ZAKLJUČNO POROČILO O REZULTATIH OPRAVLJENEGA RAZISKOVALNEGA DELA NA PROJEKTU V OKVIRU CILJNEGA RAZISKOVALNEGA PROGRAMA (CRP) »KONKURENČNOST SLOVENIJE 2006 - 2013« I. Predstavitev osnovnih podatkov raziskovalnega projekta ^ J--' 1. Naziv težišča v okviru CRP: Težišče 5 Povezovanje uki-epov za doseganje traj: kmetijstvo, gozdarstvo in vama hrana; 5.4.9. Gozdnog( lösthega razvoja; 5.4. Trajnostno jitvene raz^^veg.^ nfm 2. Šifra projekta: Šte^k^ad.,.. / ..... (b3 HhMimJr 3. Naslov projekta: Ohranitvena ekologija in gospodarjenje z jelko v Sloveniji 3. Naslov projekta 3.1. Naslov projekta v slovenskem jeziku: 3.2. Naslov projekta v angleškem jeziku: 4. Ključne besede projekta 4.1. Ključne besede projekta v slovenskem jeziku: nazadovanje jelke, ohranitveno gozdarstvo, objedanje, okoljske spremembe, alternacija drevesnih vrst, ohranjanje genofonda, ukrepi za ohranitev populacij jelke 4.2. Ključne besede projekta v angleškem jeziku: silver fir decline, conservation forestry, deer browsnig, environmental change, tree species alterantion, genetic base conservation, measures for conservation of silver-fir 5. ""Jaziv nosilne raziskovalne organizacije: 510 Univerza v Ljubljani (0481 Biotehniška fakulteta) 5.I . Seznam sodelujočih raziskovalnih organizacij (R0): 6. Sofinancer/sofmancegi: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 7. Šifra ter ime in priimek vodje projekta: 11253 Jurij Diaci Datum: 9.9.2011 Podpis vodje projekta: prof. dr. Jurij Diaci Pbdpis in žig izvajalca: po. ptof. dr. Radovan Stanislav * Pejovnik, rektor UL 5lastilu dekan prof. dr. Mihael J. Toman IL Vsebinska struktura zaključnega poročila o rezultatih raziskovalnega projekta v okviru CRP 1. Cilji projekta: 1.1. Ali so bili cilj i proj ekta doseženi? ^ a) v celoti b) delno c) ne Če b) in c), je potrebna utemeljitev 1.2. Ali so se cilji projekta med raziskavo spremenili? a) da b) ne Če so se, je potrebna utemeljitev: 2. Vsebinsko poročilo o realizaciji predloženega programa dela': Raziskovalno delo je potekalo v šestih sklopih. V nadaljevanju predstavljamo cilje, metodiko, izpeljane raziskave in rezultate po posameznih sklopih. Prvi sklop (SK1): Analiza sprememb razširjenosti jelke v času in prostoru Cilj prvega sklopa (SKl) je bil prispevati k poznavanju spreminjanja areala jelke v Sloveniji, strukturnih sprememb populacije jelke ter gospodarskih in okoljskih vplivnih dejavnikov, ki vplivajo na njen ohranitveni status. Ta spoznanja so bila izhodišče za določitev stopnje ogroženosti jelke v različnih predelih Slovenije in izbiro ustreznih ukrepov za ravnanje, kar bo prispevalo k njenemu ohranjanju. Analiza spreminjanja populacije jelke v prostoru in času za obdobje po letu 1970 je bila zasnovana na podatkovni zbirki Silva-Si, ki za pretežni del gozdov v Sloveniji obsega podatke o spremembah gozdnih sestojev na ravni oddelkov (Poljanec 2008). V podatkovni zbirki so tudi podatki o količini jelke in debelinski strukturi iglavcev po razširjenih debelinskih razredih, kar so bili osnovni podatki za analizo sprememb (količina, prisotnost, struktura) glede na različne okoljske in gospodarske dejavnike, ki so sestavni del te zbirke. Za analizo sprememb njene razširjenosti smo uporabili umetne nevronske mreže (Lek in sod. 1996), ki z učenjem iz podatkov same ugotovijo pravilo, ki povezuje izhodne podatke (spremembe v pojavljanju jelke) z vhodnimi (okoljske, sestojne in gozdnogospodarske spremenljivke). Veliko število podatkov sicer grobe prostorske resolucije nam je omogočilo uspešno učenje mrež in ustrezno preverjanje pojasnjevalnega modela na veliki površini. Podrobna arhitektura umetnih nevronskih mrež je opisana v prispevku Ficka in sod. (2011). Grafične prikaze spremembe razširjenosti in strukture jelke v gozdnih sestojih Slovenije in izbranih ožjih območij smo izdelali v programu Mapinfo, atributivne podatke smo statistično obdelali s programom Statistica. Jelovo-bukovi gozdovi v Sloveniji so bih izkoriščani že v 17. in 18. stoletju, njihova intenzivna raba pa se je večinoma začela v 19. stoletju, ko se je v Sloveniji začelo načrtno gospodarjenje z gozdovi. Iz tega obdobja so ohranjeni nekateri gozdnogospodarski načrti, ki vsebujejo podrobne podatke iz gozdnih inventur, ki lahko služijo za rekonstrukcijo razvoja gozdov. Namen naše raziskave je bil tudi proučiti dinamiko jelovo-bukovih gozdov v daljšem časovnem obdobju na podlagi arhivskih virov podatkov ter izpostaviti in proučiti njene ključne vplivne dejavnike. Za izbrana območja jelovo bukovih gozdov smo vzpostavili podatkovno zbirko o spreminjanju razvoja gozdnih sestojev v zadnjih sto letih (Klopčič 2011). V raziskavi dinamike razvoja jelovo-bukovih gozdov v zadnjem stoletju (Klopčič in sod. 2010a; Klopčič in Bončina 2011) so bili vključeni raziskovalni objekt v Alpah (GGE Jelovica z delom GGE Notranji Bohinj, v nadaljevanju GGE Jelovica; 6784 ha) s prevladujočimi predalpskimi jelovo-bukovimi gozdovi, in dva objekta v dinarskih jelovo-bukovih gozdovih; (GGE Trnovo (3562 ha) v Trnovskem gozdu na severnem obrobju Dinaridov in GGE Leskova dolina (2456 ha) na Snežniškem v osrednjem delu Dinaridov. Dinamiko razvoja gozdov smo proučevali s pomočjo dostopnih arhivskih virov. Izdelali smo GIS zbirko podatkov, v kateri smo preračunali podatke za vsa ureditvena obdobja in jih prikazali na ravni današnjih odsekov (v povprečju 12,7-20,1 ha). ^ Potrebno je napisati vsebinsko raziskovalno poročilo, kjer mora biti na kratko predstavljen program dela z raziskovalno hipotezo in metodološko-teoretičen opis raziskovanja pri njenem preverjanju ali zavračanju vključno s pridobljenimi rezultati projekta. Dodatno smo analizirali spreminjanje količine tanj šega drevja jelke glede na gibanje številčnosti jelenjadi ob upoštevanju časovnega zamika učinka objedanja na preraščanje jelke. Rezultate o spreminjanju razširjenosti, obilja in strukture jelke v gozdnih sestojih smo primerjalno analizirali glede na podatke o aktualnem pomlajevanju drevesnih vrst v gozdovih Slovenije, kijih pridobiva Zavod za gozdove ob periodičnih inventurah objedenosti pomladka v Sloveniji. Oblikovali smo napovedi o prihodnjem razvoju jelove populacije v Sloveniji. Analize gospodarskih in okoljskih dejavnikov so omogočile opredeliti kritične dejavnike, ki povzročajo nazadovanje jelke v Sloveniji. Rezultati in zaključki Razvojne spremembe gozdnih sestojev z jelko v Sloveniji po letu 1970 so bile različne po rastiščnih tipih. Pripravili smo pojasnjevalne modele spreminjanja razširjenosti jelke v Sloveniji ter model strukturnih sprememb v jalovi populaciji. Tako pri procesu izginjanja kot pri procesu pojavljanja jelke se kaže, da lahko oba procesa v največji meri zadovoljivo (zanesljivost pravilne klasifikacije izginjanja (TPR)=29%, MSSE==0.2545) opišemo z devetimi spremenljivkami, najpomembnejša spremenljivka je rastiščni tip, kjer ležijo proučevane gozdne površine. Rastiščni tip je kombinacija rastišča in načina gospodarjenja. Ostale spremenljivke, razvrščene po pomembnosti za napovedovanje izginjanja jelke, so delež jelke v naravni drevesni sestavi in letna količina padavin. Univariatne analize vpliva omenjenih spremenljivk na izginjanje jelke (hi kvadrat,Welch test), kažejo, daje na območjih, kjer je jelka izginila v primerjavi z območji, kjer seje ohranila, 1,8 krat višji delež površin, kjer je jelka zgolj primešana vrsta ali je sploh ni, višji delež distričnih in evtričnih tal, da je na območjih, kjer je izginila, nižja količina povprečnih letnih padavin, značilno višja povprečna temperatura, povprečna jakost poseka je bila nižja in gozdovi, od koder je jelka izginila, so bili v povprečju bolj oddaljeni od najbližjih gozdov z jelko. Nasprotno za širjenje jelke ugotavljamo, daje na območjih, kjer se je jelka pojavila v primerjavi z območji, kjer se ne pojavlja, 4,7 krat višji delež površin, kjer je jelka dominantna v drevesni sestavi, daje tu višji delež distričnih in rjavih pokarbonatnih tal, daje na območjih, kamor seje razširila, višja količina povprečnih letnih padavin, značilno nižja povprečna temperatura, povprečna j akost poseka je bila višja in gozdovi, kamor se je jelka razširila, ležijo v povprečju 0.8 km bližje kompleksu gozdov z jelko kot gozdovi, kjer se jelka ne pojavlja. V linearni model za pojasnjevanje sprememb obilja jelke so bile vključene štiri spremenljivke (R=0.383): poprečna tempetura, začetna lesna zaloga, razdalja do jelovih gozdov in matična podlaga. Zmanjšanje deleža jelke je bilo intenzivnejše v gozdovih z višjo poprečno letno temperaturo, v sestojih, ki so imeli začetku opazovanega obdobja višje zaloge, v gozdovih, ki so bolj oddaljeni od kompleksa jelovih gozdov in na karbonatni matični podlagi. Pri analiza pomladka nismo ugotovili značilnih razlik v povprečni gostoti vsega pomladka med rastiščnimi stratumi, pač pa obstajajo značilne razlike v deležu jelke v pomladku med rastiščnimi stratumi. Najvišja gostota pomladka jelke je bila ugotovljena v stratumu kislih jelovij, kar za 5-6 krat višja kot v predalpskih ali dinarskih jelovih bukovjih: na rastiščih jelovij s praprotmi in na drugih jelovih rastiščih na silikatih jelka predstavlja 20,8 % pomladka, na rastiščih alpskih in predalpskih jelovih bukovij je jelke v pomladku 8,3 % (ZGS 2008). Povprečna stopnja objedenosti je najvišja v dinarskih jelovo-bukovih gozdovih, kjer znaša 31 % ter se značilno (P = 0.0087) razlikuje od objedenosti v ostalih tipih, kjer uspeva jelka. V strukturi lesne zaloge jelke znaša delež debelega drevja 40 %, letna vrast jelk nad meritveni prag v gozdovih Slovenije je le 4,8 drevesa/ha. Problem je najbolj izrazit v dinarskih jelovo-bukovih gozdovih, saj je vrast jelk nižja od vrasti jelk na rastiščih jelovij s praprotmi in le nekoliko višja kot v predalpskih jelovih bukovjih, čeprav je v slednjih lesna zaloga jelke le slaba tretjina zaloge jelke v dinarskih j elovo-bukovih gozdovih. Na spreminjanje prisotnosti in obilja jelke pa so močno vplivali tudi antropogeni dejavniki. Zaradi gospodarjenja in drugih rab seje delež jelke predvsem v severni polovici Slovenije precej zmanjšal, delež jelke pa so načrtno povečevali v dinarskih gozdovih. Na ravni Slovenije je jelka v regresiji, njena debelinska (starostna) struktura in podatki o pomlajevanju in vrasti kažejo na njeno nadaljnje upadanje, vendar moramo ta proces delno razumeti tudi kot približevanje umetno povečanih deležev jelke naravnim.Vendar so med območji pomembne razlike; v nekaterih manjših predelih je opazna celo progresija jelke (Simončič in Bončina 2010). Uspešno pomlajevanje in preraščanje jelke (v dinarskih gozdovih) bo ob izvajanju ustreznih gojitvenih konceptov mogoče le ob hkratnem manjšem vplivu jelenjadi na pomlajevanje in preraščanje jelke. Preglednica 1: Spreminjanje razširjenosti in obilja jelke v Sloveniji v obdobju 1970-2008 (Poljanec et al., 2009) Rastišča predalpskih jelovih bukovij Rastišča dinarskih jelovij in jelovih bukovij Jelovja s praprotmi in druga jelova rastišča na silikatih Druga gozdna rastišča Slovenija Število oddelkov 1.146 2.276 1.504 17.294 22.220 Delež glede na površino (%) 6,1 11,8 4,3 77,8 100,0 Povprečni delež jelke leta 1970 (%) 18 50 38 5 17,5 Povprečni delež jelke leta 2008 (%) 9 32 24 2 7,5 Zmanjšanja deleža jelke 1970-2008 -9 -17 -14 -3 -10 Povprečna zaloga jelke leta 1970 (m^/ha) 47 137 94 10 31 Povprečna zaloga jelke leta 2008 (m7ha) 34 114 84 7 20 Zmanjšanje lesne zaloge jelke (m^/ha) -14 -23 -10 -3 -11 Sprememba območja Izginila (ha) 2.762 1.229 703 55.798 60.492 razširjenosti 1970- . 2008 Pojavila (ha) 3.873 1.759 3.843 56.129 65.603 Jelka v progresiji* (% površine) 20 15 20 32 26 Jelka stabilna* (% površine) 2 1 1 3 2 Jelka v regresiji* (% površine) 78 84 79 65 72 Debelinska struktura ] 990 26:50:24 20:50:30 34:53:14 36:51:13 25:51:24 jelke po razširjenih razredih (A:B:C) za ^^^^ 25:50:25 15:47:39 26:54:20 28:53:19 20:49:31 obdobje 1990-2008 2008 23:45:32 12:40:48 25:46:28 25:46:28 17:43:40 *Jelka v progresiji: delež jelke v lesni zalogi je v obdobju 1970-2008 narasel za vsaj 1 % ali seje v tem času v sestojih pojavila na novo. *Jelka stabilna: delež jelke v lesni zalogi se v obdobju 1970-2008 ni spremenil za več kot 1 %. *Jelka v regresiji: delež jelke v lesni zalogi seje v obdobju 1970-2008 zmanjšal za vsaj 1 % ali je v tem času izginila. Dinamika jelovo-bukovih gozdov v Dinaridih in Alpah seje značilno razlikovala, prav tako so bile ugotovljene razlike znotraj dinarskih jelovo-bukovih gozdov. Med analiziranimi objekti smo ugotovili razlike v debelinski strukturi, lesni zalogi, drevesni sestavi in vrasti dreves preko meritvenega praga. Analiza dinamike debelinske strukture je pokazala različna razvoja jelovo-bukovih gozdov (slika 2): »staranje gozdnih sestojev« v Leskovi dolini in »mlajšanje sestojev« na Trnovem in Jelovici. V Leskovi dolini seje število drevja znižalo, ugotovljen je bil opazen premik porazdelitve števila dreves proti debelemu drevju. Nasprotno se je v GGE Trnovo in GGE Jelovica število dreves povečalo, predvsem na račun drastičnega povečanja števila tankega drevja (dbh=10-29 cm). Med glavnimi drevesnimi vrstami je v najslabšem stanju jelka, saj seje njena populacija v Dinaridih drastično »postarala«, precej »mlajša« pa je njena populacija v alpskih jelovo-bukovjih. Dinamika debelinske strukture gozdnih sestojev seje odražala tudi v njihovi lesni zalogi (LZ). LZ seje tekom opazovanega obdobja v vseh objektih povečevala in dosegla najvišje vrednosti v zadnjem ureditvenem obdobju. V Leskovi dolini seje povprečna LZ sestojev povečala za faktor 2,4 na današnjih 468 m3 ha-1, v GGE Trnovo in Jelovica pa se je povečala za faktor 1,6 na sedanjih 328 oziroma 340 m3 ha-1. Spremembe drevesne sestave analiziranih gozdov so se značilno razlikovale med raziskovanimi objekti, pri čemer je imel največji vpliv način preteklega gospodarjenja z gozdovi. V alpskih jelovo-bukovih gozdovih je skozi celotno pročevano obdobje brez večjih nihanj močno prevladovala smreka (68-75 % v LZ), delež bukve je bil bolj ali manj konstanten, delež jelke pa je upadal. V dinarskih j elovo-bukovjih sta si jelka in bukev izmenjevali dominanco (slika 2). V GGE Trnovo je fluktuacija v dominanci potekala izredno hitro (med letoma 1931 in 1983), v GGE Leskova dolina pa fluktuacija poteka v očitno daljšem času (med letoma 1864 in 2004). Delež jelke je po 1960. začel upadati (najmočneje v GGE Trnovo), nasprotno pa naraščati deleža bukve. Med glavnimi vplivnimi dejavniki dinamike jelovo-bukovih gozdov velja izpostaviti preteklo rabo gozdov, naravne motnje ter rastiščne razmere. Intenzivna raba gozdov (gozdna paša, glažutarstvo, železarstvo) je še pred začetkom načrtnega gospodarjenja z gozdovi pomembno spremenila strukturo in sestavo takratnih gozdov. V zadnjem stoletju je gospodarjenje z gozdovi z uporabo različnih gozdnogojitvenih sistemov (prebiralni in skupinsko postopni sistem v Leskovi dolini; zastomi in skupinsko postopni sistem na Trnovem; golosečni, zastomi in skupinsko postopni sistem na Jelovici) ter razlikami pri njihovi aplikaciji (npr. različna velikost vrzeli) značilno vplivalo predvsem na spremembe drevesne sestave sestojev, pa tudi njihove strukturne zgradbe. V dinarskih j elovo-bukovjih je glavna naravna motnja visoka stopnja objedenosti pomladka, ki ga veliki rastlinojed selektivno objedajo, kar ima dolgoročni vpliv na vrast najbolj prizadetih drevesnih vrst (jelka, gorski javor) v drevesno plast ter s tem na strukturo in sestavo odraslih sestojev. V Alpah se nakazuje velik vpliv abiotskih motenj na dinamiko gozdnih sestojev. Napoved prihodnjega razvoja jelovo-bukovih gozdov se prav tako kot dosedanja dinamika regionalno razlikuje. Analiza vrasti dreves preko meritvenega praga 10 cm je nakazala, da v alpskih j elovo-bukovjih lahko v prihodnosti pričakujemo še vedno visok delež smreke, vendar je pričakovati povečanje deležev bukve, pa tudi jelke in drugih listavcev. Na Trnovskem gozdu je pričakovati prevlado bukve in povečanje deleža smreke, predvsem na račun jelke, ki zelo slabo vrašča v drevesno plast. Podobno je na Snežniškem pričakovati prevlado bukve, po rezultatih sodeč pa se bo povečal delež smreke, ki poleg bukve precej Drugi sklop (SK2): Spreminjanje populacij velikih rastlinojedcev in zgradbe gozdov jelke v času in prostoru V drugem sklopu (SK2) raziskave smo: (i.) na izbranem študijskem objektu preučevali vplive velikih rastlinojedcev (v konkretnem primeru jelenjadi) na menjavanje vrstne in debelinske sestave gozda v času, zlasti na zastopanost in populacijsko dinamiko jelke (ii.) za isto območje smo izmerili sedanjo vrstno in debelinsko sestavo drevja v gozda, vključno z mladjem in vsem drevjem pod merskim pragom, kar je pomembno z vidika razumevanja prihodnjega razvoja gozda, (iii.) s prostorskimi analizami smo kompleksno preučili vplive velikih rastlinojedih parkljarjev, značilnosti sestojev, tal, klime in drugih rastiščnih - okoljskih dejavnikov na uspešnost pomlajevanja jelke v Sloveniji (objedenost in gostoto) z namenom razmejitve vplivnih faktorjev, interakcij med faktorji in ugotovitve relativnih vplivov velikih rastlinojedcev v primerjavi z drugimi faktorji. Rezultati so pomembni tako z vidika razumevanja kratkotrajnih (npr. objedanje in smrtnost mladja) in dolgotrajnih (delež in debelinska sestava jelke v sestojih) vplivov velikih rastlinojedih parkljarjev na populacijsko dinamiko jelke, kot tudi z vidika upravljanja odnosov. (i) dolgo-časovne vplive velikih rastlinojedcev Qelenjadi) na zastopanost in populacijsko dinamiko jelke smo preučevali v raznodobnih jelovo-bukovih gozdovih na Snežniško javomiškem območju v gospodarski enoti Leskova dolina (objavljeno v Klopčič et al. 2010). Podatke o debelinski in vrstni sestavi drevja smo pridobili iz arhiviranih gozdnogospodarskih načrtov za obdobje 1789-2004. Pri analizi smo ločevali zastopanost vrst po razširjenih debelinskih razredih, kar je bil najboljši kompromis med podrobnostjo in dostopnostjo podatkov v času. Podatke o populacijski dinamiki parkljaijev smo rekonstruirali na osnovi arhivskih podatkov o odvzemu za obdobje 1907-2006 iz evidenčnih knjig odvzema. Pri tem smo za obdobje zadnjih nekaj deset let, po 1. 1976, ko so dostopni podatki o starosti izločenih osebkov, uporabili metodo »populacijska virtualna analiza«, za obdobje pred tem letom pa smo odvzem preračunali v populacijsko gostoto z enostavnim korekcijskim faktorjem, ki smo ga ugotovili za obdobje, ko so podatki popolnejši. V isti raziskavi smo za mnogo vzorčnih let za obdobje po letu 1976 zbrali tudi objavljene podatke o stopnji objedenosti jelke in drugih drevesnih vrst po raziskovalnih ploskvah v notranjskih jelovo-bukovih gozdovih in ugotavljali odnose med gostoto in vsakoletno objedenostjo jelko ter gostoto parkljarjev. Preliminarne analize zastopanosti in biomase ter različnih vrst parkljarjev v odvzemu so pokazale, da je na območju praktično edina pomembna vrsta jelenjad, zato smo samo to vrsto upoštevali v nadaljnji raziskavi. (ii) tudi meritve sedanje vrste in debelinske sestave gozda smo izvedli na zgoraj opisanem območju in v ta namen postavili 141 raziskovalnih ploskev s skupno površino 4,76 ha, na katerih smo izmerili prsne premere in popisali vsa drevesa višja od 1,2 metra (opisano v Jerina 2009 in 2011). Na osnovi zbranih podatkov smo pripravili sliko relativne in absolutne zastopanosti jelke po debelinskih razredih. (iii) raziskavo vplivnih dejavnikov uspešnosti pomlajevanja jelke smo izvedli v GIS okolju in obravnava vsa območja v Sloveniji, kjer v vsaj majhnih gostotah živi jelka (Nagel in sod. 2011 - v pripravi). V ta namen smo uporabili prostorsko opredeljene podatke o vrstni in višinski sestavi ter objedenosti gozdnega mladja s prek 2000 raziskovalnih ploskev, velikih 5x5 metrov, ki jih je zbiral Zavod za gozdove Slovenije in so primarno namenjene spremljanju objedenosti gozdnega mladja v okviru adaptivnega upravljanja divjadi (objavljeno v Ocvirk in Jerina XXX). V raziskavo smo vključili vse raziskovalne ploskve, kjer se bodisi pojavlja jelovo mladje (katerakoli višina vključno s klicami), je jelka prisotna z vsaj minimalnim deležem v odraslem gozdu (lesna zaloga jelke v sestoju vsaj 5 m^/ha) v oddelku kjer leži raziskovalna ploskev, ali pa je od najbližjega sestoja z vsaj minimalnim deležem jelke raziskovalna ploskev oddaljena manj kot 1 kilometer. Slednjo razdaljo smo privzeli, kot robustno mero oz. razdaljo do katere lahko seme jelke prepotuje v vsaj znatnih količinah. Po aplikaciji teh kriterijev smo iz cele baze izbrali 1391 stalnih vzorčnih ploskev, na katerih seje v letih 1996, 2000 in 2004 izvajalo popise objedenosti mladja. Od tega je bilo jelovo mladje (neupoštevaje klice) ugotovljeno le na 131 ploskvah. Podatke popisov iz več let na isti ploskvi smo povprečili. Za ploskve in njihovo okolico smo v GIS okolju pripravili podatke o številnih dejavnikih, ki bi lahko vplivali na uspešnost pomlajevanja jelke in sicer: indeks lokalnih gostot jelenjadi in smjadi (ter skupnih gostot rastlinojedih parkljarjev), kazalnike dostopnosti naravnih in antropogene hrane okoli ploskve (delež gozda, oddaljenost od gozdnega roba, oddaljenost od najbližjega krmišč, intenzivnost krmljenja), jakosti antropogenih virov motenj (oddaljenost od cest in naselij). Vsi ti dejavniki torej ponazarjajo variiranje bodisi dostopnosti hrane za rastlinojedce ali pa gostot rastlinojedcev in s tem torej tudi obremenjenost vegetacije. Poleg tega smo v raziskavi preučili tudi vplive dejavnikov, ki bi lahko nakazovali rastiščne razmere v smislu ustreznosti za jelko. Pri tem smo se načrtno izogibali ne-elementamim spremenljivkam (npr. pripadnost določenim združbam), saj je te težko interpretirati, temveč smo obravnavali neposredne ekološke spremenljivke, kot so npr. temperature, padavine, trajanje snega, skalovitost, kamnitost, tip tal in matične kamnine; kot kazalnik spremenjenosti sestojev smo analizirali tudi relativno razliko med modelnim in dejanskim deležem jelke v sestojih okoli popisnih ploskev. Ločeno smo analizirali gostote jelovega mladja in njegovo poškodovanost (stopnjo objedenosti). Pripravili smo slike vseh parov odvisna- neodvisna spremenljivka in preverili linearnost odzivov odvisne spremenljivke na variiranje odvisne, neodvisne spremenljivke po potrebi transformirali oz celi diskretizirali, da smo dosegli linearnosti odzivov. Podatke smo analizirali z logistično regresijo in odločitvenimi drevesi. Rezultati z zaključki Analize arhivskih podatkov kažejo, da so se vrstna in debelinska sestava ter lesna zaloga sestojev v GE Leskova dolina v preteklem stoletju drastično spreminjala. Delež jelke med drevjem v 3 in 4 debelinski stopnji seje zmanjšal iz 60 % na 20 %. Delež jelke v skupni lesni zalogi seje najprej povečeval, v zadnjih desetletjih pa zmanjševal. Večina jelke, ki danes tvori streho sestoja seje pomladila oz. izhaja iz sredine 19 stoletja. Sedaj pa jelka zelo pičlo vrašča v sestoje in je njena obnova slabo uspešna. Slednje dokazuje tudi slika debelinske sestave drevja na območju: deleže jelke med drevesi do 10 cm znaša okoli 10 %, med najdebelejšim drevjem (nad 50 cm) pa okoli 50 %. V obdobju raziskave seje drastično spreminjala tudi gostota in s tem ekološki vplivi jelenjadi v območju (slika 1). Vrsta je bila v času po marčni revoluciji v drugi polovici 19 stoletja skoraj ali celo popolnoma iztrebljena in v začetku 20 stoletja ponovno naseljena. Potem so se njene gostote do druge svetovne vojne počasi, nakar pa hitro povečevale. Naraščale so do druge polovice 70-ih let (maksimum skoraj 6 osebkov na 100 ha), in nato zaradi načrtnega intenzivnega redukcijskega odstrela upadle na polovico te vrednosti in ostale okvirno take do danes. Gostota in biomasa ostalih vrst rastlinojedih parkljarjev (smjadi in gamsa) na območju so tako nizke, da jih z vidika vplivov na mladje lahko smatramo kot nepomembne.______ 70% ................................................................................... ■ 60% ....................................................................... J« ^..................................................... I''"* ■■■ ---deležjelkev3-4d.s. ........... :So% ieienjad ........................... I ■ . 20% ....................................................................... V/ 10% 1905 1925 1945 1965 Leto 1985 2005 Slika 1: Spreminjanje deleža jelke med drevjem 3. in 4. d.s. v Leskovi dolini v zadnjih 100 letih (črtkana črta) in gostota j elenjadi na območju (polna črta), kije tam ekološko glavna vrsta med velikimi rastlinojedi in lahko prek selektivnega objedanja mladja močno vpliva na zgradbo in delovanje gozdnih ekosistemov (povzeto po Klopčič e tal., 2010) ■S •s Q Presni premer (cm) Slika 2 Menjavanje gostote (n /ha) in deležev jelke z naraščanjem prsnega premera. Slika temelji na podatkih polne premerbe drevja s prsnim premerom nad 1 cm na 142 ploskvah s skupno površino 4.84 ha na snežniško-javomiškem območju. Podatki kažejo, da se bo delež jelke na tem območju v prihodnje še naprej močno zmanjšal. Naši podatki nakazujejo, da sta v raziskovalnem obdobju na populacijsko dinamiko jelke ključno vplivala dva dejavnika: jelenjad in človek. Jelka seje v preteklosti lahko obilno pomladila, ker parkljarjev skoraj ni bilo, saj jih je človek iztrebil, poleg tega seje vrsto tudi načrtno spodbujalo, saj je bila gospodarsko bolj zanimiva od drugih (bukve). Kasneje pa je delež jelke začel upadati. Slednje lahko torej nekako razumemo tudi kot približevanje metno povečanih deležev jelke naravnim. V skladu z našim pričakovanjem na poškodovanost in lokalne gostote mladja jelke vplivajo številni okoljski dejavniki: gostota jelenjadi, intenzivnost zimskega dopolnilnega krmljenja parkljarjev, dostopnost naravnih prehranskih virov okoli ploskve (oddaljenost od gozdnega roba, delež negozdnih površin, notranja zgradba gozda - delež razvojnih faz, ki nudijo več hrane), nadmorska višin in padavine, kamninska podlaga (karbonati in nekarbonati). Kljub temu, pa je skupna pojasnjena varianca modelov gostot in objedenosti majhna, kar kaže, da so povezave med gostotami, objedenostjo in okoljskimi dejavniki zelo zapletene, in smo jih z našimi analizami pojasnili le majhen del. Najmočneje, in po pričakovanju pozitivno, vplivajo lokalne gostote jelenjadi in desetletne gostote jelenjadi v loviščih. Slednja spremenljivka potrjuje, da vplivi jelenjadi niso odvisni le od trenutnih, marveč tudi preteklih gostot, oz. da se spremembe v odnosih med rastlinojedi in vegetacijo odražajo z določenim časovnim zamikom in da se vplivi parkljarjev v času akumulirajo. Obe gostoti jelenjadi skupaj pojasnjujeta le majhen delež vse pojasnjene variance modela, kar pomeni, da splošne okoljske razmere (npr. količina dostopne hrane, debelina snega pozimi itn.) močno modificirajo vplive gostot jelenjadi, kar je pomembno pri interpretacijah podatkov objedenosti oz. razumevanju njihove časovne in prostorske dinamike. Tudi časovna študija na Snežniškem območju (Debeljak et al., 1999) kaže, daje poškodovanost mladja v nekem letu bolj kot od gostot jelenjadi, odvisna od vsakoletnih vremenskih razmer (trajanja in debeline snega pozimi, temperature). Vplivi parkljarjev (jelenjadi) na objedenost so izredno nelinearni. Ker je jelka prehransko zelo priljubljena vrsta, je stopnja njene objedenosti razmeroma majhna le, ko so gostote parkljarjev izredno nizke, nato se z naraščanjem gostot divjadi stopnja poškodovanosti mladja hitro poveča in stabilizira; pri večjih gostotah ostane verjetno jelka nepoškodovana le v »lokalnih refugijih« - izredno skalovitih predelih, gostem grmovju, ipd., ki fizično prepreči dostop živali. Ugotovitev je pomembna z dveh vidikov. V praksi se pogosto izpostavlja, daje treba za ohranitev jelke parkljarje reducirati, vendar pa naši rezultati kažejo, da bi morala biti redukcija izredno drastična (morda gostote za velikostni razred ali ponekod celo nižje od sedanjih), kar omejuje možnost uporabe ukrepa v praksi. Po drugi strani pa bo jelka kljub parkljarjem nedvomno preživela, le v nižjih gostotah, kot so sedanje. Proti pričakovanju nismo odkrili nobenih vplivov smjadi ali gamsa na stopnjo poškodovanosti mladja. To pa ne pomeni, da ti dve vrsti ne objedata mladja, saj so velike poškodbe zabeležene tudi na območjih, kjer sploh ni jelenjadi temveč da pri teh dveh vrstah poškodbe, za razliko od jelenjadi, niso odvisne od gostot. Ker je gradient gostot smjadi in gamsa med raziskovalnimi ploskvami izredno velik, je zelo malo verjetno da njunih vplivov nismo zabeležili zaradi metodoloških napak ali pa pomanjkljivosti podatkov. Sodimo, da so med-vrstne razlike v ugotovljenih vplivih gostot posledica medvrstnih razlik v prehranskih strategijah. Jelenjad je prehranski generalist s poudarjeno afiniteto do trav, ki se s poganjki drevesnih vrst hrani predvsem pozimi in pri tem glede drevesnih vrst očitno ni tako selektivna kot srnjad, kar je verjetno tudi posledica njene telesne velikosti oz. velikosti grižljaja, ki so-pogojuje prehranski izbor. Obratno pa se popki in poganjki drevesnih vrst pojavljajo v prehrani smjadi skozi vse leto, vendar pa je ta živalska vrsta pri izbiri drevesnih vrst in bistveno bolj selektivna kot jelenjad in se primerjalno prehranjuje z boljšo hrano. Domnevamo, da srnjad že pri majhnih gostotah konzumira dostopne poganjke prehransko priljubljenih drevesnih vrst in se njihova poškodovanost z naraščanjem gostote zato več ne spreminja. Obratno pa je za jelenjad mladje suplementami prehranski vir, s katerim se hrani, ko »zmanjka« ostale, bolj priljubljene hrane (npr. trav, pozimi!). Isto nakazujejo tudi bivariatne primerjave stopnje poškodovanosti mladja posameznih drevesnih glede na naraščanja gostot jelenjadi oz. smjadi, ki smo jih opravili v pričujoči raziskavi. Objedenost mladja jelke je odvisna tudi od splošne prehranske nosilne zmogljivosti okolja. Po pričakovanju so te povezave obratno-sorazmeme. Poškodovanost mladja ob kontroliranju gostot jelenjadi tako narašča z zmanjševanjem gostote gozdnega roba, deleža pomlajencev in mladovij ter deležem odraslih listavcev (ki že semenijo) v skupni lesni zalogi sestojev. Vse naštete spremenljivke pogojujejo prehransko nosilno zmogljivost prostora velikim rastlinojedcem, kar je bilo na primeru jelenjadi že pokazano tudi v Sloveniji (Jerina 2006, 2007): te spremenljivke namreč vplivajo na njene lokalne populacijske gostote, telesno maso in na velikosti njenih celoletnih individualnih območij aktivnosti. Ugotovitev je pomembna z vidika razumevanja mesta nastanka poškodb mladja in njihovega zmanjševanja in kaže na to, daje poškodbe mogoče zmanjšati bodisi z manjšanjem gostot konzumentov (jelenjadi), ali pa povečevanjem prehranske nosilne zmogljivosti prostora: vzdrževanjem pašnih površin in oblikovanjem sestojev z obilnejšo biomaso hrane (prenasičenje plenilca). Izpostavljene ugotovitve so sicer pričakovane in so vgrajene v kontrolno metodo upravljanja, vendar pa so bile le malokrat preučene v raziskavah, predvsem pa se verjetno v aktualni praksi usklajevanja odnosov med rastlinojedci in okoljem premalo upoštevajo, saj se te odnose praviloma usklajuje le na račun povečevanja odstrela rastlinojedcev. Tretji sklop (SK3): Raziskave ekologije naravnega pomlajevanja jelke Pragozdne raziskave v Jugovzhodni Evropi V jelovo-bukovem pragozdnem rezervatu Peručica, ki se nahaja v dinarskem gorstvu Bosne in Hercegovine, smo preučevali vpliv malopovršinskih motenj na razvoj gozda in sobivanje drevesnih vrst (Nagel in Svoboda 2008; Nagel et al. 2010). V štirih sestojih smo z metodo linijskih trensektov izmerili 87 sestojnih vrzeli. V vsaki vrzeli smo prešteli pomladek različnih drevesnih vrst v različnih višinskih razredih. Na transektih smo tudi postavili in izmerili 55 ploskev (400 m^), s pomočjo katerih smo dobili oceno vrstne sestave in zgradbe pomladka za celoten gozd. To oceno smo primerjali z oceno vrstne sestave in zgradbe pomladka v vrzelih. Prav tako smo preučevali vpliv velikosti vrzeli na gostoto ter vrstno sestavo pomladka. Preučevali smo tudi vzorce zamenjave vrst s pomočjo zapolnjevalcev vrzeli (drevo, ki bo najverjetneje zapolnilo vrzel) v različnih razvojnih obdobjih, in sicer s pomočjo verjetnosti nadomeščanja posameznih drevesnih vrst. Zgradba in drevesna sestava pomladka je primerljiva v vrzelih in gozdu kot celoti. Povezava med velikostjo vrzeli in gostoto pomladka ni bila potrjena, kar nakazuje, daje večji delež pomladka nastal pred nastankom vrzeli (slika 1). Prav tako nismo potrdili zveze med velikostjo vrzeli in uspevanjem določene sencozdržne drevesne vrste (bukev in jelka), bolj svetloljuben gorski javor pa prehaja v razvojna obdobja večjih višin le v večjih vrzelih (slika 2). Verjetnosti nadomeščanja, ki so bile izračunane na podlagi mladja in gošče nakazujejo, da bo večino vrzeli zapolnila bukev, verjetnosti nadomeščanja za zapolnjevalce vrzeli v razvojni fazi letvenjaka pa nakazujejo, da se bosta v strehi sestoja uveljavili tako bukev kot jelka. Rezultati te raziskave nakazujejo, da imajo vrzeli ključno vlogo pri vzpostavitvi pomladka pod zastorom in daje sobivanje sencozdržne jelke ter bukve odvisno predvsem od razlik v njuni toleranci do senčnih pogojev pod zastorom, še posebej med poznejšimi razvojnimi obdobji, in ne toliko od povezave med velikostjo vrzeli ter pojavljanjem posamezne drevesne vrste. mladje 1.6-, 1.4-1.2- 1-0.8-0.6-0.4-0.2-0 1- _ 0.8-"e 5. 0.6- I. gožča .•J"- . 0.12^ 0.1-0.08-0.06-0.04-0.02- letvenjak 200 400 600 800 1000120014001600 Velikost vrzeli (m^) Slika 1: Gostota pomladka (zapolnjevalcev vrzeli) v razvojni fazi mladja, gošče in letvenjaka, ki uspevajo v razširjenih vrzelih različnih velikosti._ gošča 114 T drevesa ki bodo zapolnila vrzeli * J o 131 i 57 Fa sy Ab al Ac ps Fa sy -1-1— Ab al Ac ps Vrsta Slika 2: Grafikoni predstavljajo porazdelitev velikosti razširjenih vrzeli, v katerih uspevajo po najmanj eden najverjetnejši zapolnjevalec vrzeli v razvojni fazi mladja, gošče in letvenjaka različnih drevesnih vrst (bukev (Fa sy), jelka (Ab al) in gorski javor (Ac ps)). Okvir predstavlja območje med prvim in tretjim kvartilom vrednosti, vodoravna črta pa mediano vseh vrednosti. Ročaji dosegajo najvišje in najnižje vrednosti in ne upoštevajo osamelcev. Krogci predstavljajo vrednosti, ki so najmanj 1,5 kvartilnega razmika večje od tretjega kvartila. Zvezdice predstavljajo vrednosti, ki so najmanj 3 kvartilne razmike večje od tretjega kvartila. Številke ob okvirju prikazujejo velikost vzorca. Grafikon, ki prikazuje najverjetnejša drevesa, ki bodo zapolnila vrzel ima spremenjeno merilo, saj vključuje tudi 5 velikih vrzeli, v katerih smo popisali samo najverjetnejše zapolnjevalcev vrzeli. V drugi raziskavi v Peručici smo analizirali starostno strukturo štirih sestojev, saj lahko tako izvemo veliko o razvoju vrasti. Cilj je bil preveriti klasično hipotezo, da sta pomladek in vrast relativno kontinuirana procesa, ki vodita k nastanku negativno-eksponentne krivulje starostne strukture dreves v gozdovih zmernega pasu. Tako smo vzpostavili 4 hektarske ploskve v različnih sestojih in jih razdelili na 100 podploskev velikosti 100 m^. Nato smo odvzeli prirastne izvrtke drevesom, ki so bili najbližji centrom podploskev. Tukaj predstavljamo rezultate iz dveh hektarskih ploskev. Nobena od teh dveh ploskev ne n^azuje negativno-eksponentno krivuljo starostne strukture dreves (slika 3). Obe krivulji sta nepravilne oblike, kar nakazuje, daje vrast verjetno povezana z motnjami v preteklosti. Vrast jelke in bukve na splošno ni bila sočasna; nekaj desetletij prevladuje večja vrast bukve, jelka pa je intenzivno vraščala v drugem več desetletnem obdobju. Ti izsledki nakazujejo, da sta lahko populaciji jelke in bukve v več stoletnem obdobju izrazito_ variabilni ter da njuna vrast v streho sestoja ni kontinuirana. 10 2. 6 10 1 9 i 8 I ^ 1 6 1 B- Is a beech "fir 20 40 60 80 100 120 140 150 ISO 200 220 240 260 280 300 320 340 360 380 400 420 440 460 480 500 520 Age □ beech Bfir 20 40 60 80 100 120 140 160 ISO 200 220 240 260 280 300 320 340 360 380 400 420 440 460 480 500 520 Age Slika 3: Starostna struktura dreves na dveh hektarskih ploskvah v pragozdnem rezervatu Peručica v BiH (frequency-stevilo, age-starost, beech-bukev, fir-jelka). Sinteza dosedanjih raziskav pomlajevanja jelke v različnih sestojnih in rastiščnih razmerah Jelka je v primerjavi z bukvijo tekmovalno uspešnejša na vlažnejših in hladnejših rastiščih. To velja tako za talno kot za zračno vlago in tako za gozdno kot za regionalno podnebje. Za ponazoritev lahko uporabimo členitev gozdne vegetacije centralnih Alp v smeri od severa proti jugu, kjer je nad pasom jelovo-bukovih gozdov z nižanjem_ temperatur conalna vegetacij a j elovo-smrekovih gozdov (Ellenberg 1996). Jelko ovira moker sneg, kot na primer v Sloveniji v altimontanskem pasu Dinarskega gorstva. Občasno se jelka dobro uveljavlja tudi na sušnejših, manj razvitih tleh, še posebej na silikatu (Belec 2009; Dakskobler in Marinšek 2009). V skupini dejavnikov mikrorastišče prikazujemo predvsem različne edafske dejavnike. Znano je, daje jelka je uspešna na težjih tleh z nižjim pH in na bolj skalovitih tleh (npr. Omphalodo-Fagetum fectucetosum; Neckero-Abietetum) ter na rastiščih z reliefno povzročenim mraziščnim značajem. Vsa omenjena rastišča so skrajnostna tudi za jelko. Na mezofilnih rastiščih imajo listavci, pri naš se posebej bukev, večjo tekmovalno moč. Iglavci se na splošno težje razvijajo v razmerah bujne zeliščne vegetacije. Listavci s hitrejšo rastjo v mladosti in večjo prilagodljivostjo habitusa so v takšnih razmerah uspešnejši. Na najbogatejših rastiščih jelovo-bukovega gozda (na primer Omphalodo-Fagetum aceretosum) ima jelka še več težav s pritalno vegetacijo. V takšnih razmerah se pogosto pomlajuje na drevesnih ostankih (Leibundgut 1982), podobno kot smreka v visokogorskih gozdovih (Eichrodt 1969). Vendar nam je ta strategija uveljavljanj a jelke manj poznana zaradi pomanjkanja velikih drevesnih ostankov v gospodarskih gozdovih in zaradi objedanja rastlinojede divjadi v pragozdovih. Jelka je sinonim za sencozdržnost, in to v vseh življenjskih fazah. Na sliki 1 je primerjava pogostosti pojavljanja jelovega pomladka, manjšega in višjega od 20 cm glede na direktno sončno sevanje v pragozdovih Rajhenavski Rog in Čorkova Uvala (Roženbergar et al. 2007). Vse povezave so bile negativne. Jelke višje od 20 cm v Rajhenavskem Rogu nismo zabeležili, zato so podani rezultati le za Corkovo Uvalo. V isti raziskavi gostota bukve nad 20 cm ni pokazala negativne povezave z direktnim sončnim sevanjem. Rajhenavski Rog Corkova Uvala Slika 1: Verjetnost pojavljanja jelovega pomladka, manjšega in višjega od 20 cm, od direktnega sončnega sevanja v Rajhenavskem Rogu in Corkovi Uvali (prirejeno po Roženbergar et al. 2007) Jelka ohranja sencozdržnost tudi v fazi razvitega mladovja, višine več metrov, ko potrebuje bukev več svetlobe za preživetje (slika 3). Jelovi »čakalci« lahko vztrajajo v zastrtih položajih več kot stoletje, potem pa se živahno odzovejo na povečan dotok svetlobe (Schütz 1969, Ferlin 2002). Jelka učinkovito gospodari s svetlobo (Stancioiu in 0'Hara 2006), zato je tekmovalno uspešnejša od bukve prav v tej življenjski fazi. Značilna prevlada bukve v pomladku jelovo-bukovega pragozda se z razvojem mladovja vse bolj nagiba v korist jelke zaradi bolj izražene sencozdržnosti in posledično manjše mortalitete (Mlinšek 1967, Nagel et al. 2010). Prav zaradi tega je prebiralno gospodarjenje s sorazmerno malo svetlobe ves čas pomladitvenega cikla bistveno bolj naklonjeno jelki. V pragozdovih se jelka živahno uveljavlja v predelih kjer prevladujejo endogene motnje, oz. se pomlajevanje odvija v majhnih vrzelih in pod zastorom (Leibundgut 1982, Roženbergar et al. 2007, Nagel et al. 2010). Jelka se lahko uveljavi tudi po velikopovršinskih motnjah. Na sliki 2 je primerjava sestoja v pragozdu Peručica v Bosni in Hercegovini petdeset let po vetrolomu s kontrolnim sestojem, kjer vetroloma ni bilo (Tajnikar 2007). Na vetrolomni površini je v manjših premerih od druge do šeste debelinske stopnje prevladovala bukev, na kontrolni površini pa jelka. Vendar je na vetrolomni površini pod zastorom manjših dreves jelka že vrasla v drugo debelinsko stopnjo, v nižjih razvojnih stopnjah mladja pa je jelka povsem prevladala. Zanimivo je, da se je jelka tudi v holocenu večinoma vračala za bukvijo, se torej priseljevala v bukove sestoje (Brus 2009). 250 200 , 150 100 50 □ bukev/beec/) U \e\ka/silverfir a ostale DV/offier 250 200 .150 T 100 n = 277 S 1 llaHn arBlairlnrtna n 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 debelinska stopnja / diameter class a bukev/beec/1 ■jelka/s/Vverffr h ostale DV/o/her 50- rl « r- „ J J n 2 3 5 6 7 8 9 10 1 1 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 debelinska stopnja / diameter class Slika 2: Primerjava debelinske strukture dreves petdeset let po vetrolomu (zgoraj) s kontrolnim sestojem brez vpliva vetroloma (spodaj) v predelu Osoje pragozda Peručica (Tajnikar 2007) Podoben razvoj bi pričakovali tudi v Sloveniji. Zato smo analizirali razmere v pragozdu Pečka, kjer sta se v zadnjih dvajsetih letih zvrstila dva vetroloma (Nagel in Diaci 2006). Na sliki 5 je prikazana jakost direktnega sončnega sevanja, ki je sorazmerno nizka, v poprečju od 2,5 - 4,0 %. Gostota jelovih klic je majhna zaradi delnega obroda in se zmanjšuje s poprečno višino zastora bukovega mladja. To je verjetno posledica_ oddaljenosti od semenskih dreves, kajti višje bukovo mladje po vetrolomu je v večjih vrzelih. Jelka do 20 cm višine je sicer sorazmerno pogosta pod bukovim mladjem od 20-130 cm višine, vendar se v višjem razredu bukovega mladja njena gostota zopet zmanjša. Jelke višje od 20 cm na raziskovalnih ploskvah nismo zasledili. Vse kaže, daje nadomestna strategija jelke v primeru večjih motenj z nasemenitvijo pod bukovo mladovje pri nas motena zaradi divjadi. 3000 ni zastora/no shading 20ciii 20_130cm 130_250cm zastiranje mladja bukve I shading of beech regeneration ■ jeklica/ftr one year □ \e20lfir20 dir130 Slika 3: Število jelovih klic in mladja do 20 cm pod vsaj 50% zastorom bukve različnih višinskih razredov v pragozdu Pečka in relativno direktno sončno sevanje na višini 130 cm (Diaci in Roženbergar 2007) Razvoj pomladka jelovo-bukovih gozdov in poškodbe zaradi objedanja Če pride do intenzivnega odpiranja v zgornjem sloju je neposredna posledica velikopovršinsko pomlajevanje bukve, ki v določenih predelih sestoja lahko popolnoma zastira tla. Zelo nizke vrednosti svetlobe pod gostim mladjem in močna konkurenčnost bukve lahko zavreta razvoj jelke. Del raziskovalnih ploskev iz pragozdnega rezervata Rajhenavski Rog, ki smo jih vključili v analizo je bil na območjih z močno razvitim bukovim mladjem. Na omenjenih ploskvah smo opravili osnovne analize pomlajevanja v letih 2000, 2005 in 2009. Analiza sprememb gostot mladja po drevesnih vrstah v letih od 2000 do 2009 je pokazala popolno prevladovanje bukve, ki je zavzemala deleže med 87 in 93 % v skupnem številu dreves (slika 1). Zaradi intenzivne višinske rasti in povečanih potreb po rastnem prostoru smo pričakovali postopno zmanjšanje skupnih gostot po letih, kar seje, če primerjamo začetno in končno stanje, v manjši meri tudi zgodilo. Kljub temu smo med leti 2005 in 2009 opazili rahlo povečanje skupne gostote. Povečanje je domnevno posledica sprememb v zastiranju, saj je bukovo mladje prekrilo del talnega prostora, ki gaje prej prekrivala vegetacija. Slednje potrjujejo tudi analize skupnega zastiranja, saj je pokrovnost vegetacije s 30 % v 9-letnem obdobju padla na vrednost 0. 2 4 □ G. javor D Jelka ■ Bukev 2000 2005 2009 Slika 1: Skupna povprečna gostota dreves mladja (vsa drevesa razen klic do prsnega premera 5 cm) bukve, jelke in gorskega javorja za vsako posamezno leto meritve Z nekoliko večjimi deleži v številu se predvsem v spodnjih višinskih razredih pojavljata samo še jelka in gorski javor. Zabeležili smo tudi posamezne osebke drugih drevesnih vrst in sicer smreke, jerebike, maklena, češnje in lipovca. Dobro opazno je močno zmanjševanje gostot jelke, saj smo v letu 2009 zabeležili le okrog 1300 dreves jelke na ha, kar je štirikrat manj kot v letu 2000 in dvakrat manj kar navaja Mlinšek kot kritično vrednost (1967) v pragozdu Pečka. Njen delež se je iz slabih 7 % zmanjšal na 2 %. Tudi delež gorskega javorja seje zmanjšal, vendar je v skupni gostoti zadržal 5 % delež (slika 1). Da bi ugotovili v katerem delu populacije so bile spremembe najbolj intenzivne smo opravili analizo sprememb gostot po višinskih razredih za vsako drevesno vrsto posebej. Močno seje zmanjšala gostota dreves bukovega mladja z višino do 20 cm. V letu 2009 so bile gostote v tem višinskem razredu le okrog 3000 na ha. Hkrati seje povečalo število dreves v višinskem razredu nad 3 m, kijih leta 2000 skoraj nismo zabeležili, v letu 2009 pa je bila gostota okrog 16 000 na ha. Spremembe višinske strukture bukve ki smo jih ugotovili, s pomikom glavnine populacije v večje višinske razrede, so bile pričakovane in so posledica normalnega razvoja višin dreves in s tem prehajanja v višje socialne razrede (slika 2). 3 -2,5 2 •■{ 1 ■ 0,5 J O - -- Bukev -2000 ----2005 -- 2009 <20 cm 20-50 cm 50-130 cm 130-300 cm Višinski razred 300< cm Slika 2: Gostota bukve v mladju za leta 2000, 2005 in 2009 po višinskih razredih Povsem drugačna je slika pri jelki, kjer ne moremo govoriti o višinski strukturi, saj v nobeni od meritev nismo zabeležili drevesa višjega od 50 cm. Analiza gostot jelke v razredu do 20 cm višine pa je pokazala močno zmanjšanje števila dreves v raziskovalnem obdobju. Rezultat kaže na anomalijo v razvoju mladja te drevesne vrste, saj je glede na rezultate prehajanje v višje višinske razrede povsem ustavljeno, hkrati pa se zmanjšuje število dreves v spodnjem višinskem razredu (slika 3). Jelka Gorski javor -2000 0,5 1 -2000 .-.-2005 -■■■2005 - - 2009 : \ - - 2009 20-50 cm 50-130 cm 130-300 cm 300 00 -o ^B S3 So to N ^ O o ja^ Is ■M__ "E5 £2 "" CO ■C 03 Kočevje, 6. september 2011 Delavnica ob zaključku projektov: Primerjava dveh gozdnogojitvenih sistemov v luči klimatskih sprememb (V4-0539) Ohranitvena ekologija in gospodarjenje z jelko v Sloveniji (V4-0540) Zvrsti gojenja gozdov in sobivanje jelke in bukve Zbornik razširjenih povzetkov Kočevje, 6. september 2011 GDK 23+907:111.83(082) UDK 630*23+630*9:630*11(082) Izdaja Gozdarski inštitut Slovenije, Založba Silva Slovenica SI - 1000 Ljubljana, Večna pot 2, Slovenija Glavni in odgovorni urednik dr. Matjaž Čater, prof. dr. Jurij Diaci Fotografija na naslovnici dr. Matjaž Čater Tehnični urednik Robert Krajnc Naslov uredništva SI - 1000 Ljubljana, Večna pot 2, Slovenija CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 630*2(082) ZVRSTI gojenja gozdov in sobivanje jelke in bukve : delavnica ob zaključku projektov Primerjava dveh gozdnogojitvenih sistemov v luči klimatskih sprememb (V4-0539), Ohranitvena ekologija in gospodarjenje z jelko v Sloveniji (V4-0540), Kočevje, 6. september 2011 : zbornik razširjenih povzetkov / [glavni urednik Matjaž Čater, Jurij Diaci]. - Ljubljana : Gozdarski inštitut Slovenije, Silva Slovenica, 2011 ISBN 978-961-6425-57-5 1. Čater, Matjaž 257238784 Tisk BIROGRAFIKA BORI d.o.o. Natisnjeno v 100 izvodih Izvlečki so delo avtorjev KAZALO VSEBINE PREDGOVOR.................................................................................................................IV Thomas A. NAGEL 1. THE LIFE HISTORY STRATEGY OF Abies alba AND ITS COEXISTENCE WITH OTHER TREE SPECIES ...................................................... 1 Matjaž ČATER 2. EKOFIZIOLOŠKI VIDIKI VZGOJE POD ZASTOROM..........................................5 Andrej KOBLER, Matjaž ČATER 3. VPLIVNO OBMOČJE GOZDNEGA ROBA ZNOTRAJ JAS IN VRZELI............11 Tom LEVANIČ 4. DINAMIKA DEBELINSKE RASTI JELKE IN BUKVE NA PLOSKVAH V KOČEVSKEM ROGU...................................................................................................15 Milan KOBAL, David HLADNIK, Aleš KADUNC, Igor PRIDIGAR, Primož SIMONČIČ 5. VPLIV KONKURENCE MED DREVESI NA TEMELJNIČNI PRIRASTEK JELKE NA SNEŽNIKU.................................................................................................19 Tomaž DEVJAK 6. JELOVO-BUKOVI GOZDOVI V GOZDNOGOSPODARSKEM NAČRTOVANJU - OE KOČEVJE..............................................................................25 Andrej KOTNIK 7. JELOVO - BUKOVI GOZDOVI V GOZDNOGOSPODARSKEM NAČRTOVANJU - OE NOVO MESTO......................................................................27 Dušan ROŽENBERGAR 8. SENCOZDRŽNOST JELKE IN BUKVE V DINARSKIH JELOVO-BUKOVIH GOZDOVIH NA ROGU............................................................................31 Mirko PERUŠEK 9. GOJITVENI POUDARKI OHRANJEVANJA JELKE V GGO KOČEVJE...........39 Andrej DRŽAJ 10. GOJITVENI POUDARKI OHRANJEVANJA JELKE V JELOVO-BUKOVIH SESTOJIH NA OE NOVO MESTO.........................................................43 Igor DAKSKOBLER 11. FITOCENOLOŠKA OZNAKA DINARSKEGA GOZDA BUKVE IN JELKE V SLOVENIJI...................................................................................................47 Klemen JERINA 12. STANJE IN UPRAVLJANJE POPULACIJ DIVJADI V DINARSKEM DELU SLOVENIJE........................................................................................................53 PREDGOVOR Dinarski Jelovo-bukovi gozdovi poraščajo približno 15% površine slovenskih gozdov, vendar zaradi svoje velike proizvodne zmogljivosti, ohranjenosti, načina gospodarjenja, živalstva in ekosistemskih storitev predstavljajo eno temeljnih dragocenosti gozdarstva in Slovenije na sploh. Gozdarska tradicija Dinaridov je značilno prispevala k mednarodni prepoznavnosti slovenskega gozdarstva. Današnje stanje gozdov ni optimalno iz vidika posameznih rab gozdov, obstajajo tudi razlike med območji, po drugi strani pa se iz vidika večnamenskega gospodarjenja vse bolj približujemo sprejemljivemu intervalu optimalnih stanj. Gospodarjenje z jelovo-bukovimi gozdovi v bližnji preteklosti sta močno zaznamovala onesnaženo ozračje, ter neusklajenost rastlinske in živalske sestavine gozdnih ekosistemov. Oboje je v povezavi s podnebnimi spremembami oslabilo jelovo populacijo. Razmere se izboljšujejo, vendar v pogledu dolgoročnega sobivanja jelke in bukve ostaja še veliko odprtih vprašanj. Poleg tega prehajamo iz obdobja konzervativnega gospodarjenja v obdobje aktivnejšega gospodarjenja, ko lahko pravilni odgovori na vprašanja pomembno vplivajo na izbiro načinov gospodarjenja in še posebej gozdnogojitvenih zvrsti. Delavnica »Zvrsti gojenja gozdov in sobivanje jelke in bukve« je namenjena izobraževanju, izmenjavi izsledkov in mnenj operativnih gozdarjev in raziskovalcev ter je usmerjena v bodoče gojenje jelovo-bukovih gozdov v Dinaridih. Čas delavnice ni naključno izbran, saj sovpada z izdelavo območnih načrtov, ki prinašajo izpopolnjene strategije gospodarjenja in z zaključkom dveh projektov Ciljnega raziskovalnega programa »Primerjava dveh gozdnogojitvenih sistemov v luči klimatskih sprememb (V4-0539)« in »Ohranitvena ekologija in gospodarjenje z jelko v Sloveniji (V4-0540)«. Projekta smo izpeljali v sodelovanju vseh treh ustanov prirediteljic delavnice, prvega pod vodstvom Gozdarskega inštituta Slovenije in drugega pod vodstvom Oddelka za gozdarstvo. Vsem avtorjem prispevkov, gostiteljem srečanja iz Zavoda za gozdove Slovenije OE Kočevje in Novo Mesto ter članom organizacijskega odbora iskrena hvala za sodelovanje. Posebna zahvala velja financerjem raziskovalnih projektov Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Matjaž Čater, Gozdarski inštitut Slovenije Jurij Diaci, Oddelek za gozdarstvo Biotehn iške fakultete Ljubljana, september 2011 1. THE LIFE HISTORY STRATEGY OF Abies alba AND ITS COEXISTENCE WITH OTHER TREE SPECIES Thomas A. NAGEL1 With 49 species, the genus Abies is the second largest in the Pinaceae family (after Pinus) and is undoubtedly one of the most important tree genera worldwide from an ecological, social, and economic perspective. In general, species of Abies tend to occur on sites with ample moisture and deep, well drained soils. Although most species are very shade tolerant and often classified as late successional, they tend to grow relatively quickly and do not reach very old ages. Furthermore, their moisture requirements make them susceptible to drought, and under adverse conditions they are often replaced by Pinus, Picea, Larix, or more tolerant broadleaved species. Abies alba Mill., the most widespread and important Abies species in Europe, shares many of the common characteristics of the genera. It is one of the most important tree species in forests of central and southeastern Europe, particularly in the Alps, the Dinaric Mountains, and the Carpathian region, where it often occurs together with European beech and Norway Spruce (Ellenberg 1988). Abies alba is not only a major commercial tree species, it also plays an important ecological function in mixed forests. For example, it contributes to stand structural heterogeneity because shade tolerant pole sized trees can slowly grow in the forest understory and adults are often the tallest stems in mixed forests. It also has a strong influence on understory microclimate and soil conditions due to the deep shade and litter cast from the canopy. Like other conifers, its needle litter influences soil conditions by accelerating acidification and podzolisation. Finally, it is an important component of biodiversity preservation, as both living and dead trees provide habitat for a diverse array of fungi, flora, and fauna. There is no doubt that losing A. alba in mixed, temperate forests would have a large impact on ecosystem structure and function, which is why threats like overbrowsing by ungulates, decline due to air pollution, increased drought caused by global warming, and inappropriate silvicultural systems represent major challenges for the conservation and management of A. alba in Europe. In Slovenia and throughout much of its range, A. alba commonly co-occurs with other tree species, most notably F. sylvatica. Therefore, in order to understand the dynamics of mixed species forest stands, properly manage A. alba, and overcome many of the challenges described above, it is crucial to understand the mechanisms that promote the coexistence of A. alba with other tree species. The most common mechanism used to explain tree species coexistence is connected with spatial and temporal variation in various environmental factors, but the most commonly invoked factor is variation in 1 dr., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana understory light levels caused by disturbance to the forest canopy. This environmental variability enables species with different life history traits to coexist in a forest community. Therefore, in order to understand species coexistence, it is necessary to have sufficient information on the characteristics that define the life history strategy of individual tree species. In the case of variation in understory light levels, species that are more shade tolerant can recruit to the canopy with minimal levels of canopy disturbance, while shade intolerant species require larger canopy openings. In this presentation, we provide an overview of the life history strategies of A. alba and other tree species that commonly co-occur in the same forest communities (Table 1). We will discuss many common life history traits, such at tree size and longevity, as well as several characteristics related to some of the recent dendroecological studies we have carried out in Abies-Fagus forests in the Dinaric mountain range. Based on these recent studies, we believe that some of the long held ideas about the life history traits of A. alba and F. sylvatica may not be accurate. These new findings and hypotheses about the coexistence of tree species in Abies-Fagus forests will be discussed. Table 1: Life history traits of Abies alba, Fagus sylvatica, Acer pseudoplatanus, and Populus tremula. These four species represent a life history strategy continuum from stress tolerant (late successional; low frequency of canopy disturbance) to stress intolerant (early successional; high frequency of disturbance). The values shown in the table are approximate estimates based on the literature and unpublished data. Trait Abies alba Fagus sylvatica Acer pseudoplatanus Populus tremula typical maximum dbh 150 100 100 80 typical max height 40-50 30-40 25-35 30 longevity 200-400 300-500 250 150 growth rate low-high low intermediate high radial growth release potential very high high intermediate low height growth rate low low high very high regeneration shade tolerance very high very high high low small tree shade tolerance very high high intermediate low leaf area index 8 -- 10 6 -- 7 3 -- 4 2 -- 3 decay resistance low low low very low wood density (specific gravity) 0.43 0.64 0.56 0.35 drought tolerance low intermediate intermediate high preferred deer browse high intermediate high unknown seed size small large intermediate small seed production timing variable mast annual annual seed dispersal distance short varies long long 2. EKOFIZIOLOSKI VIDIKI VZGOJE POD ZASTOROM Matjaž ČATER1 Uvod Poznavanje vpliva intenzitete in kakovosti svetlobe za preživetje in rast drevesnih vrst je pomembno zaradi upoštevanja različnih regeneracijskih niš posameznih vrst in načina obnove. Jelka in bukev sodita med t.i. konzervativne vrste, ki lahko uspevajo dlje časa pod zastorom. Posebno mlada drevesa izražajo večjo prilagodljivost v rasti in morfološki odzivnosti, kot starejša oz. odrasla drevesa. Jelka spada med vrste, ki v slovenskem prostoru najbolj priraščajo; uspešno porašča vlažna rastišča z zadostno količino vode, kjer razvije globok koreninski sistem, slabše na plitvih tleh. Zelo občutljiva je na zadostno količino vode na sušnejših tleh v času, ko se ustvarjajo zaloge za naslednjo rastno sezono. Njena fotosintetska aktivnost ni omejena le na vegetacijsko obdobje, temveč na celo leto; iglice so se sposobne prilagoditi tudi na bolj negativne temperaturne razmere, ne pa tudi na nihanja. Posebno jo prizadenejo temperaturni skoki na začetku vegetacijskega obdobja, sploh če gre za kombinacijo s sušo. V primerjavi z bukvijo je njena asimilacijska kapaciteta manjša in se kaže v večji sencozdržnosti, saj tvori asimilacijska tkiva tudi pri manjših intenzitetah. Pri odpiranju -povečevanju vrzeli ima v primerjavi z bukvijo manjšo tekmovalno moč. Bukev je kljub svoji sencozdržnosti v primerjavi z ostalimi drevesnimi vrstami v odnosu do jelke bolj plastična in se hitreje prilagaja na hitre spremembe svetlobe. Stanje v zadnjih desetletij kaže njeno nazadovanje zaradi najrazličnejših vzrokov, med katere spadajo spremembe zastopanosti naravnih vrst, podnebni ekstremi, onesnaževanje ter prenamnoženost rastlinojede divjadi. Proces propadanja, ki smo mu bili priča v prejšnjih obdobjih in njeno izboljšanje stanja so velikokrat vezani na interakcije številnih dejavnikov, ki jih težko izoliramo in obravnavamo ločeno. Cilji 1. Za ugotavljanje odziva in primerjavo med lokacijama kočevskega in novomeškega dela smo izbrali po tri lokacije nad 750m nadmorske višine na vsaki od območnih enot, s primerljivimi svetlobnimi razmerami. Ločili smo razmere zastora, gozdnega roba in vrzeli brez zastiranja odraslega sestoja glede na razmerje difuznega sevanja (ISF %). V treh zaporednih vegetacijskih obdobjih smo pri jelki in bukvi enake starosti opazovali asimilacijske odzive na intenziteto sevanja, različne koncentracije CO2 in vodno preskrbljenost, morfološke odzive ter jih primerjali z odzivi pragozdnega dela. dr., Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana 2. Morfološki odziv smo določali v treh zaporednih vegetacijskih obdobjih s primerjavo razmerja med dolžino in višino drevesc (l/h) v primerljivih svetlobnih kategorijah; v primeru pahljačaste rasti je postalo razmerje med dolžino in višino mladega drevesa večje in obratno. Za mejno vrednost med oligo- in plagiotropno vrsto rasti smo izbrali vrednost 110%. Vrednosti svetlobe, kjer je prišlo do odklona od vertikalne rasti, smo določili za vsako ploskev ločeno. Podatke razmerja (l/h) v odvisnosti od svetlobe smo primerjali z ujemanjem triparametrske negativne eksponentne krivulje in z njenim odvodom računsko določili mesto prevoja (1). Y = A+B*exp(-bx) (1) Razlike med skupinami in ploskvami smo primerjali z analizo variance in posteriorno analizo 3. Na treh vrzelih (velika, majhna, kontrola) smo sočasno opravili podobne meritve in primerjali odzive obeh vrst glede na deleže direktnega in difuznega sevanja, določene na sistematični mreži. Rezultati • Asimilacija Meritve v enakih in kontroliranih pogojih so potrdile razlike v odzivu jelk in bukev. Vrednosti so bile največje pri obeh vrstah v pragozdnem delu, manjše na novomeških lokacijah in najmanjše na kočevski strani. Preglednica prikazuje poprečne vrednosti treh vegetacijskih obdobij v posameznih svetlobnih kategorijah: Preglednica 1: Odzivi jelke in bukve v različnih svetlobnih intenzitetah (stat. znač. p=0,000) bukev Amax (^mol/m2s) Zastor Rob Odprto Novo Mesto 4,1 ± 0,5 5,9 ± 0,7 8,0 ± 1,5 Kočevje 3,8 ± 0,6 5,0 ± 0,5 7,6 ± 1,1 Rajhenav 4,9 ± 0,7 8,4 ± 0,9 11,2 ± 1,3 jelka Amax (^mol/m2s) Zastor Rob Odprto Novo Mesto 5,6 ± 0,6 6,1 ± 0,4 9,3 ± 1,1 Kočevje 5,1 ± 0,5 5,5 ± 0,3 6,9 ± 0,9 Rajhenav 5,2 ± 0,6 8,4 ± 0,7 10,2 ± 0,8 Morfološki odziv 160 150 140 130 120 110 100 160 150 140 130 120 110 100 160 150 140 130 120 110 100 • • Kočevje - • zastor o rob o vrzel • « 1 • • ^ • • •v • M o ^ • og o° p ; o C ^ o o rP o 0° ° • Novo M( jsto • • • • •• A . r. a . -O- . o o^ cP i O 0 o ^ ( ? .. ^ r o o ^ k o °oc o •- • Rajhena v • • • » • < ) • • •V. • _fMt • • • • < oO o^ ^ nO o 0 o 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 ISF (%) Slika 1: Morfološki odziv - razmerje med dolžino in višino (d/h v %) po svetlobnih kategorijah Vrednosti prevoja za posamezne lokacije so bile najmanjše v primeru na kočevskem delu (14,8), večje na novomeškem (17,4), odzivi v pragozdnem rezervatu pa med vrednostima obeh lokacij (16,1). Študij vrzeli (Roženbergar, Diaci) o 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 Slika 2: Velika (levo) in mala vrzel (desno) Preglednica 2: Odzivi jelke in bukve na vrzelih (^mol/m2s) Prevladujoč način sevanja bukev jelka KATEGORIJA direktno sevanje difuzno sevanje Amax Amax (Ci) Amax Amax (Ci) a + + 9,6 ± 0,7 9,9 ± 0,7 5,1 ± 0,3 7,9 ± 0,5 b + - 6,9 ± 0,5 7,5 ± 0,4 3,8 ± 0,2 7,4 ± 0,3 c - + 4,5 ± 0,3 6,0 ± 0,5 3,6 ± 0,4 5,7 ± 0,4 d - - 6,3 ± 0,7 9,4 ± 0,7 5,7 ± 0,5 10,1 ± 0,5 Odzivi obeh vrst so se pokazali kot značilno različni, predvsem med kategorijami s prisotnim direktnim sevanjem in v kategorijah brez izrazitega neposrednega sevanja. Posebno zanimive so razlike maksimalne asimilacije v razmerah nasičenega CO2 pri jelki. Večji odziv jelke (10-15%) smo potrdili na manjši vrzeli (rezultati niso prikazani). Zaključki • Potrdili smo razlike v odzivih med jelko in bukvijo, posebno med gospodarskim gozdom in pragozdom ter v odzivu med izbranimi lokacijami novomeškega in kočevskega dela. Vzroki za nastale razlike so lahko mikroklimatske razmere (ekspozicija in prevladujoče JZ na kočevskem ter severne in severovzhodne na novomeškem), manjša kapaciteta pa je lahko posledica manjše odprtosti in posledično slabše preskrbe s hranili. Zmerna osvetljenost in ugodne temperaturne razmere v začetnem obdobju jelke potrjeno vplivajo na večje priraščanje. • Med svetlobnimi kategorijami mladja na gozdnem robu in odprtimi razmerami (vrzel) so bile razlike v pragozdu neizrazite, kar potrjujejo tudi meritve odzivov v drugih pragozdnih rezervatih (Peručica, BIH). • Spreminjajoče razmere vzpodbujajo konkurenčno sposobnost bukve in izostajanje jelke v primerih, ko prihaja do intenziviranja svetlobnih sprememb. Za vzpodbujanje jelke so prespektivne predvsem manjše in pogostejše vrzeli in lokacije z manj neposredne svetlobe (označene v kategorijah »c« in »d«, preglednica 2, slika 2), ki ustrezajo severnemu ter vzhodno-zahodnemu delu vrzeli. Viri Čater, Matjaž, Simončič, Primož. Photosynthetic response of young beech (Fagus sylvatica L.) on research plots in different light conditins. Šumar. list, 2009, vol. 83, no. 11/12, str. 569-576. [COBISS.SI-ID 2493606] Čater, Matjaž. Shoot morphology and leaf gas exchange of Fagus sylvatica as a function of light in Slovenian natural beech forests. Dendrobiol. (Pozn.), 2010, vol. 64, str. 3-11, ilustr. [COBISS.SI-ID 3103398 Čater, Matjaž, Simončič, Primož. Root distribution of under-planted European beech (Fagus sylvatica L.) below the canopy of a mature Norway spruce stand as a function of light. European journal of forest research (Print), 2010, vol. 129, no. 4, str. 531-639, ilustr. http://dx.doi.org/10.1007/s10342-009-0352-9, doi: 10.1007/s10342-009-0352-9. [COBISS.SI-ID 2518182] Čater, Matjaž, Ogrinc, Nives. Soil respiration rates and [delta][sup](13)C[sub](CO[sub]2) in natural beech forest (Fagus sylvatica L.) in relation to stand structure. Isot. environ. health stud., 2011, vol. 47, no. 2, str. 221-237, ilustr., doi: 10.1080/10256016.2011.578214. [COBISS.SI-ID 24762407] Čater, Matjaž. Ekofiziološke meritve v vrzelih bukovih sestojev na Rogu. V: Grecs, Zoran (ur.), Diaci, Jurij (ur.), Perušek, Mirko (ur.). Gozdnogojitveni problemi v jelovo-bukovih gozdovih na visokem krasu : zbornik razširjenih izvlečkov : posvetovanje, Kočevje, 8. november 2007. Ljubljana: Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta: = Department of Forestry and Renewable Forest Resources, Biotechnical Faculty, 2007, str. 7-8, ilustr. [COBISS.SI-ID 2084006] 3. VPLIVNO OBMOČJE GOZDNEGA ROBA ZNOTRAJ JAS IN VRZELI Andrej KOBLER1, Matjaž ČATER2 Uvod S prostorsko analizo gozdnega roba smo želeli ugotoviti, kolikšen delež površin vplivnega območja znotraj gozdnih jas in vrzeli lahko potencialno uvrstimo v posamezne kategorije svetlobnih razmer glede na razmerje med direktno in difuzno komponento sončnega sevanja. Upoštevali smo enake kategorije, kot v primeru ekofizioloških meritev (a,c in d) brez osrednjega dela vrzeli (b). Preglednica 1: Kategorije gozdnega roba Prevladujoč način sevanja Kategorija direktno sevanje difuzno sevanje a (J) + + b + - c (Z, JZ, V, JV) - + d (S, SV, SZ) - - Metoda Izmerili smo površino obgozdnih pasov v študijskem območju in sicer ločeno za tri različne širine pasu (20 m, 30m, 40 m) ter ločeno po 100-metrskih višinskih pasovih. Študijsko območje (Slika 1), ki meri 35391,67 ha, od tega je 31402,64 ha gozda (88,7 %), leži deloma v OE Kočevje in deloma v OE Novo mesto, opredeljuje pa ga 19 katastrskih občin. Del študijskega območja znotraj OE Kočevje meri 13188.33 ha, od tega je 12011.47 gozda (91.1 %), del znotraj OE Novo mesto pa meri 22203.34 ha, od tega je 19391.17 gozda (87.3 %). Vir podakov o poteku gozdnega roba je Karta kmetijske rabe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (stanje baze podatkov 19. julij 2011). Pri analizi smo upoštevali vse tiste površine obgozdnih pasov, ki ležijo na ekstenzivnih kmetijskih površinah in drugih polnaravnih površinah (kode rab: 1300, 1321, 1800, 1410, 1420, 1500, 1600, 3000, 4100, 4210, 4220, 5000, 6000), nismo pa upoštevali obgozdnih pasov, ki ležijo na intenzivnih kmetijskih površinah, na pozidanih površinah ali vodah. Višinske podatke smo zajeli iz digitalnega modela reliefa v ločljivosti 12,5 m Geodetske uprave RS. Analizo smo opravili z rastrskim GIS orodjem Idrisi. Vektorske podatke smo rastrirali pri ločljivosti 4 m. Iz rastrske maske gozda () smo izpeljali rastrsko sliko oddaljenosti od najbližjega gozda. Če na taki gradientni sliki uporabimo orodje za določanje ekspozicije reliefa (Idrisi Surface), kot rezultat dobimo sliko orientiranosti obgozdnega pasu, ki jo v nadaljevanju lahko diskretiziramo v 8 glavnih smeri neba (S, J, V, Z, JZ, SZ, SV, JV). 1 dr., Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana 2 dr., Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana t^ Slikal: Študijsko območje zajema dele O E Kočevje ,j [Levo] in OE Novo mesto. Meje območja so prikazane na ozadju infrardeče satelitske slike Landsat TM. Visinski pasovi DMR 12.5m: 1=100-200mnm, 2=200-300mnm.....10=1000-1 lOOmnm Slika 2: Rastrska maska gozda. Slika 3: Nadmorske višine po Digitalnem modelu reliefa Geodetske uprave RS. nrientaniia nhnnTrlnena na 10 cm), njihove polarne koordinate (azimut in horizontalno razdaljo) ter določili drevesno vrsto. Panj posekane jelke nam je predstavljal novo središče vzorčnih ploskev. Frekvenčna porazdelitev premerov jelke, smreke in bukve na vzorčnih ploskvah raziskovalnega objekta ima obliko, sicer značilno za prebiralne gozdove. Takšna oblika porazdelitve je predvsem posledica velikega števila bukovih dreves s prsnim premerom nižjim od 35 cm. Metode Temeljnični prirastek smo dobili tako, da smo izračunali razliko med temeljnico leta 2007 in leta 2002. Podatek o temeljnici smo pridobili iz podatkov debelne analize. 1 dr., Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana 2 doc. dr., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana 3 doc. dr., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana 4 Zavod za gozdove Slovenije, OE Postojna, KE Stari trg, Notranjskega odreda 6, 1386 Stari trg dr., Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana V raziskavi smo izračunali od razdalje odvisni Hegyijev indeks konkurence (Hegyi, 1974), ki poleg oddaljenosti dreves v izračunu upošteva tudi relativno razmerje debeline konkurentov glede na debelino obravnavanega drevesa. Enačba za izračun indeksa konkurence ima naslednjo obliko: _ Y DBHj/DBHt DBHj > DBHjmin; DBHj min = a • DBHi J^i DISTij < DISTijmax; DISTtj max = ß • DBHt n je število konkurentov, DBHj je DBH j-tega konkurenta, DBHi je DBH obravnavanega drevesa, DISTij razdalja med obravnavanim drevesom in j-tim konkurentom. DBHjmin je DBH drevesa, nad katerim je drevo že konkurent (kritični premer), DISTijmax pa je tista medsebojna oddaljenost med drevesoma (kritična razdalja), pri kateri med njima ni več konkurence med njima ni več konkurence. Parametra ^ in ^ ponazarjata relativen odnos med velikostjo obravnavanega drevesa in sosednjimi drevesi. Kritično razdaljo DISTijmax in kritični premer DBHjmin smo izračunali v večih korakih (Slika 1, desno) in sicer tako, da smo spreminjali parametra a in ß, ki ponazarjata relativen odnos med velikostjo obravnavanega drevesa in sosednjimi drevesi. Kot merilo za določitev kritične razdalje in kritičnega premera smo uporabili koeficient korelacije r (Vanclay, 2006) oz. koeficient parcialne korelacije zaradi odstranjenega vpliva motečih dejavnikov (površina krošnje). Za kritično razdaljo in kritični premer smo prevzeli tiste vrednosti obeh parametrov, kjer je bila zveza med prirastkom drevesa in indeksom konkurence najtesnejša, tj. tam, kjer je parcialni koeficient korelacije najnižji (Slika 1, desno). Površino krošnje smo izračunali posebej za sončni in senčni del krošnje. Za jelko je Pretzsch s sod. (2002) ugotovil, da ima sončni del krošnje obliko kvadratnega paraboloida, senčni del pa obliko prisekanega stožca. Meja med njima je na polovici dolžine krošnje. Senčni del krošnje je na manjšem polmeru enak polovici širine krošnje. Rezultati in razprava Velikost indeksa konkurence je odvisna od kritične razdalje DISTijmax - tiste oddaljenosti, do katere sosednja drevesa obravnavamo kot konkurente. Podobno je velikost indeksa konkurence odvisna tudi od kritičnega premera DBHjmin - to je tisti minimalni premer sosednjih dreves DBHj, nad katerim sosedna drevesa obravnavamo kot konkurente. Z uporabo postopkov optimizacije (Miina in Pukkalla, 2000; Vanclay, 2006) smo kritično razdaljo DISTijmax in kritični premer DBHjmin določili relativno glede na prsni premer izbranca DBHi. To pomeni, da sta kritična razdalja in kritični premer med obravnavanimi drevesi različna, odvisna od njihovih prsnih premerov (večji prsni premer ^ večja kritična razdalja in večji kritični premer). 200 -150 -100 -50 -0 -50 --100 - • • • I ------------• - - > ^^ • • • "T" "T" I m a 35 - 30 - 25 - 20 - 15 - 10 H -0.5 0.0 0.5 Ostanki - Hegyijev indeks konkurence 20 30 40 50 60 70 80 90 100 ß - Premer konkurentov (% glede na DBHi) Slika 5: Povezava med temeljničnim prirastkom in Hegyijevim indeksom konkurence, izračunanim za DISTymax = 52 x DEH;, in DBHjmin = 0,30 x DER, (levo). Na desni je prikazano spreminjanje koeficienta parcialne korelacije med temeljni čnim prirastkom in Hegyijevim indeksom konkurence glede na spreminjanje kritične razdalje DISTijmax = a x DER, in kritičnega premera DBHjmin = ß x DER,. Bela barva pomeni večje vrednosti, zelena manjše. Črte označujejo vrednosti parametrov a in ß pri najnižji vrednosti parcialne korelacije. Odstranjen je vpliv površine krošnje. Povezava med temeljničnim prirastkom jelk v obdobju 2002-2007 in Hegyijevim indeksom konkurence je negativna (Slika 1, levo). Najtesnejša je zveza (r = -0,70; p = 0,000) pri kritični razdalji 32 x DBHi in kritičnem premeru 0,30 x DBHi. Iz slike 2 (levo) je razvidno, da pri konstantni vrednosti kritičnega premera ß = 0,32 oz. 32 %, koeficient parcialne korelacije med temeljničnim prirastkom in Hegyijevim indeksom konkurence strmo pada do vrednosti a « 20, kar pomeni, da imajo na prirastek vpliv zlasti tisti konkurenti, ki so od izbranca oddaljeni do 20-kratnika njegovega premera DBHi. Iz slike 2 (desno) je tudi razvidno, da so izbrani jelki na Snežniku konkurenti tista sosednja drevesa, ki dosegajo DBH vsaj 30 % debeline izbrane jelke -0.2 - -0.3 - -0.4 - -0.5 - č^ -0.6 - -0.7 - -0.8 - -r 30 T 35 -0.2 - (D -0.3 - ü iž -0.4 - ii^ -0.5 - SS -0.6 -0.7 --0.8 - -r 60 -r 100 a - Relativno povečanje kritične razdalje ß - Relativno povečanje kritičnega DBH Slika 6: Spreminjanje koeficienta parcialne korelacije glede na relativno povečevanje kritične razdalje (DISTijmax = a x DBH,) za Hegyijev indeks konkurence pri konstantni vrednosti kritičnega premera DBHjmin = ß x DBH, (levo). Vrednost ß = 0,32. Na desni je spreminjanje koeficienta parcialne korelacije glede na relativno povečevanje kritičnega premera (DBHJmin = ß x DBH,) za Hegyijev indeks konkurence pri konstantni vrednosti kritične razdalje DISTijmax = ax DBH,. Vrednost a = 32. Odstranjen je vpliv površine krošnje. Da bi ugotovili število konkurentov posamezne izbrane jelke, smo kritično razdaljo določili pri tisti vrednosti parametra a, do katere je vpliv na prirastek znaten - vrednost a = 20 (Slika 2, levo). Podobno smo določili tudi kritični premer pri vrednosti parametra ß = 1/3 oz. 33 % (Slika 2, desno). Tako smo kot konkurente izbrani jelki privzeli tista sosednja drevesa, ki so od izbrane jelke oddaljena do 20-kratnika njegovega premera (za jelko, ki ima DBHi = 50 cm je DISTijmax = 10 m) in imajo DBHj večji od 1/3 DBHi izbrane jelke (za jelko, ki ima DBHi = 50 cm je DBHjmin = 16.5 cm). 10 - 8 - ^ 6 - iS ■KI 2 - 0 - 3 4 5 6 8 9 10 11 12 13 14 15 Število konkurentov [ n ] 120 -110 -100 -90 -80 -70 -60 -50 -40 -30 -20 -10 -0 I—I—I—I—I—r n—T" 01 T—I—I—I—r CD CO Razmerje DBHj / DBHi Slika 7: Frekvenčna porazdelitev števila konkurentov izbrani jelki pri DBHjmin = 0,33 x DBHi in DISTijmax = 20 x DBHi (levo), ter frekvenčna porazdelitev razmerja med debelino konkurentov (DBHj) in debelino izbranega drevesa (DBHi) (desno). Omenjeno spreminjanje parametrov je predvsem vsebinske narave, koeficient parcialne korelacije se pri tem le neznatno spremeni (r = -0,621; p = 0,000); vpliv sosednjih dreves na prirastek je nad omenjeno oddaljenostjo neznaten, prav tako vpliv drobnih dreves pod določenim kritičnim premerom (Slika 2). Število konkurentov se na podlagi tako opredeljenih kriterijev za posamezno izbrano jelko (izbranca) glede na Hegyijev indeks konkurence giblje med 3 in 15 dreves, v povprečju 9 (Slika 3 - levo). Dodatno smo analizirali razmerje dimenzij, ki jih imajo konkurenti glede na obravnavano jelko. Iz Slike 3 (desno) je razvidno, da ima največ konkurentov glede na analizirano jelko razmerje med 0.33 in 0.44, kar pomeni da podstojna bukev že prispeva k konkurenci, zlasti zaradi velike gostote. Zaključki Na podlagi raziskave lahko zaključimo: • Konkurenca, ki jo opredeljuje sestojna zgradba, vpliva na prirastek dreves. Skoraj polovico variabilnosti temeljničnega prirastka je mogoče pojasniti s konkurenco. • Na Snežniku so izbrani jelki konkurenti tista sosednja drevesa, ki so od izbrane jelke oddaljena do 20-kratnika njenega premera in so debelejša od 1/3 debeline izbrane jelke. • V dinarskih jelovo-bukovih gozdovih podstojna bukev že prispeva k zmanjšanju temeljničnega prirastka (konkurenci). • število konkurentov je relativno veliko, z odkazilom / posekom posameznega drevesa pospešimo rast večjemu številu sosednjih dreves. 4 - Zahvala Hvala MKGP za sofinanciranje CRP projekta "V4-0541: Pomen talnih lastnosti in mikroklimatskih razmer za proizvodno sposobnost jelke na rastiščih dinarskih jelovo bukovih gozdov'' , ARRS za štiriinpolletno financiranje statusa mladega raziskovalca in sofinanciranje omenjenega CRP projekta, SKZG RS, ki je v imenu lastnika odobril posek dreves za namen raziskave. Hvala tudi GG Postojna, ki je kot koncesionar sodeloval pri izvedbi poseka. Za izredno podporo se zahvaljujem zaposlenim na ZGS, OE Postojna. Viri Drašler A. 1987. Osnovni prirastoslovni kazalci smrekovih gozdov na rastiščih jelovja s praprotmi in predalpskega gozda gradna in belega gabra: diplomska naloga: 38 str. Gašperšič B. 2005. Vpliv velikosti krošnje na debelinski prirastek pri divji češnji: diplomsko delo. Ljubljana, 62 str. Hasenauer H. 2006. Concepts Within Tree Growth Modeling. V: Sustainable Forest Management - Growth Models for Europe. Hasenauer H. (ur.). Berlin, Heidelberg, Springer: 3-17 str. Hegyi F. 1974. A simulation model for managing jack-pine stands. V: Growth models for tree and stand simulation. Stockholm, Royal College of Forestry: 74-90. Kordiš F. 1977. Vitalnost in konkurenca v mešanem gozdu bukve in plemenitih listavcev na rastišču Abieti-Fagetum dinaricum, (Strokovna in znanstvena dela, 56). Ljubljana: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri biotehniški fakulteti, 125 str. Miina J., Pukkala T. 2000. Using numerical optimization for specifying individual-tree competition models. Forest Science, 46, 2: 277-283. Monserud R.A., H. Sterba. 1996. A basal area increment model for individual trees growing in even- and uneven- aged forest stands in Austria. Forest Ecology and Management, 80: 57-80. Pretzsch H. 2009. Forest Dynamics, Growth and Yield. Springer, Berlin, Heidelberg, 664 str. Pretzsch H., Biber P., Dursky J. 2002. The single tree-based stand imulator SILVA: construction, application and evaluation. Forest Ecology and Management, 162: 321 Vanclay J. K. 2006. Spatially-explicit competition indices and the analysis of mixed-species plantings with the Simile modelling environment. Forest Ecology and Management, 233, 2/3: 295-302. 6. JELOVO-BUKOVI GOZDOVI V GOZDNOGOSPODARSKEM NAČRTOVANJU - OE KOČEVJE Tomaž Devjak1 Za Kočevsko so značilni ohranjeni bukovi in jelovo - bukovi gozdovi, ki poraščajo pobočja, visokokraške grebene in planote ter močno spremenjeni - zasmrečeni gozdovi v nižinskem in submontanskem delu območja, ki so nastali s smrekovimi premenami opuščenih in zaraščajočih kmetijskih zemljišč. Ohranjenost oziroma spremenjenost gozdov je posledica zgodovinskih dejavnikov, ki so skozi stoletja oblikovali izgled gozdne kot tudi kulturne krajine območja. Jelovo - bukovi gozdovi poraščajo kraške grebene in planote, ki ležijo v značilni dinarski smeri SZ - JV na Rogu, Stojni, Goteniški gori, Borovški gori, Veliki gori, Mali gori, Mačkovcu, Stružnici in Graščici v nadmorski višini od 500 do 1200 m (Goteniški Snežnik). Rastiščno gojitvena razreda jelovo - bukovih gozdov predstavljata skoraj 30 % vseh gozdov v območju, kar predstavlja blizu 27.000 ha. Med rastišči prevladujejo subasociacije Ophalodo Fagetum dinaricum (95%), preostanek predstavljajo bukova rastišča - predvsem Hacquetio Fagetum in Lamio orvalae Fagetum ter Neckero Abietetum. Povprečna lesna zaloga znaša 389 m3/ha, povprečni letni prirastek pa 8,5 m3/ha. V drevesni sestavi prevladuje bukev z 38 %, sledijo jelka s 36 %, smreka z 19 % in plemeniti listavci s 7 %. Prevladujejo odrasli sestoji na kar nakazuje tudi debelinska struktura lesne zaloge, saj je v debelinskem razredu nad 50 cm blizu 40 % lesne zaloge. Zgradba gozdov je malopovršinsko do večjepovršinsko skupinsko raznomerna, pogosto tudi prebiralna. Kljub navideznemu odličnemu zdravstvenemu stanju in ohranjenosti jelovo - bukovih gozdov, je že več desetletij prisoten problem sušenja jelke, umiranja bresta in problem naravne obnove gozdov. Na sušenje jelke in umiranje bresta ne moremo bistveno vplivati, s povečanim odstrelom jelenjadi v zadnjih 15 letih pa se je doseglo, da obnova z bukvijo več ni problematična, še vedno pa so ponekod težave z obnovo jelke in z obnovo s plemenitimi listavci. Zaradi sušenja jelke in močno ovirane naravne obnove, tem sestojem vedno bolj preti nevarnost, da se spremenijo v čiste bukove gozdove. Iz popisa objedanja mladovja iz leta 2008, ki je bil izveden na območju Roških gozdov je razvidno, da je bilo na 50 ploskvah najdeno le 50 jelk, pa še te so bile 54 % objedene. Težave z naravno obnovo so v zadnji 50 letih povzročile podaljševanje proizvodnih dob, povečal se je delež debelega drevja, ki je danes velikokrat slabše kvalitete. V sestojih manjka mlajših dreves jelke in plemenitih listavcev predvsem v spodnjem in srednjem sestojnem položaju. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Kočevje, Rožna ulica 39, 1330 Kočevje Pri usmeritvah za v bodoče je poudarek na ohranjanju skupinsko raznomerne, mestoma tudi prebiralne zgradbe gozda z optimalno lesno zalogo 400 m3/ha, na povečevanju deleža mlajših razvojnih faz in naravni obnovi gozda, kjer pa morajo biti zastopane vse po naravi prisotne drevesne vrste. Proizvodna doba je 140 let, pomladitvena doba pa do 30 let. Pri usmerjanju razvoja gozda je potrebno v čim večji meri vključevati avto negovalne sposobnosti sestojev, nega mlajših razvojnih faz pa mora biti čim bolj racionalna. Redukcijski odstrel jelenjadi se mora še naprej nadaljevati. Povprečna lesna zaloga je v jelovo - bukovih gozdovih nekoliko pod optimalno, zato je med usmeritvami še vedno rahla akumulacija lesne zaloge. Načrtovana intenziteta poseka znaša 21 % na lesno zalogo in 98% na prirastek. Skupinsko raznomerna zgradba gozdov ne zahteva velikega obsega gojitvenih in varstvenih del. Priprava sestojev za obnovo gozda se načrtuje na 4 % površine gozdov, nega na 13 % površine gozdov in varstvena dela v obsegu 0,5 ure/ha. Dela za funkcije gozdov so načrtovana v obsegu 0,4 ure/ha. Zaradi izredno pomembne biotopske vloge se v jelovo - bukovih gozdovih načrtuje tudi osnovanje, oziroma ohranjanje naravnih zatočišč - ekocelic, kjer ne ukrepamo, in sicer na do 5 % površine RGR ter puščanje od 2,5 - 4 % od skupne lesne zaloge odmrle biomase. Upoštevajoč navedene usmeritve se bo ohranila raznomerna zgradba gozda, ohranile se bodo ugodne razmere za pomlajevanje jelke, izboljšala se bo debelinska struktura drevja, tudi v bodoče bo možno izkoristiti avtonego gozda, stojnost sestojev se ne bo poslabšala. Malopovršinska zgradba in obnova gozda, puščanje ekocelic ter odmrle lesne mase pa bo ugodno vplivalo zlasti na ekološke funkcije gozda. 7. JELOVO - BUKOVI GOZDOVI V GOZDNOGOSPODARSKEM NACRTOVANJU - OE NOVO MESTO Andrej KOTNIK1 Ključne besede: jelovo - bukovi gozdovi, načrtno gospodarjenje, gozdnogospodarsko območje Novo mesto V novomeškem gozdnogospodarskem območju se jelovo - bukovi gozdovi pojavljajo skoraj izključno v predelu Kočevskega roga, le manjši del tudi na hribu vzhodno od roškega masiva, v okolici Pleša in Travnega Dola, ter na vzhodnem pobočju Poljanske gore. Gozdove na visokih planotah Kočevskega roga se je zaradi potrebe pepelarn in steklarne na Glažuti ter železarne na Dvoru izkoriščalo že v začetku 19. stoletja, v nižjih legah pa že prej. Načrtno gospodarjenje z gozdovi se je začelo v obdobju, ko je Auersperg, lastnik teh gozdov, steklarne, železarne in žag, urejanje gozdov zaupal dr. Leopoldu Hufnaglu, ki je leta 1892 izdelal gozdnogospodarski načrt za Auerspergove gozdove. Ta dokument štejemo za začetek gozdnogospodarskega načrtovanja v jelovo -bukovih gozdovih jugovzhodne Slovenije. Veleposestniški gozdovi so bili nacionalizirani in po drugi svetovni vojni prešli v družbeno last. S planskimi sečnjami v prvih povojnih letih se je v ohranjenih prebiralnih gozdovih sekalo nenačrtno in premočno. V petdesetih letih dvajsetega stoletja se je z gozdovi spet začelo načrtno gospodariti. Leta 1971 je bil napisan prvi gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarskega območja Novo mesto, že pred tem pa so nastali načrti gozdnogospodarskih enot (GGE), ki pokrivajo predele jelovo - bukovih gozdov: za GGE Soteska dve gospodarski osnovi leta 1930 in 1942, nato pa vsakih deset let od leta 1953 naprej, za GGE Črmošnjice od 1954, za GGE Mirna gora od 1958 in za GGE Poljane od 1963 naprej. V preteklih načrtih so bili jelovo - bukovi gozdovi uvrščeni v dva rastiščnogojitvena, nekdaj gospodarska, razreda: srednjerodovitna in najboljša rastišča. Še nekoliko nazaj je bila manjša površina gozdov (okoli 600 ha na ravni območja) uvrščena v razred slabih rastišč. Podzdružbe, ki so tvorile ta razred, niso izražene v skrajno siromašnih oblikah, zato so bili ti gozdovi pridruženi razredu srednjerodovitnih rastišč. Rastišči Omphalodo - Fagetum typicum in scopolietosum sta bili v preteklih načrtih nepravilno uvrščeni med srednjerodovitna rastišča. Z uvrstitvijo med najboljša rastišča je drugih ostalo zelo malo (okoli 900 ha na ravni območja), ki so poleg tega prostorsko precej razpršena, tako so dinarska jelova bukovja sedaj obravnavana v enotnem rastiščnogojitvenem razredu. Se je pa znotraj razreda izoblikovalo pet osnovnih sestojnih tipov gozdov: prebiralni, smrekovi nasadi, stari smrekovi gozdovi, bukovi gozdovi in mešani gozdovi smreke, jelke in bukve. Površine oziroma fragmenti posameznih tipov se med seboj mozaično prepletajo, tako da jih je težko izločiti v samostojne odseke in nadalje v rastiščnogojitvene razrede. S tem namenom je znotraj razreda v načrtih tistih enot, kjer so omenjeni sestojni tipi zelo izraženi, stanje, cilji in usmeritve za gospodarjenje prikazani za posamezni tip gozdov (primer gozdnogospodarskega načrta GGE Poljane za obdobje 2004 - 2013). 1 mag., Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Novo mesto, Gubčeva 15, 8000 Novo mesto Po podatkih nastajajočega območnega načrta gozdovi razreda dinarskih jelovih bukovij pokrivajo 8.996 ha (9,3 % gozdov območja) ter predstavljajo najboljše in najpomembnejše gozdove novomeškega območja. Lesna zaloga gozdov razreda je 399 m3/ha (58,6 % iglavci in 41,4 % listavci) in letni prirastek 9,8 m3/ha. Najpogostejše drevesne vrste so bukev (33,6 %), smreka (30,2 %) in jelka (28,2 %). Samo pomlajevanje jelke je primerno, vendar je kasneje moten nadaljnji razvoj in preraščanje v višje razvojne stadije. Kar 94,8 % gozdov je v državni lasti, tako da je les skoraj v celoti namenjen prodaji na trgu. Intenzivno gospodarjenje se kaže v nekaterih ugodnih kazalnikih (dobra negovanost, zasnove in kakovost ter visoki prirastki), posledično pa prinaša tudi nekaj pomanjkljivosti: visok delež poškodovanega drevja in zaradi preveč skrbnega gospodarjenja premajhen delež odmrle lesne mase. Ta znaša 2,7 % lesne zaloge in je najnižji v območju, kar je zaskrbljujoč podatek, saj so ti gozdovi s stališča ohranjanja habitatov živalskih vrst najpomembnejši gozdovi območja. Velik delež smreke močno prispeva k spremenjenosti in osiromašenosti naravne drevesne sestave, sestojne zgradbe niso optimalne, saj so premalo izkoriščene možnosti oblikovanja (skupinsko) prebiralnih in raznomernih sestojev na določenih predelih, razmerje razvojnih faz pa je med vsemi večnamenskimi gozdovi območja najbolj porušeno ravno v tem razredu. Med sestoji, ki niso prebiralni ali raznomerni, v primerjavi z modelnim stanjem zelo primanjkuje mladovij in drogovnjakov, sestojev v obnovi je malenkost preveč, močno preveč pa je debeljakov. Nivo rastiščnogojitvenega razreda morda res ni okvir za zagotavljanje trajnosti in analizo primerjave z modelnim stanjem, vendar v primeru dinarskih jelovih bukovij govorimo o skoraj devet tisoč hektarjev veliki strnjeni površini. Zaradi zagotavljanja prav vseh funkcij gozdov je interes, da se na takšni površini, na tako občutljivem kraškem svetu, teži k dolgoročni uravnoteženosti razvojnih faz in preprečevanju večjih nihanj. Modelna lesna zaloga za rastišča razreda znaša 370 m3/ha. Z današnje visoke zaloge 399 m3/ha bo približevanje modelni vrednosti postopno, zato je kot ciljna lesna zaloga čez 30 let določena 380 m3/ha. Za uresničitev cilja bo moral posek presegati prirastek. V prihajajočem desetletju je načrtovan posek 103,7 % prirastka oz. 25,4 % lesne zaloge. V naslednjih dveh desetletjih naj bi se absolutni posek postopoma zniževal, intenziteta glede na lesno zalogo in prirastek pa bo ostajala na podobni ravni. Za razred je značilno izjemno porušeno razmerje razvojnih faz, kar je posledica preobsežnih površin starih sestojev, zato je med vsemi gozdovi območja delež načrtovanih pomladitvenih sečenj najvišji ravno v tem razredu (69 % celotnega poseka). Uvajanje sestojev v naravno obnovo je v prihodnjem desetletju načrtovano na slabih 4 % površine razreda. Obnova s sajenjem je večinoma načrtovana kot zaključni del dosedanjih manj uspešnih naravnih obnov na površinah, kjer je mladje slabših zasnov ter močneje poškodovano zaradi vpliva rastlinojede divjadi. Negovalna dela so načrtovana na 29 % površine, prioritetna dela pa nega gošč in letvenjakov. Pri načrtovanih varstvenih delih so najpomembnejši ukrepi zaščite sadik pred rastlinojedo divjadjo, ki pa so pogojeni z izvedbo sadnje. Večje površine umetno osnovanega mladja je potrebno zaščititi z zaščitno ograjo. Osnovne usmeritve za gospodarjenje z dinarskimi jelovimi bukovji so: • Skupinsko postopno, malopovršinsko in ponekod tudi velikopovršinsko gospodarjenje. V smislu sproščene tehnike prisotni tudi elementi (skupinsko) prebiralnega sistema. • Med drevesnimi vrstami se pospešuje jelko v vseh razvojnih fazah. Na vsak način ohranjati jelke izjemnih dimenzij (prsni premer nad 1 m) ne glede na njeno zdravstveno stanje. Sanitarni posek propadajoče jelke na vsaka tri do štiri leta. • Zaradi izjemne biotopske vloge teh gozdov je potrebno ohranjati jelko (tudi kot genetsko rezervo za obnovo teh sestojev). V kolikor se delež posamično do šopasto primešane jelke v sestojih zniža pod 5 % v lesni zalogi, te naj ne bi sekali. • Uvajanje v obnovo prestarih in razgrajenih debeljakov ter pospešeno nadaljevanje obnov v sestojih v obnovi. • V obnovo uvesti približno 1.100 ha debeljakov, v sestojih v obnovi pa zaključiti obnovo na približno 1.050 ha. Povečati površino prebiralnih gozdov, ki danes znaša približno 500 ha. • Umetna obnova poteka le izjemoma v smislu spopolnitev naravnega mladja. • Negovalna dela v mladovjih naj se izvajajo praviloma enkrat na deset let z nekoliko večjo jakostjo. Izkoriščati in pospeševati vzgojo mladega gozda s pomočjo starega gozda. • Usklajevanje številčnosti divjadi z zmogljivostjo okolja. • Izboljševanje življenjskih razmer divjim živalim - mirne cone, zimovališča, vzdrževanje košenic. • Pospešuje se izločanje ekocelic, v katerih se dela ne bodo izvajala. • Delež odmrlih dreves povečati na minimalno 3 %, pri čemer naj bo na plitvih tleh ter skalnatih vrhovih količina odmrle mase večja. Na teh območjih se naj oblikuje tudi več ekocelic. 8. SENCOZDRZNOST JELKE IN BUKVE V DINARSKIH JELOVO-BUKOVIH GOZDOVIH NA ROGU v __1 Dušan ROZENBERGAR1 Uvod V jelovo-bukovih gozdovih nazadovanje jelke opažamo že nekaj desetletij (Ficko A. in Boncina A., 2006; Mlinšek D., 1964; Šafar J., 1951). Čeprav se je stanje jelke v nekaterih predelih jelovo-bukovih gozdov izboljšalo ali vsaj stabiliziralo, je vprašanje nadaljnjega razvoja te drevesne vrste aktualno, še posebej če upoštevamo izsledke zadnjih raziskav, ki poročajo o motnjah v pomlajevanju in prehajanju jelke v zgornje sestojne plasti (Diaci J. in sod., 2010a; Rozenbergar D. in sod., 2007). Ker je jelka ekološko in ekonomsko pomemben del ekosistema jelovo-bukovih gozdov so raziskave pomemben del prizadevanj za njeno ohranjanje in revitalizacijo. Še posebej raziskave mehanizmov sobivanja jelke in bukve lahko dajo uporabne informacije za bolj usmerjeno gospodarjenje in zagotavljanje primernih ekoloških razmer v jelovo bukovih gozdovih (Diaci J. in sod., 2010b). Ena od možnih razlag za sobivanje dveh vrst s podobnimi strategijami pomlajevanja in življenjsko dobo je razlika v njuni sencozdržnosti (Nakashizuka T., 2001), ki smo jo v naši raziskavi kvantificirali s pomočjo analize morfoloških znakov in debelinske rasti dreves. Metode V pragozdnem rezervatu Rajhenavski Rog in sosednjem oddelku 53 (GE Rog) smo slučajnostno izbrali 95 solitarnih dreves bukve (58 dreves) in jelke (37 dreves), ki niso bila višja od 12,2 m. Izbirali smo drevesa ki so bila brez neposredne konkurence sosednjih dreves in so rasla v različnih svetlobnih razmerah, od povsem zastrtih leg do sestojnih vrzeli. Za analizo debelinske rasti smo 66 osebkov, ki so se nahajali v oddelku 53 odstranili in jim odvzeli kolute nad koreninsko razširitvijo debla. Rezultati in razprava Glede na literaturo (Bončina A., 1994; Ellenberg H., 1992; Mlinšek D., 1967; Prpic B. in Seletkovic Z., 2001; Seletkovic Z. in sod., 2003) sta jelka in bukev močno sencozdržni, pri čemer naj bi bila jelka sencozdržnejša od bukve zaradi česar pričakujemo bolj intenzivno rast jelke v slabših svetlobnih razmerah, bolj umirjeno rast jelke preko celotnega življenjskega obdobja in bolj pogosto rast v sunkih za bukev, kot manj sencozdržno drevesno vrsto. Sposobnost čakanja v slabih svetlobnih razmerah smo potrdili za obe vrsti, saj smo našli 107 let staro in 3,6 m visoko jelko s premerom 6,7 cm in pa 100 let staro bukev z višino 6,8 m in premerom 5,2 cm. Podobne dimenzije (7,5 m višine) pri večji starosti (200 let) navaja tudi Mlinšek (1967b), ki je s pomočjo debelne analize proučeval rast pragozdnih bukev. Osnovna primerjava parametrov jelke in bukve je pokazala, da so bili osebki bukve pri nekoliko manjši starosti višji in tanjši v primerjavi z jelko. Interval starosti in pa srednja širina branik pa sta bila za obe vrsti povsem blizu (Preglednica 1). 1 mag., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana Preglednica 1: Osnovna statistika dreves za analizo debelinske rasti. Drevesna vesta Bukev Jelka Število dreves 31 35 Srednja višina (m) 6,7±2,0 a 4,6±1,9 b Srednji prsni premer (cm) 5,2±2,4 a 6,8±2,7 b Srednja starost (leta) 56,8±15,0 a 70,0±16,6 b Min. in maks. starost (leta) 39-100 36-107 Srednja širina branik (mm) 0,61±0,61 a 0,56±0,58 b Min. in maks. širina branike (mm) 0,04-5,07 0,02-6,84 Maks. število obd. zavrte rasti 2 3 Srednja vrednost števila obd. zavrte rasti 1,1±0,7a 1,4±0,5a Maks. število obd. hitre rasti 3 3 Srednja vrednost števila obd. hitre rasti 1,4±0,8 a 1,5±0,8 a a orb - vrednosti v vrsticah z enako črko niso značilno različne Skoraj 80 % bukev in 90 % jelk je prešlo vsaj eno, 30 % bukev in 40 % jelk pa več kot eno obdobje zavrte rasti. Podobne vrednosti navajajo tudi drugi avtorji (Canham C. D., 1990; Cao K. F. in Ohkubo T., 1999; Zhang Q. F. in sod., 2007), pri katerih so bili deleži dreves z značilnim obdobjem zavrte rasti med 65 in 100 %. Raziskave tujih avtorjev praviloma navajajo kot značilno za sencozdržne vrste večkratno pojavljanje in daljše trajanje obdobij zavrte rasti. V naši raziskavi smo ugotovili, da so bukve v povprečju preživele 1,1, jelke pa 1,4 obdobij zavrte rasti. Trajanje posameznega obdobja je bilo za jelko večje (jelka 15 let, bukev 9,5 let), kar nakazuje njeno nekoliko večjo spodobnost preživetja v slabih rastnih razmerah v primerjavi z bukvijo (Slika 1). 20 T3 15 ra š^ 10 □ Mediana ■ 25% - 75% "T~ Min - Maks Bukev Jelka Slika 8: Mediana, kvartilni razmak in ekstremne vrednosti dolžin obdobij zavrte rasti za jelko in bukev Skupno trajanje obdobja zavrte rasti je bilo za obe vrsti okoli 40 let, kar je v obeh primerih pomenilo 40 % življenjske dobe drevesa. Vrednosti so relativno majhne, če jih primerjamo s podatki Mlinška (1967b), ki navaja tudi do 200 let dolga trajanja zavrte rasti pri pragozdnih bukvah. Raziskovalci glede na intenzivnost rasti v različnih obdobjih rasti drevesa opisujejo za vsako drevesno vrsto tipičen potek rasti (Brienen R. J. W. in Zuidema P. A., 2006; Canham C. D., 1985, 1990; Zhang Q. F. in sod., 2007). Tudi v naši raziskavi smo kljub podobnosti opazili nekaj razlik med jelko in bukvijo. Analize povprečne debelinske rasti (rast premera drevesa) ločeno za vsako drevesno vrsto nakazujejo, da bukev bolj intenzivno prirašča v zgodnjih fazah razvoja, nekje do starosti 50 let in premera na spodnjem delu debla okrog 5 cm. Razlike so minimalne domnevno tudi zato, ker gre v našem primeru za mlajše osebke, ki še niso zaključili s svojo debelinsko rastjo. Bolj podroben pregled individualnih krivulj rasti je pokazal, da se nekateri vzorci rasti, kljub minimalnim razlikam v povprečni rasti, bolj pogosto pojavljajo pri določeni drevesni vrsti (Slika 2). 140 120 100 1= 80 60 Q- 40 20 0 140 120 100 80 60 Q- 40 20 0 Starost (leta) Slika 9: Rast premera posameznih dreves glede na starost za bukev (levo) in jelko (desno). Ravna rdeča črta označuje konstantno rast 1mm na leto. Jelka je v veliki večini primerov rasla enakomerno in počasi, medtem ko je imela bukev že v zgodnjih fazah razvoja večkrat intenzivno debelinsko rast. Debelinska rast jelke v prvih 20 letih izmerjene rasti je bila v večini primerov pod 1 mm/leto, medtem ko je rast bukve večkrat presegala to vrednost. Interval starosti pri doseženem premeru 8 cm je bil za jelko bistveno večji v primerjavi z bukvijo. Zgornja meja intervala je bila za obe vrsti blizu 100 let, medtem ko so bile najmlajše bukve s premerom 8 cm bistveno mlajše od jelk z doseženim istim premerom. Navedeni rezultati potrjujejo bolj konzervativno rast jelke in manj intenzivno investiranje te drevesne vrste v debelinsko rast ob izboljšanih svetlobnih razmerah, hkrati pa uspevanje v izrazito slabih razmerah v prvih 20 do 30 letih življenjske dobe, kar je praviloma značilno za sencozdržne vrste. Indikator sencozdržnosti drevesne vrste so lahko tudi rastne razmere, ki jih ta potrebuje za preživetje v prvih letih svojega razvoja. V naši raziskavi smo primerjali rast dreves v prvih 5 letih s povprečno rastjo dreves posamezne drevesne vrste in predpostavili, da so drevesa s povprečno rastjo pod določeno mejo rasla v slabih rastnih razmerah domnevno pod zastorom, tista z intenzivno rastjo pa v dobrih rastnih razmerah domnevno v vrzeli (Lorimer C. G. in sod., 1988; Orwig D. A. in Abrams M. D., 1994). Ker je vpliv svetlobe na rastne razmere v mlajših fazah razvoja dreves bistven v nadaljevanju teksta posplošeno govorimo kar o svetlobnih razmerah. Glede na postavljene kriterije smo ugotovili, da je četrtina bukev in več kot tretjina jelk začela svojo rast v izrazito slabih svetlobnih razmerah pod zastorom, več kot 80 % dreves obeh vrst pa v podpovprečnih svetlobnih razmerah (Slika 3). V našem primeru je le 3 % bukev je v prvih petih razvoja pokazalo nadpovprečne vrednosti rasti. Rezultat kaže na to, da sta obe vrsti sposobni preživetja v slabih svetlobnih razmerah tudi v prvih letih svoje rasti in da je začetek razvoja obeh drevesnih vrst vezan na lokacije pod zastorom ali z minimalno odprtostjo sklepa. Slednja lastnost je značilna za sencozdržne vrste in naši rezultati tudi tukaj nakazujejo nekoliko večjo sencozdržnost jelke. 100 H 80 U) SS S^ 60 ■D jš 40 -20 -0 Bukev Jelka Slika 10: Deleži števila dreves glede na povprečno širino branike prvih 5 let rasti. Drevesa so razvrščena v 4 skupine glede na kvartile širin branik vseh dreves posebej za vsako drevesno vrsto. Sklepi Končna podoba gozda in njegova drevesna sestava sta v veliki meri odvisna od motenj v gozdnem ekosistemu, ki povzročajo sestojne odprtine in s tem ugodne pogoje za rast drevesa. Sestojne vrzeli so tudi pri sencozdržnih vrstah, kot sta jelka in bukev v jelovo-bukovih gozdovih na Rogu, pomembne za razvoj osebka in njegovo rast v zgornje sestojne plasti (Diaci J. in sod., 2003; Nagel T. A. in Diaci J., 2006; Nagel T. A. in sod., 2006) kar lahko potrdimo tudi z rezultati naše raziskave, saj je velika večina dreves obeh vrst prešla vsaj eno obdobje intenzivne debelinske rasti. V naši raziskavi za nobeno od analiziranih drevesnih vrst nismo ugotovili časovnih vzorcev obdobij zavrte in pospešene rasti. V večini primerov je bilo obdobij obeh tipov rasti več in so bila različno dolga, kar kaže na to, da so malopovršinske motnje in drugi zunanji lokalni dejavniki tisti, ki odločajo o uspehu posameznega osebka oz. drevesne vrste (Orwig D. A. in Abrams M. D., 1994). Obe vrsti sta glede tega podobni (sencozdržni) in za svoje preživetje v jelovo-bukovem gozdu domnevno ne potrebujeta intenzivnih dotokov svetlobe oz. večjih motenj, katerih posledica bi bile velike sestojne vrzeli. Kar nekaj lastnosti jelke ugotovljenih z analizami v naši raziskavi kaže na to, da je bolj sencozdržna od bukve. Obdobja zavrte rasti so pri jelki daljša in bolj pogosta, njena debelinska rast je bolj enakomerna v vseh fazah življenjskega obdobja, večji delež jelk v pomladku je začelo svojo rast v slabih svetlobnih razmerah, njena višinska in debelinska rast je bolj intenzivna pri majhnih vrednostih svetlobe. Kljub temu, da različni parametri potrjujejo enako predpostavko, pa so razlike med bukvijo in jelko majhne, saj tudi bukev kaže izrazite lastnosti sencozdržne vrste. Rezultati naše analize tako samo nakazujejo razliko v sencozdržnosti, malo verjetno pa je, da lahko z njimi pojasnimo sobivanje jelke in bukve v dinarskih jelovo-bukovih gozdovih. Če bomo želeli bolj jasen odgovor na vprašanja sobivanja jelke in bukve bo potrebno raziskave razširiti na bolj zgodnje, hkrati pa tudi na kasnejše faze rasti v življenjskem obdobju obeh drevesnih vrst. Viri Bončina A. 1994. Prebiralni Dinarski gozd jelke in bukve. (Strokovna in znanstvena dela, (ur.) Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo: 94 str. Brienen R. J. W., Zuidema P. A. 2006. Lifetime growth patterns and ages of Bolivian rain forest trees obtained by tree ring analysis. Journal of Ecology, 94, 2: 481-493 Canham C. D. 1985. Suppression and Release During Canopy Recruitment in Acer- Saccharum. Bulletin of the Torrey Botanical Club, 112, 2: 134-145 Canham C. D. 1990. Suppression and Release During Canopy Recruitment in Fagus- Grandifolia. Bulletin of the Torrey Botanical Club, 117, 1: 1-7 Cao K. F., Ohkubo T. 1999. Suppression and release during canopy recruitment in Fagus crenata and Acer mono in two old-growth beech forests in Japan. Plant Ecology, 145, 2: 281-290 Diaci J., Rozenbergar D., Boncina A. 2010a. Stand dynamics of Dinaric old-growth forest in Slovenia: Are indirect human influences relevant? Plant Biosystems - An International Journal Dealing with all Aspects of Plant Biology: Official Journal of the Societa Botanica Italiana, Diaci J., Rozenbergar D., Bončina A. 2003. Interactions of light and regeneration in Slovenian Dinaric Alps : patterns in virgin and managed forests. V: Natural forests in the temperate zone of Europe - values and utilisation. Commarmot B. (ur.). (Natural forests in the temperate zone of Europe - values and utilisation, Mukachevo, Ukraine, Birmensdorf: Swiss Federal Research Institute WSL; Rakhiv: Carpathian Biosphere Reserve: 154-160 Diaci J., Roženbergar D., Nagel T. A. 2010b. Sobivanje jelke in bukve v Dinaridih: usmeritve za ohranitveno gospodarjenje z jelko = Coexistence of silver fir and beech in the Dinaric Alps: implications for conservation and management of silver fir. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 91, 1-96 Ellenberg H. 1992. Indicator values of plants in Central Europe. (Scripta Geobotanica, (ur.) Goettingen, 258 str. Ficko A., Boncina A. 2006. Silver fir (Abies alba mill.) distribution in Slovenian forests. Research Reports - Forestry and Wood Science and Technology, 79, 19-35 Lorimer C. G., Frelich L. E., Nordheim E. V. 1988. Estimating gap origin probabilities for canopy trees Ecology, 69, 3: 778-785 Mlinšek D. 1964. Sušenje jelke v Sloveniji - prvi izsledki. Gozdarski vestnik, 22, 145-159 Mlinšek D. 1967. Rast in sposobnost reagiranja pragozdne bukve=Wachstum und Reaktionsfähigkeit der Urvaldbuchen auf der Balkanhalbinsel (Bosnien). Zbornik biotehniške fakultete, 15, 63-79 Nagel T. A., Diaci J. 2006. Intermediate wind disturbance in an old-growth beech-fir forest in southeastern Slovenia. Canadian Journal of Forest Research-Revue Canadienne De Recherche Forestiere, 36, 629-638 Nagel T. A., Svoboda M., Diaci J. 2006. Regeneration patterns after intermediate wind disturbance in an old-growth Fagus-Abies forest in southeastern Slovenia. Forest Ecology and Management, 226, 1-3: 268-278 Nakashizuka T. 2001. Species coexistence in temperate, mixed deciduous forests. Trends in Ecology & Evolution, 16, 4: 205-210 Orwig D. A., Abrams M. D. 1994. Contrasting radial growth and canopy recruitment patterns in Liriodendron-tulipifera and Nyssa sylvatica - gap-obligate versus gap-facultative tree species Canadian Journal of Forest Research-Revue Canadienne De Recherche Forestiere, 24, 11: 2141-2149 Prpic B., Seletkovic Z. 2001. Ekološka konstitucija obične jele - Ecological constitution of the silver fir. V: Obična jela (Abies alba Mill.) u Hrvatskoj. Prpic B. (ur.). (Obična jela (Abies alba Mill.) u Hrvatskoj, Zagreb, Akademija šumarskih znanosti: 155-163 Rozenbergar D., Mikac S., Anic I., Diaci J. 2007. Gap regeneration patterns in relationship to light heterogeneity in two old-growth beech-fir forest reserves in South East Europe. Forestry, 80, 4: 431-443 Seletkovic Z., Tikvic I., Prpic B. 2003. Ekološka konstitucija obične bukve - The ecological constitution of common beech. V: Obična bukva u Hrvatskoj. Matic S. (ur.). (Obična bukva u Hrvatskoj, Zagreb, Akademija šumarskih znanosti: 155-163 Šafar J. 1951. Ugibanje i obnavljanje jele u prebornim šumama Gorskog Kotara. Šumarski list, 75, 299-303 Zhang Q. F., Jiang M. X., Chen F. 2007. Canopy recruitment in the beech (Fagus engleriana) forest of Mt. Shennongjia, Central China. Journal of Forest Research, 12, 1: 63-67 9. GOJITVENI POUDARKI OHRANJEVANJA JELKE V GGO KOČEVJE Mirko PERUŠEK1 Ključne besede: jelovo-bukov gozd, kočevsko, gojenje V GGO Kočevje prevladujejo jelovo bukovi gozdovi. Pomlajevanje in vraščanje jelke je poleg sušenja odraslih jelk že desetletja eden izmed glavnih problemov v jelovo bukovih gozdovih. Delež jelke se v lesni zalogi že dve desetletji vztrajno zmanjšuje. Prevladujejo drevesa v C razširjenem debelinskem razredu, manj jih je v B in zelo malo v A razširjenem debelinskem razredu. Največji upad deleža jelke v lesni zalogi je bil zaradi vsakoletne sanitarne sečnje ter kot posledica sušenja jelke in prenamnožitve jelovih podlubnikov leta 1994 in 2002. Konec osemdesetih let so bile vse pogostejše sanitarne sečnje jelke in gorskega bresta. Delež sanitarne sečnje se je v tem obdobju gibal med deset in petnajstimi odstotki, v devetdesetih letih pa je že dosegel eno petino vsega poseka. Jelka se je najbolj intenzivno sušila po grebenih in pozneje tudi po platojih glavnih gorskih masivov. Prenamnožitve jelovih podlubnikov pa so najbolj prizadele jelko v nižjih nadmorskih višinah na robu strnjenih jelovo-bukovih gozdov. Po grebenih je moker sneg v smrekovih nasadih pogosto polomil letvenjake in mlajše drogovnjake. Delež jelke v lesni zalogi se vsako leto zmanjša v povprečju za odstotek. Posamezni jelovi čakalci v sestojih so velikokrat poškodovani od sečnje, spravila in drgnjenja rogov srnjakov ali jelenov. Pri gojitvenem načrtovanju ohranjamo praktično vse jelove čakalce ne glede na kvaliteto. Cilj nam je ohraniti vrsto, katera se v nekaterih predelih ne obnavlja, oziroma ni uspešnega preraščanja. Osnovne značilnosti gojenja jelovo-bukovih gozdov v GGO Kočevje so: malopovršinsko gospodarjenje, upoštevan prebiralni karakter teh sestojev (izraziteje na plitvih in skalovitih tleh), ohranjanje jelovih čakalcev in vitalnih jelk, pospeševanje obnove skupin in posameznega mladovja jelke, avtonega odraslega gozda (manj gojitvenih in varstvenih del), pospeševanje kvalitetnih listavcev (gorski javor, bukev) in iglavcev upoštevanje splošno koristnih funkcij (npr. ekocelice, sušice in podrtice, biotopska funkcija - Natura 2000), večja zahtevnost odkazila in s tem večja poraba časa, več poškodb mladovja in odraslega drevja po sečnji in spravilu. ' mag., Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Kočevje, Rožna ul. 39 Kočevje Gozdnogojitveni problemi z jelko: • ostarela jelka, ponekod nevitalna in obraščena z belo omelo, • jelovi podlubniki (primarni vzrok so suše v prisojnih nižjih legah), • poškodovani jelovi čakalci, • premajhen vznik jelke in • izzostanek preraščanja mladovja jelke zaradi objedanja. V območnem načrtu 1991 - 2000 (Gozdnogospodarski_1990) je bil naveden eden izmed ključnih problemov poleg objedanja mladja tudi preveč presvetljenih debeljakov. Ti so nastali zaradi pomanjkanja obnove in močnega objedanja mladovja, kar je imelo za posledico presvetlitve odraslih sestojev na večjih površinah. S povečevanjem odstrela jelenjadi in srnjadi so se pojavile ugodnejše razmere za obnovo jelke v severnem delu območja. Jelka se pojavlja v manjših skupinah. Tam so obžrte le nekatere jelke na robu skupine, medtem ko so posamezno rastoče jelke bolj prizadete. Z odkazilom se sprošča skupine jelk, jelove čakalce in drevje v srednjem položaju. Z gojitvenim načrtom se tudi izloča dele gozda z negovalnimi enotami, kjer so določeni ukrepi z nizko intenziteto sečnje ali celo brez ukrepa, če so skupine jelk sproščene, ter se intenzivneje sprošča perspektivne skupine bujno pomlajene bukve. Tu pričakujemo pomlajevanje jelke pod bukvijo.V nekaterih bolj skalovitih predelih so v mladovjih bukve že vraščene posamezne jelke. Z negovalnimi deli se te jelke sprošča. V prihodnje naj bi se tako ohranjal delež jelke v lesni zalogi. Žal pa v južnem delu območja še vedno prevladujejo sestoji brez uspešnega vraščanja jelke, predvsem zaradi premočnega objedanja jelenjadi. V jelovo bukovih gozdovih se pušča večji delež odmrlega drevja predvsem jelke. S predlogom novega območnega gozdno gospodarskega načrta (Predlog gozdnogospodarskega^ 2011) je predvideno povečevanje deleža odmrlega drevja v teh gozdovih in sicer v razredu Jelovo bukovi gozdovi na globokih tleh iz 1, 4 % odmrle lesne zaloge (LZ) na 2, 5 % kar pomeni povečanje za 4,28 m3/ha odmrle lesne mase. V razredu jelovo bukovi gozdovi na plitvih tleh pa iz sedanjih 2,1% odmrle LZ na 4%, oziroma povečanje za 7,38 m3/ha odmrlega drevja. Ti gozdovi imajo pomembno vlogo ohranjanja naravne pestrosti, obenem pa s prisotnostjo odmrlega drevja izboljšujemo razmere za obnovo jelke in avtohtone smreke. Stroški za gojitvena in varstvena dela naj bi bila za celo območje po novem gozdno gospodarskem načrtu 2,33 EUR/m3 v državnih gozdovih in 1,05 EUR/m3 v zasebnih gozdovih. Med najnižjimi stroški pa bodo dela v razredu jelovo bukovi gozdovi, zaradi poudarjene avtonege. Viri Gozdnogospodarski načrt za VI. gozdnogospodarsko območje Kočevje 1991-2000. 1990. Kočevje, Gozdno gospodarstvo Kočevje. Predlog Gozdnogospodarskega načrta za gozdnogospodarsko območje Kočevje 200112020. 2011. Kočevje, Zavod za gozdove Slovenije, OE Kočevje. 10. GOJITVENI POUDARKI OHRANJEVANJA JELKE V JELOVO- BUKOVIH SESTOJIH NA OE NOVO MESTO (s predstavitvijo v oddelkih 16 in 22 v GGE Črmošnjice ter odseku 31b v GGE Mirna gora) Andrej DRZAJ1 Ključne besede: jelovo - bukovi gozdovi, skupinsko-postopno gospodarjenje, skupinsko-prebiralno gospodarjenje, pomlajevanje jelke Nekdanja idilična podoba mogočnih roških jelovo-bukovih gozdov se je začela spreminjati kmalu po drugi svetovni vojni, ko so »gozdarji« s planskimi sečnjami razgradili velik del do takrat večinoma prebiralnih jelovo-bukovih sestojev. Kljub temu so naši predhodniki s temi gozdovi še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja gospodarili prebiralno, ko je to zaradi zmanjšane konkurenčnosti jelke v teh sestojih postalo zelo otežkočeno. Takrat opazno nazadovanje jelke v odraslih sestojih je bilo opisano kot »sušenje jelke«, zaznane pa so bile tudi povečane poškodbe v mladovju jelke zaradi prekomernega objedanja in drgnjenja rastlinojede divjadi. V sedemdesetih letih je bil obratovalni razred prebiralnih jelovo-bukovih gozdov v celoti ukinjen, večina sestojev je bila uvrščena v obratovalni razred skupinsko-postopnih gozdov. Načrtovalci so ocenili, da je posamezno prebiranje in spravilo z animalno delovno silo postalo tudi »ekonomsko nevzdržno«. Svetovali so prehod na skupinsko postopno in delno tudi na zastorno gospodarjenje z večjo koncentracijo sečenj in drugih gozdnogojitvenih ukrepov ob čimprejšnji obnovi »prestarelih« jelovo-bukovih sestojev. Z uveljavitvijo večjepovršinskega skupinsko postopnega in tudi zastornega gospodarjenja je bilo nazadovanje jelke v osemdesetih letih še bolj očitno. Jelka je iz vse bolj presvetljenih sestojev pospešeno izginjala zaradi »sušenja«, prav tako pa je bilo zaradi preštevilčne rastlinojede divjadi onemogočeno njeno pomlajevanje in nadaljnja vrast. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je s povečanim odstrelom rastlinojede divjadi začelo nekdaj pogriženo bukovo »bonsai« mladje izjemno hitro razvijati. V že prej presvetljenih debeljakih, kjer je obnova stekla brez načrtnega prostorskega reda, so podstojna bukova mladovja naenkrat »diktirala« čimprejšnje zaključevanje z naravno obnovo na velikih površinah. Največ takšnih sestojev je v osrednjem in ob zahodnemu robnemu predelu novomeškega dela Kočevskega roga. Značilne so blage jugozahodne do zahodne lege, nakloni so manjši, včasih gre za skoraj ravninski svet Skalovitost je sorazmerno majhna, večina teh sestojev porašča tla na dolomitni matični podlagi. Izginjanje jelke zaradi vseh možnih vzrokov je bilo v teh sestojih najmočnejše. V odraslih sestojih je izginjala zaradi pogostih sanitarnih sečenj, na katere je verjetno vplivala tudi Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Novo mesto, Gubčeva 15, 8000 Novo mesto večja sušnost (osončenost) teh rastišč. Današnji delež jelke v sestojni zmesi je praviloma pod 20 % lesne zaloge. Hkrati domnevamo, da je (bila) zaradi dobre prehodnosti, sprejemljivejših podnebnih razmer (večja osončenost, manj snega, ki je tudi prej skopnel) ter dokaj velike prehranske ponudbe (bukov podmladek ter manjše travniške zaplate) v teh predelih koncentracija jelenjadi nekoliko številčnejša kot v ostalem delu Roga, kar pa je negativno vplivalo na pomlajevanje in vrast jelke. Že tako redek podmladek jelke je bil skorajda v celoti popasen. V teh pomlajenih sestojih, kjer gošče že prehajajo v letvenjake, pospešeno nadaljujemo in zaključujemo naravno obnovo. Kljub tem smernicam v teh sestojih še vedno ohranjamo tako posamezno prezrelo drevje (predvsem jelke), ki predstavlja genetsko rezervo pri nadaljnji naravni obnovi sestojev ter potencialno odmrlo lesno biomaso, kot tudi manjše skupine drevja (šopi, gnezda). Pod okriljem teh sestojnih skupin, ki so po večini z vseh strani obdane z gostim bukovim mladovjem, se dokaj dobro pomlajuje in tudi vrašča jelka, ki se s takšno posredno zaščito brani pred objedanjem. V mladih sestojih izvajamo intenzivno nego gošče in letvenjaka. Z različnimi gojitvenimi ukrepi (rahljanje zmesi, obglavljanje nadrasle bukve, uravnavanje sestojnih robov, izbiralno redčenje) skušamo povečati delež jelke v sestojni zmesi ob hkratni skrbi za njeno posredno zaščito z okoliškim sestojem. V večini preostalih (prestarelih) jelovo-bukovih sestojev, za katere ocenjujemo, da bomo lahko s skrbnim prostorskim redom pri pomlajevanju sestojev še dosegli postopnost obnove na manjših površinah (z zamikom pomlajevanja vsaj 20 let), nadaljujemo z zadržanim nadaljevanjem obnove v manjših vrzelih (do 20 arov). Delež jelke v teh sestojih je že nekoliko večji in se praviloma giblje med 20-30 % lesne zaloge. Najdemo jo v vseh sestojnih položajih, kar kaže na to, da njeno vraščanje v preteklosti ni bilo tako zelo ogroženo. Ti sestoji so reliefno že nekoliko bolj razgibani kot prej omenjeni in slabše prepredeni z vlakami in gozdnimi cestami. Skalovitost je večja, s tem pa prehodnost za divjad nekoliko manjša. V bukovem mladju se bolj pogosto pojavlja tudi jelka, čeprav je za te sestoje še bolj značilen znaten delež smreke v podmladku. Gospodarjenje v teh sestojih temelji na principih skupinsko postopnega gojenja na nekoliko večjih površinah, kjer pa vzdržujemo tudi raznomerno zgradbo, v kateri načrtno negujemo vitalno jelko (GGE Poljane, Smrečnik v GGE Črmošnjice) ter ji omogočamo socialni vzpon. Podmladek jelke je pred gobci rastlinojede divjadi velikokrat posredno »zaščiten« z okoliškim smrekovim podmladkom in matičnim sestojem. Negovalna dela so redka, manj intenzivna (posek predrastkov, silakov), praviloma se pričnejo šele v letvenjakih, kajti večji del potrebne nege v mlajših fazah prevzamejo nadrasli matični sestoji (avtonega). Tretji, manjši del jelovo-bukovih sestojev, predstavljajo dokaj dobro ohranjeni raznomerni in raznodobni sestoji jelke in bukve na pobočjih in grebenih z izrazito severno in severovzhodno lego. Značilna je visoka snežna odeja, ki se zadrži dolgo v pomlad. Reliefne razmere so zelo različne, najdemo vse od vrtačastega sveta s skalnatimi bloki do obsežnih blagih zaravnin na dolomitu. V teh sestojih sušenje jelke ni bilo tako izrazito kot v ostalih, njen delež je ostal sorazmerno visok (nad 1/3 lesne zaloge), pri čemer je sestojna podoba še ugodnejša zaradi njene prisotnosti v vseh sestojnih položajih. Pomlajevanje in vrast jelke je bilo in je še vedno zelo dobro, poškodbe po divjadi so sorazmerno redke in znosne. Jelka se dobro pomlajuje tako v senčnem okrilju bukovega mladja, kot tudi v večjih sestojnih vrzelih in močno osončenih gozdnih robovih (terenski ogled v oddelku 16 v GGE Črmošnjice ter odseku 31b v GGE Mirna gora). Gospodarjenje v teh sestojih je zelo prepleteno, pravzaprav je kombinacija vseh prejšnjih sistemov, pri čemer vseeno temelji na principih skupinsko postopnega gojenja na manjših površinah (vrzeli do 20 arov) ter se prepleta s skupinsko prebiralnim gospodarjenjem. Prehodi so neostri, »sproščeni«, ciljno pospešujemo malopovršinsko raznomerno in raznodobno sestojno zgradbo ter jo skušamo vsaj mestoma približati (skupinsko) prebiralni zgradbi, kjer »igra« delež jelke v sestojni zmesi odločilno vlogo. Glavni gojitveni ukrep je sečnja, ostala negovalna dela so bolj kot ne izjema. 11. FITOCENOLOSKA OZNAKA DINARSKEGA GOZDA BUKVE IN JELKE V SLOVENIJI Igor DAKSKOBLER1 Dinarska združba bukve in jelke je po površini ena izmed najbolj razširjenih v gozdovih Sloveniji. Uvrščamo jo v asociacijo Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957) Marinček & al. 1993 = Abieti-Fagetum dinaricum Tregubov 1957 = Fago-Abietetum Tregubov 1941 corr. Trinajstic 2007 nom. amb. omphalodetosum vernae Trinajstic, Franjic et Škvorc 2009 (združba bukve in spomladanske torilnice). Uspeva na prostranem območju (Trnovski gozd, Hrušica, Nanos, Ravnik, Mokrc, Krimsko-rakitniška planota, Javorniki, Snežniška planota in Kočevsko (Rog, Stojna, Borovška, Goteniška in Velika gora), v višinskem pasu od 500 do 1350 m nm. v. Geološka podlaga je v glavnem apnenec in dolomit, talni tip pa rendzina in rjava pokarbonatna tla. Podnebje je humidno, gorsko, z obilo padavin (skoraj povsod več kot 2000 mm/leto). Diagnostične vrste asociacije so Abies alba, Omphalodes verna, Aremonia agrimonoides, Calamintha grandiflora, Cardamine trifolia in Rhamnus fallax. V drevesni plasti prevladujeta bukev in jelka, primešani so gorski javor, gorski brest, smreka (deloma avtohtona) in ponekod tudi nekatere druge vrste (jerebika, mokovec, lipa, veliki jesen, topokrpi javor). V grmovni plasti so pogosti navadni in lovorolistni volčin (Daphne mezereum, D. laureola), alpsko kosteničevje (Lonicera alpigena) in kranjska krhlika (Rhamnus fallax). V bogati zeliščni plasti (navadno zastira 60-80 % tal) poleg bukovih vrst rastejo tudi vrste visokih steblik (red Adenostyletalia) in zmerno kisloljubne vrste smrekovih gozdov. Po njih in po primesi jelke se ta združba najbolj razlikuje od drugih montanskih bukovih gozdov na karbonatni podlagi. Bogata je tudi mahovna plast: Ctenidium molluscum, Neckera crispa, Rhytidiadelphus triquetrus, R. loreus, Polytrichum formosum, Dicranum scoparium, Mnium sp. div. Fitocenološko so dinarski gozd bukve in jelke raziskovali Tregubov (1957), Puncer et al. (1974), Puncer (1980), Accetto (1998), Surina (2001, 2002), Marinček & Marinšek (2004, 2009) in drugi, o njej pa pregledno in zbirno pisali Marinček (1987), Kordiš (1993) in drugi, z novimi pogledi na to združbo pa predvsem Košir (2007, 2010). Členimo jo na dve geografski varianti: 1. var. geogr. Saxifraga cuneifolia Surina 2002 in 2. var. geogr. Calamintha grandiflora Surina 2002 in v številne subasociacije. Zaradi zelo razgibanega kraškega površja, ki ga porašča ta združba, se rastiščne razmere (npr. skalnatost, strmina, globina in razvitost tal) spreminjajo na zelo majhnih površinah. Konkretne sestoje na terenu zato večkrat težko ustrezno uvrstimo v rastiščne podenote (subasociacije), ki so jih raziskovalci opredelili na podlagi fitocenoloških popisov. Večino stalnih (pogostih) vrst dinarskega gozda bukve in jelke najdemo v večini rastiščnih podenot, spreminja se le njihovo obilje. Po floristični sestavi bolj odstopajo le robna rastišča, na stiku z drugimi bukovimi združbami in skrajna rastišča (glede na strmino, skalnatost, nadmorsko višino uspevanja). 1 dr., Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Regijska raziskovalna enota Tolmin, Brunov drevored 13, 5220 Tolmin in Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana Fitogeografsko pogojene razlike v floristični sestavi dinarskega gozda jelke in bukve označujemo z geografskimi varinatami. Sestoje v severozahodnem delu areala, v zahodnem in osrednjem delu Trnovskega gozda, uvrščamo v geografsko varianto Omphalodo-Fagetum var. geogr. Saxifraga cuneifolia Surina 2002. Njene razlikovalnice so vrste Saxifraga cuneifolia, Laburnum alpinum, Paederota lutea, Phyteuma scheuchzeri subsp. columnae, Lathyrus vernus subsp. flaccidus, Anemone trifolia, Luzula luzuloides, Calamagrostis arundinacea (slednji dve sta edafski razlikovalnici, ki kažeta na pogosto primes roženca). Nekatere v Trnovskem gozdu opisane subasociacije, ki jih v drugih delih areala dinarskega gozda bukve in jelke niso opazili so: • calamagrostietosum arundinaceae Surina 2001 Razlikovalnica subasociacije je vrste Calamagrostis arundinacea. Geološka podlaga so kredni in jurski apnenci s primesjo rožencev. Prevladujejo skalnata, strma pobočja, tla so rjava pokarbonatna. • seslerietosum autumnalis Surina 2001 Razlikovalnica subasociacije je vrsta Sesleria autumnalis. Njeni sestoji uspevajo v južnem in jugozahodnem robnem delu Trnovskega gozda, navadno na prisojnih pobočjih. V drevesni plasti prevladuje bukev, jelka je primešana posamično. • stellarietosum montanae Surina 2001 Sestoji te subasociacije poraščajo podobna rastišča kot sestoji subasociacije -acaretosum, predvsem vrtače, žlebove. Tudi razlikovalne vrste so podobne, med njimi so tudi Stellaria montana, Lunaria rediviva, Corydalis cava. • rhododendretosum hirsuti Dakskobler, Urbančič & A. Wraber 2000 Razlikovalnice subasociacije so vrste Rhododendron hirsutum, Rubus saxatilis, Paederota lutea, Aster bellidiastrum, Carex ferruginea in Sorbus chamemespilus. Sestoji te subasociacije poraščajo strma, skalnata osojna pobočja s prhninasto rendzino v severnem delu Trnovskega gozda, na stiku z altimontanskim in subalpinskim bukovim gozdom. Jelovo-bukove sestoje v vzhodnem delu Trnovskega gozda in južneje: Nanos, Hrušica, Ravnik, Mokrc, Krimsko-rakitniška planota, Javorniki, Snežniško pogorje, Kočevska uvrščamo v geografsko varianto Omphalodo-Fagetum var. geogr. Calamintha grandiflora Surina 2002. Razlikovalnice te geografske variante so vrste Calamintha grandiflora, Omphalodes verna; v delih areala tudi Cardamine pentaphyllos in C. waldsteinii = C. savensis ter Cardamine kitaibelii. Nekatere pogoste ali varstveno pomembne subasociacije v sestojih geografske variante Calaminthagrandiflora so: • asaretosum Puncer 1980 Razlikovalnice subasociacije so vrste Asarum europaeum, Carex digitata, Luzula pilosa in Primula vulgaris. Sestoji te subasociacije uspevajo v višinskem pasu 500 do 700 m, na stiku s podgorskimi bukovimi gozdovi. Na položnih do zmerno strmih apnenčastih in redkeje dolomitnih pobočjih prevladujejo rjava pokarbonatna tla. • aegopodietosum podagrariae Accetto 2009; Posebna oblika gozda bukve in jelke, opisana na rečnih in pobočnih (aluvialno-koluvialnih) nanosih v dolini Iške. • equisetosum telmateiae Puncer & Zupančič 1975 Razlikovalnici subasociacije sta vrsti Deschampsia cespitosa in Equisetum telmateia. To je posebna podgorska oblika dinarskega gozda jelke in bukve v Pivški kotlini. • galietosum odorati = asperuletosum odorati Puncer 1980 = sin. -omphalodetosum Tregubov 1957 (inc. -typicum Puncer 1980). Razlikovalnici subasociacije sta vrsti Galium odoratum in Sanicula europaea. Njeni sestoji uspevajo na uravnavah med vrtačami, na položnih pobočjih, v širokih plitvih dolinah. Skalnatost je le krajevno večja. Tla so navadno rjava pokarbonatna. To je ekološko osrednja oblika dinarske združbe bukve in jelke, po površini med najbolj razširjenimi in njena rastišča so med najbolj donosnimi. V zeliščni plasti z večjo ali manjšo obilnostjo najdemo večino vrst, ki so značilne za stalno kombinacijo dinarskega gozda bukve in jelke. V to podenoto, kot posebno varianto var. Hacquetia epipactis, uvrščamo tudi sestoje na dolomitu in dolomitnem apnencu z rjavimi pokarbonatnimi tlemi, kjer je v zeliščni plasti precej tevja (Hacquetia epipactis). V nekaterih gozdarskih elaboratih je ta podenota opisana kot subasociacija -hacquetietosum Marinček 1962 mscr. • festucetosum drymejae Accetto 1998 Razlikovalnice subasociacije so vrste Festuca drymeia, Arum maculatum in Ilex aquifolium. Sestoje te asociacije najdemo v Kočevskem rogu, na položnih pobočjih z rjavimi pokarbonatnimi tlemi. • mercurialietosum perennis Tregubov 1957 Razlikovalnice subasociacije so vrste Mercurialis perennis, Cyclamen purpurascens in Euonymus verrucosa. Geološka podlaga je apnenec in dolomit, prevladujejo prisojna, ponekod precej strma pobočja, tla so rendzina, ponekod plitva rjava pokarbonatna. Košir (2010: 131) sestoje te subasociacije v Snežniškem pogorju obravnava kot jelkino združbo Sorbo ariae-Abietetum Tregubov 1957 nom. nov. 2009 • caricetosum albae Marinček & Marinšek 2009 Razlikovalnice subasociacije so vrste Carex alba, Fraxinus ornus, Cephalanthera rubra in Ostrya carpinifolia . Sestoje te subasociacije najdemo v pragozdnem ostanku Strmec na Kočevskem. Poraščajo strma prisojna dolomitna in apnenčasta pobočja s plitvimi tlemi, prevladuje rendzina. Po belem šašu (Carex alba) Košir (2010) označuje jelovo-bukove gozdove v ledeniško preoblikovanem delu Snežniškega pogorja kot Abieti-Fagetum vikar. asoc. Carex alba. aceretosum Puncer, Wojterski et Zupančič 1974 = -phyllitidetosum Marinček & Marinšek 2004 Razlikovalnice subasociacije so vrste Scopolia carniolica, Stellaria montana, Chrysosplenium alternifolium, Circaea lutetiana, Adoxa moschatellina, Phyllitis scolopendrium in Polystichum braunii. Sestoji te asociacije uspevajo v vrtačah, žlebovih, na vlažnih in ponekod zelo skalnatih rastiščih. Tla so rendzina in koluvijalno-deluvialna. V Snežniškem pogorju je opisana ekološko podobna subasociacija -scopolietosum carniolicae Tregubov 1961 mscr., katere sestoji poraščajo zelo skalnata in vlažna rastišča (po skalnatosti so podobna rastiščem subasociacije -neckeretosum). thelypteretosum limbospermae Accetto 1978 Razlikovalnici subasociacije sta vrsti Thelypteris limbosperma in Blechnum spicant. Sestoji te subasociacije poraščajo dno ali položnejša pobočja manjših in srednje velikih kraških vrtač z globokimi koluvijalnimi tlemi. festucetosum altissimae Pincer, Wojterski & Zupančič 1974 Razlikovalnice subasociacije so vrste Festuca altissima, Orthilia secunda, na Kočevskem morda tudi takosn Picea abies subsp. obovata. Prevladujejo severna, severozahodna in zahodna precej skalnata terasasta zmerno do zelo strma pobočja. Talni tip je rendzina, rjava pokrabonatna tla in redkeje izprana rjava tla. To je ena izmed najbolj razširjenih podenot dinarskega gozda bukve in jelke. neckeretosum crispae Puncer 1980 Razlikovalne vrste subasociacije so Neckera crispa, Goodyera repens, Rhytidiadelphus loreus, Lycopodium annotinum in Vaccinium myrtillus. Sestoji te subasociacije uspevajo na zelo skalnatih in ponekod zelo strmih pobočjih, na policah in grebenih. Skale pokrivajo navadno več kot 70 % površja. V zgornji drevesni plasti prevladuje jelka, ponekod tudi smreka, bukev je primešana posamično, bolj pogosta je v spodnji drevesni plasti. Tla so prhninasta rendzina, v žepih tudi plitva, rjava pokarbonatna. adenostyletosum glabrae Puncer 1980 Razlikovalnice subasociacije so vrste Adenostyles glabra, Polystichum lonchitis, Polygonatum verticlatum in Picea abies. Sestoji te subasocicije poraščajo najvišje predele Kočevske, na nadmorski višini med 1100 in 1200 m, največkrat na skalnatih osojnih pobočjih in na rendzinah. Podobna rastišča najdemo tudi v Snežniškem pogorju (tam vse do nadmorske višine 1400 m) in v Trnovskem gozdu, kjer v to subasociacijo uvrščamo sestoje v severnem delu planote, na stiku z altimontanskim bukovim gozdom. Delež jelke v sestojih te subasociacije je ponekod razmeroma majhen. homogynetosum sylvestris Tregubov 1957 Razlikovalnice subasociacije so vrste Homogyne sylvestris, Asplenium viride, Valeriana tripteris, Clematis alpina, Veronica urticifolia. Sestoji te subasociacije poraščajo strma osojna pobočja s plitvimi tlemi s prhninasto rendzino. V drevesni plasti prevladuje jelka. Košir (2010:131) sestoje te subasociacije obravnava kot jelkino združbo Homogyno sylvestris-Abietetum Tregubov 1957 nom. nov. 2009. lycopodietosum annotini Tregubov 1957 Razlikovalnice subasociacije so vrste Lonicera nigra, Lycopodium annotinum, Hylocomium splendens in Rhytidiadelphus loreus. Sestoji te subasociacije poraščajo dno velikih ravnih, zaprtih kotanj z izpranimi, delno zakisanimi tlemi. V drevesni plasti je bukev podrejena jelki in smreki. Košir (2010: 131) sestoje te asociacije obravnava kot jelkino združbo Lycopodio annotini-Abietetum Tregubov 1957 p. p. nom. nov. 2009. Viri Accetto, M., 1998: Dinarsko jelovo bukovje z gorsko bilnico v Kočevskem Rogu. Zbornik gozdarstva in lesarstva (Ljubljana) 56: 5-31. Kordiš, F., 1993: Dinarski jelovo bukovi gozdovi v Sloveniji. Strokovna in znanstvena dela 112, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, Ljubljana, 137 s. Puncer, I., 1980: Dinarski jelovo bukovi gozdovi na Kočevskem. Razprave 4. razreda SAZU (Ljubljana) 22 (6): 407-561. Puncer, I., T.Wojterski & M. Zupančič, 1974: Der Urwald Kočevski Rog in Slowenien (Jugoslawien). Fragmenta floristica et geobotanica (Krakow) 20 (1): 41-87. Košir, Ž., 2007: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji. Gozdarski vestnik (Ljubljana) 65 (9): 365-421. Košir, Ž., 2010: Lastnosti gozdnih združb kot osnova za gospodarjenje po meri narave. Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarska založba, Ljubljana, 288 s. Marinček, L., 1987: Bukovi gozdovi na Slovenskem. Delavska enotnost, Ljubljana, 153 s. Marinček, L. & A. Marinšek, 2004: Vegetation of the Pečka virgin forest remnant. Hacquetia (Ljubljana) 3 (2): 5-27. Marinček, L., A. Marinšek, 2009: Vegetation of the Strmec forest remnant. Hacquetia (Ljubljana) 8 (1): 5-30. Surina, B., 2001: Fitocenološke raziskave jelovo-bukovega gozda (Omphalodo-Fagetum s. lat.) v zahodnem delu ilirske florne province. Magistrska naloga. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 99 s. Surina, B., 2002: Phytogeographycal Differentiation of Dinaric Fir-Beech Forest (Omphalodo-Fagetum s. lat.) in the Western Part of the Illyrian Floral Province. Acta Botanica Croatica (Zagreb) 62 (2): 145-178. Tregubov, V., 1957: Gozdne rastlinske združbe. V: Tregubov, V. / Čokl, M. (eds.): Prebiralni gozdovi na Snežniku, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Strokovna in znanstvena dela 4, Ljubljana, s. 23-65. 12. STANJE IN UPRAVLJANJE POPULACIJ DIVJADI V DINARSKEM DELU SLOVENIJE Klemen JERINA1 Divjad in druge prostoživeče živali s katerimi človek načrtno, hote ali nehote upravlja, zlasti parkljarji kot glavna skupina, so pomembne zaradi številnih vidikov, kot npr.: so osnovne lovne vrste in kot take predstavljajo glavni motiv prostovoljnega delovanja veliko lovcev; prek koncesnin in davkov ter tudi posredno z lovskim turizmom, katerega stranske ekonomske učinke se pogosto podcenjuje, so znaten vir dohodkov; z lovom se na sonaraven, nizko energijski način letno pridobi veliko visoko-kakovostnega divjačinskega mesa. Po drugi strani pa prostoživeče živali lahko povzročajo ljudem težave zaradi škod na kmetijskih površinah in na drobnici ter so lahko vektor zoonoz; v gozdarstvu se zlasti pogosto poudarja negativne vplive rastlinojedih parkljarjev na gozd. Veliki rastlinojedi lahko prek vplivov na tla in vegetacijo, ki se posredno prenašajo tudi v druge trofične ravni, močno pogojujejo zgradbo in procese v številnih gozdnih ekosistemih v svetu ter v nekaterih opravljajo celo vlogo ključne vrste. Glavni vzvod, prek katerega vplivajo na gozd, je prehranjevanje z mladjem drevesnih vrst Mladje različnih drevesnih vrst se namreč razlikujejo po prehranski priljubljenosti in po zmožnosti regeneracije po poškodbi in hitrosti rasti ter s tem časa izpostavljenosti. Posledično lahko prek selektivnega prehranjevanja in s tem povezanih vrstno specifičnih poškodb in smrtnosti mladja rastlinojedi vplivajo na habitus, vrstno in starostno sestavo gozdnega drevja, s tem pa tudi na stanje in dinamiko gozdnih ekosistemov, kar se končno lahko odraža na zmožnosti doseganja zastavljenih gozdno-gospodarskih ciljev in na donosnosti gospodarjenja. Vloge in vplivi parkljarjev na gozd kot tudi vloga in položaj drugih gozdnih vrst so seveda delno odvisni tudi od njihove gostote, ki v prostoru praviloma izrazito variirajo, kar je posledica prostorskega variiranja habitatne primernosti, preteklih in sedanjih lokalnih značilnosti upravljanja vrst, gostot plenilcev, kot tudi strategij in hitrosti širjenja vrst v prostoru in drugih bioloških značilnosti vrst. V dinarskih gozdovih najdejo bivališče praktično vse naše avtohtone vrste divjadi in tudi mnoge nelovne - zavarovane vrste, vključno z velikimi zvermi: volkom, risom in medvedom. Območja po vrstni pestrosti predstavljajo eno od vročih točk Evrope; med večjimi živalskimi vrstami so zaradi vplivov na gozd med bolj kontraverznimi tudi veliki rastlinojedci in med njimi zlasti jelenjad in srnjad. Zaradi velike gozdnatosti in obsežnih strnjenih gozdnih površin ob hkratni dostopnosti manjših jas, ki so pomemben prehranski habitat, so dinarski gozdovi odličen življenjski prostor za jelenjad. Le ta je bila na območju sedanje Slovenije v drugi polovici 18 stoletja skoraj ali celo popolnoma iztrebljena in kmalu zatem ponovno naseljena v več delih teritorija sedanje RS, zato so se seveda njena številčnost in vplivi na prostor zgodovinsko močno spreminjali. V dinarskih delih prebiva populacija, ki izhaja iz naselitve na Snežniku, ' dr., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana iz obore, poznane pod imenom Zverinjak, od koder se je vrsta postopno razširila v smeri proti Tolminski na SZ, na Menišijo in Krmisko Mokrški del na S, na Kočevsko in Novomeško na SV in V, v Gorski Kotar z širšo okolico na J, ter na Brkine na Z. Vzporedno s prostorskim širjenjem se je povečevala tudi številčnost jelenjadi. V največjih gostotah danes živi prav v dinarskem delu države in sicer v Kočevskem bazenu v okolici Oneka (Slika 1). Se pa kakovost habitatov v dinaridih zaradi nadaljnjega povečanja gozdnatosti postopno zmanjšuje, saj z zaraščanjem travnikov zmanjšuje prehranska nosilna zmogljivost prostora za jelenjad. Posledično in tudi zaradi načrtno visokega odstrela se je vsaj v dinarskem delu države naraščanje njene številčnosti ustavilo. Gostota Hveliks H srednja mairtig • posamiCre lokacije Gostota H velika ^■srednja ■ majhna • posamične lokacije Slika 1: Razširjenost srnjadi (levo) in jelenjadi (desno) v Sloveniji in njene lokalne gostote. Najtemnejša barva označuje populacijske centre, kjer je gostota divjadi najvišja, nekoliko svetlejša barva (srednja gostota) omejuje osrednja območja prisotnosti, področja z relativno majhno gostoto so obarvana najsvetleje. Med velikimi rastlinojedci je po biomasi in ekološkem pomenu naslednja srnjad. Le ta najde v Sloveniji danes optimalne pogoje v Prlekiji, Halozah, Pivški kotlini, Ljubljanskem barju, skratka povsod, kjer je gozdni prostor skrajno fragmentiran, kjer se v majhnem merilu prepletata gozd in odprte površine in je velik gozdnega roba. Le ta je pomemben kot kritje in tudi prehranski habitat. Srnjad kot izbiralec - smukalec - išče namreč zelo dobro hrano: popje, dvokaličnice, zeli, plodove vrst, gobe ipd, ki jo največ najde blizu gozdnega roba. Ker pa je vrsta habitatno izredno plastična, saj gre za najuspešnejšega Evropskega velikega rastlinojedca, živi povsod, tudi v strnjenem gozdu, kot so to Dinaridi, vendar pa je v njih gostota bistveno manjša (za velikostni razred ali dva), kot v prej omenjenih delih države z optimalnimi habitati. Zadnje desetletje je bolj ali manj stabilna ali celo upada. Nekoliko večja je le ob vznožju strnjenih masivov, kjer je gozdnatost že manjša, fragmentacija večja in so še vedno dostopne sukcesijske površine. Srnjad za razliko od jelenjadi srnjad ni nikoli izumrla, so pa bile njene gostote v bližnji preteklosti, pred stoletjem, bistveno manjše kot danes in sicer kot posledica zelo intenzivnega lova -neurejenih razmer v lovstvu in ponekod zelo majhne gozdnatosti (npr. Kras). Gledano še dlje v preteklost, pa je bila v strnjenih gozdnih masivih njena populacijska dinamika močno odvisna od intenzivnosti izkoriščanja gozdov, o čemer so zelo nazorni podatki iz obdobja zadnjih nekaj 100 let dostopni za Kočevsko: glažutarstvo, oglarstvo, odpiranje prostora z železnico so vsi povzročili nagel skok gostot srnjadi, saj se z odpiranjem gozdov in večje osvetljenosti tal močno poveča vrsti dostopne hrane. Poleg teh dveh vrst od velikih avtohtonih rastlinojedcev v dinarskem delu države živi tudi gams, od alohtonih vrst pa lokalno muflon, vendar so gostote, biomasa in s tem tudi vplivi teh vrst v primerjavi z srnjadjo in jelenjadjo praktično zanemarljivi. Kot je bilo že izpostavljeno lahko veliki rastlinojedci, v konkretnem primeru zlasti jelenjad, deloma tudi srnjad, močno vplivajo na gozd. Zaradi velike prehranske priljubljenosti, zadržane rasti v mladosti in posledično daljše izpostavljenosti je še zlasti občutljiva jelka. Raziskave z več delov Evrope opozarjajo, da je lahko njeno mladje, ko doseže določeno višino, močno objedeno ali celo izgine. V Sloveniji so s pomlajevanjem jelke težave največje prav v dinarskih- jelovo bukovih gozdovih, npr. na snežniško-javorniškem masivu in na kočevskem, kjer je njena obnova že dlje časa ovirana, lokalno lahko celo popolnoma zavrta. Dolgotrajna zavrta obnova neke drevesne vrste nujno vodi tudi do sprememb vrstne sestave gozda - zmanjšanje zastopanosti te vrste. Zaradi pomanjkanja dolgih časovnih nizov podatkov so neposredni dokazi o vplivih rastlinojedcev na razvojno dinamiko gozda sicer redki oz. metodološko pomanjkljivi. Vendar več raziskav, vključno z domačimi, opisane vplive močno nakazuje. Polna izmera dreves s prsnim premerom vsaj 1 cm na 142 ploskvah s skupno površino skoraj 5 ha v osrednjem delu Snežniško-javorniškega območja npr. kaže, da se bo delež jelke v prihodnje tam verjetno izrazito zmanjšal. Njen delež med najtanjšimi drevesi (0-5 cm) znaša manj kot 3 %, med dominatnim drevjem pa skoraj 50 %. Tudi časovna študija debelinskih struktur sestojev z istega območja opozarja, da se je populacija jelke v preteklem stoletju starala in se bo tudi v prihodnje. Mnenja o potrebnih ukrepih ob opisanih spremembah se tudi diametralno razlikujejo. Nekateri zagovarjajo močno redukcijo rastlinojedov, drugi pa zmanjšanje odstrela oz. celo prepustitev naravnim tokovom. Kljub temu, da so vplivi velikih rastlinojedov na gozd ena velikih tem ekologije in upravljanja, mnogi vidiki ostajajo nepojasnjeni. Poleg tega se v Sloveniji odnose med velikimi rastlinojedi in vegetacijo za razliko od večine drugih držav upravlja s kontrolno metodo, kar zahteva specifična znanja in prijeme. V luči ekologije je vpliv ene vrste na drugo redko kdaj pomensko predznačen. Vpliv neke vrste na drugo razumemo kot »prevelik« le v primeru, če je tako velik vpliv posledica neposrednega ali posrednega delovanja človeka. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da je vpliv velikih rastlinojedcev na jelko sedaj prevelik le, če je zaradi človeka večji, kot bi bil sicer oz. da je sedaj večji, kot je bil pred močnejšimi posegi v prostor s strani človeka, česar pa na osnovi obstoječih podatkov ni mogoče zanesljivo ne potrditi ne zavrniti. Pelodne analize in številne najdbe okostij v ledenodobnih postojankah ter drugi viri podatkov sicer nakazujejo, da sta bila jelka, kot tudi jelenjad tod večji del holocena verjetno široko razširjeni, stalno prisotni in razmeroma pogostni vrsti. Sedanje ekološke značilnosti teh dveh vrst so torej tudi rezultat več tisočletnih koevolucijskih procesov in prilagoditev. Vendar pa ne vemo, kakšna je bila njuna absolutna gostota, in kako (če) se je ta spreminjala v prostoru in času. Na pretekle vplive parkljarjev se pogosto skuša sklepati na osnovi sedanje zgradbe gozdov, pri čemer se kot primerjalno (naravno!) stanje privzema vrstno sestavo sedaj dominantnega drevja. Tako bi npr. za prej omenjene gozdove v snežniško-javorniškem območju lahko sklepali, da so gostote rastlinojecev sedaj tam previsoke, saj ne dopuščajo pomlajevanja jelke v tolikšnem obsegu, da bi ta dosegla delež, kot ga ima v strehi sestoja. Vendar je treba izpostaviti, da se je na tem območju večina jelk, ki danes gradijo streho sestoja, pomladila v času sredini 19. stoletja, ko je bila jelenjad iztrebljena, kar gotovo ni naravno stanje. Za varno upravljavlje odnosov med parkljarji in gozdom bi torej najprej morali poznati odgovor na temeljno vprašanje: kakšni so bili njihovi vplivi v obdobju pred močnejšimi posegi s strani človeka? Po splošno uveljavljenem mnenju, naj bi v preteklosti veliki plenilci kontrolirali številčnost velikih rastlinojedih parkljarjev, zato naj bi bili njihove gostote nizke, nižje kot so danes, kar bi omogočilo pomlajevanje bolj občutljivih drevesnih vrst. Vendar pa novejše raziskave kažejo, da je regulacija le en - ne najbolj pogost; in pri velikih rastlinojedcih ne najbolj verjeten - od vseh možnih izidov interakcij med plensko vrsto in plenilcem; plenilci lahko plensko vrsto popolnoma izrinejo, jo vedno držijo pri nizkih gostotah, jo držijo pri nizkih gostotah le v suboptimalnih pogojih plenske vrste - v robnih območjih, upočasnjujejo hitrosti nihanja številčnosti plenske vrste ali pa na številčnost plenske vrste sploh ne vplivajo. V pragozdu Bialovieza na Poljsko- Beloruski meji npr. populacije velikih rastlinojedcev znatno nihajo zaradi abiotskih dejavnikov (ektremnih klimatskih let) in količine dostopne hrane, pri čemer plenilci le upočasnjuejo hitrost njihove rasti, ne vplivajo pa na dosežene maksimume. Tudi več raziskav z drugih področij kaže na to, da so nihanja populacijskih gostot, tudi občutna, za parkljarje značilna. S tem v povezavi se zastavlja vprašanje pravilnosti sedanjega režima upravljanja populacij parkljaste divjadi v Sloveniji, kjer z odstrelom neprestano koregiramo populacijske gostote proti neki stalni vrednosti. Tako zniževanje gostot sicer preprečuje ekskalacije gostot, vendar so morda prav te nujne, da se za njimi prek mehanizmov pozitivne in negativne kontrolne zanke gostote začasno znižajo na minimum, kar ustvarja časovna in prostorska »okna«, ko se lahko pomladijo tudi bolj občutljive drevesne vrste, kot je npr. jelka. Morda bi v tej smeri veljalo razmisliti o spremembi sedanjega upravljanja populacij parkljarjev, zlasti jelenjadi. Pri uravnavanju odnosov med parkljarji in gozdom nedokumentirano pogosto izhajamo iz predpostavke, da se poškodovanost in mortaliteta mladja v grobem premosorazmerno povečuje s populacijskimi gostotami velikih rastlinojedov. Skladno s tem, naj bi se izvršeni ukrepi v populaciji (npr. redukciji parkljarjev) neposredno odražali v manjši objednosti in večji abundanci mladja. Vendar pa je nedavna raziskava, ki pokriva vso Slovenijo, pokazala, da so pri jelki odnosi med njeno poškodovanostjo in gostoto parkljarjev vse prej kot linearni. Poškodovanost jelke je bila npr. večji del intervala gostot jelenjadi visoka (okoli 70 %>) in konstantna, nekoliko se je znižala le pri najmanjših gostotah (na okoli 40 % pri gostotah < 1 osebek / km2); povezava med objedenostjo in gostoto je bila zelo šibka, kar kaže da na objedenost in gostoto mladja jelke verjetno pomembno vplivajo tudi drugi rastiščni in okoljski dejavniki. Njihovi vplivi le za jelko sicer še niso analizirani, vendar pa je združena analiza za vse drevesne vrste pokazala, da gostote parkljarjev skupaj pojasnjujejo le okoli 25 % pojasnjene variance objedenosti mladja, vso ostalo oz. trikrat več pa okoljski dejavniki, kot npr. oddaljenost od gozdnega roba, notranja zgradba gozda (delež mladovij, odraslih sestojev dreves z mastnim semenom: bukev, hrast itn.). Vse naštete spremenljivke pogojujejo prehransko nosilno zmogljivost prostora za parkljarje in s tem verjetno vplivajo tudi na stopnjo poškodovanosti gozdnega mladja. Jakost vplivov parkljarjev na gozdno mladje je torej mogoče spreminjati z regulacijo gostot parkljarjev kot tudi prehranske nosilne zmogljivosti prostora - npr. z večanjem deleža mladovij, odraslih sestojev pred obnovo z večjo pokrovnostjo zelišče in grmovne plasti, itn. Medtem, ko se odstrel neprestano izpostavlja, pa gospodarjenje z gozdom (npr. primerni deleži razvojnih faz), kot orodje usklajevanja odnosov pogosto ostaja prezrto. Pri upravljanju vplivov velikih rastlinojedcev v gozdu je poleg ostalih elementov/deležnikov (npr. lovci, kmetijci, ljubitelji živali, turizem) v dinarskem delu potrebno upoštevati tudi velike zveri, zlasti volka in risa. Le te so namreč pri nas prehransko primarno navezane na jelenjad (volk) oz. srnjad (ris). Po ugotovitvah več raziskav iz tujine, gostota naravne prehranske baze neposredno vpliva na pogostnost plenjenja drobnice in torej tudi konfliktov med človekom in zvermi, ki jih človek pogosto razreši z odstrelom. Vzdrževanje primerne prehranske baze v obliki zadostnih gostot parkljarjev je torej pomemben del varstva velikih zveri. Viri Stergar, Matija, Jonozovič, Marko, Jerina, Klemen. Območja razširjenosti in relativne gostote avtohtonih vrst parkljarjev v Sloveniji = Distribution and relative densities of autochthonous ungulates in Slovenia. Gozd. vestn., 2009, letn. 67, št. 9, str. 367-380. Klopčič, Matija, Jerina, Klemen, Bončina, Andrej. Long-term changes of structure and tree species composition in Dinaric uneven-aged forests : are red deer an important factor?. European journal of forest research (Print), 2010, vol. 129, no. 3, str. 277-288. Jerina, Klemen. Vplivi rastlinojedih parkljarjev na populacijsko dinamiko jelke : kaj o njih vemo, ali pa bi morali pe spoznati za še boljše upravljanje?. V: DIACI, Jurij (ur.). XXVII. gozdarski študijski dnevi, [Dolenjske Toplice 2. in 3. april 2009]. Ohranitveno gospodarjenje z jelko : zbornik razširjenih povzetkov predavanj. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2009, str. 58-61. Jerina, Klemen. Velika rastlinojeda divjad in razvojna dinamika gozdnih ekosistemov : proučevanje vplivov izbranih okoljskih in populacijskih parametrov ter gozdno-gojitvenih sistemov na zmožnosti naravne obnove : zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru ciljnega raziskovalnega projekta (CRP) "Konkurenčnost Slovenije 2006-2013". Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2008. 27 str. Jerina, Klemen, Stergar, Matija, Videmšek, Uroš, Kobler, Andrej, Pokorny, Boštjan, Jelenko, Ida. Prostorska razširjenost, vitalnost in populacijska dinamika prostoživečih vrst parkljarjev v Sloveniji : preučevanje vplivov okoljskih in vrstno-specifičnih dejavnikov ter napovedovanje razvojnih trendov : zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru ciljnega raziskovalnega programa (CRP) "Konkurenčnost Slovenije 2006-2013" = Spatial distribution, fitness and population dynamics of ungulates in Slovenia : studies on the effects of spatially explicite habitat and species-specific factors and predicting future trends. Ljubljana: Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta, 2010. 48 f., ilustr. .Q £ CD E Cö _ Hi C/5 CD :> — 00 > E? o TT ^ m ^ CO (O .EE CD ^ o o "ČS TD (D O Cö C