Iz dnevnika 
malega 
Šiškar-ja
Ponedeljek
Zdaj smo pa spet doma. Bili smo seveda na Dopustu in sicer na morju. Kje pa drugje, saj nismo z lune padli. Treba se je spočiti, je rekel ata, si nabrati novih moči in to se da najlepše storiti na morju.
Ampak ineni ni bilo nič všeč. Je že res, da sem malce plaval in se tunkal, ampak to, da je bila takšna gužva, mi ni pasalo. Je re-kel Joškotov ata, ki so bili tudi z nami zra-ven, da imaš samo dve stvari na izbiro: ali stopiš na tranzistor ali pa na Švaba (je mi-slil — na plaži). Naš ata je našel še tretjo varianto in je stopionil na ježka, tako da je potom cel teden igral tarok v senci, cukal malvazijo in preklinjal gužvo, ježke in turi-zem.
O turizmu pa le ena mala štorija. Smo šli neki dan cela familija na kosilo v grill (to je gostilna, veste, kjer imajo na kol nataknjene pujseke, ki jih cvrejo in okoli obračajo, am-pak še bolj okoli obračajo seveda goste). Smo sedli za mizo in začeli oprezati za kel-nerji, nalkar je eden pridrencal mimo in smo zagnali ustrezen vik in ikrik. On nas seveda ni šmirglal in je odhitel k švabski mizi ter plesal okoli njih kot kakšna zmešana muha. Nakar smo mi začeli imilo klicati, moledo-vati, imama je pa celo rekla, da se nam mudi na vilak (vlak seveda tam doli sploh ne vozi, ampak to je bila samo finta). Toda tista po-java od kelnerja je še kar naprej plesala le okoli tolstoritnežev, potem se je pa ata čisto razkuril. Začel je vipiti, da ikaj si neki ta pro-dana duša janičarska (to se pravi: kelner) misli, ko tako nekam leze tem pik zigmerjern iz Nemčije, ki *so gori ravno tako kelnerji ali kaj drugega in imorajo celo leto lesti nekarn svojiim gazdam, tu na morju se pa izživljajo s svojimi privarčevanimi markami. In takšni kelnerski jamičarji jim celo nasedejo...
Nato smo ateta komaj spravili stran, če-prav je imel kar prav, kot ga je tolažila ma-ma.
Potem v restavracije in grile nismo več hodili, arnpak smo skušali podnevi spati, da smo not prinesli noči, ko smo imorali čuti, ker so elektro-brenkači tako glasno krulili vse najmovejše hite od Čobija in od Mišota Kovača. In >tako smo prigurali do konca do-pusta in je ata bil tako zmatran, da je vzel še bolniško, čim je prišel v službo.
Drugo leto gremo spet na morje, ker se človek pač mora spočiti, a ne?
                                                     Srečko