si komaj en grozd vzame — en sam greh na svoje rame.
t
Rešitev ugank
1.	Turist, kadar stoji na njem.
2.	Polovica peresa.
3.	Zrnja prav nič, ker omlatijo Ie snopje.
Križaljka »Škaf«
Vodoravno: 2. Kratica; 4. Cerkev; 8. Jagoda; 9. Ptič.
Navpično: 1. Žensko krstno ime; 2. Posoda za vodo; 3. Del obleke; 5. Opozorilo in pasje ime; 6. števnik; 7. Koristna rastlina.
Zlogovnica
na, ma, maca, ta, pa, tra, pa, bra, ža, o, o, ro, te, ne, nec, er, mi, sti, ku.
Zloži iz gornjih zlogov 4 imena bližnjih sorodnikov, ime za »botro«, žensko krstno ime in ime lepe cvetlice. Če pravilno postaviš besede, drugo pod drugo, boš čital v začetnicah ime tekočega meseca. _______
Zfl SPRETNE ROKE
Voziček mlajšemu bratcu
Čisto enostaven voziček lahko naredite mlajšemu bratcu iz zabojčka za kvas in škatlic od globina. Navadlno s takim vozičkom malemu otroku bolj ustrežemo kakor s kupljeno igračko.
Na zabojček od kvasa pribijemo štiri zaprte škatlice od globina. Da kolesa ne bodo majava, vložimo v vsako škatlico po eno deščico, ki je tako debela, kakor je škatlica globoka.
Na voziček privežemo še vrvico za vlečenje in ajdi v svet!