248
Marjanca Colarič
Pesmi
TVOJA POT     utrneš se
kakor trenutek
med dvema ozvezdjema
in ob vsakem
premiku
si zajameš
prgišče dneva,
ki skrit
med zelenjem
topolov
molče opreza
za tvojo senco.
PREVARA     hodiš med praproti, misleč, da si sam in da stebla ne slišijo tvojega hrzanja.
pa se glas
splazi
skozi stržene
in ostane tam
do tvojega
povratka.
249
Pesmi
VRNITVE     vračamo se trikotno
v svojo
nepoznano deželo
med vonjavami
mirte
in toplega
vetra,
pljuskamo
do ograd
banatskih
topolov
in mehkih jezikov
donave;
s senco drug drugega smo prebodeni.
daljna morja praznine ostajajo za nami.
VEČERNA BALADA     naslonjen na omet večera se poigravaš s težkim lesom tišine
in mrak odnaša tvoje orle, stasite in nažrte, med skale večnosti, tu ni nobenih dogovorov, sam s seboj si svoja praznina, vse je oblikovano in dorečeno.
čas enakomerno guba svoje plasti
250
in hodniki duše govorijo svojo izpoved.
med ometom večera
se rdečijo
krpe rojstev,
kamor riše
sonce
svoje
mikrohorizonte.
Marjanca Colarič