Plimovanja
Ana Rostohar
Naučila sva se plimovati do dolgih luči svetilnikov, ne da bi se razbila na čereh.
V njihovih sencah gradiva pomole, ko se z valovi poljubljajo zvezde.
Prekrižani datumi na koledarju ograja iz bodeče žice. Nabodena luna vztraja v položaju.
Dan, ki ne prenaša ugovorov, dotraja svojo večnost. Čas mojega maščevanja: zabodem nov križ.
*
Kakor grozdne jagode trgam jutro in ga použijem.
77
Ana Rostohar
Potem pa se dan razlije. Neskončna je talina minut. Nikoli ne dočakam popoldneva.
	
Črna žimasta noč	
z očesom polaščevalca zabliska lok,	
katerega struna	
zvenim.	
*	
V svetlobi tvoje zenice	
si nazaljšam naročje in ozrcalim	
pregib vratu.	
Dotanjšam vztrepetanost v zavihku rokava.	
Daj žvižg nočnim metuljem!
Od loka mojega boka zadet
zaplahutaš.
V padajočem letu
s prestreljenim grlom
v puščici
utripaš.
Listaš
po mojem telesu
in vpisuješ
imena.
Plimovanja
	Nepismena	
	se zlogujem	
	v svoj nov	
	začetek.	
Zagledal si košček rame, si rekel, samoten griček v zasneženi dolini.
Ustnice so me opekle, sem rekla, in skopnela.
Risal si me
spečo
na svoji levi strani.
Barve tvojih oči
so me zbudile.
Preslišal si ugovor, prevzet od šumeče popolnosti, in mi namenil prestol med vsemi.
Zamolčala sem svoje nizko poreklo.
*
Brsteči svit
na okenski polici.
V rosi toplote, ki je ostala po tebi, na šipi izpisano moje ime.
*
80
Ana Rostohar
Jutro pa me zalezuje. Skozi špranje žaluzij mi namiguje in z dolgim prstom kaže na tvoje prazno vzglavje.
Ko se približam, da te objamem, me zabode v oko.
*
Zabožam tvoj levi bok v gubah rjuhe in utišam kričavo jutro na vzglavju.
Ni čas za razsipnost. Varčno prestrežem drobce bližine, ko si razčešem lase.
*
Kakšno razdejanje! Natančno poravnana postelja in vse obleke poskrite po omarah. Na mizo nastavljen prt kot pravkar prejeto prazno pismo.
Na dveh pozabljenih kozarcih rjavijo odtisi ustnic.
81                       *                                                                                                       Plimovanja
V tvoji pospravljeni sobi se naslaja odsotnost; vgnezdena na stolu otipava tvoje roke na mizi in se z dolgimi pogledi spogleduje z zidovi.
Na moji ustnici ugriz daljave.
*
Čas drobtini dneve v minute. Težke kot kovček v predsobi
dolge kot zadnji pogled na pragu.
Kot plašč na roki prelomljena na vsaki minuti visim.