Ti mi srca-si vzpomlad.
/iSkozi ökno dan na dan
Tjà v naravo pogled njeni,
fAli vedno le zamän
Jaz vzpomladi pričakujem.
Ni že drobnih pevek ptic, Ki radost v srcé bi lile. Iv rasnobojnih ne cvetic, Ki okó bi vzradostile —
Tóda tožno ni srcé,
— Tožno pač zakaj bi bilo ! ? Ako tebi, dete, lé
Zrém v obličje nežno milo.
Ti jedini, srček zlat,
Vir si meni rajske sreče, Ti mi srca si vzpomlad, . Ti ljubezni vzor goreče 1 —
Srečnih ti deti njih let
Naj nebés Vladàr prisódi, In spomin na srečo svet V srcu neskaljén ti bódi !
ČASOPISS PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 5.	V Ljubljani, 1. maja 1892.	Leto XXII.
-—•-•< 74 **•— Skrivnostni zvonček.
^	(Spodnje-Štajerska pripovedka, zap. Podkrimski.)
aia zelenem hribeu, malo ur hoda proti jugu od Ptuja na slovenskem Šta-jlaljerskem, stoji dvostolpna cerkev sv. Barbare v Halozah.
Bilo je pred mnogimi leti. — Prekrasna vigred seje povrnila zopet v dežel in ovila vso naravo v prijetno dehtečo, zeleno pisano krilo. Milejše sapice so jele prepihavati in raznaš3ti opojno vonjavo dehtečih vijolic ter se poigravati z zvončki, trobenticami in potočnicami. Brzi potoki so se podili raz gričev, ki se vrsté mej Mariborom in Ptujem, tj» doli v deročo Dravo. Orači in sejači so imeli na polji zopet polne roke dela, po travnicih so trosile ročne dekle, a vinogradniki so okopavali v vinogradih skrbno obrezano trsje.
A zakaj neki postaja kmetič za svojim oralom (plugom)? — Kaj neki posluša vinogradnik tako pozorno ? — Srebrnočist glas zvončka se je zamolklo razlegal tja preko polja in travnikov, da se je orač začuden vprašal: „Kje zvoni to? — Po-póludne vender ni maše pri sv. Barbari!" —
„Cerkvica stoji na desnej strani, a glas prihaja od leve!" dejal je vinogradnik čudeč se.
A zvonček je pel dalje, — slišati ga je bilo zdaj blizu, zdaj daleč, prav do večera. Sivolasi starčki, ki so na klopi pred hišami sede zrli za zahajajočim solncem, menili so, da čujejo vže svoj mrtvaški zvon; bolnim ženicam, ki so pokašljevale v posteljah, bilo je to zvonjenje britka rana za njih bolno srcé in otroci v zibelkah so pozabili na svoje igrače ter zamaknjeni poslušali ta mili glas skrivnostnega zvončka.
-— Kaj neki pomeni to?! — popraševali so ljudje drug druzega vsi izvan sebe; a nihče jim nI znal raztolmačiti tega čudnega dogodka.
—	Pojdimo za glasom, da vidimo sami! — dejali so gospod župnik in takòj se jim je pridružila tolpa mož in mladeničev. Šli so torej preko travnikov tjà gori v gozd ; vodnik jim je bil glas zvoučkov. Vedno razločneje in vedno bliže je bilo slišati zvonenje. In ko so prišli do širokovejnatega, starega hrasta, postalo je zvonenje tako močno in slovesno, kakor bi vabili velikonočni zvonovi k prazniku vstajenja. In če so šli nekoliko proč od hrasta, zvonilo je bolj tiho in žalostneje.
—	Tukaj mora biti, — dejali so župnik in jeli brskati sè svojo palico po kupu listja, kije ležalo pod hrastom. Nakrat — glej! — človeška roka— telò — bledo lice z globoko rano na čelu. Strjena kri se jo še držala sivih las umorjenega človeka.
„Hudobneži so umorili tega starčka" — dejali so župnik; njegovo telò si želi počivati v blagoslovljenej zemlji, zato nas je priklical tù sem nevidni zvonček. Molimo za dušo nesrečnikovo!" — In molili so glasno in pobožno. Potem so napravili možje iz hrastovih vej nosilnice, položili gori mrtvo truplo ter je tiho odnesli na pokopališče pri sv. Barbari. Tički so zapeli na drevji svoje pesence o vstajenji; njih petje pa je spremljalo tiho zvonenje skrivnostnega zvončka. In ko so položili telò v hladni grob ter je zadnja gruda zemlje padla na gomilo, teditj že jedenkrat zapòje zvonček tam v gozdu glasno in veličastno, potem pa utihne za vselej. —■

Ob strijčevem grobu.
JCred nekoliko tedni sem se peljal na Koroško obiskat strijea; a našel ga ÜK^Snisem več mej živimi. Ljudje so mi pripovedovali, da ga vže nad pol leta krije hladna zemlja. Pokazali so mi tudi njegov grob. —
Mislite si, otroci ljubi, kako bridko mi je bilo prt srci, ko sem stal ob strijčevem grobu. Se misliti si nisem mogel, da je to mojega ljubega strijea grob, da je on sploh moral umreti. — On, ki je bil tako učen in tako plemenita duša I —
Podoba za podobo so
se vrstile pred mojimi očmi ondò ob strijčevem grobu. Vse te podobe so bile
pravi posnetki strij-čevega življenja in vsaka je bila lepša od druge. — Vender jedna teh podob, otroci ljubi, ostala mi je ves čas mojega
življenja v spominu. Samstrijcmi
jo je po večkrat narisal: pripovedoval mi je namreč, kako je on postal iz ubožnega kmečkega otroka takó
imovit in učeugospod. — Povedati vam moram mimogrede, da je bil moj strijc obče spoštovan duhovni pastir na Koroškem. — Ta podoba se je vtisnila najglobokeje v moje sred. Poslušajte
torej, povedati vam hočem vse tako, kakor je meni strijc sam pripovedoval. Pripovedoval mi je takó-le:
„Ko sem izpolnil šesto leto svoje dóbe, moral sem vže v našo domačo učilnico. Kakor je še danes večina učilnic na kmetih, bila je tudi naša le jednoraz-rednica. To leto sem se zelò priduo učil in hvalili so me mojim starišem ne samó gospod učitelj nego tudi gospod župnik, ki so po večkrat prišli v našo hišo. Kadar koli so prišli, bilo je pri nas vse nekako praznično. Oče in mati sta se preoblekla v lepšo obleko, in moja sestra Rozika je vselej pripravila kaj boljšega za kosilo. Tudi moj bratec Tonček je bil ob prihodu gospođa župnika vselej mirnejši nego li drugelrati.
Tako je bilo ob koncu šolskega leta. V učilnici sem se mej vsemi drugimi najbolje odlikoval. Zatorej mi vzemó gospod učitelj — ne vem kako bi dejal, ali
navlašč ali -pa res niso imeli papirja — pločico ter napišejo nanjo s črtalnikom nekaj pohvalnih * besed. — Veselo hitim po končanem pouku domóv. Planem v sobo — in glej l gospod župnik sedè za mizo, njim nasproti mati in oče z malim Tončkom v naročji. Vsi me strmeč pogledajo; celò sestra, ki je ravno z jedjo stopila v sobo, tfstraši se mojega nenavadnega veselja. Hitro stopim k očetu in jim pokažem pločieo. Oče čitajo in se ne morejo dosti načuditi učiteljevej pohvali. Polože svojo desnieo na mojo ramo in rekó:
„Lojzek, le takó priden ostani! Učitelj te imajo zelò radi in ravno tukaj-le mi priporočajo, naj te dam v mesto. Storila bodeva z materjo vse, kolikor bode mogoče". . . Tudi mati, ki 90 me izza očetove rame opazovali, pritrdijo veselo tem. besedam. Dolgo so molčali gospod župuik in z lica se jim je bralo, da so nekaj premišljevali. Naposled me pokličejo k sebi. pogladijomi čelo. prijazno se nasmehnejo ter rekó: „Bistro glavico imaš, bistro, Lojzek moj ljubi! to sem tndi vže jaz izpožnal. — Škoda bi bilo zate, če bi moral domi ostati. •— Nu, pa nič se ne boj ! Dokler mi ljubi Bog ohrani življenje, storiti hočem vse potrebno.za tebe. — Se to jesen moraš v mesto.
Solzé hvaležnosti so porosile moje mlado lice in župnikovo koleno, kamor sem ganjon skril svoj obraz. —
Oče in mati sta se tega zelò razveselila in se z menój vred zahvalila gospodu župniku za toliko dobroto.
In jaz sem takrat trdno sklenil, da se hočem pridno učiti in jedenkrat poslati tako dobrotljiv in prijazen gospod, kakor so bili naš gospod župnik . . .
In ako se zdaj — pristavil je še moj strije—spominjam svoje davne mladosti, pripoznati moram, da mi nikoli ni bilo žal, da sem se ravnal po besedah našega prvega pesnika, ki pravi:
Jablane, hruške Cepi v mladosti
In druge cepé	Za stare zobé ! —	—(—.
m
Slika.
'testo ob sliki na steni	Vzpómlad, veselje otrok»,
Moje okó se mudi,	Ovela mu v srci krasnó,
čudim krasoti se njeni,	Ko je umetnika roka
V prešle zatapljam se dni	. . . Lice naslikala t<5.
Znano mi dobro je lice,	Kar je kdaj bilo — umrlo,
Zroč iz okvira na-rač;	Slika še priča sedàj:
Mnoge ŠepeČe-pravljice,	Dete nedolžno je zrlo Mnoge mi vzbuja željć. V sreče in nMosti raj.
V sliko okó se upira,
V sanje utapljam se jaz : Närne se s stene ozira — Moje mladosti obraz! . . .

— •♦< 77 *»«— Iz naše vasice.
(Pišo Janko Barle.)
c me oe moti spomin, povedal sem vam vže, da je naslonjena naša vasica ■j^Jäjjna prijazen hfllmec, s katerega se ponosno ozira doli po malej ravnini, sredi katere se lesketi vijugasta. Kolpa, meječ nas od sosednje Hrvatske. O jej, lepó je v našej vasici, lepó, vender tako lepó ni bilo nikdar, kakor tedàj, ko se je vračala k nam gorka vzpomlad.
Poprej nego-li drugod je odgnalo zlato solnčece belega sneženega strijca, poprej nego-li drugod so zatrobile v našej vasici rumene trobentice, zazvonili beli zvončki in pomolile svoje-glavice pisane katarinčice. Zopet se je oblekla vas v belo odejo a to ni bila mrzla snežena obleka, katera zamori vse življenje, nè, to je bilo belo in rdečkasto cvetje sadnega drevja, izmej katerega so gledale bele stene hièic ali pa z maliora obraseue slamnate strehe. Drobni, nežni cvetovi, kakeršnih bi ne mogli napraviti niti angeljci božji, s katerimi so se posule jablane, črešoje, breskve, èeèplje in hruške, razprostirale so po vasi ugodno vonjavo in svežost; če si bil pod njimi, stresla so ti drevesa k pozdravu z vejicami in te posula z belimi zvezdicami — in kakor zamaknjen si posluša! óno tiho godbo, katera je odmevala gori mej njimi. Di, dà, nikar se ne čudite, bilo je veselo na ónib vejicah. Zbrala se je o n dii lepa družbica godcev. Kdo bi preštel hitre čebelice, katere so godle jedna na citre, druga na gosli in letale od cveta do cveta, kakor da bi morale vsakemu pokazati svojo umeteljnost. Tirkasti čmrlj je privlekel sè seboj mogočni „bajs" in zložno prilaga! veselim čebelicam. Hm. in drugi godci? Saj vseh niti po imenu ne poznani, le toliko vem, da jim ni bila godba na sramoto. Ta je godei bolj tenko, drugi bolj debelo, a tretji je mahal s krili kakor bi tolkel po turškem bobnu. Nù — in óni rumeni metuljček, kateri je le skrivnostno šepetal in pobožal s svojimi tipalnicami vsak cvetek, kaj —da njega pozabim? To je bilo drugačno življenje, kakor pa po zimi, ko je bilo vse mrtvo,' vse ledeno.
Za cvetjem so se prikazali listki in v dveh, treh dneh je bilo vse zeleno. Na ledini je zginila óna suha trava, pokazala se je druga zelena, bil je zelen hólm nad vasjo, zelen je bil gozd, ozelenele so bližnje gore. Kdo bi se ne veselil tej izpremembi? In veselilo se je je vse, kar koli živi!
Ljudje so veselo hiteli ua polje iu v vinograde, pastirji so gonili živino na polje, a mi otroci smo skakali po vasi in po vrtóh, nabirajo 'cvetic in prepevajo svoje otročje pésence. Vrabci so glasno čivkajo nosili slamo, perje in drobne vejice v svoja gnezda, okrog zvonika so krožile postólke in ni dolgo trajalo, da je za-gostolel slavček v grmu svojo milo pesenco. Nii, in ko se je oglasil slavec, tedàj je bil tù tudi mejnik, lepi cvetoči majnik. —
Ves majnik se mi je zdel kakor prazuik. Na vse zgodaj so se oglasili zvonovi in nas vabili v vaško cerkvico. Drugače nismo bili mi otroci mej ónimi, katere seganja petelinovo petje iz gorke posteljice in radi smo malo pospančkali, ali tedàj.je bilo vse drugače. Kar nadležni smo bili našej dobrej materi in tiščali v njo, da nas čim preje opravi, umije in počeše. A ko smo bili urejeni, odhiteli
smo v cerkvico tjà pred Marijin oltarček. Vže prejšnjega dne smo nabrali v gozdu dišečih šmarijnic, utrgali v grmovji beli zimoles, pridružili jima plavih potočnic in tako naredili darček našej dobrej nebeškej materi. To smo se naučili od svoje dobre babice, Bog jej daj večni mir in pokoj, dobra ženica je bila, katera nam je po večkrat pripovedovala, kako ljubo je Mariji in njenemu svetemu detetu Je-zušku, če ridi, da jej prinašajo otroci dišečih cvetic. In, da-si je bil na onem malem postranskem oltarčku, v katerem je bila stara podoba naše nebeške kraljice cvet pri cvetu, vender se je našlo mesto tudi za naše šopke. Položili smo jih nekako resno tjàkaj, a ko smo pozneje pogledali na óno staro podobo, zazdelo se nam je, da so očesca ljubega Jezuška kar v nas obrnjena in se mu ziblje okoli usten sladäk posmeh, češ, dobro ste storili, ljubim vas, ker ste dobri in nedolžni, le še dalje ostanite taki. Hm, in kdo bi mogel reči, da ni Jezuščku všeč, če otroci časte njegovo sveto Mater?
Zabučale so orgije in oglasila se je pobožna Marijina pesen. Morda vže, da je bilo mkemu ugodno v srci, ker ga ni bilo, kateri bi ne bil odprl svojih ust Mariji v slavo. Pelo je vse mlado in staro, moško in žensko in vseh glasovi so se strinjali v veličasten slavospev.
„Oj Marija naša mati
Bila si in boš nam ti" — — —
peli smo in vsak je čutil, da je ni boljše in skrbnejše matere od Kraljice meseca majnika.
Tako je bilo prvi dan, tako drugi, in prej nego smo. si mislili in želeti, prispel je zadnji dan meseca majnika. Zelò težko smo se poslovili od njega in mu naročali pri slovesu, da 'skoraj zopet pride. In prišel je, evo ga zopet pri nas ! Prijatelji moji, saj nam je obilo cvetja prinesla cvetoča vzpomlàd, berimo ga, nesimo ga tjà na Marijni oltarček. Nù, ne samo šopke in cvetje, tudi svoja srčeea ponesimo. njih bode še bolj vesela Kraljica majnikova. Naša srčeca jej darujmo, pa kaj bi jej darovali, saj so vže davno njena. Ali morda nè?
Naš strijček.
JJgWtanoval je nà jednej strani ceste, mi na drngej. Res mu je vže bilo lice f^SjSnagubano, res je imel dolgo sivo brado in veliko brke, a vender se ga nismo bali mi otroci. Kadar ni bilo njega pri nàs. bili smo pa mi pri njsm. Ej, saj nas je pa tudi ljubil naš strijček! To je bilo skakanja, kadar smo smeli ž njim na izprehod, a to je bilo vsaki dan, če je bilo le ugodno vreme. Jeden mu je prinesel debelo okovano palico, drugi malo čuden, starodaven plašč, tretji široki klobuk in hajdi v naravo božjo. In ko smo bili na prostem, bil je, kakor da bi bil postal tudi on nam jednak. Lovili smo se ondù in igrali ua travniku, a ko je bilo tega vže dosti, vrnili smo se zopet počasi domóv, ker je bil vže star mož naš dobri strijček.
Po zimi je bilo drugače. Takrat so prenehali izprehodi, naš strijček je sedel po ves božji dan v svojej gorkej čumnati, premetaval velike knjige in pušil tobak. Nii, ko smo prišli otroci k njemu, takrat nam je jel kaj pripovedovati. Saj je tudi imel kaj, hodil je mnogo po svetu in bil celo onkraj morja. Razprostrl je takrat pred nami velike zemljevide, katerih mi niti prav razumeli nismo. Iskali smo, iskali v njih našo vasieo, ali našli je msmo, le glavno mesto naše dežele je bilo zaznamovano s črno pičico. To je vender preveč, da niso zaznamovali naše vasice, mislili smo si. Kaj pa vender mislijo ti gospodje, kaj smo mil Strijček je pa vlekel po zemljevidu s paličico in nam kazal, kje je on vse bil. Takrat smo otroci spoznali, da je bil strijček daleč, daleč, in še bolje smo ga spoštovali. Nù, od onod, kjer bi imela biti naša vasica po mnenji našega strijčka, bilo je do glavnega mesta komaj toliko, kolikor je muha dolga in vender se pride tjà komaj v dveh dneh, a do tam, kjer je bil strijček, bilo je nekoliko pedi, se ve, da naših, pa recite, da ni bil naš strijček daleč? Pripovedoval nam je o brezkončnem morji, o velikih mestih, o hitrih ladijah, a mi smo ga poslušali z odprtimi ušesi in usti. Vsi smo želeli jedenkrat tjà, kjer je bil naš dobri strijček.
Miuulo je moje veselo življenje, ko sem moral po želji roditeljev v mestno šolo. Težko sem se ločil od starišev in doma* težko od starega strijčka. Smijal se mi je dobri strijček in dejal — pojdi, pojdi, postaneš še kdaj gospod, in potlej bodeš tudi ti lahko popotoval, kakor sera popotoval jaz, to se zna, da tvojega strijčka takrat ue bode več na svetu ! To rekši. podaril mi je v spomin lepo knjigo s podobami. Otišel sem jokajoč se in si mislil, da ne bodem nikdar več videl svojega strijčka. Kadar koli sem utegnil, pregledoval s«m v mestu ono knjigo s podobami in se spominjal nanj. Vender dobil sem ga še mnogokrat zdravega in veselega, ko sem se vračeval iz mesta na počitnice, le brada mu je še bolj posivela. Zdaj sem njegova pripovedovanja še raje poslušal, saj sera ga bolje razumel. Učil sem se v mestu tudi o onera, o čemer rai je strijček pripovedoval. In zopet sera se vrnil v mesto in zopet prišel na počitnice, a našel nisem več dobrega svojega strijčka----Spisal P. V—y.
Veverica in volk.
(Basen.)
läiReverica je skakala z vejice na vejico in padla na spečega volka. Volk poskoči in jo hoče snesti. Veverica prosi: „Izpusti me!" — Volk reče: „Dobro, jaz te izpustim, samó povej mi, zakaj ste veverice takó vesele. Meni vselej mrzi, ko vas gledani na vrhu dreves veselo se igrati in skakati." — Veverica reče: „Pusti me poprej na drevo, z drevesa ti hočem vse povedati, a tukaj se te bojim. Volk jo izpusti, veverica spleza na drevo iu reče volku : „Tebi zato mrzi, ker si hudoben ; a veverice smo zato vesele, ker smo dobre iu ne storimo uikomur zla!
(Iz ruščine jirel. Ant. Jaklič.)
—•♦< 80 >»•— Iz narodne torbe.
(Priobčuje Janko Barle.)
I.
uznarjev Jaka, spoštovan občinski sluga, bil je širokoustnež, da malo takih. Posebno tisto je znal tisto, bahati'se, kako dobro on vsaki dan jé. Hm, smijali so se mu ljudje in si mislili svoje, saj so znali, da njegova služba ni ravno tako mastna, da bi mogel vsaki dan kaj dobrega jesti. Nekoč se je pa sam sebo še posebno urezal. V nedeljo popóludne po kosilu je bilo, ko je prišel tja pod vaško lipo in dejal: „Ha, danes sem pa obiral tako piščo, da vže sto vlaških bet ne takega!" — „„Ali ni imelo to tvoje pišče kostij!"" — posekal ga je Žrjavov Andrej in mu pokazal na srajco, kjer mu je viselo nekaj odpadkov kisle repe. Gromovit smeh je bil Jaki najboljša nagrada za njegovo bahanje.
n.
To se zna, da tega ne veste, kako je rekla Stržinarjeva Meta Bulovčcvej kozi: kuma? čakajto, kako je vže bilo? Di, dà, takòj vam povem. Proti večeru je bilo, ko je ušla staremu Iiuloveil koza iz hleva in obirala grah na Koželjevih gredah. Stržinarjeva Meta je nosila ravno onód vrečo iz mlina: malo mračno je vže bilo, a vrhu tega sirota vže tako slabo vidi, pa" je mislila, da stara Koželjka obira grah.
—	Ej kuma, k^j obirate grah? — ogovorila jo je prijazno.
—	Bekekekć! — oglasila se je koza na gredàh.
—	Lej grdóba, kaj si ti? — odgovorila je Meta in šla nejevoljno dalje.
. Materina molitev.
Obmolkne . . . Tiho noč v naravi
Le mòti še šepet peres; Ko dalje moli še iskréno,
Zazibljje v sèn jo sel nebés . . .
Ko izza gòre vstane jutro —
Krvavo — rdfeč je solnca flój — Pri póstelji sediš mi mati,
A mrtev v njej otrok je — tvoj ! —
Iu močijo jej lice sólze,
III v Bòga vdaua kliče zdaj : „Oj, mòli ziime. sinek, góri,
Da kdàj za tabo pridem v raj ! " — PotJ. Vitalis.
zibelki vsela se je mati, V nj^j dete spi sladkó — mimò, In angelj — viruh svoja krila Razstrl nad njim je v hlad mehko.
Nató pripògne glavo inati,
Kjer drago spava jej srcé, Poljubi mu veselo čelo, In milo se smehljaje dč:
„Na nebu gòri, Bog dobrotni,
Ki oče si za vse skrbeč, 0 čuj ponižno prošnjo mòjo,
Dodèli njemu — srečo sreč!" —
Lepa knjiga.
jlažek bere, z glavo kima, Blažek lepo knjigo ima 0 junakih, da ni takih. 0 vojakih korenjakih. In ko bere, lepa knjiga Hrabrost v prsili mu zažiga: „Za vojsko si meč opašem, Meč opašem, v svet pojasem, Tjà, kjer zjutraj solnce vstaja, Kjer o mraku spat prihaja . . Na vojskó, na boj krvavi ! Šlćm se bliska mi na glavi, Belec moj pod mano prha, Belec prha,, meč se krha, Ko v sovražni gneči jaham In po glavah ljuto maham. Sredi polja, vrhu gričev, Glej, vse polno je mrličev; V zraku vije se zastàva, Vojska kliče naša: SMva!"
Blažek bere, Blažek vpije, Z roko maha, z nogo bije, Ves navdušen z glavo kima, Saj prelepo knjigo ima! Ali ko se najbolj gldsi, Kdo se bliža mu počasi? Bliže stopa kozel, bliže, Glavo klanja niže, niže, Blažek kima in razgraja — Kaj Ii, menda mu nagaja? Kozel skoči, dobro pahne, Z bruna Blažek k tlòm omahne, Zgoraj noge, spodaj glava — Dobro, da je mehka trava!
Lepo knjigo Blažek ima, Naj jo ima, zdaj ne kima, Zdaj o bóji več ne sanja, Zdaj mu ni do tega branja; Zdaj mu ni do bitve vroče, Zdaj sedi na tleh in — joče!

Ižanske pripovedke.
(Pise Fr. d. PodkrimsW.) 5. Grofica Hudournim.
Jin, na katerem stoji rudečebarvana cerkvica sv. Gregorja, prevzetne in hudobne grofice Hudouruice. Vež vrtnarjev je vedno sktbeio, da so bile gredice okolo gradu z najlepšimi in najbolj dehtečimi cveticami nasajene, da so bili potje mej njimi snažni in z belim peskom posuti in drevesa v dolgih vrstah pravočasno obrezana in osnažena mahn, lišajev in mešičkov. V jeseni pa je viselo po vejah najukusuejše ovočje v vsej ižanskej okolici.
Ko je nokega dne prijezdila ošabna grofica s sprehoda blizu gradu, prišel je slučajno mimo ižansk kmet. Hudonruica je izpustila navlašć iz roke kratek bič na tla, da bi skušala boječega kmeta. Kmetič. ki je obstal odkrit ob poti, sklouil se je naglo po biču ter ga podal grofici. A ta je švignila kmeta z bičem preko lica, kričeč nanj: „Kmetavs, poklekni, kadar si pred svojo gospo!" —
S krvavim obrazom se je skril kmet za prvo drevo, a Hudournica je hotela odjezditi na grajsko dvorišče. Tu ugleda grofica na kamenitej klopi tik vrat moža, širokih pleč, a bolj nizke postave. Nad očmi, ki so se mu nekako čudno blestele, imel je goste, štrleče obrvi a na prsi tnu je padala dolga, zelenkasta brada. Pokrivalo mu je bilo spleteno iz bičja, a obleka zelena kakor mah, ki porašča skalovje. Tik njega ob zidu je slonela grčava, težka gorjača.
Ko je prijezdila Hudournica do vrat, vstal je ta čudak in jo poprosil za milostinjo.
„Izpred oči, smrdljivi berači" — zaupila je Hudournica.
„Vsaj kosec kruha, prosim, plemenita gospa!" — moledoval je starec. „Glad in žeja me mučita grozno."
„Proč od todi! — če si gladen, nažri se žab; če si žejen, nalòkftj se mlake tam-le doli!" — rohnela je grofica in skokoma odjezdila v grad. Neznanec pa jo vstal in njegovo sključeno telo je vzraslo v hipu v velikana. Preteče je dvignil pest in iskrečih očij zavpil: „0, le počakaj! Kmalu ti prinesem žab in mlake črez mero preveč! Pomnila bodeš, kdaj si pognala krimskega moža!"---
Ves ta dogodek je videl óni kmet skrit za drevesom. Ko je čul, kdo je strašni dolgobradec, od strahu se ni mogel niti ganiti z mesta. Kar stopi predenj sam — krimski mož ter ga prijazno nagovori: „Ne boj se me! Kmetom sem vedno dober prijatelj. Naročim ti pa, da priđeš z vozom na kresni večer pred ledeno jamo tam gflri, vže veš kje? Pa nikar ne pozabi!" — To rekši, izgine v gozd a kmet hiti domóv. —
Minulo je nekaj tednov; kmet je bil vže pozabil na naročilo. Še le, ko so se bili zasvetili kresovi po bližnjih gorah, spomnil se je svoje dolžnosti. Hitro napreže vole in hiti k ledenej jami. Ondii ga je starec vže pričakoval : poleg njega pa je stala velikanska kad, iz katere se je zelò kadilo.
„To kad mi naložil" — reče mu krimski mož; „pripravil sem v njej nekoliko megle za Hudournico."
- od dobravškim hribo i stal je nekdaj grad
Kmet vzdiguje kad, napenja se in muči, — aH niti premakniti je ne more. Kosmatinec se mu nasmeje, zgrabi kad in jo postavi na voz kakor kak prazen lonec. Kmetic požene — voz se ne gane. Krimski mož porine voz in kolesa drče naglo dalje.
Nebó se je začelo oblačiti in veter je postajal vsak trenotek močnejši. Vže sta bila blizu gradu, ko je nehal krimski mož porivati voz in vola sta zopet obstala. Kmet misleč, da sta se vola polčnila, prime jednega za rog, da bi ga pognal, a glej čudo I — rog mu obtiči v roki.
„Spravi ga!" — de mn bradač; „prinesel ti bode srečo."
Nebó seje v tem popolnoma stemflo; jtfmòlkeì grom se je zaslišal iz daljave in žareči bliski so siknili sem ter tja. mej oblaci, — Prišla sta pod grad,
„Izprezi! Voz dobiš jutri," — reče mu krimski mož. Kmet se ni mudil, nego podil je domóv vole, kakor bi mu gorelo pod petami. Ko je segel po rogu, glej! •— v naročje se mu vsuje polno svetlih zlatov.
A zunaj nastane grózen vihar — blisk za bliskom — tresk za treskom; nenadoma postane svetlo kakor po dnevi. Ko stopi kmet k oknu, vidi grad v plamenu, ki se širi in širi.
Tu se odpró vrata in v kočo stopi — Hudournica.
„Vrag vzemi grad!" — pravi ošabno gledajoča skozi okno. „V kletih hranim še zlatov dovolj, da sezidam še deset takih gradov." —• Nenadoma pa oblcdi,
omahne in se zgrudi mrtva. Skozi okno se porogljivo zasmeje krimski mož.--
Ko je napočilo jutro, ni bilo močnega gradu nikjer več. Vso dolino pa pokriva še danes velikanska mlaka, po katerej se podi drhal ostudnih žab in drugih golaznij.
Pripovedka o Pilatu in njegovih cveticah.
IRj/fMnulo je vže nad 1850 let, kar se je izprehajal ob virvaldštetskem jezeru njvlflnek tujec imenitnega stanu. Tuja obleka iz tirskega škrlata, zlat pas na čelu, velik prstan na roci pričali so, da je to imeniten mogotec rimskega cesarstva. Strah in obup mu ne dasta mirü ne pokoja, odkar je zaradi prijaznosti cesarjeve v smrt obsodil najnedolžnejšega in najblažjega izmej ljudij. Ta tujec iz jutrovih krajev je nesrečni Pilat, ki išče mirti in pokoja sredi prelepih domačih gori.
Ko je najsvetejši izmej ljudij, krvaveč iz tisoč ran, pravi mož bolečin, stal pred Pilatom, takrat je od sočutja prevzet zaklieal ta krivični sodnik: „Kakšen človek!" In ko je vender iz strahu pred ljudstvom iu cesarjem obsodil ga v smrt, padla je kapljica Jezusove krvi na pravo nogo Pilatovo, ki je bila samó s podplatom obuta. Niti draga mazila Perzijska, niti zdravilna voda iz ribnika lietzaide niso mogle izprati te kapljice, ostala je na nogi kot svareč spomin krivične obsodbe. Ves nemiren in zbegan je zapustil Pilat svojo imenitno službo deželnega oblastnika v Judeji in se podal tja na Švicarsko, v svojo prvotno domovino, katero kaj čudno lepotičijo visoke gore in globoke vode.
Večerno solnee je kopalo v jezeru zadnje svoje žarke in prekrasno obsevalo strme gore in snežene vrhove, polagoma jemajoč slovo od žemlje. Te krasote ni gledal Pilat in tudi ni občutil, ko je ves zamišljen hodil tam ob robu jezera. Za seboj je videl v duhu svojo grešno minulost, a pred seboj neljubo mu prihodnost. Dušni pogled mu je kazal, kako se čez malo časa blesti križ na palačah in cerkvah, na mečih in kronah ; pred križem pa se klanjajo milijoni ljudij, kateri molijo onega Jezusa kot svojega Boga, ' katerega je on nekdaj obsodil v smrt.
Ko Pilat vse to gleda in vender neče obsojenca spoznati za svojega Boga, ko ga vest grize in mu očita hudobijo: zapodi se obupen v jezero, da bi v vodi zadušil glas svoje vesti. Ugasnilo je njegovo življenje, ali jezero ni hranilo mrtvega	«
Pilatovega trupla. Po noči nastane silen vihar in vzburjeni valovi vržejo mrtvo Pilatovo truplo na breg. Silen potres pokrije utopljenca z ono goro, ki se še danes imenuje „Pilat."	-
Na podnožji te gore je strmo skalovje, ki sega daleč y jezero. Vrhu skalovja rase gorska cvetica posebne lepote, katero pa samó na veliki petek vidi "kako nedolžno človeško oko. Kdor si more utrgati to cvetico, zavarovan je vsake nesreče ; njega ne zadene strela in noben plaz ga ne doseže, naj vihar še tako divja in razsaja. Odkar ljudje pomnijo, ni ga bilo še človeka, ki bi si bil utrgal Pilatovih cvetic, òb velikem tednu je gora „Pilat" še s snegom pokrita, a po jezeru se silni valovi podé, da ne more nihče blizu.	*
Pripovedka samó toliko pové, da je grof Rudolf Habsburški večkrat potoval do „Pilata," da je iz ladije srečno stopil na skalnat rob in si natrgal šopek teh prelepih gorskih cvetic. In te cvetice mu niso nikoli zvenele, vedno so cvetele, .in zato mu je bila sreča vedno mila. Dobro je preskrbel svojih šestero ijtrok in sebi pridobil krono cesarsko. — To je pripovedka, katero so zapisali mnihi v bližnjem samostanu Št. GaJskem o „Pilatu" iu Dj ego vi h skrivnostnih cveticah.
Frančišek 1lup.
iM
Kaj narava pripoveduje otrokom.
(Po Wiedemann-h post. Anton Brezovnik.)
Šfr	ft r u d a.
ostoj, otročiček moj ljubi, in dobro me poglej — ko bi jaz bila pisana cvetica, ali lepo se blesteč lirost, ali pisan metuljček, ne bilo bi treba klicati te. Takó pa sem le uboga gruda, rekši kos prsti, katero malokdo opazuje, a mnogi jo zaničuje: Ali postoj, dete moje, in dobro me poglej, tudi jaz sem vredna, da me pogledaš in občuduješ, tudi jaz sem prišla iz vsemogočnih Stvarnikovih rok!	.
Ti mi morda tega ne verojameš, ker sem tako priprosta in te nihče ni opozoril name. Nil, poslušaj me, hočem ti povedati svojo zgodovino.
Znano ti bode iz sv. pisma, če si v šoli le količkaj poslušal, da v začetku ni bilo drugega nego voda. „Duh Božji," stoji pisano, „razprostiral se je flsd vodo." V teh vodah sem bila tudi jaz. A bila takrat še nisem gruda, le moji sestojni deli gonili so se v silno majheuih delih po tej vodi.
In Gospod Bog reče": „Zberč naj se vode, ki so pod nebom, v jeden kraj in -prikaže naj se snba zemlja!" In zgodilo se je. Drobni kosci so se stisnili drug
k drugemu in porodila sem se jaz — prstena gruda.--A ne samó jaz,
nego brezbrojno število. milijonov grud in grudie porodilo se je z menój vred in Stvarnik nam je odkazal prostor in namen.
Čudil se bodeš, otročiček moj ljubi, ako ti povem, kako važno delo moram zvrševati. I)à, dà, to se mi pač ne vidi, ker moje oblačilo je bledo, zelò priprosto, in moja podoba tako jednolična, tudi nisem mnogo večja od tvoje pesti. Moje bivališče je prostorno, pusto polje, in še tukaj me mnogi tepta z nogami. In vender bi ne mogel živeti ne ti, ne kdo drugi, sploh nobena stvarca, ki so giblje po zemlji, ako bi ne bilo mene. Jaz in moje sestre preživimo vse milijone stvarij božjih na svetu. To rečem z nekim ponosom, ker nihče naj ne stavi svoje luči pod mernik.
Dozdeva se mi. da mi še vedno ne verojameš in me še vedno razumeti ne moreš. Poslušaj toraj dalje!
Glej, tam stoji velikansk hrast, iz katerega si ljudje pripravljate drva za kurjavo, iz katerega delate mize, stole, omare, vrata, čolne, ladije i. t. d. Kopiji z motifco tik hrasta in — na čem in v čem stoji ! Kaj izkopavaš ? — Grude, nič drugega kot same prstene grude! — Iz prstenih grud srkajo njegove korenine svoj živež, ono silno moč, s katero razteza svoje debele roko ter se ustavlja vsakej nevihti.
Tu stoji mlada murbica sè svitlo-zelenimi listki. Poglej bliže! Gosenica, tista neznatna živalica, katera vam daje svilo za vašo praznično obleko, sedi na njih in objeda mlado, sočnato listje. Odkoplji korenine mladega drevesca, pa bodeš videl, da se drže prstenih grud, iz katerih srkajo sdk, ki se v rastlini izpremeni v neko čudno tvarino. Ta čudna tvarina daje zopet sviloprejkam ono prečudno zmožnost, s katero predejo svilo, iz katere se tkó dragocena praznična oblačila.
Tam v solnčnem svita se .ziblje bilka lami, rastlinica, iz katere ljudje pridobivajo lično platno. Slabo bi bilo za ljudi, če bi ne imeli platna. Platno oblači imenitnike in prosjake. Iz česa pa raste nežni, temno-zeleni lan? — Preišči! — Alt ne iz prstene grude?
Poglej dalje, otrok moj! Tukaj je njiva polna rži, tam zopet njiva polna ječmena, tu njiva polna zlato rumene pšenice. Oj, vsa velika ravin je pokrita z žitom. Iz žita pa ljudje pripravljajo živež, za katerega vsak dan prosite dobrega Boga, rekoč: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh!"
Pripogni se ! Stegni roko med žitna steblica in razgrni je, da vidiš na dno. Na čem stoji vsako teh tisoč in tisoč steblic ? — Ali ne na prstenej grudi I Prstena gruda jih je porodila, vzredila in s trideset, šestdeset ali celò sè stoterimi zrnci obdarila.
Poslušaj! Ali ni bil to glas kravjih zvoncev? — Glas prihaja z onih gori. Tam se paso črede krav, ki vara dajejo ukusnega mleka, surovega masla, mesa, üsnija in drugih takih stvarij. Više zgoraj se pase čreda ovac, ki vam preskrbi potrebne kožuhe in volno za različno obleko. Ob čem se pa živč vse te črede krav in ovac? To ti je znano in rekel boš: ob travi, zelenjavi, detelji in raznih drugih rastlinah. A zdaj pa pojdi in poglej, na čem vse te rastline stoje? Vsaka izmej njih poganja iz priproste grude prsti.
Ali mi zdaj verojameš, otrok moj ljubi, da bi brez mene ne bilo nikakega življenja?
Pa to še daleč ni vse, kar jaz premorem. Poslušaj dalje! Vzemi mene in morda še tri ali štiri moje vrsti ter nas položi v cvetlično posodo. Vzemi potem nekoliko zrnic resediuega semena položi je v naše krilo in za malo teduov bodeš vže lahko dulial prijetno dehtečo resedico, katera je iz našega krila pognala. Ko resedica odcvete in se posuši, potegni jo iz cvetlične posode in deni vanjo levkòjino seme. Potrpi kakih šest ali osem tednov in zopet bodeš lehko dulial levkojin cvet, kateri je na skrivnosten način prišel iz naše čarobne delarnice.
Tako bi lehko delal še naprej in vse vrste katerih koli cvetic posamično polagal v naše krilo, in vsakokrat bi ti drugo, in sicer ravno tiste vrsti cvetico ustvarile, katere seme si položil v naše krilo. Ali ni to čudapolno delo?
Pa ne samó nežnih cvetic pričaramo iz našega krila, nego tudi katero si koli želiš drevo. Vtakni jabolčno peško v grudo prsti in kmalu te razveseli nežna jablanica, če tudi iz začetka samó z dvema listkoma. Zakoplji hruškino peško v grudo prsti, in kmalu bodeš videl mlado hruškovo drevesce iz nje rasti. Skrij želod v isto grudo prsti in požene ti lep hrast iz nje. Izroči jej plosko seme iz smrekovega češarka in v kratkem času bodeš imel zeleno smrečico pred seboj. Pri nas se izpolni vse po prigovoru, ki pravi: kar človek seje, to žanje.
V vzpomladi cvetè po širnem polji na tisoče cvetic okolo tebe. Na tisoče trav in zelišč poganja po travnikih in vrtih. Skoraj pride poletje in za poletjem jesen, katera polju in travnikom pisano obleko sleče, ter je v bledo, jednolično obleko obleče. Kadar ljudje potujejo v tem času čez hribe in doline, žalostni so in tožijo, da je vse tako žalostno in pusto.
Jutri bodete godovali rojstveni dan vaše dobre matere. Zato iščejo dekleta svežih poljskih cvetic po travnikih iu livadah. Ali iščejo jih zaman. Cvetlični venci so zveneli in odpadli z cvetličnih steblic. Bilke so uničili ostri jesenski vetrovi.
Za jesenjo pride zima. Njena ledena sapa umori zadnji zeleni listek. Preko širokega polja razgrne belo mrtvaško odejo.
Božični prazniki so minuli. Se pokriva sneg in led hribe in doline. Bila je dolga ostra zima! ljudje vže komaj čakajo ljube vzpomladi. Željno pogledavajo otroci skozi odtajana okna tjà na svoje staro igrališče, na žuboreči potok, na prijazni zeleni gozdek. Deklice vzdihujejo: „Oj, ko bi vže vender cveteli zvoučki in vijolice, trobentice in marjetice I" Vrtnar pravi: „Ko bi se vender vže sneg umaknil, da bi moje sočivje pognalo!" Kmet zdihuje: „Krme za živino mi bode nestalo! Ko bi vender vže prišla ljuba vigred, da bi pognala trava, detelja in druga zelišča ter bi mogel ljubo živinico zopet na pašo gnati.
Tako žele ljudje, da bi jim ljuba vzpomlad. zopet dala, kar jim je vzela neprijazna jesen. Nihče pa ni mislil na to, da bi si bil v jeseni le jedno samó poljsko ali travuiško cvetico shranil ter jo tako obvaroval pred ostro zimo. Me prstene grude smo skrbele zato in tudi skrbeti morale. Me smo nežne koreninice in občutue srčne popke vseh ónih lepih cvetic zavile v svoje krilo in je vso dolgo zimo ogrevale na naših prsih zibajoč je v sladkem spanji, dokler se v prvih gorkih vzpomla-danskih sapicah na klic vsemogočega Stvarnika ne zbudé k novemu življenju.
(Dalje prihodnjič.)
Listje m cvetje.
Tvoj angel.
(Tz knjižice „Pomladni glasi.")
Jljfido ti daje sladke sanje, Kadar te objame spanje? Dete ljubo, srček moj, Angel tvoj.
Kdo na desni čuje strani, Duši tvoji tiho znani : Greha vekomaj se boj ! Angel tvoj.
Kdo te vàri]j e v nezgodi, Na stezah nevarnih vodi, V srci hrani blag pokoj? Angel tvoj.
Ko ugasne žar očesa, Kdo popelje te v nebesa? Dete ljubo, srček moj, Angel tvoj.
A. Medved.
Otročje narodne pesence.
(Zapisal po Belej Krajini Janko Barle.)
n.
ffigMi, pleši mladi kos!
Kak' bom plesal, ker sein bos.
Kje so tvoje švapelce?
V grobeku zakópane.
Kje je tisti grobek?
Voda ga je zàlila.
Kje je tista voda?
Tički so jo pópili.
Kje so tisti tički?
Na grmek so seli.
Kje je tisti grmek?
Sekir'ca ga posekala.
Kje je tista sekir'ca?
Kovač jo razkoval.
Kje je tisti kovač?
Prošel je v lon'c
K' ga ne bo nikdar kon'c.
(Slanina vas.)
m.
Dina, dina, dina Baba pelje vina,
Na pisane voli Na železne koli. Zajee Boga moli, Lisica ga dvori ; *) Baba prime póleno, Hiti *) zajcu v kóleno. Prime zajec ós, Hiti babi v nós. --(Podzemelj.)
') dvori = mu streže; s) hiti — vrže.
A
Pametnice.
*	Star mora delati, kdor je mlad po nepotrebnem počival.
*	V letih poznih se pozna, v mladosti šiba kaj izda.
*	Mlad kdor noče se učiti, star se mora pokoriti.	—ć.
(Po koliko let Živ«? nekatere živali.) Slon Ajaks je živel 400 let. Kiti ali ribàkì žive do 1000 let, osel je doživel 103 leta, labud živi do 300, želva do 100 let. Lev živi 70 let, nosorog samó 25, divji vepor (prašič) 20, konj 20—60, a krava 25 let. Pelikan živi do 62 let, medved 20, volk 20, lisica 16, zajec do 8 let.
(Smilje.)
Številčni rebus iz zemljepisja.
(Priobioje A. Ž.)
1	g	3	4	5'	-fi	7	•	•
3	8	9	4	5	6	•	•	•
3	2	8	10	5	11	7	•	■
i	7	9	12	13	2	5	11	7
r,	12	•	•	•	•	■	•	■
6	2	5	14	•	•	•	•	•
7	4	7						
Opomnja: Sedem vrst števil znači sedem zemljepisnih imen iz ljubljanske okolice, in sicer : 1. trg; 2. vas; 3. vas; 4. vas; 5. vas; 6. gora; 7. hrib z Božjo potjo. Prva vrsta se èita tudi v prvej vrati nizdolu.
(Rešitev in imena reéileer r prihodnjem listu.)
Uganke.
1)	Pridni me radi imajo, leni me mrzé, ónim sem ljub in drag, tem sem neprijeten. Kdo sem?
2)	Kaj stori tisti, ki ima dve kapi?
3)	Kaj vidiš na nebu in na prsih mnogi II ljudij?
4)	Potuje po morji, po suhem in po zraku, pa gre tudi v zemljo; ogenj jej je oče, voda mati a noče biti zaprta. Kaj je to?
5)	Kdo skače brez nog?
6)	Kaj stoji po dnevi in po noči na nogah, a odnesti ga morejo le tuje noge?
7)	Trije slepci vodijo hromega, a za temi korakajo zopet dva slepea?
(Odgonetko uganit * prihodnjem listu.)
Nove knjige in listi.
* Pomladni glasi, posvečeni slovenski mladini. II. zvezek. Uredil Anton Medved V Ljubljani. 1892. Založil Ćirilski. — Tisak „Katoliške tiskarne." 8°. 100 b t ran i j. — To je najnovejša knjižica, ki jo je naša dobra slovenska mladina dobila v pouk in zabavo ravno ob velikonočnih praznicih, kakor navlašč za piruhe. Na 100 straneh obseza knjižica lepo število prav pripravnega in poučnega berila za našo mladino, ki pa bode tudi vže bolj odraslim ustrezalo. Vsebina obstoji namreč iz 5 mič-nih pe8ene, dveh prizorov iz otroškega življenja in več daljših in krajših povestic, mej katerimi je opisan tudi Krištof Kolumb. Za poskušnjo priobčili smo v denašnjem „Vrtci" pesenco „Tvoj an gei j" iz omenjene knjižice, da se naši častiti čitatelji vsaj nekoliko prepričajo, kakšen duh veje v spisih te najnovejše knjižice za našo mladino. Urednik knjižice, gospod Anton Medved, jo po svojih spisih "tudi „Vrtčevim" čitateljem vže dobro znan. Ker je tudi vnanja oblika „Pomladnih glasov" jako lična, papir in tisek vse hvale vreden, priporočamo to knjižico z najboljšo vestjo v obilo naročevanje, posebno ob konci šolskega leta za šolska darila. Knjižica stoji nevezana 20 kr., lično vezana 30 kr., po pošti 5 kr. več. Dobiva se v „Katoliški bukvami v Ljubljani," a pismena naročila vzprejema tudi A. Medved bogoslovee v ljublj. semenišči. Tudi prvega zvezka se dobi še nekaj izvodov po istej ceni.'	—ć.
Sešite v številčnega rebusa in odgonetke ugank v 4. „Vrtčevem" listu:
Rešitev številčnega rebusa: Ključ v rešitev:
1	= K	10	= a
s	r	11	= <1
3	= 1 (J)	ta	= in
4	= il	i»	= I
S	= t	14	= h
•	. o	13	= i
7	= T	1«	= Ii
8	= e	17	= A
a	= c	IS	= 7.
Ako zameninio številke s črkami, dobimo sledeča zemljepisna imena:
(»rinlovee (gora).
Radomlja (reka).
Ihan (vas).
Wevlica (reka).
Trojana (vas).
Ožbalt (vas).
Valentin (gora z rom. cerkvijo).
Eržiše (vas).
C'izelj (gora).
Prav so ga rešili: Gg. Jak. Inglič, naduč. v Idriji; Josip Kumar in Jernej Pire v Idriji; Matej Vurnik, organist v Mirni peči ; France Poterne!, -mladenič v Novakih (Gor.) ; Jak. Babuza in Gvidon Sernec. dijaka v Celji ; Edvard Dolin-šek v Brežicah (Štir.). — Marija in Leopoldina Rant na Dobrovi, Marijca Pechäcek, Marijca Bole, Ivana Primožič in Ivanka Kovšca, učenke v Planini.
Odgonetke ugank:
1. Brzojavna ; 2. Led in voda ; 3. Zemljevid.
DC Vse óne naše čč. gospode naročnike, ki nam naročnine sa tekoče leto še niso poslali, prosimo wxjuljudticje, da nam jo pošljejo prej ko mogoče, ker nam brez materijalne podpore ni mogoče lista redno izdajati, kakor bi mi radi in naši častiti gospodje naročniki.
Upra vništvo „ Vrtievo
OC „Habsburški rod." Spomenica. daje minilo ti00 let. /carje Kranjska in Štir ska združena s prestavno Habsburško vladajočo rod ovi no. Slovenskej mladini sestavil Ivan Tomšič. Na Du-naji, lSfi.'i. Natisnil in zalozil Kari Rauch. — Na mnoga vprašanja odgovorimo, da se ta, knjižica še dobi pri „Vrtčevem" uredništvu iztisek po ti kr. s poštnino vred. Kdor jo želi imeti, naj se oglasi za njo na dotiinem kraji.	Upravniitvo „Vrtievo**.
Listnica. Uosp. J. K. v N. : N"» „Vrtec* se 8e lahko naročito, ker imamo še Tsa letošnja iterila na razpolaganj«'.
„Vrt««" Uhaja l. dné rsaceja meaeca in stoji ca tsc leto 3 gld. i Uprarništro .VrtÉeTo", mestni trg, ite?. 23 t Ljubljani.
i kr., u pol leta 1 gld. 80 kr. Napis:
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomàie. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.