Brezplačne učne knjige na dunajskih šolah. MPapier- u. Schreibwaren-Zeitung" prinaša članek. ki je važen za vse ljudske šole in ga radi tega prinašatno v prevodu. Dunaj-;ka bbčina se drži pri razdeljevanju brezplačnih kr.jig za ubožne učence še vedno stare, higijensko kakor pedagoško neumestne prakse, da te knjige učencem le posojuje ler jih ob koncu šolskega leta zopet zahteva bd njih. Zdravstveni ugovori proti taki metodi so jasni. Znano je, da se bolezni razširjajb najlažje potom knjig, in sicer ne samo take, ki nastopajo akutno, pa izginjajo brez pritneroma težkih posledic, temveč. tudi take, ki čioveka trajnb oslabe. Da se Ijudstvobbvaruje takega zla, bi se ne smeli bati nikakih žrtev. Nič manj važni niso pomisleki s pedagoškega stališča, ki govore proti vračilu izposojenih knjig ob sklepu leta. Socialna krutost je, ako bpominjamo učenca, ubožnib staršev vse leto, da je manj vreden kakor njegovi součenci ter da knjige niso njegova lastnina; vrhutega pa g^e tudt mnogo dragocenega učnega časa v izgubo s tem, da ima učitelj vse take brezplačne knjige v evidenct. Ako pa se tudi ne oziramo na zg; renje pomisleke, bi ne smela moderna pedagogika prezreti psihološkega razločka, ki ga provzroča učenje iz lastne ali pa iz izposojene knjige. Vsak učitelj pa ludi ve, da shranjujejo inteligentni učenci svoje knjige vestno in ]>h v počitnicah jernljejo radi v roke, da ponavljajo v njih. Vse te prednosti se izgube po nazadnjaški metodi, ki je v Nemčiji že zdavnaj odpravljena. Kako naj se ustvari medsebojna vez, med učencetn in učno knjigo, ako dobi učenec v roke zamavano in večkrat zakrpano, če ne že raztrgane knjige, ki jo pa mora ob sklepu leta tudi še vrniti? Iz vseh teh navedenih vzrokov moramo odločno zahtevati, da se ta nazadnjaška uredba odpravi!