173-175 Martin Uranič JANKO M. LOZAR (2016): NIETZSCHE IN HEIDEGGER: UBRANOSTI NAPROTI. ZNANSTVENA ZALOŽBA FILOZOFSKE FAKULTETE, ZBIRKA RAZPRAVE FF, LJUBLJANA. 174 Pregledni znanstveni članek 1Nietzsche F.:1Heidegger M.(049.3) Da je medsebojna prepletenost in vzajem­ nost dveh velikih filozofskih imen nemške, s tem pa tudi zahodne misli plodovita in mi­ šljenjsko hvaležna za današnjo filozofijo, nam dokazuje novost na slovenskih filozofskih knjiž­ nih policah Nietzsche in Heidegger: ubranosti naproti, v kateri nam Janko M. Lozar v branje ponuja deset v knjižno celoto vpetih in v ta namen prilagojenih avtorskih člankov, objav­ ljenih pri nas in v tujini med leti 2002 in 2014, ter še neobjavljeno poglavje »Heideggrova sub­ verzija Protagore«. Rdeča nit avtorjevega miselnega podjetja se, kot se seveda spodobi, kaže že v samem podnaslovu dela, in sliši na ime ubranost v vsaj dvojnem pomenu. Najprej ubranost kot vzaje­ mnost misli Nietzscheja in Heideggra, za ka­ tero Lozar pokaže, da je globlja, kot bi se zdelo površnim pritrjevalcem Heideggrove obsodbe Nietzscheja kot dovršenega metafizika, še bolj in hkrati izvorneje pa ubra- nost kot pred­umna breztemeljna ubranost bazičnih razpoloženj, ki kot pozabljena senca ratia uporniško vztraja in kljubuje vse tja od Sokrata dalje podedovani umno­ sti za vsako ceno, ki jo Nietzsche pod formulo um = krepost = sreča poimenuje Sokratov problem. Še več, ne le da ubranost vztraja in kljubuje, temveč umnost že vselej predhaja in s tem že tudi omogoča. Vendar, če je ubranost res tisto, kar nosi našo zgodovinsko bit v tem, da skozi njo šele vzniknejo svet, človek ter posledično (umsko) mišljenje, če torej »[b]it kot razkrivanje je ubranost razpoloženja« (68), razkrivajoča intencionalnost, »ki šele omogoča (re)prezentirajočo intencionalnost« (ibid.), kako je potemtakem lahko vsaj znotraj filozofskega mišljenja, kot ugotavlja Lozar, že davno utonila v pozabo? Odgovor se nam ponuja, če le prisluhnemo brezdanjima mislecema vekovitega vračanja enakega in biti, namige pa vzvratno lahko uzremo že pri mislecih pozabe razpoloženjske ubranosti. Tako na primer že v Platonovem dialogu Parmenid Lozar diagnosticira srž nezadostnosti Umnosti z veliko začetnico, ko zapiše, da z »absolu­ tnim Enim ni mogoče ne začeti ne končati, ker nima ne začetka ne konca, niti biti ne. Treba je začeti v razcepljenosti, nekem neredu ideje enega.« (146) Kljub temu pa je Platonova metafizika še vedno vpeta v onkrajvotlinsko Eno. Če ostanemo v pri­ spodobi, Lozarju uvid v nepopolnost in zatorej prekinitev z absolutnim Enim delno omogoča ravno fenomenološki pogled, za katerega »senca votlinskega sveta leže tudi na svet sijajnih idej – vendar ne več kot čista negativnost, pač pa kot senca AnthroPos 1­2 (245­246) 2017, str. 173­175 Martin Uranič 175 nemišljenega, ki ga je treba premisliti.« (64) Še drugače, prav (hermenevtična) feno­ menologija kot možnost nas privaja, da našemu zgodovinsko podedovanemu vse­ skozi budnemu in zdolgočasenemu pogledu volje po stalni prezenci pokažemo neko drugo pot mišljenja, ki se začne z mnogoterostjo temeljnih razpoloženj in nam kot vmesnost med nami in svetom slednjega šele razkriva v tem, kar je kot vselejšnji splet vedrega preobilja postajanja ter tesnobnega ničenja v minevanju. Drugi in morda še bolj usoden moment pozabe razpoloženjske ubranosti, ki jo vseskozi prekriva agonija metafizičnih filozofov za vseprežemajočo brezčasno ved­ nostjo, pa nam razkrije Nietzschejevo mišljenje resentimenta ter asketskega ideala, kolikor »[t]i dve imeni upovedujeta neubranost večnega kroženja nejevolje volje.« (23) Gre namreč za to, kot razkriva Lozar, da neubranost nejevoljne volje človeka, razočaranega nad časom in njegovim je bilo, svoj sentiment postavi prav kot re-sen­ timent, kot re-akcijo na bolečino minevanja, ki z negacijo ustvarjalnega življenja pade v vse­eno­st, indiferenco asketizma. »Ta svet je nenehno drugačen in sočasno vselej isti – v razočaranem pričakovanju ponavljanja razočarljivo identičnega.« (74) Rezultat ravnodušja je asketizem napram tostranskemu svetu razpoloženjsko­čut­ nega in posledično polaganje vseh svojih upov v krščansko­judovski »resnični svet« metafizike. Poleg razpoloženjske ubranosti Lozar v delu pronicljivo zariše tudi ubranost Nie­ tzschejevega in Heideggerjevega mišljenja. Če na tem mestu le naštejemo medse­ bojne analogije, so te: problem nihilizma kot zgodovinski pojav, razumevanje zgo­ dovine filozofije kot nazadovanje, polemos ali agonalni značaj življenja, upravičenost življenja kot estetski fenomen, apriornost dogajanja v odnosu do aposteriornosti stvari oziroma primarnost resnice biti glede na sekundarnost resnice bivajočega, primarnost razpoloženj, oba misleca sta poroka postajanja in biti ter kritika razume­ vanja časa kot kroženja neskončne zaporednosti točk zdaja (prim. 40–42). Na kratko, Lozarjeva monografija Nietzsche in Heidegger: ubranosti naproti je zagotovo zavezujoče branje za sodobno razumevanje prepletenosti mišljenja obeh nemških mislecev, hkrati pa nakazuje terminološki premik v avtorjevem sočasnem mišljenju razpoloženja, saj prvič po prvencu Vedrenje vedrine (2011) kot resnica razpoloženja spet spregovori ubranost, ki je v tesni povezavi s starogrškim logosom (legein – brati, nabirati, zbirati). Skozi logos – govorico, ki nima nič skupnega z logiko, ubrati samega sebe v izvorno troedino prepletenost razpoloženj tesnobe, čudenja in vedrine in se v njih tudi pomuditi. Če zaključimo z avtorjevimi beseda­ mi, »[p]ričujoča knjiga je plavalka, ki gleda, kako ji morsko dno pod nogami izginja v temo. Lučaj stran od obale, kjer se sončijo ustaljene razlage in se marljivo prestav­ ljajo z boka na bok, lebdi na gladini starega evropskega morja in se zazira v globine. Kopalec v soncu, si si nabral dovolj moči in poguma, da zabredeš v uganko ubrano­ sti? Že slutiš, kaj vedri tam doli pod temnim previsom, kaj preseva iz globin sveta?« Bralci pa naj sami presodijo, do kam zdrži njihovo zadrževanje vdiha ob globinskem potapljanju. janko M. lozar (2016): nietzsche in heidegger: Ubranosti naProti. znanstvena založba ...