Kulfurna polltika države. Ccrkev — država — šola. 'k. M, (Govor nar. poslanca dr. Hohnjeca na zt>oru delegatov SLS v Mariboru 20. septembra.) ': Kultura. ~ ¦ «» , -' Beseda kultura je latinskega izvora ter je prišla t rabo za časa rimske svetovne države. Glagol colere pomenja oMelovati, nadalje to, kar je obdelano in zasajeno, riegovati, varovati, gojiti in častiti. Zato je agricultura = poljedelstvo prvo kulturno udejstvovanje človeka. Iz glagola colere tudi izvira beseda cultus, ki je bila izpočetka. istoznačna kakor culturaj hkrati pa j« znacila bogoslužno češčenje Boga, brez katerega ni bilone obdelovanja zemlje, ne uspehov od njega. "" fc^J Pozneje se je beseda kultura in z njo zdfužčn po« jem prenesel na človeka kot najvažnejši predmet oidelovanja in gojenja. Zgled za prenos besede kultura od poljedelsiva na človeško izobraževanje nam daje slavni rimski govornik in pisatelj Ciceron, ki je rekel: »Kakor njiva, najsi je še tako rodovitna, brez kulture (obdelovanja) ne more biti plodonosna, tako tudi ae d«h, brez poduka in izobrazbe.« Njiva kot taka, kot del piirode ne fvori kulture^. bistvo kulture je v obdelovanju zemlje po človeku zrokan^i in orodjem. Tako tudi niso naravne sposobnosti človekove in nadnaravni darovi božji sestavni del kulture, marveč svobodno udejstvovanje človeka in človeštva ter uspehi tega delovanja. Po predmetu človeškega delovanja razlikujemo te Ie vrste kulture: 1. gospodarska kultura, ki ji je namen zadovoljiti človeka z materijelnimi (Ivarnimi) potrebščinami (poljedelstvo, obrt, tehnika . .). 2. Duševna kultura = gojenje, obdelovanje duha, gojitev in dviganj« duševnega življenja, lorej predvsem obsežno polje znanosti in poduka. 3. Etična (moraina) kultura = urejevanje in pospeševanje individuelnega (osebnega) življenja človeškega. 4. Socialna kultura = urejevanje in pospcševanje socialnega (družabnega) življenja. 5. Religiozna (verska) kultura = spoznanje in priznanje najvišjega bitja v mišljenju in hotenju, v dejanjih in stvoritvab bogoslužja. Poslednja je najlepši cvet in sijajna krona vsega člove&kega udejstvovanja. Religija je najvažnejši kulturni faktor. že iz tega sledi, da mora država, ki ima nalogo pospeševati vsestransko kulturo svojib državljanov, religijo, brez katere ni prave in blagonosne kirlture, ščitit« ter jo podpirati v njenem delovanju. Krščanska vera je edina resnična, ker je od jBoga samega razodeta, in katoliška cerkev je njena najpopolnejša oblika. Ako si država ni na jasnem o pomenu cerkve ter ni do nje v pravem odnosu, ne more voditi dobre in blagonosne kultunie politike. Cerkev in država. Država in cerkev sta dve družbi, vsajka v sebi popolna in od druge neodvisna. Da ne pride med oberna do nesporazuma ali celo do spora, je treba, da se med njima začrta mejnica, in to tembolj, ker imata obe iste ljudJ za člane. Država je naravna popolna družba, ki ima za namen obrambo in časno blaginjo svojih članov. Cerkev je od Kristusa za vse ljudi vseh krajev in časov ustanovljena družba, da jib vodi k večiiemu zveličanju. Obe oblasti sta od Boga: cerkev je nepposredno od Boga, država pa posredno, v kolikor je utemeljena v socialnih lastnostih in potrebaih človeške narave, ki izvira od Boga kot stvarnika. Vsaka teh oblasti je v svojem področju najvišja in neodvisna od druge, vsaka ima svoj delokrog, v kojem nastopa samostojno. So pa stvari, v katerih se delokroga obeh dotikata. To so takozvane mešovite reči, ki pod raznimi vidiki spadajo v delokrog obeh oblasti, kakor imovinsko vprašanje, zakon (ženitvene stvari) in zlasti šolstvo. Ako bi država, to je vodilni činitelji v njej prižnali ta načela, bi povse naravno iz tega priznanja sledilo to-le idealno razmerje med cerkveno in svetno oblast- jo: Cerkev se ne samo priznava kot javna ustanova, marveč država se priznava k njej, jo s svojimi sredstvi  k dosegi njenega cilja načelno in faktično podpira ter  svojo zakonodajo spravlja v sklad s cerkvenimi nor-  mami (pravili).  Naravno razmerje med cerkvijo in državo je torej:  koordinacija (vzporednost, enakost) in kooperacija (so-  delovanje). Papež Leon XIII. je v svoji okrožnici Im-  morlale Dei (1. novembra 1885) složno sodelovanje države s cerkvijo proglasil ter proslavil kot idealno ob- liko medsebojnega razmerja in kot najkoristnejšo za obe. Kot sredstvo za dosego splošnega sodelovanja je priporočil pogodbo med cerkvijo in državo (konkordat), da se doseže sporazum zlasti o menjih točkah, to je v  zadevah, ki spadajo v področje obeli.  Taka skladnost in tako sodelovanje ima najblago- nosnejše posledice osobito za državo. Cerkev okreplja- di-žavno avtoriteto in oblast s tem, da kaže na Boga kot  njen vir in temelj. Ona z verskimi nagijbi podpira za-  kon in moralo ter je najboljša učiteljica in pospeši- teljica soteialnih čednosti. V tem oziru so pomenljive besede, ki jih je veliki ameriški državnik Washington  izrekel na kongresu leta 1789: »Religija in morala sia  najpotrebnejša stebra državnega blagostanja. Zaman bi se dičil 5 patrijoUzmom tisti, ki bi hokl porušiti la gla' "»na stebra društvene zgradibe.« In vendar je bilo ter je še takih državnikov in poHtikov, ki ta dva glavna stebra društvene zgradbe rušijo, zaihtevajoč, da mora država biti areligiozna (brezversika) in ateistična (brezbožna). Po mnenju ljudi takiib načel bi bil najprimernejši odnos cerkve do države ločitev države od Cerkve. Tudi ob takem razmerju do države se cerkvi ni trefoa bati za obstoj, saj je celo vstala ter se čudovito nazširila pod krvavim preganjanjem rimske države. To naj pomislijo na eni strani tisti, ki se preveč plašijo, na drugi strani pa tisti, ki nastopajo z grožnjo ločitve države od cerkve kot s plašilom. Cerkvi, ki ima od svojega božjega uslanovitelja jamstvo večnega obstoja, se ni treba ničesar bati. Ugotovili pa je dejstvo, da ločitev dtžave od cerkve ne odgovarja zgodovinskemu razvoju, ki za Evropo spričuje sodelovanje Cerkve in države pri ustvarjanju temeljev sedanjega kulturnega življenja. Bmgačne so razmere v Ameriki, kjer je Cerkev vršila niisijonsko delo ločeno od države. To razmerje ločitve je ostalo ter trajalo naprej, ko je mesto misijonske organizacije nastopila stalna hierarhična organizacija. Razmerje, ki se označuje ikot ločitev cerkve in države, se mora od strani države smatrati pravilno in pošteito ter se Cerkvi prepuščati popolna svoboda. Tako je v Zedinjenib državah Severne Amerike. Tako je v Braziliji, ki ima kljub ločitvi svoje poslanstvo pri Vatikamn. Tako je v Belgiji, kjer so zasebne verske šole ne sanro tolerirane, marveč tudi podpirane iz javnih sredstev (države, občine . . .). Sovražno pa se je ta ločitev izvršila na Portugiškem in zlasti na Francoskem. Zato je papež Pij X. (okrožnica Vehementer nos z dne 11. februarja 1906) obsodil francoski zakon o ločitvi države od Cerkve. V novi dobi se je razvil tip (oblika) države, ki stoji nad vsemi konfesijami (veroizpovedovanji) ter vsem verskim družbam , v kolikor so priznane od države, ustavno zajamčuje isto svobodo vere in veroizpovedanja. Zato se taka država imenuje paritetna država (paritas = enakost). V vrsto teh držav je tudi stopila naša država. Po člemi XII. ustave so vse v državi osvojene in priznane vere enakopravne. Vršiti smejo svoj verozakon javno. Svoje notranje verske posle upravljajo samostojno. To so splošna načela paritete, ki jih je treba podrobno izvesti v posebnih zakonih. Kakšnih zakonov je v tem oziru pričakovati, dokazuje od vlade izdelani osnovni zakon o verah in medverskih odnošajih, ki je že dostavljen zakonodajnemu odboru narodne skupščine, pa še ni prišel v razpravo. O tem zakonskem načrtu sem takoj obvestil javnost potom podrobne razprave v časopisju. Izjaviti moramo, da je ta zakonski načrt s katoliškega stališča absolutno nesprejemljiv, ker je ne samo omejitev, niarveč direktna negacija cerkvene avtonomije, ki je celo v ustavi zajamčena. Poedine določbe tega zakonskega načrta so ozke spone, v katere bi držav¦a nadoblast povezala cerkev, njeno samobitnost in neodvisnost. Ta načrt je potekel iz nekrščanskega načela, da j« država vir vsega prava, da torej tudi cerkev nima nič več in nobenega drugega prava, nego samo toliko in to, kar ji priznava država. Kakor da bi ne bilo Boga, ako ga država ne prizna! To načelo odklanjamo z vso odločnostjo. Odklanjamo vse tipe zakona in vse tiste vladine ukrepe, ki temeljijo na načelu absolutistične države in njene nadoblasti nad Cerkvijo. Odločno tudi zavračamo prevlastnost tistih članov režima, ki se drznejo take cerkvene predstojnike, kaleri branijo cerkveno svobodo ter se držijo pravih norm Cerkve, obsojati kot črne pike na beli karti naše države. Izjavljamo, da mora zasedanje škofij, župnij, in drugih cerkvenih služb načelno biti popolnorna Cerkvi prepuščeno. Zahtevamo, da se povsod izraja v ustavi odrejeno načelo sorazmernega podpiranja vseh veroizpovedovanj. Zato ugovarjamo proti krivičnemu zapostavljanju katoliške Cerkve in katoliške duhovščine v gmolnem oziru od strani države. Brcz «pošlevanja teh načel ne more priti do sklepa konkordata med državo in rirasko stolico, o kojein se bodo po izjavah vladnih organov razgovori zopet začeli v tej jeseni, niti do trajno zadovoljivih odnošajev med Cerkvijo Sn državo. šola. UJU (Udružcnje jugoslovanskih učiteljev, poverjeaiištvo Zagreb) je na svoji skupščini v Osijeku 25. in 26. avgusta 1925 proglasilo to-le načelo: »Gla^ ii problem. ki ga mora rešiti osnovna šola, je vzgajanje dece za d^žavne potrebc« Načelo, ki ga sedaj po naši državi propagirajo liberabni učitelji in z njimi istomiselni političarji, ni originaLno niti novo. Prvič se je to načelo proglasilo devet stoletij pred Kristusom v grški Šparti. Tam je otrok veljal za last države, namenjen za njene polrebe. Po rojstvu otroka je prišel uradnik, da ga je pregledal. Ako je dognal, da je otrok preslab, so ga v votlinah Tajigetovih izpostavili v smrt. Če jc smel ostati pri življenju, so ga izročili materi, da ga prehrani. Ko je dorasel, je aradnik zopet prišel, vzel olroka, ter ga oddal državi, da ga odgoji za svoje potrebe, ki so bile militarističnoimperijalističnega značaja. Za časa francoske revolucije leta 1789 je revolucijsiki voditelj Danton slovesno proglasil isto načelo: »Čas je, da obnovimo ono vzvišeno (špartansko) načelo, da otrori pripadajo republiki, predno so staršev.« To načelo se direktno protivi naravnemu pravu, po katerem otrok pripada staršem, ki morajo za ^jega skrbeti, ga negovati telcsno, ga vzgajali duševno. Vz^o|a otrok je dotžnost staršev, in ker dolžnosti odgova>-ja pravo, txud i jpfcavo »taršev. Ker slarši nimajo ysdej časa pa tudi r.e sposobnosti za poduk olrok, jih zamenja njihov pooblaščenec. Ako je to namestništvo tako organizirano, da večja skupina družin izročl deco v poduk in vzgojo učitelju, ki jih podučuje na dbločenem jkraju določeni čas, nastane šola. šola je torej nadomestni in pomožni zavod za starše, ni pa in tudi ne sme biti birokratičen zavod, ki bi bil nad fainilijo. Z izrazitimi besedami je to povdaril t dr. jKrek v »Kaioliškem Obzorniku« leta 1906 s temi besedami: »Starši so odgovomi za vzgojo otrok. Zato morajo skrbeti, da se tudi šolska vzgoja vrši v tistem duhu, ki so v njem sami dolžni vzgajati svoje otroke. Starši so pa dolžni svoje otroke vzgajati versko. Šola jih mora v tem oziru podpirati. Zato jo plačujejo. Ko bi učitelji phčevali starše, ker jim pošiljajo otroke v šolo, bi imeli seveda sami govoriti o tem, kaj jih uče. Dokler pa starši plačujejo šolo in učitelje, se morajo učitelji zavedati, da so nameslniki staršev, ki uče in vzgajajo v imenu in po volji staršev, in v nobenem drugem imenu ne, tudi ne v imenu dežele ali države.« Poleg staršev ima pravo poduka in v/goje v šoli tudi Cerkev, ki ima pravico in dolžnost podučevati in vzgajati otroke in njihove starše. »Pojdite in učite vse narode . . .« To povelje je Kristus dal apostolom in njihovim naslednikom. Brez dovoljenja in pooblaščenja cerkvene oblasti ne sme nikdo katoliškega veronauka učiti v šolah. Novi cerkveni zakonik (Codex iuris Canonici, can. 1381, par. 1) določa: »Verski pouk mladine v vseh šolah j« podvržen oblasti in nadzorstvu Gerkve.« To je temeljno načelo naše Cerkve, ki ni od njega odstopila ter tudi nc bo nikdar odstopila nobeni državi ali vladi na ljubo. To naj dobro pomnijo odločilni činitelji v naši državi, ki hočejo z novim zakonom o osnovnih (Ijudskih) šolah okrniti to pravo Cerkve. Kakšni so njihovi cilji, najboljše pojasnjuje redukcija veronauku določenih ur v meščanskih šolah in namera v višjib razredih srednjih šol veronauk sploh eliminirati (odstraniti) Na ta način se ne pripravlja pot konkordatu, marveč se izziva takozvani kulturni boj s katoliško Cerkvijo. Kakšne pravice ima država do šol po naravnem piravu? Država mora otroku zavarovati pravico do vzgoje ter starše v njihovem vzgojnem delu podpirati. Ker je država naravopravna družba, ima pravo zahtevati, da se otroci vzgojijo v dobre državljane. Pripada ji tudi pravica čuvati nad tem, da si njeni državljani zlasti v mladih letih pridobijo potrebno mero znanja, da morejo boljše in lažje doseči blaginjo. Država ima torej pravo zahtevati, da starši oskrbijo otrokom potrebno mero znanja (prisilno učenje). Zahteva, da se to mora zgoditi v šoli (prisilna šola), je le takrat mooralno dovoljena, ako se otroci na drug način ne bi mogli priučiti. jPravo nasilje nad vestjo pa je, ako starši morajo svoje otroke pošiljati v državno šolo (šolski monopol), zlasti ako ta šola ni v skladu z njihovimi verskimi načeli. Ne moremo in ne smemo privoliti v to, da bi šola bila monopolizirana ustanova in instrument države. Poleg državnih šol morajo biti dovoljene tudi zasebne šole, katere mora država ne samo priznati, marveč tudi podpirati. Naša zahteva slove: svobodna šola! Cerkvena oblast je obscxlila državni šolski monopol. Papež Pij IX. je 8. decembra 1864 obsodil ta-le nauk: »Vsa oblast nad javnimi šolami, v katerih se podučuje in vzgaja mladina kakšne krščanske države, se more in mora izročiti državni oblasti, in sicer tako, da se nobeni drugi oblasti ne prizna pravo mešati se v zadevo šol. Vse ljudske šole in sploh vsa javna učilišča se naj docela odvzamejo oblasti cerkve, njenemu nadzorstvu in vplivu ter se naj. popolnoma podvržejo volji civilne in politične oblasti, da se uravnajo po načelih tistih, ki so na vladi, in po pravcu javnega mnenja« (Syllabus 45, 47). Šolsko vprašanje je torej vprašanje eminentne važnosti. Papež Leon XIII. je pri neki priliki izjavil: »Šola je bojišče, na katerem se mora odiočiti, ali bo družba (človeška) ohranila svoj krščanski značaj. Šolsko vprašanje je za krščanstvo vprašanje za življenje ali/smrt.« Sedanji papež Pij XI. pa je letos pri sprejemu francoskih rornarjev dne 25. maja izjavil: »Največja moč naroda v današnjem času je krščanska šola in najboljše delo je kristjanizacija šole. To vprašanje je življenjskega interesa ler mora geniti vsako srce.« Velik pomen konfesionalne vzgoje poudarjajo tudi možje, ki niso katoliške vere. Naj samo navedem bivšega angleškega minislrskega predsednika Salisbury-a (t 1903), ki je rekel: »Religiozna vzgoja je ena izmed naših najdražjih pravic. Zahtevam, da smejo vse konfesije mladino vzgajati po svojem veroizpovedovanju, ne pa po sramotnem sistemu neke splošne religijozne vzgoje, ki je v nekaterih šolah v navadi.« Zato slove naša zahteva, izražena kralko in točno: za slovensko katoliško deco — slovcnska katoliška šolal