utisKc toalHe. Zlata ribica. V hišici kraj širokega morja sta prebivala starec in starka. Živela sta v velikem siromaštvu. Starec je spletal mreže in se je vozil na morje, da bi lovil ribe, s katerimi je hranil sebe in star(ko. Nekega dne je zopet vrgel svojo mrežo v morje. Ko jo je izvlekel, je bila zelo težka. Mislil je, da je prepolna rib. Ali, glej čudo, bila je prazna, le na dnu se je lesketala ena, edina ribica. To pa ni bila ribica, kakor druge, ampak bila je zlata. Ribica je izpregovorila starcu: »Starec, ne ubij me! Pusti me zopet v vodo, pa ti bom izpolnila vse, kar si boš poželel.« Starec je zopet spustil ribico v morje in se je vrnil domov. Vprašala ga je starka: »Kaj si vlovil, starče?« »Samo eno, in sicer zlato ribico, pa sem jo zopet spustil v vodo. Ribica me je bila lepo zaprosila: »Pusti me, starče, nazaj v morje in izpolnila ti bom vse, kar si boš želel. Usmilila se mi je uboga živalica in vrnil sem jo zopet morju,« je odgovoril starec. »Ej, budalo neumno,« je zakričala starka, »srečo si držal v roki, pa si jo vrgel stran.« Ves dan mu ženi ni dala miru in mu je predbacivala, »da ni vsaj hleb kruha zahteval od ribice.« Starcu je bilo tega godrnjanja nazadnje preveč. Zato se je podal na morsko obalo in je tam glasrio zaklical: »Oj, ribica, ribica!« Zlata ribica je priplavala do obale in je povprašala starca: »Česa želiš, starček?« »Žena me je poslala, da zahtevam kruha od tebe, ker nam ga je zmanjkalo,« je odgovoril starec. »Pujdi, starče. domov in bodi brez skrbi, kruha bo za vaju dovolj,« je rekla ribica in je spet izginila v valovih. Starec se je vrnil k svoji hišici in je vprašal starko: »Starka, ali imaš kaj kruha?« »Kruha je dovolj,« je odgovorila stdrka, »ali sedaj imam drugo nevoljo. Korito, v katerem perem perilo, je povsem poceno, pa voda odteka na vse strani. Idi k zlati ribici in prosi jo za novo korito. Starcc je odšel na morje in je zaklical: »Ribica, zlata ribica, priplavaj do obale!« Priplavala jc zlata ribica do obale in je vpraj_ala: »Kaj 1.1 pa Sc rad, starč.ek?« »Žena me je poslala sem. Prosi te, da ji daš novo korito!« »Dobro, dobro, dobila bo starka novo korito,« je rekla zlata ribica in se je zopet izgubila v vodi. Starec se je vrnil domov. Komaj je odprl vrata, že je zakričala nanj žena: »Takoj idi zopet k zlati ribici in zahtevaj od nje novo hišico. Sam vidiš, da v taki ikoči ne moreva dalje bivati.« Zopet se je starec podal na morje in je zaklical: »Ribica, zlata ribica!« _2sa pa sedaj _.._,., starček, kaj ti manjka?« se je takoj javila ribica. »Napravi nama novo hišico,« je prosil starec. »Žena me psuje in zasmehuje in ne more mirovati. Pravi, da noče take koče, saj se že ruši na vseh koncih in krajih.« »Bodi brez skrbi, starček moj, pojdi domov in zahvali Boga. Vse je že gotovo,« je izprcgovorila zlata ribica in je zopet izginila v morski vodi. Vrnil se je starec, a na njegovem dvorišcu je stala nova hišica, čista in lepa. Nasproti rou je prišla žena, srdita in slabe volje. Eričala je: »Joj, kako si te neumen! Saj ne veš, kako bi mogel postati srečen. Ti misliš, če si izprosil tole hišico, da je sedaj že dovolj. Takoj poišči spet zlato ribieo in ji povej, da nočem ve_ biti kmetica, ampak da hočem postati gospa, da hočem, naj me ljudje slušajo.« Odšel je starec na morsko obalo in je zaklical z močnim glasom: »Oj, ribica, zlata ribica!« »Kaj pa bi že zopet rad, starček?« je vprašala zlata ribica. »Žena mi ne da miru,« je odg-ovoril starec, »čisto pohlepna je postala. Noče biti več kmetica, ampak rada bi bila gospa.« »Ne žaluj, pojdi domov in zahvali Boga, vse bo urejeno.« Vrnil se je starec, a namestu hišice je stala tu gosposka hiša. Po dvorišču so tekali sluge, v kuhinji je tolkel kuhar, žena pa je sedela na lepem stolu v dragoceni obleki in je izdajala zapovedi. »Zdravstvuj, žena!« jo je ogovoril starec. »Joj, ti zarobljeni kmetavzar, kako si drzneš, da mene, gospo, kličeš za svojo ženo? Hej, sluge, primite tega kmeta, spravite ga v hlev in dobro ga natepite!« Služabniki so bili takoj tu, prijeli so starca, odvedli so ga v hlev in tam so ga tako natepli, da je komaj in komaj še mogel hoditi. Nato je starka-gospa postavila starca za slugo. Dali so mu metlo v roke, da bi pometal dvorišče. Če pa je ostalo kje kaj malega nesnage, so ga takoj spet zavlekli v hlev, kjer je moral vsakokrat pretrpeti hude udarce. »Stara čarovnica,« si je mislil starec, »sedaj ko je srečna, se je odvrnila od mene, da me niti za moža noče več priznati.« . Ni preteklo dosti časa, pa je starki že presodalo biti gospa. Zato je dala poklicati starca. »Teči, stari tepec, k zlati ribici in povej ji, da nočem biti več samo gospa, ampak naj me napravi za carico. Dalje sledi. ;