TRST 4. julija 1992 - Leto XLIV. - Štev. 8 - Petnajstdnevnik - Quindicinale - Abb. postale - Gruppo II-B/70% - 700 lir_________________
Direktor ALBIN Škerk - Ureja uredniški odbor - Odgovarja FERDI ZIDAR - Uredništvo in uprava: Trst, Ulica S. Spiridione 7 - Telefon (040) 366833 Dopisništvo v Gorici: Ulica Locchi 2, tel. (0481) 84436 - Poštni tekoči račun 14454342 - Letna naročnina 12.000 lir - Tisk in fotostavek GRAPHART - tel. (040) 772151
Za novo politiko v konst sožitja
in Slovencev
Najprej smo dolžni opravičila, ker smo izšli tokrat z večjo zamudo. Vmes je bilo toliko dogodkov, obveznosti in težav, da nam ni uspelo pravočasno izdelati te številke časopisa.
Vmes so bile tudi volitve, ki so nam prinesle poraz. Res smo dobili udarec, a obupali nismo. Volilci, naši ljudje so nas tokrat “kaznovali”. In vendar ostajajo naši ljudje, vsi ostajamo “naši”, ker čustev, spomina, zgodovine, hotenj, želja, potreb in pravic ne more nihče in nič izbrisati. So pač priložnosti, ko se izbrana volilna politična sredstva izkažejo za ponesrečena, ker jih volilci ne odobrijo. V takih primerih je treba to upoštevati in se ravnati po zadržanju volilcev, pa četudi je ali bi bila predlagana ideja še tako plemenita.
Demokratična zveza Trst za Evropo ostaja zato za enkrat kot ideja in načrt za prihodnost, za čase, ko nam bodo ta načrt pomagali uresničevati tudi drugi, za čase, ko ne bomo na levici tekmovali med seboj, ampak bomo združeni tekmovali proti desnici za zmago. Tek-
movanje med strankami na levici ima za napredek družbe bolj malo smisla...
V pokrajinski in v tržaški občinski svet smo vsekakor izvolili slovensko predstavništvo: tovarišici Nives Košuta in Anamarijo Kralj. Tudi za to izrekamo priznanje volil-cem z obvezo, da bomo skušali izpolniti pričakovanja.
Dane razmere sicer ne dopuščajo veliko upanja, pa vendar bomo skušali biti politično premišljeni, saj je jasno, da s silo ali z enostavno trmasto zahtevo ne bo šlo, ker številke nam niso naklonjene; vsaj po tradicionalnih shemah so razmerja sil veliko bolj naklonjena desnici. Ampak tudi od nas je odvisno, če bodo obveljale še naprej tradicionalne sheme, v katerih se nam piše poraz za porazom: nam Slovencem in celotnemu demokratičnemu Trstu seveda, in ne posameznim političnim strankam med nami. Kajti, da nas je vedno manj in da vedno bolj tekmujemo med sabo, to je tudi že ka-
ko razvidno: človek je pač človek in včasih se zdi, kot da ga ne bi zgodovina nič izučila....
Po našem mnenju pa moramo prav danes začeti novo razmišljanje v zvezi s politiko v korist manjšine in sožitja. Tradicionalne sheme ne držijo več ne pri nas ne nasploh v Italiji. V Rimu so res “skrpucali” vlado na poznani štiristrankarski podlagi, a se sploh ne ve, koliko bo trajala, in še v tem času bo obstajala zaradi reform kot talec, brez gotovosti s tvegano večino.
***
V Trstu dajejo tokrat volilni rezultati možnost ali leve ali desne alternative. Enostavnih številk za sredinsko klasično rešitev ni, in se zaradi tega govori o “neupravljivo-sti”. O le-tej govorijo predvsem tisti, ki bi radi ohranili sedanji sistem in oblast. Za sredinsko rešitev se bodo morali zato zelo potruditi in ta bo vsekakor lahko le sredinsko desničarska pod vplivom oziroma odvisna od bolj ali manj prikrite zunanje podpore MSI.
Je pa z današnjimi številkami možna tudi rešitev, ki bi šla od sredine ( DC, PSI) do vse levice, torej do vključno SKP. Taka rešitev je seveda odvisna v prvi vrsti od izbire DC in PSI, a vendar bi morale tudi vse sile na levici pristati nanjo. Taka perspektiva je najbrž nemogoča, kajti za dosedanjo politično kulturo in navade je taka koalicija žal nepojmljiva. A vprašajmo se, katera druga rešitev lahko bolje izolira neofašistično in nacionalistično desnico! In katera druga rešitev je lahko na osnovi današnje porazdelitve svetovalcev v občinskem svetu bolj napredna! Mar je bolje, da prepustimo vse izbire drugim in ostanemo v varnem zavetju opozicije?
Tu se po našem odpirajo nova razmišljanja, ki se jim ne sme nihče izogniti, kot se ne bi smel v Trstu nihče izogniti vprašanju odnosa do pravic slovenske manjšine. A tudi glede tega najbrž stvari niso tako enostavne in je potrebno izdelati eno politiko, določiti strategijo, ki se
ne more omejiti na načelno postavljanje osnovnih in nujnih pravic. Ne gre za to, da bi se morali nečemu odpovedati, marveč za to, da ustvarimo možnosti, da bomo nekaj res dosegli!
Zelo resno bi morali po našem razpravljati o tem, kdaj so naše poteze in pobude v korist stranke ali posameznika in kdaj so res v korist manjšine! Ko pravimo “naše”, mislimo na vse stranke, ki predstavljajo Slovence ( DSL, SKP, SSk itd). S tem ključem bi morali zato presojati nastope slovenskih izvoljenih na tržaški občini in pokrajini na otvoritvenih sejah. Problem rabe slovenščine ne bi smel biti propagandni material za nikogar. Nasprotno, utreti mu je treba res konkretne možnosti. A prav zato je potrebno izdelati pravo strategijo.
Mar smo vse stranke in svetovalci, ki predstavljamo Slovence, pripravljeni na skupne pogovore in morebitne skupne dogovore o tem?
MB
V'
Železarna mora živeti
Trst spet tvega, da izgubi pomemben industrijski obrat, ki daje kruha skoraj tisoč družinam.Gre za škedenjsko železarno, za nekoč slavne plavže, ki zaradi hudih napak javnih in zasebnih podjetnikov tvegajo zaprtje. Če bodo prevladale najbolj črnoglede napovedi bo podjetje vpisalo v dopolnilno blagajno kar 750 delavcev, medtem ko bi v Skednju obratovala le koksarna. Črni oblaki se zgrinjajo tudi nad Arzenalom sv. Marka in nad Tovarno Velikih Motorjev, ki preživljata zelo hudo krizo.
Delavci železarne so ob podpori sindikalnega gibanja začeli oster boj ne samo za ohranitev delovnih mest in tovarne, a tudi za perspektive tržaškega gospodarstva. Delavci odločno nasprotujejo stečaju železarne in zahtevajo od dežele in od države, da pristojna telesa imenujejo izrednega upravitelja na osnovi tako imenovanega zakona Prodi. Ta zakon predvideva izredne posege v korist industrijskih obratov, ki so v krizi; 15. julija bo v Trstu splošna stavka za železarno in za gospodarski razvoj mesta. Podprimo delavce škedenjskega obrata!
Njihov hoj je tudi naš boj.
DELO
Prva seja občinskega sveta
Občani so tokrat lahko gledali ali poslušali neposredni prenos seje občinskega sveta. Osebno upam, da bo to postala praksa saj je nedopustno, da so seje občinskega sveta, kjer se sklepa o važnih argumentih, ki vplivajo na življenje vsakega posameznika, odvijajo v neki skriti obliki.
Prva seja tega občinskega sveta je pokazala kako širok je razkorak med družbo in institucijami, ki naj bi to družbo predstavljale in upravljale.
Pred in med zasedanjem občinskega sveta se je na Trgu Unità odvijala delavska manifestacija ške-denjske železarne. Več stotin delavcev, slovenskih in italijanskih, ki zelo resno tvegajo, da bodo v bližnji bodočnosti izgubili delovno mesto so bili v razpravi občinskega sveta potisnjeni v stran. Diskusija, ki je še enkrat več “vžgala”
duhove je bila raba slovenščine in “primer Pahorja”.
V to logiko smo na žalost vklenjeni prav vsi, tisti, ki na netenju nacionalnih konfliktov živijo in opravičujejo njihov obstoj in tistih, ki se skušamo zoperstavljati tej logiki.
Jasno pa mora biti, da sta za tako stanje odgovorni Krščanska demokracija in socialisti. Njihovo pi-latovsko in nenačelno obnašanje do slovenskega vprašanja v Trstu dopušča, da to vprašanje ostaja vedno odprto, predmet neverjetnih in nesprejemljivih strumentalizacij.
Divide et impera! Ta je logika, ki preži za tako politiko. Pred izrednim stanjem, ki ga danes živi Trst, ko se otipljivo vidijo posledice ekonomskega propada pa je jasno, da je tudi taka politika odklenkala. Krščanska demokracija in socialisti morajo nehati s tem načinom.
Jasno se morajo izreči na kakšni strani hočejo biti. Resolucija, ki smo jo predstavili v občinskem svetu, katero so podpisali poleg svetovalcev naše skupine tudi zeleni Ghersina in za Stranko komunistične prenove Cuffaro bo gotovo prilika, da se ta stališča razjasnijo.
V	resoluciji zahtevamo namreč, da se občinski svet zavzame za čimprejšnjo odobritev zaščitnega zakona, ki naj upošteva pravice slovenske manjšine do obstoja in razvoja.
V	resoluciji pa zahtevamo tudi, da se na krajevni ravni, tržaška Občina, obveže, da bo v upravnih aktih upoštevala pravice slovenske manjšine. Sprašujemo na kratko, da se preneha z zavračanjem odgovornosti iz Trsta na Rim in iz Rima na Trst.
Vsak naj si prevzame svoje odgovornosti!
ANAMARIJA KALC
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE
predstave na prostem
Carlo Goldoni
Prebrisana vdova
Režija Meta Hočevar
V	nedeljo, 5. julija, ob 21. uri, v Barkovljah, Kulturno društvo
V ponedeljek, 6. julija, ob 21. uri, v Križu, Ljudski dom V sredo, 8. julija, ob 21. uri, na dvorišču društvene gostilne na Kontovelu
V	četrtek, 9. julija, ob 21. uri, v Prebenegu
V	petek, 10. julija, ob 21. uri, v Nabrežini
V	soboto, 11. julija, ob 21. uri, v Zgoniku
V	ponedeljek, 13. julija, ob 21. uri, na vaškem trgu v Mavhinjah
V	torek, 14. julija, ob 21. uri, v Zabrežcu V sredo, 15. julija, ob 21. uri, v Dolini.
Spektakularizacija slovenskih pravic ni
v interesu manjšine
Junijske volitve so, nedvomno odprle na Tržaškem novo politično obdobje. Ob ugotovitvah, da je bil premik na desno znaten, da so levičarske sile razdrobljene in šibkejše in daje znotraj teh Demokratična zveza Trst za Evropo doživela neuspeh še zlasti v primerjavi z aprilskimi parlamentarnimi volitvami, ne gre podcenjevati, dejstva da je tudi v Trstu prišla močno do izraza želja, da se spremeni tradicionalno politično upravljanje krajevnih uprav. Skratka je iz volilnih rezultatov mogoče razbrati željo po večji avtonomiji izvoljenih teles (ki naj bi bila torej manj pogojena, od podtalnih pogajanj na sedežih strank), po dogovarjanju za sestavo upravnih večin, ki naj bi slonelo na programih, in na možnih odgovorih za pomembnejša mestna vprašanja, po večji prozornosti in upravni učinkovitosti. Vdanih razmerah je zasledovanje teh ciljev vse prej kot lahka stvar, možnosti za sestavo trdnih večin so omejene, vloga Liste za Trst in celo podpora misovcev kot odločilna dejavnika pa je zelo verjetna. Demokratična zveza Trst za Evropo in DSL kot njen pomemben del, je predlagala med volilno kampanijo program za upravljanje mesta in njene okolice v skladu z ambicijami, kli jih ima Trst kot evropsko mesto.
Močne in prevladujoče so danes težnje v Trstu, ki gredo v čisto drugo smer.
Situacija nalaga vsem, očitno, velike odgovornosti, še zlasti zato, ker na osnovi novih zakonov, casa za sestavo uprav ni veliko (ostaja približno 50 dni). Pogubno bi pa bilo, ko bi se vrnili na volišča jeseni in torej brez prepotrebne volilne reforme.
Mislim, da bi bilo zgrešeno, ko bi ocenili sedanjo, nedvomno zapleteno, situacijo kot statično. Povolilne razprave znotraj strank kažejo v glavnem tudi na nekatere zanimive premike, ki jih ne gre podcenjevati (npr. v PSI...). Demokratična zveza Trst za Evropo ima danes poleg parlamentarca svoje izvoljene predstavnike tudi na Občini (4) in Pokrajini (2), med
njimi dve Slovenki. Prva naloga, ki si jo zastavimo je nedvomno ta, da skušamo iskati in vzpostaviti pogoje za združevanje na levici. In v tem smislu bomo tudi usmerjali našo politično iniciativo. Menimo, daje vredno iskati v tej fazi vse tiste poti in zavezništva, ki na osnovi jasnih in uresničljivih programov, v duhu ustavnih in demokratičnih načel, lahko preprečijo uveljavitev sredinsko-desničarskih uprav.
Spektakel, ki se nam je ponudil ob prvem zasedanju pokrajinskega sveta, potem ko je svetovalec Spetič spregovoril v slovenščini, je zelo klavrn začetek, vendar ni bil nepričakovan. Vsi vemo kako se je v zadnjih tednih stopnjevala napetost za etnično kon-trapozicijo. Komu največ koristi, da so reflektorji osredotočeni na te večne strahove mesta, ko grozi odpust tisočih ljudi, je najbrž vsem jasno. V preteklosti je že večkrat prišlo do takih sramotnih strumentalizacij. Vprašanje sožitja, vprašanje pravic Slovencev in rabe slovenskega jezika v javnosti, je prav danes, bolj kot kdajkoli prej, vprašanje ki se tiče mesta, ne le Slovencev. Pred volitvami, na pobudo številnih italijanskih in slovenskih društev, so nekateri kandidati - danes izvoljeni - različnih strank, podpisali programski dokument, ki vsebuje tudi nekaj pomembnih točk, glede sožitja in odnosov med obema skupnostima. To jedro izvoljenih predstavnikov, ki so se obvezali za uresničitev podpisanih programskih točk, so lahko konkreten, nov, originalen dejavnik na našem politično-institucionalnem prizorišču. Slovenci smo lahko v tem dejavniku gonilna sila. Če bomo konstruktivni, če bomo znali vzpostaviti primerne komunikacijske vezi, če bomo preprečili “spektakularizacijo” poisku-sov za uveljavitev naših pravic. Skratka, če bomo pripravljeni delati skupaj z drugimi.
Mislim, da se v take pobude splača vlagati naše najboljše energije.
NIVES KOŠUTA




DELO
Sodelovanje na levici
Dogajanja v Trstu dokazujejo, daje ta politični sistem zares pri koncu. Mora se končati.
Junijski volilni rezultati so jasni pokazatelji te potrebe. Naj navedem samo nekatera dejstva, v “tradicionalnih” strankah je bila “nomenklatura” odbita (dolgoletni odborniki so tokrat ostali doma); glas Ligi Nord je glas protesta, upam si trditi, da so bili kandidati in programi povsem neznani volilcem te liste, v Trstu, kot tudi drugje v Evropi, je prevladala v glasovanju, radikalizacija nacionalističnih stališč.
Mislim, da so se slovenski volilci tokrat najbolj približali splošnemu volilnemu trendu, saj so štiri točke, ki sem jih na kratko navedla, prisotne tudi v analizi slovenskega glasu.
Volilni rezultati torej kažejo na željo tržaških volilcev, da se nekaj spremeni, te spremembe pa se na žalost vidijo na desni, saj je ta fronta krepko napredovala, predvsem v pokrajinskem merilu. Ko smo se kot Demokratična stranka levice odločili, da
pristopimo v Demokratično zvezo Trst za Evropo, smo to storili v prepričanju, da Trst potrebuje širokega zavezništva med tistimi silami, ki si prizadevajo, da bi mesto na novo zaživelo in to v ekonomskem, političnem in kulturnem smislu. To bo mogoče le, če bodo potisnjene v stran tiste sile, ki so leto za letom izolirale Trst od naravnega zaledja, ki so iskale v etničnem konfliktu razlog za lasten obstoj. Te sile je bilo treba premagati! Da dosežemo ta rezultat je pa potebno, da se levica združi, druge poti ni! Volilni rezultati nam danes to dokazujejo.
Na žalost se vse stranke in politične sile, ki bi morale biti naravni sogovornik Demokratične zveze, niso znale odzvati temu izzivu. Načrt Demokratične zveze je zato ostal okrnjen in ni žel posebnih rezultatov. Težko pa si je predstaviti, da bi lahko bilo drugače. Volilci “drugega Trsta” so bili že enkrat več postavljeni pred izbiro različnih strank. Nekateri so izbrali, drugi pa so ostali doma.
Vprašanje sodelovanja na levici pa še zdaleč ni zaprto, nasprotno. Prepričana sem, da ostajajo še možnosti, da levičarske stranke dokažejo nekaj novega v tem mestu. V občinskem in pokrajinskem svetu mora priti do ozkega sodelovanja. Še enkrat več bi bilo pogubno, če bi vsaka stranka “šla po svoje” ne da bi prišlo do skupnega načrtovanja in nastopa. To je tista minimalna stopnja “dobre volje” in treznosti, ki bi jo morale danes pokazati Demokratična zveza. Stranka Komunistične prenove, zeleni, izvoljeni predstavniki Slovenske skupnosti, in tisti socialisti, ki se ne prepoznajo v “ desnem” bloku. Mislim tu na možnost povezave ali celo na zlitje različnih svetovalskih skupin v eno samo, ki naj se zoperstavi vsakemu poskusu drsenja na desno. Če bomo to znali opraviti, mislim, da bomo začeli dajati jasne odgovore tistim volilcem, in jih je vedno več, ki zahtevajo jasnosti na levici.
ANAMARIJA KALC
Razprava v DSL po volitvah
Ne žalujmo za izgubljeno enotnostjo
V vrstah naše stranke poteka po upravnih volitvah poglobljena razprava, ki zadeva same osnove strankinega političnega in organizacijskega dela. Nekateri v tem vidijo dokaz, da je DSL v krizi, da je celo pred razpadom. Če bi to bila nekdanja KPI, bi verjetno bilo tudi res. Monolitna, enotna partija ni prenesla odprtih kritik. Njeni volilci so pričakovali trdne gotovosti, takoime-novane direktive. Videli smo, kam so privedle direktive. V stalinistični teror, v kominformistično razcepitev. Zato ni treba žalovati za izgubljeno enotnostjo.
Takšna partija, kjer se vsak član istoveti z vsakim stališčem, je pomenila za njene člane nedvomno veliko varnost. Nihče ni bil osebno kriv za neuspeh. Partija je tako odločila, torej nosi odgovornost. Obenem pa smo bili vsi krivi, saj nismo opozorili na napake, tudi če smo jih videli. Zato se čutimo vsi krive za propad vzhodnoevropskih sistemov. To je za marsikoga pomenilo tako velik udarec, da ga ni niti priznal. Sliši se številne razlage, ki pomenijo to: “Bodo videli, kaj so izgubili, saj ne poznajo ka-pttahzma. To, kar seje zgodilo, je sad dela CIE”, in podobno. V teh trditvah je delček resnic, toda ne smemo gledati vejice in spregledati deblo: ljudje so sistem porušili.
Tudi naše veliko razočaranje zaradi podkupnin v Milanu izhaja iz takšnega pojmovanja. Vsi se čutimo krive za to, da so nekateri posamezniki Vdelovali v vsesplošnem sistemu
podkupovanja. Ne vprašamo se, če bi se tisti tovariši lahko obnašali drugače. Ne more biti lahko, ko gledaš, kako si druge stranke lahko privoščijo bajne volilne kampanje, tvoji tovariši pa se potijo za žarom in pečejo piščance, da zaslužijo dva tisoč lir. In tako lahko je priti do milijard, to počenjajo drugi vsak dan nekaznovano že desetletja. Toda to je stvar tvoje osebne vesti. Kaj smo krivi mi, ki smo pekli piščance? In vendar se čutimo krive, ker smo živeli v isti veliki družini, kjer so bili vsi uspehi skupni in skupni vsi porazi. Toda, če so bili skupni, to še ni pomenilo, da smo vsi nanje lahko vplivali. Tisti, ki smo čakali na direktive, gotovo nismo vplivali.
O tem je odločalo vodstvo, takoi-menovani aparat. Tisti aparat, ki ga hoče Occhetto močno ošibiti. Seveda, nobena stranka ne more delovati brez organizacije. Ne more vsak član sestaviti svoj volilni program in z njim iskati glasove zase. Toda, če pogledamo kakšno vlogo smo imeli člani DSL v pripravi upravnih volitev na Tržaškem, za neuspeh katerih si prevzemamo krivdo, bomo razumeli, daje sedanja organizacija na moč podobna nekdanji partijski.
O vstopu v Demokratično zvezo so odločali najožji pokrajinski voditelji. Sekcije so o tem razpravljale nekaj dni pred zadnjo konvencijo Zveze, kjer je bilo treba odločati le še o tem, s katerim simbolom gremo na volitve.
Toda vodstvo DSL se je že dva meseca prej, pred političnimi volitvami.
obvezalo pred ostalimi v zvezi, da bo za upravne volitve Zveza predstavila svoj znak. To je jasno izšlo na aktivu sekcije na Opčinah. Sekcija je morala torej to potrditi, da ne bi spravila v težave vodstvo. Nikakor ne trdim, da smo bili večina članov proti.
Nasprotno, zamisel Demokratične zveze je bila zame dobra in ostaja dobra. Pod vprašaj postavljam le to, kako je bila izvedena. In to je tisto, kar je tudi danes v središču ostre konfrontacije. Ko smo podprli pre-okret, ki je iz enotne partije porodil Demokratično stranko levice, smo zahtevali, naj bo zares demokratična.
Res je, da seje načrt o Demokratični zvezi rodila zelo pozno, tik pred političnimi volitvami in daje bilo treba pohiteti. Če bi se v tistem momentu začela demokratična razprava po sekcijah Bordon ne bi bil izvo-Ijen. Toda, če se danes, ko je volilna nuja mimo, nadaljuje z istim sistemom, je postavljena v nevarnost poleg zveze tudi stranka. Če bi se na primer vodstvo iz meni neznanih razlogov, odločilo, da pristopi v občinski ali pokrajinski odbor, mislim da bo stranka na prihodnjih volitvah doživela ne poraz, ampak pravi polom. O tem morajo odločati člani in tudi nečlani, volilci. Seveda, demokracija zahteva svoj čas, prepričevanje, odprto soočanje, toda brez tega bo DSL ostala partija. S to razliko, da danes nihče noče več direktiv. Torej partija brez članov.
TATJANA ČUK
Osnovna šola v Mačkovljah je te dni slavila 40-letnico ustanovitve.
Pred 20. leti je bil ustanovljen botanični vrt Carsiana pri Zgoniku. Posnetek iz proslavitve obletnice.
Na uspelem vaškem prazniku v Trebčah so na svoje prišli tudi otroci. Njihove glinaste Hvalice so požele velik uspeh.
V Podlonjerju je bila te dni tradicionalna šagra mandrijerjev.
Razprava o krizi levice
Levica pred izbiro: vztrajati pri mitih ali
sprejeti nove izzive
Levica je v krizi in to na evropski in celo na svetovni ravni. Do lastne krize pa se ne bi smela opredeljevati z občutkom izgubljene bitke, s strahom, razočaranjem in podobnimi srčnimi utripi, ampak razmišljujoče in s sposobnostjo vsestranske, to je kulturne, gospodarske, politične in civilizacijske analize. Kriza namreč ni v tem, da se je nekaj dokončno zaključilo, ampak v spremembah, v radikalnih spremembah, ki nikakor ne zadevajo in prizadevajo samo levico.
Ob zaključku tisočletja so se krepko zamajali temelji, ki so bili nosilci nekega globalnega sistema in zakoličenih ravnovesij. Tudi najbolj neinformiranemu človeku je to jasno, saj vidi, kako so razpadli sistemi, ki so se sklicevali na socialistično in komunistično ideologijo. Razpadle so države, in to tudi na najbolj krut način kot na primer Jugoslavija. Marsikje je nastala nepopisna zmeda in človek ima občutek, kot da se kolo zgodovine obrača v rakovi smeri, to je nazaj. Dvomi in krize pa begajo tudi države in skupnosti s kapitalističnim in demokratičnim sistemom, kar nam je jasno že iz same italijanske izkušnje. Dejstvo je, da pretresi na eni strani vplivajo tudi na drugo in da so se prav s koncem blokovske politike pričeli procesi široke, že kar globalne soodvisnosti, procesi, ki se nam kažejo tudi kot neznanka in vemo da to, kar je neznano, vzbuja strahove in nelagodje, Pomislimo le na preseljevanje ljudi iz revnih v bogate kraje, pomislimo na vojne, ki imajo svoje posledice tudi na področjih, ki živijo v mi-ru. Bogata Evropa, ki je po drugi svetovni vojni doživela trenutke blagostanja, miru in trdne vire v prihodnost, počasi spreminja svoje lice. Dejansko je postala večja, od tiste, ki jo je zaznamoval berlinski zid, s tem pa postaja tudi različna. Hočeš nočeš se širi še na Jug in viden dokaz tega je prisotnost ljudi, ki imajo drugačno
bodilni boj, gradnjo socialističnih držav in s tem tudi svoje jasne simbole. Marksizem je pomenil dokaj trdno ideološko osnovo, srp in kladivo pa sta nedvomno simbolizirala boj tovarniških delavcev za socialne pravice, za nerazredno družbo, za preraščanje kapitalizma in seveda za boljši jutri, boljši pa predvsem za množice ponižanih in razžaljenih. Ko je Marks mislil, pa je mislil na takrat razvite evropske države in na Ameriko, skratka, njegovo razmišljanje se je hočeš nočeš omejevalo na evropsko kulturo in na zemljepisno stvarnost, kjer se je določen tip civilizacije dogajal. Mislil je na takratno proizvodnjo, na takratne konflikte in razvojne krče, ki jih je lahko opazoval, okusil in o njih meditiral. Skušal je preseči sistem mišljenja in vrednot, ki so bile zasidrane v njegov čas, kar seveda ne pomeni, da ni imel in da nima daleko-sežnega vpliva.
Okvirimo ga torej v njegov čas in v njegovo osnovno misel, da je treba pri mišljenju izhajati iz danih razmer, čemu bi torej prav njega iztrgali iz konkretne zgodovinske situacije in ga proti vsem njegovim načelom postavili v čas večnosti in nadzemeljskega duha?
Seveda ni vse staro izginilo, kot ni tradicionalna fizika izginila pred Einsteinovo teorijo relativnosti. Živi ostajajo torej problemi globokih socialnih zarez, nepravičnosti, nasilja, dominacije močnejših nad šibkejšim itd. V sa ta problematika pa se danes postavlja v drugačne in prav gotovo širše, to je planetarne razsežnosti. Danes ne moremo niti mimo dejstev, da socializem ni rešil množic pred revščino, pred vojnami in številnimi spopadi, nasprotno. Prav tako ni mogoče mimo novih problemov, ki gredo od ekološke krize, ki dejansko omejuje splošno rast, saj ne bo mogoče dolgo vztrajati na načelu, daje ta rast neomejena, pa do velikih migracij-
barvo kože, ki prihajajo iz oddaljenih svetov in nosijo v sebi drugačna kulturna izročila in drugačna pojmovanja sveta in življenja.
Levica je v krizi, ker je sama živela znotraj jasno začrtanega sveta, znotraj ene, to je staroevropske kulture in znotraj nekega svetovnega reda, kjer si je našla svoje trdno določeno mesto. Imela je jasne referenčne točke, kot so bile oktobrska revolucija, veliko antifašistično gibanje, osvo-
skih tokov in na novo zastavljenega nacionalnega vprašanja. Levica je pred novimi vprašanji in dejstvi, kot je za nas dejstvo, da Jugoslavije ni več. Velik problem levice je, kako spajati nova in stara vprašanja in kako iskati odgovore problemom, o katerih v začetku tega stoletja sploh nismo razmišljali. Množice si želijo hitre in takojšnje rešitve in jasne izbire, te jasnosti pa ni ne za levico in ne za druge. Kdor razpolaga z gospodarsko, vojaško in politično močjo pač
skuša to svojo moč ohraniti, kot skušajo dobrostoječi ljudje ohraniti svoj življenjski standard. Problem je za tiste, ki te moči nimajo, imajo pa jasno percepcijo, da ne morejo obtičati v večni bedi in biti izključeni iz razvojnih procesov. Ti ljudje pomenijo danes tako veliko množico in tako “težko” stvarnost, daje niti bogati in močni ne morejo več spregledati.
V osnovi ima torej levica dve izbiri. Prva je, da se obnaša, kot da se ni nič zgodilo in trmasto vztraja pri svojih ikonah in mitih ter čaka na veliki dogodek, ki bo ponovno okrepil in ji vrnil nekdanjo vlogo. Druga možnost pa je, da sprejme nove izzive in prične z vso resnostjo analizirati obstoječe in iskati nove odgovore problemom, ki so tu, ali pa vsaj pred vrati. Izbire se zastavljajo na široki ravni kot tudi za našo ožjo skupnost. To velja za italijansko večino, kot za našo drobno slovensko manjšino. Ob samem razkroju Jugoslavije se na primer ni več mogoče obnašati po nojevo in zavračati krivdo na neumnost ljudi. Brez predsodkov je treba razmisliti, zakaj je do tega prišlo in zavzeti stališča do krute resničnosti, ne pa do
nečesa, ki je bilo in ki nikoli več ne bo takšno, kot je bilo. Tudi Slovenija je dejstvo, zame razveseljivo dejstvo, sprejemati pa jo moramo v vsej njeni stvarnosti in se znotraj našega naroda zavzemati za tista stališča, ki so nam bližja in prispevati, da se utrdijo. Povsem neproduktivno bi na primer bilo, ko bi se tolažili z neko matično domovino, kjer je morala desnica molčati. Vprašajmo se raje, če je res molčala, ali pa ni morda delovala preoblečena v rdečo haljo in bila zato še toliko bolj nevarna in razkrajajoča. Ko so danes stališča na svetlem, se moramo pač z njimi soočati in tekmovati v demokratični bitki. Konec koncev levica že dolgo let zahteva večjo in višjo demokracijo, ne pa tiranije takšne ali drugačne vrste. Zavedam se, da lahko to razmišljanje marsikaterega tovariša moti. Tudi pravico ima, da ga moti, mora pa si le priznati, daje sam pristopil h gibanju, ki hoče računati s stvarnostjo; nekoč smo videli prav v pretiranem poveličevanju preteklosti desničarske namene in to očitali italijanski desnici. S tem ne izpodkupujemo idealov odporništva, NOB in drugih narodnih epopej, moramo pa si priznati, daje
treba vedno znova najti smisel svojemu početju in svoji politiki, drugače se bo kriza prav zares spremenila v konec. Če so danes med nami ljudje, ki izpodbijajo naše argumente in naša prepričanja, moramo prav naše argumente obogatiti z novo problematiko, ne pa obtičati pri nečem, o katerem smo mislili, daje za vedno pridobljeno. Svetovni dogodki kažejo, da ni tako. Predlogi, izbire, opcije so lahko tudi zgrešene ali pa neučinkovite, to pa nas ne odvezuje pred iskanjem novih rešitev. Podobno mišljenje bi moralo obveljati tudi kar se tiče naših narodnostnih problemov. Obstajajo stvarne možnosti, da z močnejšimi argumenti uveljavljamo našo skupnost, kot obstaja dejstvo, da so protislovanske sile še vedno prisotne, številčne in vplivne. Našo življenjsko trmo po obstoju pa moramo usmeriti v iskanje predlogov, ki bodo prepričali strpnejši del večine. Najhujša past bi bila, da bi omenjeno trmo spremenili le v neke samozapore in napetosti znotraj manjšine, ki bi nas še enkrat paralizirale, ali pa v protest proti vsem in vsemu.
ACE MERMOLJA
24., 25. in 26. julija v Trebčah 31. julija, 1. in 2. avgusta v Zgoniku od 11. do 17. avgusta v Nabrežini 21., 22. in 23. avgusta na Opčinah