patrocinij grajske cerkve, izpričan že leta 1174, ki je (vsaj pri nas) znan kot izrazit patrocinij grajskih kapel (gl. o tem mojo štu- dijo O prvih cerkvah in pražupnijah na Slo- venskem, str. 54). Sicer pa bi bila selitev župnijskega sedeža iz doline na grad glede na njegove (javne!) funkcije nepraktična in tudi malo verjetna. Verjetno bo prej obratno, torej da je prvotna grajska cerkev, katere jurisdik- cija razkriva njen lastniški značaj, potem ko se je osamosvojila kot župnijska, zaradi prak- tičnosti nekatere javne funkcije (s pokopališ- čem vred) prenesla na starotrško cerkev v dolini. Kdaj naj bi se to zgodilo, v 11. ali šele 12. stoletju, o tem ni mogoče reči ničesar zanesljivega. Sicer pa bi avtor s pravilnim upoštevanjem cerkvenozgodovinskih okoliščin in patrocini- jev lahko napravil med svojimi spomeniki več reda in se tudi zamislil nad predlagano staros- tjo posameznih cerkva. Z vidika župnijske organizacije neoprijemljive in s tem gotovo ne tako stare so cerkve sv. Jurija na Šentjurskem hribu, sv. Ilije v Zrečah, dalje sv. Lovrenca nad Bašljem, sv. Kancijana v Vrzdencu, sv. Nikolaja v Pangerč grmu (patrocinij!) in sv. Petra v Ribičju pri Muti - ta je bila nedvomno sezidana šele po krstni cerkvi na Muti, ki je lahko kvečjemu iz srede 11. stoletja. Cerkev sv. Nikolaja v Vuzenici je bila prvotno lastni- ška cerkev, podrejena pražupniji v Šmartnem pri Slovenj Gradcu in osamosvojena šele leta 1254. Patrocinij sv. Nikolaja je glede na svet- nikov prenos v Bari leta 1087 pri nas možen šele v 12. stoletju. V Braslovčah, v Laškem, Šempetru v Savinjski dolini, Šentvidu pri Stični in v Slivnici pri Mariboru so bili sedeži pražupnij in tu bi pač, če želimo biti previdni in če se tako pokaže, lahko računali s časov- nim razponom od druge polovice 10. do srede 11. stoletja. Za Polzelo in sv. Lovrenca na Dravskem polju kot lastniški cerkvi v odvis- nosti od pražupnije (Šempeter oz. Hoče) bi prišlo v poštev 11. stoletje. Sv. Petra v Bistrici ob Sotli smo že omenili: najbrž gre za lastni- ško cerkev savinjskih krajišnikov ob prelomu tisočletja. (Podobne razmere nastopajo še pri cerkvah sv. Petra v Vitanju, v Preddvoru na Gorenjskem, v Gornjem Mokronogu in v Raj- henburgu-Brestanici; tu obstaja celo možnost, da je katera teh cerkva, namreč tista v Rajhen- burgu, res karolinškega nastanka. Gl. mojo cit. študijo, str. 47.) Posebne okoliščine nasto- pajo pri spomenikih v Slovenski Istri, ki jih je treba obravnavati v sklopu (celotne) istrske tradicije, pa kajpak na Svetih gorah na Bizelj- skem in drugih arheološko zgovornih lokaci- jah. Seveda so to le možnosti, ki jih ponujajo zgodovinske razmere. O dejanskem nastanku cerkvenih stavb pa lahko povedo šele rezultati raziskovalnih posegov v njihovo zidavo. Kar zadeva obe cerkvi na avstrijskem Koroškem, ki ju je Stopar pritegnil v obravnavo, sv. Ruperta pri Beljaku (St. Rupprecht am Moos) in sv. Ruperta pri Velikovcu, ti za zdaj v obstoječi strokovni literaturi kljub očitni sta- rosti župnij še ne veljata za predromanski ali celo karolinški. Zasluga Stoparjeve publikacije je, da nam je avtor odkril nekatera načela arhitekturnega oblikovanja v našem srednjem veku in poka- zal na posamične stavbe, ki so v jedru še predromanske (Braslovče, Bistrica ob Sotli, zanimivo je tudi opažanje ob rotundi v Selu v Prekmurju). O kakšni »karolinški« arhitek- turi na Slovenskem, posebej če s tem mislimo 9. stoletje, pa glede na zapisano ni povedal ničesar. Janez HOFLER Sylloge Nummorum Graecorum, Deutsch- land. Staatliche Mtinzsammlung Miinchen, Heft 7, bearb. H. Kiithmann und U. Pause- Dreyer, Gebr. Mann Verlag, Berlin 1985, 45 str., vključno 20 tabel. Pričujoči sedmi zvezek serije Sylloge Num- morum Graecorum za področje Zvezne repu- blike Nemčije, ki ga je ob pomoči U. Pause- Dreyer pripravil odličen poznavalec grških in provincialnih kovov H. Kiithmann, prinaša obilo gradiva kovnic s področja Balkana (s črnomorske obale in s Podonavja), ki ga hrani numizmatični kabinet (Staatliche Mtinzsam- mlung) v Miinchnu. Skupaj predstavlja zvezek 512 novcev oziroma po področjih: Chersone- sos št. 1-62 (kovnici Chersonesos/4. stol. pr. n.š.-3. st. n.št. in Pantikapaion/5.-l- st. pr. n. št.), Sarmatia št. 63-106 (kovnici 01- bia/5. st.pr. n.št.-3. st.n.št. in Tyra/ 3. st. n. št.), Dacia št. 107-129 (3. st.n. št.), Moe- sia Superior št. 130-227 (kovnica Vimina- cium/3. st. n. št.) ter Moesia Inferior št. 228- 512 (kovnice Dionysopolis/3.st. n. št., Istros/4. st.pr.n.št.-3. st.n.št., Kallatis/3. st.pr. n.št. - 3. st.n.št., Markianopolis/3. st.n.št., Niko- polis/2.-3. st. n. št. in Tomis/2.-3. st. n. št.). Kot je že ustaljena praksa v celotni seriji, so tudi tu na tabelah odslikani vsi novci v originalni velikosti (posneti po mavčnih odlitkih)- Spremlja jih podroben in natančen opis spred- nje in zadnje strani posameznega novca z vsemi ustreznimi podatki (inventarna števil- ka, teža, položaj pečata, standardna literatu- ra). Kakršnikoli komentarji oziroma študije o posameznih kovnicah ne sodijo v koncept se- rije, katere izključni namen je publiciranje gradiva v raznih zbirkah po svetu, zato jih tudi v pričujočem zvezku ne najdemo. Zaradi kvalitetnih fotografij je mogoče vsako oprede- litev v katalogu takoj preveriti na tabeli. Odlične fotografije so še toliko pomembnejše, ker je standardna literatura, ki obravnava, npr., novce Dacije in Mezije (K. Pick, Die antiken Miinzen Nord-Griechenlands. Band I. Dacien und Moesien, Berlin 1898), komajda ilustrirana. Za jugoslovanskega strokovnjaka je še posebej zanimivo gradivo kovnice, ki je delovala na področju province Dacia in je locirana v Sarmisegetuso v Romuniji, ter kov- nice kolonije Viminacium v provinci Moesia Superior. Obe kovnici sta delovali v prvi polo- vici 3. stoletja, novci teh kovnic pa so imeli zelo visok delež v vsakodnevnem denarnem obtoku tega časa na večjem delu današnje Jugoslavije. Pomembno in zanimivo pa je se- veda tudi gradivo drugih kovnic, ki so delova- le manj časa in v njih niso skovali toliko novcev kot v prej omenjeni kovnici. Publikacija ne prinaša posebnih novosti glede na standardno literaturo, vendar je važ- na prav zato, ker dobro ilustrirano gradivo omogoča poglobljen študij raznih še odprtih problemov v zvezi s kovanjem v obravnavanih kovnicah (npr. primerjave pečatov) ter more- bitno pripravo monografij o posameznih kov- nicah. Skratka, pred nami je zelo kvalitetno delo v pomembni in kvalitetni seriji, še pose- bej važno prav za balkansko antično numiz- matiko. Peter KOS