504
Zmota in povrat.
vsako besedico; to so reči, o katerih zasebno mislimo, kar hočemo.« Vendar učinek njenega poskusa ni bil tak, kakoršnega se je nadejala. Vid je bil še bolj  razvnet.
»Luteranci mislite, kar vam drago! A jaz ne morem in nečem občevati z osebami, ki se norčujejo iz moje vere! Gospodična! vera in narodnost naju razdvajata, ne ustavljajva se dvema tako močnima razlo-čevalcema! Pozdravite svojega očeta!« Rekši ji je vnovič podajal roko. A Klo-tilda se je obrnila v stran, kakor da je razžaljena.
»Kakor hočeš!« siknil je Vid za-se ter šel proč.
»Fanatik!« viknila je za njim in segla v žep po pismo svojega Otona. »Če tebe ne dobodem, pride pa drugi! Se danes se pismeno dogovorim z Otonom!«
Dražilo jo je pa vse jedno, da seji ni posrečilo ujeti Vida v svoje mreže.
»Mislila sem, da je že mehek kakor vosek, in da mi ni treba previdno govoriti ž njim. Toda naj gre, kamor hoče! Povračilo za razžaljenje mu pa tudi   ne   izostane.   Brž   mora   biti   pri
>d
N
O
l-t p d o o co
CD CD
o
nas gostilna, da bodeta vedela z njegovim starim, kdo smo in kaj premoremo.«
Drugo jutro, malo pred sedmimi, je zapregel Poličar koleselj ter peljal Vida
^m
3
„DOM IN SVET!' 1892, štev. 11.
505
na železniško postajo. Počasi je vozil, saj se jima ni mudilo. Sveži jutranji zrak je Vidu kaj dobro del, in večkrat se je ozrl nazaj in kvišku na gorske vrhove,'  Jutranje solnce  se je upiralo
nanje  in jih zlatilo.   Bil je lep   prizor, in Vid je  ljubil   prirodno   lepoto.
Vse je pričalo, da se nerad poslavlja od kraja, Prispela sta do travnika ,   kjer   je   pasla   vesela   pastirica