Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIV. Lendava, 11. aprila 1937 Štev. 15 Cena 1 Din. Naročnina: doma na skopni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano„ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. SO p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Navčite se krščanske lübezni i püstite, da vam preide v meso i krv. Z temi rečmi opominajo sv. Oča z vüzemskov okrožnicov katoličance v Mehiki, naj ponovijo v sebi versko živlenje. Nekeliko je najmre popüstilo preganjanje katoličancov v Meksiki i so izgledi za popolno pomiritev med vladov i sv. Stolicov. Zato so sv. Oča izdali okrožnico za katoličance v Mehiki, v šterom njim na srce polagajo sledeče navuke: 1. Dühovniki naj bodejo svetoga živlenja i kak najbole vučeni. Malo apoštolov je svet spreobrnolo. 2. Verniki naj pomagajo dühovnikom v razširjali Kristušovoga kralestva. Naj se pa zbirajo za to pomoč goreči krščeniki, ki z zgledom včijo na zdržavanje Kristušovih zapovedi. 3. Naj tak dühovniki, kak verniki delajo nato, da se pomaga siromaškomi narodi, da se veleposestva razdelijo i dobijo prehrano tisti, ki je nemajo, se zbolša položaj delavstva, predvsem pa, da se pomaga najbole zapüščenim Indijancom, ki niti za živlenje najpotrebnejših reči nemajo. Pri tom deli njim lübezen mora preiti v meso i krv. 4. Mladino morajo dühovniki i verniki ohraniti za Boga i Cerkev, da zraste iz nje nova Mehika. 5. Za pravice svoje vere se morajo boriti kda bole tiho, kda bole glasno, a zadüšiti v sebi te borbe nikdar ne smejo. Če vržemo samo en bežeči pogled na to okrožnico, vidimo v njej neizmerno lübezen, tisto lübezen, z šterov je Kristuš obsipavao vseh vrst siromake i lazare v svojem zemelskom živlenji. Človeka dostojno živlenje mora vsaki meti, povdarjajo sv. Oča. Ne sme se gaziti Kristušova vera, ne sme se zato vzeti lastninska pravica, ne sme se ropati, krasti, a pomagati se pa mora z pravičnostjov i lübeznostjov, da bo mogeo vsaki svojega človečega dostojanstva vredno živlenje živeti. Kak globoke reči so to i kak istinske so. Ne so drügo, kak ponovitev etih Kristušovih reči: Ka ščete, ka bi vam lüdje včinoli, včinite tüdi ví njim i ka neščete, ka bi vam lüdje včinoli, ne včinite njim tüdi ví ne. Če si zmislimo nazaj na velikanske borbe, štere so prestali tisti, ki so delali zato, naj Siromaki Slovenske krajine dobijo krüh, naj se zemla pravično razdeli i plača po najnižišoj pravičnoj ceni, te vidimo, da so tej boritelje mogli vnogo bridkoga požreti. Celo z komunisti so je v edno vrsto postavlali, tožarili na vse mogoče sodnije, liste proti njim nastavlali i je sramotili javno i zasebno i nemogoče laži na nje zmišlavali. Z okrožnicov sv. Oče na mehikanske katoličance so tej boritelje Slov. krajine dobili najlepše priznanje i najvekšo zahvalo. Po Kristušovom zgledi krüh pripravlati siromakom je edna najlepša cvetka tiste lübezni, ki jo je Kristuš zapovedao gojiti v vsakom srci do vsakoga človeka, predvsem pa do siromaškoga človeka. V meso i krv naj nam preide ta lübezen, pomagajmo siromakom Slov. krajine. Teh je jako dosta. Mamo siromaško deco, brez vseh sredstev. Častite sestre v Turnišči so z hvalevrednov požrtvovalnostjov vzele na sebe skrb, da do jo odgajale brezplačno. Se zna, da deca potrebüje hrane i obleke. Sestre so sirote, same nemajo kaj za jesti, kak naj potem hranijo sirote. Potrebna je pomoč. Keliko se zapije, zakadi, keliko za nepotrebne namene potroši, sirote so pa zapüščene. V meso i krv nam more preiti lübezen i moremo pomagati tem našim malim sirotam, da se odgojijo za Boga i Cerkev, Tak mamo naše izseljence. Keliko krivic jih tlači. Keliki robotijo noč no den i ne dobijo niti teliko sloboščine, da bi v nedelo i svetek mogli zadostiti svojim verskim dužnostim. Kelki zbetežajo tam, kelki so brez dela i brez jela. Pomagati smo njim dužni. I da bomo njim mogli pomagati, smo ustanovili v Črensovcih 31. marca t.1. „Drüžbo sv. Rafaela za Slovensko krajinoˮ, štera bo lübeče srce odprla našim izseljencom. A kak bo mogla svoje poslanstvo vršiti, če nede podpirana. I podpirana de tak, če pristopimo, kak člani, kotrige k toj drüžbi. Letno se plača 10 Din., da se morejo razne Pisarniške potrebščine poravnati. Če bi vsaka hiša pristopila, štera ma izseljenca v tüjini, o keliko dobroga bi se moglo napraviti za njihov hasek, keliko krivic odvrnoti, keliko düševnih şpadajov zdignoti, da ne ostanejo uboge düše v smrti. Že deset let Pobiramo na Dom sv. Frančiška, na prvo hišo siromakov v Slov. krajini. I ne smo ešče v stani jo zozidati. Pa čeravno bi jo mogli zozidati, ne bi je mogli gordržati, ar sredstev nega za to. Občine so ešče ne stavile v proračun za gordržanje te hiše nikšo malenkost. Če bi na priliko vsaka menša občina dala samo 1000 Din. bogatejša pa 2000 Din. letno, bi z lehkotov mogli začeti z otvoritvijov toga prepotrebnoga zavoda. Če gledamo statistiko, se moramo razjokali. Več milijonov dinarov zakadimo i zapijemo letno v Slovenskoj krajini, a za svoje siromake pa ne moremo edne hiše gorpostaviti. Zakaj? Ar nam je lübezen ešče ne preišla krv i meso. Jamarje istine. V najnovejšem časi, poleg zamazanih novin i knig, prinašajo, vsiljavajo i širijo po naših katoličanskih vesnicaj tüdi razne osebe düha modernoga brezboštva i komunistične miselnosti. Iz varašov i tihinskih krajov prihajajo pokvarjeni uradnicje, študentje, agentje i plačanci na vesnice, med ešče poštene, verne katoličanske lüdi. Ar so sami pokvarjeni i vdani samo živalskomi vživanji, napoti njim je Cerkev i dühovnik, napoti njim je živa vera naših očov i mater, sinov i hčer. Za njih nega Boga, nega vere, njim ne trbe nikše cerkve i papov. Vero so si zmislili tam nindri v Srednjem veki popevje i baratje, da bi lejko gospodski živeli na račun lehkovernih lüdi. Prle je ne bilo vere, pa tüdi v bodoče je nede, da lüdstvo pride k pameti. Tak gučijo tej pokvarjenci. Takše i spodobne krilatice širijo proti veri moderni apoštolje brezboštva. To so tak zvani napredni, komunistični, na pol vučeni lüdje, pokvarjena, falote, pijanci, tovaji, manjacje i spodobno. Od sebe trdijo, da se žrtvüjejo za narodno presvetlenje i oslobojenje i hvalijo se s svojim „vučenjaštvomˮ i neznanjom. Njihov glavni namen pa je, da javno i tajno podkapajo verske istine v narodi i njemi tak pripravijo najstrašnejšo Golgoto. Dobri se delajo, kak vučje v ovčoj koži i oblüblajo lüdstvi, da ga oni rešijo od „nemodernoga i zasleplenoga robstva vereˮ, šterim ešče vsigdar komenderajo popevje. Oblüblajo lüdstvi novo, srečnejše zemelsko kralestvo, gde de se živelo slobodno, v samom telovnom vživanji, kak štirinožne živali. Tak dnesden gučijo prazne, pokvarjene komunistične glave. Poslüšajmo pa, ka pravi od vere eden moderni vučenjak, Francoz Joffray, šteri je tüdi po nesreči zgübo vero: „Gda sam daleč od domovine v tihoj noči stao kre svojega okna i senjao od svojih mladih dnevov, mi je močno zburkanje zvalo nazaj v spomin vero moje mladosti i me opominalo na strašno praznote v mojoj düši. Po telkih letaj me je pali vleklo nazaj v domovino k mojoj staroj materi. Znova sam bio pod strehov, gde so mi tekla mlada leta. Vse je ešče bilo, kak v mojih mladih letaj, samo jaz sam se spremeno. Moja mati je ešče vsigdar molila tak goreče, kak negda, gda je molila z menov — detetom. V cerkvi, v šteroj sam prejeo prvo sv. prečiščavanje, se je darüvala sv. meša z istov pobožnostjov, kak negda. Vse, ka me je obkrožavalo v mladosti, je melo ešče isto srce, isto vero — samo sam sem jo zgübo, samo jaz sem šo skoz živlenje i postao stari i tak vučen, ne sam znao nikaj. Samo jaz tak presvetlen, — da sam bio brez svetlobe, samo jaz tak pun svetske modrosti, — dá sam bio brez mira i pravoga cila..ˮ Omenjeni istinski doživlaj francoskoga vučenjaka odkriva i potrdjava nam velko živlenjsko istino: brez vere človek nemre živeti, ar čüti zapüščenost, praznote v srci, düševni nemir i strah. Ešče več! Potrdjava nam, da ne samo posamezni lüdje nemrejo živeti brez vere, nego niti celo človečanstvo nemre obstojati brez vere, ar človečanstvo živi ravno po veri. Od šterimao je ono, je tüdi vera. Gde je človeče živlenje, je tüdi vera. Vera davle človečemi živlenji smiseo, kaže pot i vlevle moč. Človek je boži stvor. Gda je Bog stvoro človeka, je človek postao popolnoma odvisen od svojega Stvoritela. Te odvisnosti se človek nemre nikak i nigdar obraniti, ar ona izvira iz človeče nature, štera je delo rok Božih. — Človek je razmeto bitje i kak takše, spoznava to svojo nüjno odvisnost od Boga. Iz toga spoznanja se rodijo v človeki düševni znaki strahü i lübezni, zahvalnosti i slave. To spoznanje Boga — zvezano z dužnim poštüvanjom do Boga — je vera, verska zveza človeka z Bogom. Vsi narodje so sprevidili i sprevidijo to odvisnost od Boga. Zato nega, niti ne bilo i niti ne bo naroda brez vere. Vera jé splošna vsem narodom. Že je stari grčki modroslovec Plutark pravo: „Če prehodimo zemlo, najdemo varaše brez zidov, kralov, domov, penez, šol.. ali varaša brez cerkvi, bogov; varaša, v šterom se ne bi vršila molitev, v šteroj ne bi bilo oltara z žrtvami ... ne najdemo. Ležej je zozidati varaš brez fundamenta, nego da nastane i obstoji kakši varaš brez kakšega Boga i vereˮ. Drügi stari modroslovec, rimski Seneka, naglašava, da je vera globoko prirojena človečoj naturi: „Vsem je vsajena miseo od božanstva i ne je nigdár bilo naroda, šteri bi tak daleč prestopo granice zakonov i jakosti, da ne bi vervao v nekše boroveˮ. Ciceron pa nastavla: „Vsakša država ma svojo vero. Boga poštüvati — nas je najmre sama natura navčila; niti nega na sveti človeka, v šterom ne bi bilo zakona, šteri to zapovedavle". Tak so gučali i mislili že pogani pred Kristušom. Vsi narodi so meli tak nekšo vero. Bila je to toti ešče bleda i kriva vera, ali ona Prvotna miseo, ona prva istina: vera v nekšoga boga, vsigdar je stala črstvo, večno. — Te vpliv vere je dobo izraz v privatnom i javnom živlenji vseh narodov, Vse državno, drüštveno za-konodavstvo se vrejüvalo, se vzakonjavalo v soglasji s tov prvov istinov. Najlepši izraz i odraz pred Kristušom je dobila vera v živlenji izraelskoga naroda. I privatno i javno živlenje, vsaka litera izraelskoga zakonodavstva je dihala vero v Boga. Vidimo pa, da je človečanstvo živelo v veri tüdi pred Kristušom. Se razmi, da ešče v slaboj. Ta vera je bila ešče slaba i nepopol-na i nepopolno dosledno tüdi živlenje človečanstva. Kristuš je spopolno vero človečanstva i dosledno tüdi njegovo živlenje. Človečanstvo je pali spoznalo, da njemi je Bog vse: začetek i konec. Človeča slabost je prejela v sebe božo moč. To spoznanje, ta moč ne samo, da je preobrazila človeče srce, nego je obnovila tüdi lice zemle. Zgodovinska istina je tak, da je človeči rod nigdar ne bio i ostao brez vere, kak tüdi nigdar ne bo ostao, ar je vera globoko prirojena človečoj naturi. Poedini zabiti lüdje se zabadav borijo proti toj nüjnoj istini. Tüdi stari poganski modroslovci i vučenjaki, za štere mislim nede nišče trdo, da so Čuvajte se lažnih prorokov! Ali že znaš, da je gospod N. razglaso svoj izstop iz katoličanske Cerkve i prišeo k nam? Ne poznam ravno dobro gospoda N., ali to pa znam, da je nišče ne izstopo iz katoličanske cerkve zato, da bi postao bolši i pobožnejši. Nasprotno tisti, ki odpadnejo, so navadno tüdi „odpadkiˮ i vsi tisti, ki se telko trüdijo za katoličanske odpadnike, bi lehko na svojem vhodi izobesili reklamno tablo z etim napisom: „Tü se lehko smeti odložijoˮ. Pa tüdi to znam, da na smrtnoj posteli je ešče nišče ne odpadno, nego so se skesani povrnoli. Ravnotak je ešče nieden komunistični morilec i razbojnik ne odklono dühovnika pri svojoj smrti. Neki voditeo komunistov, ki je pri rudniškoj nesreči v Böring-Sodingeni morao vmreti, je pred dvema tovarišoma prezvao svojo zmoto, četüdi se je pred tema hvalo, da ne bo nikdar püsto dühovnika k svojoj smrtnoj posteli. „Ne idem v cerkev, če ne delam, mi cerkev tüdi nikaj ne da To bi bilo tüdi lepo, če bi Cerkev podpirala lüdi za poslüšanje sv. meše i s tem potrdjavala njihovo nemarnost. Samo posebi se razmi, da moraš delati i pripravlati krüh sebi i svojim. Samo ka človek ne živi samo od krüha. Ma tüdi dühovno, nemrtelno düšo. Ti si ne delavski mašin ali nemo živinče, nego človek i dete bože, zvoljenec nebes. Če je za tebe živlenje ne nikaj drügo, kak je bilo za Marksa, „boj za najbolše kopanje i najbolše pomije, ščavoˮ, te si več ne moreš želeti, te si že dobo to, ka te ide. Ali boš se tüdi ti, kak Vnogi drügi, ki so prle ogovarjali Cerkev, vrno k njoj, že zato, ar znaš, da če te tüdi vsi drügi zapüstijo, ti bo Cerkev ešče itak nekaj dala. Pa bi ti ešče dosta več dala, če njoj država ne bi vzela dobrodelnih ustanov. Poleg toga ti ona lehko da to, ka ti níšče na sveti dati ne more, naimre milost, tolažbo i večno srečo. Če tüdi zdaj toga ne sprevidiš, samo Čakaj, boš že ednok sprevido, kda boš se nazaj zgledno na svoje preminoče živlenje, štero si preživo daleč od Boga, kak so istinite ete reči: „Kaj hasni človeki, če celi svet pridobi, na svojoj düši pa škodo trpi?ˮ „Ti si nori, ka telko v cerkev lečešˮ. Jaz mislim, da je za vas vera zasebna stvar. To je teda moja privatna stvar, če v cerkev hodim. Jaz se tüdi ne brigam za tvoje zadeve. Če je to noro, bomo že kesnej vidili, kda bož z drügimi kričao: „Mi norci smo meli njihovo živlenje za norost. I glej, kak so všteti med deco božoˮ. „Moja žena i moja deca zavolo mene lehko hodijo v cerkev, kelko ščejo. Ali za nas moške je to neˮ. Če nepotrebno v cerkev hoditi, te tüdi tvoja deca i žena ne bi smeli s tem zgübiti vremena. Če je pa dobro i potrebno, te pa ne morem zarazmiti, zakaj ščeš svojoj ženi i deci prepüstiti nebesa, sam pa v pekeo priti. 2 NOVINE 11. aprila 1937. bili pod vplivom katoličanskih popov, so isto trdili i tak pobili brezverske i framazonske „vučenjake i modrijaše“. Najstarejša zgodovina človečega roda, da zgodovine po Kristuši sploj ne omenjamo, meče njim v obraz njihove laži, neznanje i hüdobijo. Ali nede napredne, rdečkaste, prostozidarske „brateˮ sram, da jih celo poganski misleči obtožüjejo laži, velkoga neznanja i hüdobne pokvarjenosti? A, ka bi ! To so vam po večini lüdje brez sramü, brez poštenja, brez dobre völe i Njim zavolo njihove pokvarjenosti i razvüzdanosti ne za istino, zato zaperajo oči pred njov. Njim nemrete nikaj dokazati. Sinovje so oče laži! Čuvajmo se teh jamarov istine i naše prave sreče! Moliti smo pa dužni za nje. Jedino molitev je lehko spreobrne. Grački v. NEDELA po Vüzmi drüga. Evangelij (Janoš 10). Tisti čas pravo je Jezuš farizeušom: jas sam dober pastir. Dober pastir düšo svojo da za ovce svoje. Najemnik pa, i ki je nej pastir, koga so nej ovce lastivne, vidi vuka idočega i ostavi ovce, i beži: i vuk vnese i razbejžiovce: najemnik pa beži, ar je najemnik i nema skrbi na ovce. Jas sam dober pastir i poznam ovce moje, i poznajo mene moje. Liki pozna mene Oča i jas poznam Očo, i düšo mojo položim za ovce moje. I drüge ovce mam, štere so nej z ete ovčarnicea i one je potrebno meni se pripelati, i reč mojo bodo poslüšale: i bode edna ovčarna i eden pastir. Razgled po katoličanskom sveti Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov o gospodarski in Socialni stiski naših dni. — Zmote komunizma, kolektivizma, socializma. Taks je vera, morala in etika, po kateri bi hoteli odgajati komunisti tudi naše ljudstvo, od nekdaj tako globoko zasidrano v krščanski veri. Žalost polni dušo in srce se stiska od groze, če človek premišljuje te satanske nauke, to sramotenje božjega imena in zapovedi božjih. Dosledno tako brezveren je nauk komunizma o tako imenovani tvamosti ali materialnosti življenja, češ, da je na njej zasnovan ves napredek Človeštva. Pa tudi zgodovina kakega naroda mu ni drugega, nego zgodovina razvoja materije. Vse to, kar mi imenujemo kultura, narodnost, pravo, u-metnost, znanost, vera, je komunizmu samo odraz gotovih materialnih prilik. Po zakonih razvoja in zgodovine materije, po tako imenovanem historičnem materializmu je treba razlagati vso politično zgodovino kakega naroda. Po istih zakonih razvoja je odvisna tudi prihodnost človeštva edino od materialnih razmer, v katerih bo človeštvo živelo. Zato tudi boj delavstva samega ni drugega, nego boj za drugačno razdelitev materialnih dobim in za oblast nad človekom. Ni to nikakor boj za socialno pravico, saj komunizem itak tega pojma ne pozna. Oblast nad človekom pa komunisti pri svoji „rajiˮ še vse grše izrabljajo, nego kapitalisti. Delavci v komunistični družbi nimajo nikakršne svobode; pravi sužnji so za skorjo kruha, za bomo stanovanje — pa naj se še toliko govori, da v komunistični družbi Vlada samo delavsko ljudstvo. Zato se zelo motijo tisti, ki mislijo, da prinaša komunizem človeštvu nekak „raj na zemlji, da ga bo rešil iz sedanje stiske. Gola materija ne more dati človeku ne pravice, ne ljubezni in požrtvovalnosti za posameznika — koliko manj za cel narod. Komunizem kot vera golega materializma more najti plodna tal samo med ljudmi, ki so jim dobrine tega sveta glavni življenjski cilj in ki so v svoji duši zamorili glas božji in svoje vesti. Dosleden samemu sebi, komunizem ne pozna nikakega rodoljubja ali domoljubja. Sam učitelj sodobnega komunizma, Karel Marx, je izjavil v glasovitem „Komunističnem manifestuˮ (1. 1848), da delavec nima ne doma ne roda. Zato ta manifest pozivlje vse delavstvo celega sveta k revoluciji z onim znanim pozivom: „Proletarci vseh dežel, zdrüžite se!ˮ Še več, komunizem javno prezira ljubezen in požrtvovalnost poedinca do svojega naroda. Komunizem je bistveno breznaroden, domovina je zanj tam, kjer se dobro živi. Kako bo po- temtakem komunizem razumel boje za politično svobodo in socialne pravice narodov? Saj jih tudi razumeti noče; rajši pravi, da je. patriotizem čustven (sentimentalen) preostanek naših sedanji meščanskih slojev (buržoazije). Pri tem pa lahko vidimo in slišimo, kako se danes komunisti poslavljajo v narodne vrste, kako so tu najbolj borbeni in najbolj zgovorni za »obrambo narodnih pravic*. — To je vse laž in neiskrenost teh »rodoljubov*, pred katerimi naj se čuva naše ljudstvo. (Dalje). Politični pregled. Domači. Ministerski predsednik, dr. Milan Stojadinovič, je vrno obisk taljanskom! zvünešnjemi ministri, grofi Ciani v Italiji. Pri toj priliki sta si prijatelstvo dveh držav ešče bole potrdila. Prve dni aprila je obdržala Mala zveza svojo sejo v Belomgradi. Iz Čehoslovaške je prišeo dr. Krofta minister, ki je v Beogradi po konferenci držao predavanje od čehoslovaške zgodovine. Romunijo je zastopao minister Antonescu. Francija bi rada bilá, če bi te države sklenile ž njov zvezo, da bi jo podpirale za slučaj bojne. Se zna, da Jugoslavija v to nemogla privoliti, ar ma pogodbo z Nemčijov i Italijov, štera njej to prepovedüje. Jugoslavijo je obiskao predsednik čehoslovaške republike. Predsednika čehoslovaške republike je z velikimi častmi sprejeo te dni Beograd. Radio je objavlao vse obrede sprejema v državi i prek njenih mej. Dr. Beneša je počakao pri sprejemi tüdi dr. Krofta, Čehoslovaški zvünešnji minister. Svetovni. Madjarska. Italijanski krao i kralica te dni obiščeta Madjarske glavno mesto, Budapešt z grofom Cianom. Bodeta slovesno sprejetiva. S tem vrneta obisk regenta Horthyja i njegove gospe v Rimi. Rusija. Rusija je obvestila Anglijo i drüge države, z šterimi ma zveze, da je Besarabija rumunska zemla i ne rusoska. Besarabijo so najmre Romuni zasedli za časa svetovne bojne i jo Rusom ztrgali z rok. Boljševiki so dugo ne šteli priznati, da je Besarabija romunska. Zdaj so priznali. Zakaj? Zato, ka majo vojaško pogodbo z Čehoslovaškov i z tem so dobili na te način prosto pot prek Romunije do Čehoslovaške, če bi to napadnoti Nemci, kak se Splošno guči, da je ščejo napadnoti. Z tem je nevarnost boja toti odstranjena, ne pa nevarnost komunizma, šteri se vsikdar globše vjeda v telo Europe. Austrija. V Austriji pravijo po seji predstavnikov Male zveze, da je „pot skoz Belgrad dnes najbolšaˮ. Austrijci se vabijo, da sklenejo isto pogodbo z Jugoslavijov kak jo je ta sklenila z Italijov. Na to dela tüdi Čehoslovaška, zato se je müdio dugši Čas v Beči dr. Hodža, češki minist. predsednik. Španjolska. Veroborci zmagovito idejo naprej v deželi Baskov, da preprečijo napad na svoje glavno mesto, Burgos. Nekaj marokanske vojske se je Zbuntalo proti generali Franki, a kda so glavni krivci bili postreljeni, je mir nastao. Delo naših banskih svetnikov. Člani banskoga sveta: Klekl Jolef, Bajlec Franc, Bačič Franc. Prošnja za podporo podrüžnici Rafaelove drüžbe v Slov. krajin!. V Črensovcih se je zavolo izredno težkih prilik delavstva Slovenske krajine ustanovila v sporazumi z Rafa-elovov drüžbov i cerkvenov oblastjov podrüžnica Rafaelove drüžbe. Ta podrüžnica ma namen skrbeti posebno za izseljence i sezonske delavce iz Slov. krajine, ki so v moralno«! i ma-terijalnom pogledi šče jako zapüščeni. Podrüžnica bo že letos poslala ednoga izseljeniškoga dühovnika v Francijo ino skrbela sploh za vse izseljence i sezonske delavce v dühovnom pogledi, kak tüdi v pogledi zaščite pred raznim izkorisčüvanjom delavstva. Zato vlüdno prosimo kr. bansko upravo, da blagovoli obstoj i razvoj podrüžnice omogočiti s tem, da njoj iz sredstev za podpiranje izseljencov podeli svoto 30.000 Din. Člani banskoga sveta: Klekl Jolef, Bajlec Franc. Prošnja za regulacijo Müre. Kralevskoj banskoj upravi je itak že znano, da dela Müra prebivalstvi Slov. krajine neizmerno škodo i da so celo že v nevarnosti cela naselja, kak Dolnja Bistrica, Melinci, Hotiza itd. Včasi bi bilo potrebno, da se naprávi samo kakši nasip pa bi bila vekša nevarnost konči za nekaj časa odstranjena. Hitro je pa potrebno, da se začne kemprvle z sistematičnov regu-lacijov od Petanjec doli do Madjarske meje. Prebivalstvo kre Müre je že itak jako siromaško, siromaštvo pa šče povekšava v velikoj meri dejstvo, da Müra odplavla i poplavla ravno najrodovitnejše dele zemle. Zato vlüdno prosimo kr. bansko upravo, da blagovoli tüdi letos z izdatnejšov šumov izvršiti konči najhitrejše dele regulacije Müre. Prosimo pa Zednim tüdi,' da pri teh delaj vpošteva naše domače delavstvo, ki je jako siromaško i potrebno zaslüžka. Z regulacijov Müre bo tak napravle- na tüdi velka socijalna pomoč našemi lüdstvi, ki itak ne prosi bogzna kakših podpor, nego je najbole zadovolno, če si lehko kaj zaslüži s poštenim koristnim delom. Bačič Franc, član banskoga sveta Gornja Lendava. Prošnja za pomoč kmetom i kmečkim Občinam. V gornjem deli Slov. krajine Prebivalstvo nema živinozdravnika. Kmečko lüdstvo je dnes že jako siromaško, zato so za nje preveliki izdatki, če morejo iti iz gornjega dela Slovenske krajine v slüčaji potrebe i betega pri živini po živinozdravnika v Soboto. Zato vlüdno prosimo kr. bansko upravo, da blagovoli pomočti toj našoj potrebi s tem, da dobi gornji del Slov. krajine svojega živinozdravnika. Naše kmečko lüdstvo, posebno rojare, so nezadovolni s tem, da se prevažajo Včele iz drügih pokrajin k nam na pašo. Rojarje se Pritožüjejo, da navadno Včele, štere pripelajo rojarje od drügec k nam, ropajo roje domačih rojarov. Zato vlüdno prosim kr. bansko upravo, da blagovoli Prevažanje včel ne pašo v naše pokrajine omejiti. Z ednim prosim tüdi, da blago- voli kr. banska upi^va podeliti nešternim našim goričkim Občinam, štere so se močno zadužile zavolo zidanja šol, vekšo podporo ino narodi v tom pogledi vsestransko iti na roko. Vstajenje. Boječe, skoraj neslišno je poškalo na vrata, enkrat, dvakrat, Jože je skočil napol oblečen odpirat. — Prosim, küpite eno ali dve sliki ! — Samo po dinarju so! - Majhna, kakih osem let stara deklica v raztrgani obleki in bleda v obrazu je stala pred vrati in v tresočih se rokah držala razglednice. Jože jo je potegnil v sobo in jo posadil na stol. „Kakšne razglednice imaš? — pokaži !ˮ — Različne so! — Na tej je naslikana pomlad, tu je Jezus na križu, tu so piruhi, tu vstajenje. Po večini so velikonočne. „Jezus na križu, si rekla? — Daj sem!ˮ — Vzel ji je sliko iz rok in stopil k oknu. Bila je zelo nenavadna: Kristus na križu, levica je pribita na les, desnica pa se dotika glave človeka, ki kleči pod križem. Obraz Boga je nenavadne mil in prijazen, iz oči sije ljubezen, četudi je Čez vse obličje razlite globoka bolečina. Spodaj je zapisano: Zaupaj, Sinkó! — Tudi zate je tekla moja kri ! „Kje si dobila to sliko?ˮ — Naš Janko prinaša take slike iz mesta, da jih prodajamo: — Kruh moramo kupiti in zdravila, očka je bolan, mamo so pa pozimi odnesli na pokopališče.,. Dvajset dinarjev rabimo za zdravila! — Jože je nekaj časa gledal sliko, nato dekletce, potem je poiskal denarnico in stisnil v roko male prodajalke kovanca za dvajset dinarjev. „Na, tu imaš za sliko! — Drugič prinesi več in tudi drugačno !ˮ — Saj so zdaj vse vaše, gospod ! „Naj bo ! — Jaz vzamem samo to! — Druge lehko prodaš !ˮ — Odprl je vrata in gledal za njo, ko je odhajale po stopnicah. Potem je sedel na posteljo in vzel v roke razglednice. — Zaupaj, Sinkó ! — Tudi zate je tekle moja kri ! — „Tudi zame je tekla Njegove kri !ˮ — Zazrl se je v obraz trpečega Kristusa ... Tode od nekod je prihajal glas: — Zate ni tekla ta kri, nisi je vreden! — Osem let si taji! Boga, Kristusa, osem let si hodU mimo cerkve in niti pomisli! nisi, da je Bog v njej pričujoč, osem let si pljuval na kriš, osem let nisi bil pri maši, nisi moli!, nisi očistil svoje duše pri spovedi, nisi prejel Kristusa v svoje srce, zaničeval in sovraži! si tiste, ki so te opominjaii, zakopal si svojo dušo v večni ogenj, zato te Bog sovraži 1... Vrži to sliko proč; laže ti 1 — Zate ni poti iz prepada, v katerega si padel! Odloži! je sliko na nočno oma- GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Navnk za tretji reda sv. Frančiška je dnes tjeden, to je 18. aprila v Črensovcih po večernici. Večernice ob 2 vüri. Vojaški molitvenik naročite svojim sinom vojakom. Stane 13 Din. i ga Misijonska tiskarna naravnost pošle na naslov vašega vojaka, če toga naslov tiskarni naznanite. Naslov Misijonske tiskarne je: Groblje, p. Domžale. V tiskarni stane 12 Din. Regulacija Müre. Na prošnjo banskoga svetnika g. Klekla i g. Bajlec« je kr. banska uprava v Ljubljani dala sledeči odgovor g. Kleklni: Vašo spomenico od 20. febr. t. 1. s šterov naprošate, da bi se kembole pospešila regulacijska dela na Müri, je vzela kralevska banska uprava na znanje i jo bo vpoštevala, kda bodo na razpolago penezi. Kralevska banska uprava nameravle vzeti v bližnjoj bodočnosti vekše posojilo. Če se to posojilo dobi, se bo eden tao porabo za nadalüvanje pri regulaciji Müre, štero bo mogoče izvršiti celo prek Dolnje Bistrice. Vsakojački se pa bodo ta dela zvršila v bodočem proračunskom leti konči v dozdajšnjem obsegi. Kovačevci. Po smrti Gjergjek Jurija, širitela naših listov, je širitelstvo prevzeo pokojnoga sin, Janoš. Gda to poštüvanim naročnikom naznanimo, Želemo novomi širiteli prav obilen blagoslov iz Jezušovoga Srca, da celo ves spravi pod zastavo naših domačih listov. Regrutov Pozdrav. Hitro se nam približavle čas odhoda, to je 10. april. Da se pa regrutje ne oblatimo z brezmernim pijančüvanjon!, štero ne rodi nikaj dobroga, zato tovariši regrutje pazimo i pijmo samo telko, kelko je potrebno, da ne napravimo špota dragoj domačiji, štero zapüščamo. M. B. regrut Na podporo naših listov je poslala Horvat Vilma, Čakovec, 10D Bogplačaj! Naročnikom v Chicagi. Prosimo lepo, pošlite nam naročnino i gda jo pošlete, nam taki naznanite, po šteroj banki i keliko ste poslali. Dobili smo iz Zagreba potom „Opšte bankarsko drüštvoˮ ednok 100 Din., drü goč pa 120 Din. iz Chicage. Banka ne ve, što je poslao. Lepo prosimo, naznanite nam, šteri naročnik je poslao gornjo naročnino. Prosvetno drüštvo Stoga v Bogojini bo melo dne 18. aprila t. 1. ob 3 vüri popoldnevi redni občni zbor, s sledečim dnevnim redom: 1. Čtenje zapisnika zadnjega občnoga 11. aprila 1937. NOVINE 3 zbora. 2. Poročilo predsednika. 3. Poročilo tajnika. 4. Poročilo blagajnika. 5. Volitve. 6. Slučajnosti. Vabijo se vsi člani Prosvetnoga društva i sploh vsi, ki se zanimajo za prosveto, da se občnoga zbora vdeležijo. Nagla smrt. Gjörek Ivan, 76 let star možak iz D. Bistrice je v nedelo 4. aprila šo v Črensovce k meši. Med potjov pri šoli njemi je slabo prišlo i se naslono na plot, gde ga je možganska kap zadela. Spravili so ga na dom i v kratkom nato je vmro. Ne vemo ne dneva, ne vüre. Žižki. Zakonsko vernost sta si oblübila v soboto, 3. aprila našiva rojaka v Franciji, Škafar Daniel i Čurič Trezika. Naj jiva blagoslovi srce Jezušovo, ka ta breme zakonskoga stana lejko nosila, kak zdaj v tüjini, tak tüdi v domovini, gda se povrneta. Bodita srečniva. Trije zavarovalni agenti aretiran!. V sobočkom srezi so aretirali tri zavarovane agente zavolo suma, ka so vužigali, naj si spravijo kem-več sekulacij. Sodna Preiskava bo dognala, dali so krivci i keliko so krivi. Kobilje. Z velkim veseljom smo sprijali novico, da so nam prezvišeni püšpek dovolili, da bo vsako nedelo pri nas na Kobilji boža slüžba. Nedete nám je znova postanola den posvečeni Bogi, ar jo vsi sküpno z božov slüžbov obhajamo. Dobrovnik. Iz slüžbe je püščeni občinski tajnik g. Könye. Tajniške posle zvršavle dijak, Ritoc, ki se je v dvema mesecoma pokazao za jako sposobnoga občinskoga tajnika. Ne samo, da ma zahtevano izobrazbo, nego tüdi vemo opravla svoje delo. — Čüje se, da bodo 30. maja t. 1. v našoj občini volitve. Ogenj v strehovskom vrhi. Na velki četrtek zaran ob dvema vöroma nas je prebüdo naš mali zvon s svojim klenckanjom. Vsi vstanemo i prestrašeni gledamo, gde gori. Na našem bregi zaglednemo ogenj. Vsi z velkov silov bežimo na kraj nesreče. Gorelo je na najvišišem vrhi. Zato se je ogen vido na daleč okoli. Gorela je klet g. Berenjija, trgovca iz Dobrovnika. Sreča v nesreči je bila, da se je ogen ne povekšao. Tisto noč je dežüvalo i je veter pihao ta, gde je ne bilo kleti, inači bi lehko nastao velki ogen, ar so kleti edna poleg drüge. Ogen je povzročila hüdobna roka. osumlenca je orožništvo prijalo. Strehovci. Večkrat se po našoj vesi čüje po večeraj spevanje, bokše povedano zevanje. Vnogi mislijo, ka naša mladina tak slabo popeva. Ka bil pridejo iz drügih raznih krajov, stari i mladi, v naše gorice. Tam se znapijejo, ka njim je zadosta i tak ne vejo brezi spevanja i kričanja domo. — Na velki petek nas je za večno zapüstila v 60 leti Varga Klara. Njena düša se je preselila k pravičnomi sodniki po zaslüženo plačilo. Bila je dobra i pobožna krščenica i tretjerednica. Bila je jako gostolübna. Vsakšemi je rada pomagala i dala, ka je mogla. Pokojna je posebno svojo gostolübnost skažüvala gg. dühovnikom naše i tüdi drüge fare na naše vidovsko proščenje i ob drügih prilikaj. Malo pred smrtjov so jo obiskali z najsvetejšim stric preč. g. Varga Jožef, provizor pri Sv. Jürji. Sprevod je bio na velko soboto ob navzočnosti vnogo naroda. Naj počiva vu miri božem. Preč. g. Franc Povše so vmrli. Salezijanski duhovnik, spovednik v Martinišči v Soboti preč. g. Povše Franc so 6. t. m. mirno v Gospodi zaspali. Sprevod je bio 7. aprila i njihovo mrtvo telo so odpelali v Ljubljano. Njihovi spovedavanci se jih v molitvaj spominajo. Bog njim daj zaslüženo plačilo ! Delavski dom v Soboti. Novi delavski dom v Soboti že stoji i smo vsi delavci jako zahvalni vsem tistim, šteri so pripomogli, da je prišlo do zidave tak potrebne hiže za delavce. Kelko smo do zdaj delavci zmrzavali pa se močiti i si kvariti zdravje, gda smo čakati po blatnih sobočkih vulicah pred borzov dela, se ne da popisati. Zato smo se srčno razveselili, gda smo viditi, da se delavski dom, velka nova zidina, v istini začne zidati. Bar so Vnogi že od začetka gučati, da je vse Zidanje ne dobro premišleno, da je celi dom nikak vtopleni v zemli, zdaj pa je celo v pivnice že voda prišla, nego nam delavcom je bilo v glavnom za to, da bomo lehko na toplom i sühom, čakati, dokeč pred gospodi, šteri nas na delo jemlejo, na red ne pridemo. Vnogi so tüdi že od začetka gučati, da bo te delavski dom za vse drüge prvle postavleni, kak za delavce, nego tomi smo ne mogli vervati. Te dni pa v tom deždževnom vremeni s čüdov gledamo, da je v istini tak, da delavci v delavskom domi skoro najmenje mesta mamo. Mi samo gledamo, kak je to, da se na stotine nas delavcov mora stiskavali v dveh malih čakalnicaj, pri tom pa gledamo ograjeno celo velko okroglo plesišče za urad. Naj se. prostor zmenša, prosimo, na hasek delavstva pri obstoji primerne uradne sobe. Zato bi mi dalavci radi znati, što je pri zidanji toga delavskoga doma meo glavno reč i ali je te delavski dom zidani za nas delavce, ali ne. — Delavci. Prosvetnih drüštev predstave takse proste. Več let v novoj države so bile te predstave, če so se vršile za drüštva, takse proste. Sledkar se je pa ta ugodnost zbrisala i letno so naša prosvetna drüštva polmilijona Din. taks plačala. Zdaj je to bremen odvzeto drüštvam. Drüštvam se ne de trbelo brigati, z kem krijejo primenklaje i lejko prepotrebne misijonske, verske i drüge hasnovite reči naprejdavajo, igre pa samo tü i tam. Plemenita srca. Gjörfi Ladislav, mesar v Beltincih; je izročo nekše peneze Horvatič Rozaliji iz Hotize, da da bi je v določenom mesti prekdala. Ženska je po nepriliki zgübila te peneze i je z svojimi štale povrnoti, a mesar v to ne privolo. Najšeo je pa peneze Sreš Martin z Bratonec i je v celoti vrno Gjörfiji, ne pa šteo vzeti nikše nagrade za vrnitev penez, ar kak je pravo, je to njegova dužnost. Plemenita srca so ešče na sveti i sama sebe hvalijo z plemenitostjov. Politični shodi v beltinskoj fari so preminočo nedelo, 4. aprila v najlepšem redi potekli. Vdeležba v tom slabom vremeni je bila velika, v Beltincih 300, v Gančani 80 i v Dokležovji 100 lüdi. Narodni poslanec g. dr. Klar je govoro od naše notrašnje politike i od pridobitev za naš kraj, g. Kranjc Marko, tajnik JRZ. pa nam je pa razlagao razne pogodbe, sklenjene med našov državov i inostranstvom, keliko dobroga nam bodo prinašale. Oba govornika sta ženjao puno zadovolstva i odobravanja. Srečna fara i srečna mladina. V zadnjoj številki Novin je iz vrst beltinske fare i mladine bila objavlena lepa prošnja, naj bi se držale dühovne vaje. Srečna fara, ki ma takše vernike i takšo mladino, ta prošnja je zaistino do dna srca mogla razveseliti dobroga düšnoga pastira beltinskih farnikov. Iz srca bi si želeti vsi düšni pastiri naših far takše prošnje, pa je ne dobijo. Bar bi je kemprle dobiti. Kratki glasi. Devet smučarov mrtvih. Na Vüzemski pondelek je šla vekša sküpina mladencov na Storžič goro, ki leži nad Tržičom, da bi se po smučaj sankala dol v dolino, spadno je najmre veliki, sühi Sneg te dneve. Čeravno so mladence opominati, naj neido na gore, ar se sneg sipavle doli, ne so bogati i so se podati na nevarno sankanje. Zgodila se je velikanska nesreča: snežni plaz je zasipao devet mladencov, ki so najšli smrt pod težinov snega, šteri je do 50 metrov globoko zasipao. Starosta gasilcov mrtev. Turk Jožef, ki je bio do svoje bolezni starosta gasilcov v Sloveniji, je vmro v Ljubljani. Z velikov žalnov paradov je bio pokopan. Naj njemi sveti večna svetlost. 28 dece ma Mudrak Karol, Slovak, v Vogrskom Brodi na Moravskom. Od prve žene jih ma 11, od drüge pa 17. Pravi, da vsem že neve iména, a se vüpa, da de meo ešče pri 29 i 30 deteti očinsko veselje. Prle je tüdi mogo po sveti, da si pripravi krüh, zdaj je pa dobo slüžbo na občini. 132 lüdi se je vtopilo na jezeri Tianši na Kitajskom, ar je ladja bila preslaba i dosta potnikov vzela na krov. Tajniško poročilo za leto 1936. na plenarnem zasedanja srezkega kmetijskega odbora v Murski Soboti. Poljedelstvo. Precejšnje zanimanje je bilo jeseni za naküp semenskega žita, zlasti rži, ki je tako slabo obrodila. Žal, da banovina ni imela dovolj semena in je srez od naročenih 280 q le malo dobil. Podprla je pa kr. banska uprava nekoliko občine, ki so trpele Vsled toče in povodnji ter jim podelila brezplačno 70 q pšenice, 60 q rži in 20 q ajde za seme. Poleg tega je prispevala še Din. 3.000.- k nakupu 100 q semenskega žita, katerega je oskrbel SKO za priglašence, ki naročenega semena niso dobiti. Manj je bilo lani in letos zanimanja za Semenski krompir, ker ni bilo pomanjkanja tega. Tudi to leto je prispeval SKO k nakupu 5 trijerjev in 2 travniških bran ter k zgradbi 7 novih silosov. V celoti je sedaj v srezu 80 silosov ter je zadnje leto zanimanje nekoliko padlo, ker ni bilo tolikega pomanjkanja krme in bolj inicijativni so si jih že postaviti, vendar je tudi novih priglasil 10. (Dalje). Pošta. N. Š. Ljubljana. Poročilo od domače vesi sprejeli i je bomo vpoštevali. Poslano je lepo i pride na vrsto. — Serec M. Sobota. Miholič Štefani v Franciji spremenili naslov, na letos ešče nikaj ne plačao, duga je 72 Din, na letos. Na lani je vse plačano. — Gjergjek Janoš, Kovačevci. Tistih naročnikov, ki so za Marijin list samo 12 Din. plačali, nam pošlite iména. — Recek Josip, Martainville. Din 20 sprejeli. — Farič Franc, Tropovci. Daj nam glas, dali de meo Sukič tüdi v novom mesti Novine. Pošli naslov, plača naj Tebi, mi ga ne vemo terjati. — Podgorelec Terezija, Štrigova. Din 50 sprejeli za I. 1936, za letos je še dug. — Gjergjek Aleksander. Kovačevci 30. Gospodov naslov, za šteroga pitaš, je: Radna, p. Boštajn. C E N E. Živina. Kg na živo vago v dinaraj: Jünci debeli 4.50—4.75, poldebeli 3.75—4.25, biki za klanje 3.20—3.50, krave za klanje 3—4, plemenske krave 2.90—3.65, krave za kolbase 2—3.50, telice 3.70—5.60, teoci 6—7.50, praščiči 5.50—7.25, plemenski prasci 5—6 tjednov stari 70—110, 7—9 tjednov stari 120—130 Din. po falati. Konji 3000—8500 Din. Zrnje. 100 kg. y dinaraj: pšenica 200 do 165, žito 130—140, oves 110—120, kukorica 80—85, grah 250—260 Din. Banque S. Baruch et de, 11. Rue Auber U. PARIS - 9e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem. kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekoyne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Francija: št. 117-94, Paris; Holandija: št. 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznlce. 24-15 Malo posestvo (želarijo) na bližnjem Štajerskem, dobro urejeno in opremljeno s potrebnim inventarjem, proda takoj: Dr. J. ŽMAVC, MARIBOR, Vrtna ul. 9. Hranilnica in posojilnica v Radincih proda ob banovinski cesti blizu Gornje Radgone ležečo posestvo s hišo v izmeri 6 oralov. Pintarsko pomočnike (sodarske) sprejme pri prosti hrani, stanovanju in perilu FRAN REPIČ, sodar, Ljubljana, Trnovo. Nastop takoj. 2-1 Za spomlad! Manufakturno blago, srakice, nogavice i špecerijsko blago dobite najfalej v velikoj izbiri pri FERDO HORVAT, manufakturnoj i špecerijskoj trgovini BOGOJINA, Prekmurje- 2-1 Močne cinprane štale z vsemi predmeti kakti: dveri, straja itd. se po nisikoj ceni oda. Küpci lejko vsaki den poglednejo to poslopje v Bogojini št. 27 rico in se začel oblačiti. Iz žepa mu je padlo pismo. Pobral ga je. Mati je pisala pred dnevi... Veliki teden je, spomin Kristusovega trpljenja in smrti, spomin Njegovega vstajenja. Naj tudi v Tvoji duši Vstane novo življenje... Opravi še teden velikonočno spoved! Vsako leto mu je mati tako pisala za Veliko noč, pa se ni zmerni za njene besede. Živel je brez Boga, brez vsega, kar bi ga kdaj moglo Spomniti na dušo, na posmrtnost. Prebiral je knjige, sovražne Bogu in Cerkvi, v njegovem dnevniku so bile na prvem mestu zapisane revolucijonarne besede: Vera je opij za ljudstvo! Iz vsega njegovega govorjenja je vpilo neizmerno sovraštvo do Kristusa, do duhovnikov. In to osem let! Toda pred dnevi je stopil v cerkev. Nevihta ga je dobila na cesti, ni mogel drugam kot v cerkev. Bil je večer. Skoraj prazen je bil božji hram, pred oltarjem je mirno brlel večni posvet, ob spovednici je stalo nekaj žensk in dva moška. Velik križ je stal v stranskem oltarju, Kristus je više! na njem v skoraj naravni velikosti. In ta Kristus je z desno roko objemal glavo človeka, ki je klečal pod križem. In danes? Danes je Jože dobil prav tako sliko trpečega Boga, kako s križa deli ljubezen in usmiljenje... In tedaj so se utrgale od nekod besede: — Sinko, zaupaj! — Tudi zate je te- kla moje kri! Zunaj je sijalo toplo, pomladansko sonce, nad mestom je trepetal dan, veliki petek. Jože je stal pri oknu. Vse je bilo tiho, nikjer ni bilo čuti življenja, neka tesnoba se je prelivala skozi ozračje prav do njega, v njegovo sobo, segala v srce, v dušo. Po cesti mimo hiše so drveli avtomobili, ljudje so hiteti nekam z neznansko naglico, vsi mrki, vase zamišljeni. Jože ni videl ničesar, ni slišal ničesar, samo Kristus s križa, s sneto desno roko, mu je stal pred očmi, njegov neizmerno žalostni obraz, mehke, tople oči in na uho so mu bile besede: —Tudi zate je tekla moja kri! — Ne, zame ni tekla! — Laž je to! — je v mislih ugovarjal Jože, toda tih, neskončno ljübezniv glas mu je šepetal: ,,Veruj, Sinko! — Tudi zate!“ — Osem let sem sovraži! vse, kar je svetega... „Osem let si sovraži!, da boš ljubil tem bolj vroče večno.ˮ — Vsa raztrgana je moja duša in blatna----- „Toda v moji krvi se bo oprala, da bo bela, kot snegˮ. „Ne morem vstati več; onemogel sem v svojih grehihˮ. „Dvignil te bom iz nižav k sebi.ˮ „Ni sem vreden ljubezni božje in usmiljenjaˮ. „Kesaj se, sinko in očistil te bom!ˮ Kakor sladka melodija, so zvenelo besede, ušesom neslišne, srcu razumljive, mehka toplota se je pre-livala iz njih, objemala srce, ogrevati! dušo ... Zvonovi so zvoniti veselo, kot še nikoli. Sonce je vstajalo iz nevidne svoje postelje in pošilalo prve žarke skozi visoka cerkvena okna,s na koru so bučale orgije zmagovito peem vstajenja in zmage nad smrtjo. Skozi okna in na široko odprta vrata se je smejalo velikonočno jutro. Jože je klečal pred spovednico. Pot mu je lil s čela, tekel po licih in padal ná klečalnik. Spovednik je sedel naslonjen na rešetko, z roko na obrazu in poslušal izpoved. Zadnjikrat pri spovedi pred osmimi leti . . . In sedaj, po osmih letih! Jože je klečal pred obhajilno mizo. V njegovo srce je pravkar stopil Bog. Po osmih letih... Na glavnem oltarju stoji Kristus z banderom v roki, orgije bučijo, vsa cerkev poje: Kristus naš je vstat od smrti, razveseli se kristjani . . . Jožetova duša je vstala od smrti v novo življenje, vrgla se je v strasten objem vstalemu Kristusu, njegovo srce je tiskalo in pelo: Aleluja! — Aleluja! DM. 4 NOVINE 11. aprila 1937. Pisma naših iz tüjine. Pismo izseljenke, vračajoče se v Slov. krajino. Zdaj se Vam g. Vrednik prav srčno zahvalim za vse dobrote, štere sem sprejela od Vas po Vaši listaj, skoro skoz sedem let. Naj se vsaki izseljenec ravna po njih, gvüšno ne bo tak žalostnoga živlenja med našimi izseljenci, kak se vidi na več strani, brez izjeme med zakonskimi in nezakonskimi. Zakonski, naj bo mož ali žena, naj ne pozabi na vernost, štero je oblübo svojoj ženi, naj se ogiba grešne prilike kak pravi sv. pismo što „pogübelnost išče, v njej prejdeˮ; ja tak je i nikak nej inači. Strašno je, da mož zapüsti svojo ženo, i si vzeme eti oženjeno i mater troje drovne dece, štero sem vidla na lastne oči. Žalostno je to ali tak je. Na slednje, dragi izseljenci, poznani i nepoznani, bodite pošteni, ne pozabite na svoje dužnosti, štere vam vera nalaga, posebno pa ne svojih domačih, šterih oči so na vas obrnjene i želno čakajo pomoči od Vas. Če se toga držite, bodete srečni, si ohranite vero i lübezen do svoje rojstne hiže i se ednok veseli i srečni vrnete na svoj dom. Pesem pravi: Gorje, kdor nima doma, kdor ni nikjer sam svoj gospod, naj križem svet preroma, saj tujec je povsod! Še enkrat z Bogom lübe prijatelice, bodite pozdravlene, daljava nas bo skoro ločila, misli i srce bo večkrat pri Vas. ______ Izseljenka. Sarcey, 15. marca 1937. Vlč. g. urednik ! Hvalen bodi Jezuš Kristuš ! To je moj te prvi glas. Za temi božimi rečmi Vas najprle želem prav prisrčno pozdraviti, kak Vas dragi dühovni oča. Želem Vam, da bi se ešče mogli Vnogokrat včakati svojega dneva, goda sv. Jožefa. Resan ste nam vsem pravi dühovni oča. Vi se največ trüditi za nas, mislite i molite za nas. Kak jaz vidim, ste v dühi vsikdar znami : Oh dragi Bog, prosim Te, obdrži ešče toga slüžabnika vnogo let na zemli, ar nam je resan potreben, kak v zemelskom živlenji, a bole pa v dühovnom živlenji. Dosta lüdi poznam modrih i vničenih, ali kaj? Tej lüdje so samo za sebe, ne gledajo drügo, kak za svoj žep. Vas bi pa po pravici mogeo imenüvati: Oča sirot. Vi ste prvi, ki se za nas izseljence najbole brigate, to sem vido v Novinaj, kak ste se zavzeli na ban. zasedanji. Še enkrat Bog Vas živi, Jožef, to je moje prvo pismo Vam, i mislim, da nebo zadnje. — Cigan Jožef, Sarcey, domá iz Gančan. Mihalič Alojz, Cheyla-de, Vančaves: Teško je živlenje za nas, ki se steplemo po sveti za krühom. Kak Včele lečejo od cveta do cveta, tak tüdi mi mladina romamo z kraja v kraj. že štiri leta sem v Franciji i lehko povem, da sam malo dobroga vido, dosta pa slaboga. Naša ves šteje same katoličance, ali tej so hüjši kak Židovje: na vero dajo malo, na Boga pa ešče menje. Nas je več v tom kraji iz Slov. krajine, mi gda moremo, idemo v cerkev, domači pa skoro nikdar ne. Oštarije so pune, cerkev pa prazna. Navadne nedele je komaj devet lüdi pri meši, vekše svetke nekaj malo več. K spovedi idejo samo te, kda se ženijo. Dosta se jih da po necerkvenom zakopati. Moj vert tüdi pravi, ka njemi ne trbe popa, šteri bi te popevao, kda do drügi jokali. Dosta siromakov nema penez za krüh, ma pa 25 frankov za komunistično stranko. Tej komunisti nas žmetno gledajo i so veliki naši sovražniki. Gospodarje najmre raj vzemejo nas, ki pošteno delamo i smo ne predragi. V teh borbaj mislimo na naš domači kraj, ki je lepi za nas kak eden raj. Pozdravlam stariše, brate sestro, rodbino, poznance, prijatele, celo tišinske faro z g. plivanošom vred. Hozjan Rozina i Ana, St. Coulumb,luki: Lübive naše liste, neveve, kaj bi bilo z naj, če ne bi mele te liste. Komunizem se jako širi. Prosimo vas, podpirajte naše prizadevanje, da dobimo ednoga dühovnika iz Slov. krajino, ar je nama teško priti od nas v Pariz k spovedi. Vika Razlagova: Sirota Angela. Gorje mu kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora komur starše so v hladni grob dejali, kruha slüžit pa siroto dali ,* Mnogokrat se spomnim na siroto Angelo, posebno tako ob večérnih tihih urah, ko slonim pri odprtem oknu in je krog mene vse mirno ! Nekaj, kakor mehka poezija mlačnega pomladnega večera, mi zaveje pri spominu na njo, — v moji duši ! V duhu jo vidim pred seboj, otožno milega obraza, ki izraža le trpljenje in bolest, mlade duše, željne in hrepeneče po življenju in sreči. Angela je bila sirota že od svoje otroške dobe. Ni uživala tiste solnčne radosti in prostosti, kot jo uživa tisoče in tisoče otrok, ob strani skrbne mamice in očeta. In zakaj je bila ravno Angela tako nesrečna? Lahek je ta odgovor. Roka božja, odločüje najpravičneje meje našemu življenju! — Angeli je bilo šest let, njeni sestrici pa osem, ko jima je umrla mamica. Ali sta takrat slutili siroti, da je z njuno mamico leglo v prerani grob ljubeče srce, ki ga jima nemore nihče več nadomestiti na širnem svetu! Nedolžne otroške duše, edina sreča je to, da jim je prihranjena ta bridka bolest v tej zlati dobi, ko pa pride ura spoznanja, kaj je mati otroku, takrat občuti dvojno bolest sirota, ki ji je Odločeno iskati stariše na - pokopališču ! Imeli sta ubogi Siroti sedaj še samo očeta. Dobri in skrbni roditelj je ljubil svoja otroka, brezmejno in vdano. Hotel jima je nadomestovati še mater. S tiho žalostjo je zrl dan za dnem na nežna otroka in s skrbjo mislil na njuno bodočnost. Vedel je, da tudi on nebo dolgo, ker tudi on je nosil v sebi kal težke bolezni, ki je njegovi blagi ženi odprla prerani grob ! Njegova slutnja se je kmalu uresničila ! Ko je kopnel sneg in je zlato solnce začelo ogrevati zemljo, — se je poslavljal nesrečni oče od svojih sirot — za vedno! Zaprlo se je skrbno ljubeče oko, prenehalo je biti zlato srce, očeta rednika ! Tuja srca so vzela k sebi zapuščeni siroti, —tuja roka jima je začela rezati krűh!---------- Starejšo devetletno Angelino sestro je vzela k sebi premožna kmetska družina, — Angeli pa je bila odločena bridkejša usoda. Sprejeta je bila v neko sirotišnico, odkoder jo je odpeljal v sedmem letu trdosrčen človek k sebi na dom, ter jo vzel za svojo rejenko! Tako sem poznala siroto Angelo od njene najnežnejše dobe, živela sem v njeni bližini leta in leta ter imela priložnost opazovati do njenega zadnjega vzdihljaja njeno trpljenje in njeno mučeno življenje... Mož in žena, kjer je živela, sta bila že pristna in brez otrok. Imela sta nekaj polja in hišico, zato pa sta redila več živine, katero sta pozneje prodajala za drag denar. Trüdila sta se noč in dan z delom, z njima vred pa je mnogo trpela tudi Angela. Po naravi že itak slabotna, je morala opravljati vedno najtežja dela. Nikdar je nihče ni vpra- šal kako ji je ! Njeno plačilo je bilo grdo obrekovanje, s katerim sta jo napadala dan za dnem brezsrčna rednika ! Angela pa se ni tožila nikdar. Delala in trpela je tiho in vdano! Že njeno ime je pričalo, da biva v tem mladem telesa — angelska duša. Bog edini je zrl to nesrečno dušo, — Bog ji je pošilja! tolažbe in ji lajšal njeno gorje. Angelina čista duša je bila vedno zdrüžena z njim. Kako zaupno je zrlo njeno oko na podobo »Brezmadežna* v cerkvi, kako ji je tožila in razkrivala svoje gorje, je vedela samo ona! Oh tolikokrat mi je rekla. »Lahko trpim, saj mi Marija pomaga trpeti in nositi moj težki križ.“ Drhtel ji je glas in tresla se ji je roka, ko si je med pri-povedovanjem brisala solze, ki so ji polzele med prsti po obe bledi roki, proti tanki ubožni obleki! Zasmilila se mi je takrat v dno duše.------------ Ni pa trajalo dolgo najino prisrčno znanje ! V njenem šibkem telesu je pogajala prva kal, po stariših po-dedovana bolezen. Začela je slabeti, od dne do dne; kljub temu je delala z vsemi močmi, do zadnjega, dokler se ni vsa onemogla zgrudila! Delala je zunaj na polju, pri delu jo je napadla bolezen, napadel jo je hüd ka-šelj, njene ustnice so se porudečile. Ni imela več toliko moči, da bi se podala sama na dom! Dobri ljudje so se je usmilili. Dühovni očé ji je prinesel zadnje tolažbe. V tej njeni bolezni sem jo obiskala. Sobica, kjer je ležala na trdi postelji, je bila temna in nizka, da je bilo človeka groza bivati v njej 1 Sedla sem k njenemu zglavju, ter ji pogledal v obraz! Bil je bledinko-ščen, ljubeče in hvaležno me je pogledate. Dolgo sva se pogovarjali o preteklosti, ki je bite za njo polna tako bridkih spominov! Ker je želete obüditi spomine na njo še enkrat, ji tega nisem 'branila, čeprav jo je med govor jenjem vedno mučil hüd kašelj. Njene oči so bile venomer polne solza, zakaj, vedela je samo ona. S stisnje-nimi ustnicami in nemo bolestjo sem jo opazovala! Dva dni poznej je Angela mirno zaspala v naročju dobre sosede. Na njenih ustnicah je igral bolesten smehljaj kakor otroku, ki se po prestani kazni prvič ljubeče nasmehlja 1 Z než-nim cvetjem smo jo obsule njene so-vrstnice. Še isti večer, ko je mrak le-gei na zemljo, sem hitela še enkrat k Angeli na njen novi dom. Veter je maja! visoke vrhove žalujk, ter otresal belorudeče cvetove na grobovih. Po noči pa je nastala nevihta in pod mo-gočnimi sunki viharja so bili uničeni nežni cvetovi, ter pomešani med blatno zemljo. Dolgo sem stala zamišljena pri Angelinem grobu, mislite sem z bridko bolestjo na njo, in na njeno žalostno življenje. Saj je bite kakor štrti ovenjeni cvet, vsa njena mladost 1 A vera mi je pa odgovorite: Kaj je tu strtega, je v nebesih zravnanega! Kaj je tu revnega, je v nebesih boga-tega I Kaj je tu mrtvega, je v nebesih živegal Pač ni večjega darű, kot če koga Jezuš stori sebi podobnega in ga hitro k sebi pokliče na brezmerno plačilo. Novina izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.