List 18.
Gospodarske stvari.
Razglas
za lov pomladanskih hroščev ali kebrov na
Kranjskem.
Vsakemu gospodarju je znano, kako silno škodo delajo hrošči ali pomladanski kebri drevju nad zemljo, pod zemljo pa koreninam na polji in senožetih ogerci (črvi), iz kterih se čez 3 leta hrošči izrejajo. Ni tedaj čuda, da se štejejo med največe sovražnike kmetijstvu, in to tem več, ker so tako plodoviti, da ena sama babica izleže 40 do 50 jajčic. Kdor tedaj na priliko le 100 babic pokončd, pokonča 4000 do 5000 hroščev. Po takem pa tudi ni čuda, da umni gospodarji na vso moč pokončujejo ta mrčes in da v mnozih deželah spomladi konec meseca aprila in pa v prvi polovici majnika cele soseske na lov grejo kebrom.
Letos se je posebno veliko teh sovražnikov bati, ker je tako imenovano „kebrovo leto" in ker zima ni bila tako huda, da bi bila mnogo tega mrčesa pomorila pod zemljo.
Treba je tedaj, da naši gospodarji po vsej deželi vojsko napoved6 temu sovražniku in marljivo dajo loviti kebre.
Hranilnica kranjska, priznavši veliko korist pokončevanja keberskega, je odločila v ta namen tristo goldinarjev, ki naj jih kmetijska družba daruje takim, ki so nalovili kebrov.
Kdor „Novice" in „Pratiko" bere, že dobro v6, kako se po naj bolj i poti lovijo in pokončujejo kebri. Da pa še drugi to izvedo, povemo jim to-le:
Zjutrej zgodej in zvečer v hladu otresaj drevje, kjer so se vgnjezdili hrošči in otrp-njeni tiče, da ti, kakor orehi, padajo na rjuho, ki si jo razgrnil pod drevesom. Take pomeči potem v žakelj in jih s kropom popari, da poginejo.
Ko si jih nabral en mernik ali več mernikov, nesi jii potem brž predstojniku kmetijske poddruž-nice svojega okraja, ali županu svoje soseske ali pa fajmoštru svoje fare, da jih zmeri, kolikor si jih nalovil, in potem brž družbi kmetijski v Ljubljano naznani, koliko si jih nalovil in kteri dan. Družba, ktera za z vrhoma napolnjen mernik nabranih hroščev plačuje po trideset kraje, bode po prejetih zanesljivih naznanilih iz vseh krajev naše dežele razdelila tistih 300 gold., ki jih je dobila od hranilnice, in sicer po tej vrsti, da pred dobi, kdor pride, dokler bo od teh 300 gold. še denarja kaj.
Glavni odbor družbe kmetijske se nadja, da bojo gospodje predstojniki kmetijskih poddružnic, fajmoštri in župani ta mali trud  na korist  doma-
čemu kmetijstvu radi žrtovali, da sprejemajo polov-lj ene in umorjene kebre, — da jih merijo, kolikor jih je kdo nabral, in da naznanijo brž odboru imena tistih, ki so kebrov nalovili in kdaj so jih jim prinesli. — Tem bolj pa se je nadjati te domoljubne pripomoči od njih, ker jim nalovljeni kebri ostanejo v last, ki so, kar se jih ne da kuretini pozobati, ki jih rada žre, posebno dober gnoj, kterega mernik je po preiskavah kemikarja prof. Stockhardta po gnojilu svojem vreden okoli 20 kraje. Ravna se pa s hrošči za gnoj tako-le: Vsujejo se, če niso še pomorjeni, v jamo in se poparijo s kropom, da poginejo. Umorjeni se raz-tresejo na prst, kjer je je za poldrugi palec ali dva palca na debelo. Tu naj se hrošči potresejo s prahom ugašenega apna ali pa laporja. Na to se vrže spet nekoliko prsti, na prst pa spet kebrov kakor poprej, in tako se dela plast za plastj6, dokler je kaj kebrov, in napravi se gnoj, ki hitro pokaže svojo moč na polji, pa tudi drevju dobro tekne, ker v sirovem stanu toliko zaleže, kolikor 6. del tičjeka (guana), posušen pa kakor polovica njega. — Tako se škodljiva stvar obrača na veliki prid kmetijstvu!
Gospodje poddružnični predstojniki, župani in fajmoštri  se   tedaj  vljudno  prosijo, da to rsč drage volje v  svoje roke vzamejo. Glavni odbor c. k. kmetijske družbe v Ljubljani
25. aprila 1868.