SLOVENSKI v/ ČE BELAK SSStS»® «’‘.ff« GLASILO ČEBELARSKIH OBGAMZACJJ SLOVE MIJJE LITO 1959 ŠTEV-4 SLOVENSKI GLAS1LO CEBELARSK1H ORGANIZACIJ ČEBELAR ST. 4 LJUBLJANA, l>. APRILA 1959 LETNIK LSI J' V ' VSEBINA I. M-: Ob 40-Ietnici ZKJ......................81 ’ Edi Senegačnik: V odločnejšo borbo proti nosemi! ........................................ 83 (l. Gontarski: kako deluje nosemak............86 Valko Razingar: Kako so na Gorenjskem trgovali s čebelami (Nadaljevanje in konec) ... 88 Franček Šivic: Roji......................... .90 POSVETOVALNICA Odgovori: K 12. vprašanju o nadležnih pticah. Vprašanje: Popan, rumena ramšela ali žanje-vee. Čudna lastnost voska. Različen učinek medu in sladkorja na zobe ...................92 NAŠA ORGANIZACIJA Pismo z Dolenjske.........................• . 94 Čebelarska družina Maribor-center ..... 95 Občni zbor čebelarskega društva v Središču ob Dravi 96 Občni zbor čebelarske družine v Veliki nedelji 96 Indirektno. Medeni tedni......................96 NA OVITKI' Še ena ocena naše knjige. Gojitev medovitih drevesnih vrst v gozdarstvu. Oglasi UVODNA VINJETA Ustanovni kongres KPS na Čebinah nad Zagorjem 18. aprila 1937 List izhaja vsakega 15. v mesecu. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letna naročnina 650 din, za inozemstvo 1000 din. Posamezna številka nn 32 straneh stane 80 din, na 16 straneh 40 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje list v obrokih, se S prvim obrokom zaveže, da bo do konca leta poravnal celotno naročnino. Številka čekovnega računa pri Komunalni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta 600-70 3-107? Ob 40-letnici ZKJ I. M. V jesni 1918. leta je bilo konec prve svetovne vojne. N a milijone človeških žrtev je zahtevala ta vojna, mnoge pokrajine je spremenila v opustošena pogorišča in delovnim ljudem je prinesla veliko gorja. A zakaj vse to? Imperialistični gospodi je bila potrebna nova razdelitev sveta, da bi iz novih področij sesali dobičke in še naprej izkoriščali človeka po človeku. Vzdrževatelji propadajočega kapitalizma so dobro vedeli, da bodo med vojno obogateli, delovni ljudje pa bodo plačali stroške vojne v blagu, denarju in krvi. Sestradani in raztrgani vojaki, ki so se vračali z raznih front in taborišč, so doma našli vse pri starem; nekdanje skorumpirane stranke, iste pridigarje bogaboječnosti in stare volilne speve, le pevci so bili drugi. Hinavska garnitura volkov v človeških oblačilih! Z vsakim dnem pa so postajali glasnejši popolnoma novi ljudje — delavci, dninarji in bajtarji. Nove ideje so prodrle do njih, ideje, ki so oznanjale pravičnejše odnose med ljudmi in bratstvo med narodi. Do njih so prispele vesti o Veliki oktobrski revoluciji v Rusiji. Po vseh pokrajinah nove države je tedaj završalo, izmozgani delovni človek je terjal pravico za sebe. V tisti kritični dobi naš mali človek ni imel svoje organizacije, ki bi zagovarjala in branila njegove zahteve. Ker je bil neorganiziran, je ostal opeharjen za svoje pravice; premeteni razredni sovražnik ga je prehitel in prevzel vso oblast. Toda človek, ki se bori za svoje osnovne pravice in ki v tem boju nima zgubiti drugega kot lastne okove, ne odneha. Že 20. aprila 1919. leta je prišlo do ustanovitve Socialistične delavske partije Jugoslavije (komunistov), predhodnice naše Zveze komunistov Jugoslavije. ZKJ je sprejela vse dotedanje izkušnje mednarodnega delavskega gibanja in jih prilagodili našim razmeram. Brezkompromisno je nastopala proti vsaki vrsti izkoriščanja, zatiranja in poniževanja delovnega človeka. Dosledno in ob vskem koraku je zagovarjala in branila koristi malega človeka. Nesebično je podpirala vse osvobodilne in napredne težnje v svetu. Tako je postala važen činitelj v mednarodnem delavskem gibanju, doma pa udarna pest delavskega razreda. Ker je bila ves čas najtesneje povezana s širokimi ljudskimi množicami, je postala nevarna domači buržoaziji. Dve leti pa ustanovitvi je bila Partija postavljena izven zakona. Več kot dvajset let so uporabljali vsa sredstva od prižnice do kundaka, da bi Partijo uničili, fizično iztrebili njeno vodstvo in onemogočili delovanje tistih, ki so mislili zgolj na koristi zatiranih in izkoriščanih. Hudi so bili tedanji časi za našo ZKJ. Za grozodejstva, ki so jih v imenu boga in kralja počenjali med zidovi Glav-njače, Lepoglave in Bileča ter ostalih zaporov, ne bomo nikoli zvedeli, Jasno je samo to, da so med temi zidovi skrvaveli tisoči najboljših sinov in hčera naših narodov. Tedaj, ko so naši narodi stali pred najusodnejšimi dogodki in so si okupatorji delili našo zemljo, ko so lažni voditelji izdali svoj narod, se udinjali tujcem in delovno ljudstvo prepustili na milost in nemilost fašističnim zverem, pa se je izkazalo, da kolo zgodovine ni mogoče obrniti nazaj, da ni mogoče zatreti niti z največjim nasiljem človekoljubnih idej. ZKJ je pravilno ocenila položaj, pozvala vse poštene ljudske sile na oborožen odpor za narodno osvoboditev in ljudsko revolucijo. Ideje nacionalne in socialne osvoboditve, ideje bratstva in enotnosti so navdušile naše ljudi in jih usposobile za premagovanje nadčloveških naporov, ki so bili potrebni med NOB. Ob najtesnejši povezanosti s širokimi ljudskimi množicami je Partiji uspelo obnoviti porušeno domovino, odbiti napad stalinskega hegemonizma, poskrbeti za politično-ekonomski, gospodarski in kittfurni razvoj države ter tako zagotovili našim delovnim ljudem boljšo in lepšo bodočnost — pravo pomlad. Čebelarji se vedno veselimo pomladi, ki s prebujajočo se naravo prinaša novo življenje našim varovankam. Pri delu z njimi najdemo osebno zadovoljstvo in mnogo užitka. Želimo, da bi med ljudmi vladala prav taka vzajemnost, kot jo vidimo v čebelji družini, da bi za skupnost vsi dajali po svojih močeh in da bi bila miza vsem enako pogrnjena. Skratka želimo si pravičnih družbenih odnosov, strpnosti in miru med narodi. Te naše želje in potrebe se skladajo s programom in delom naše politične voditeljice, zato se slovenski čebelarji vključujemo v vsenarodno praznovanje 40-letnice ustanovitve Zveze komunistov Jugoslavije. V ODLOČNEJŠO BORBO PROTI NOSEMI! EDI SENEGAČNIK Nosemavost je prav gotovo najbolj zahrbtna in potuhnjena bolezen, ki je napravila čebelarstvu velikansko škodo ne samo pni nas, ampak tudi drugod po svetu. Lahko rečemo, da je uničila in oslabila več čebeljih družin kot katera koli druga bolezen, čeprav dobro vemo, da tudi pršičavost in kuga v tej ali oni obliki nista nikoli prizanašali. Preteklo pomlad se je pojavila celo v krajih, kjer je doslej niso poznali. Čebelarji so ostrmeli in niso mogli verjeti, da je bila njena žetev tako obilna. Nosemavost se je pojavila namreč pri nas na Primorskem in celo na otokih, kjer je doslej sploh ni bilo. Znano je, da te bolezni v toplejših, subtropskih in tropskih krajih, kjer čebele lahko vse leto izletavajo, sploh ni. Zato ni čuda, da so se znanstveniki poglobili v študij te bolezni in skušali najti primerno zdravilo. Posrečilo se jim je pripraviti uspešno zdravilo nosemak in fumidil 13. Obe zdravili ista pozitivno delovali na Obolele čebelje družine in jih v večji ali manjši meri ozdravili ali pa vsaj bolezen zaustavili, da se ni širila dalje-O pozitivnem delovanju teh zdravil, zlasti nosemaka, so poročali tudi naši čebelarji ter ga zato vneto uporabljali. Nosemak, ki ga dobe čebele v sladkorni raztopini kot zdravilo, vpliva na parazite v črevesju čebel in zaustavi bolezenski proces. Zato se čebelja družina okrepi in razvija dalje, toda v takih panjih ostane velika nevarnost, na katero nekateri pozabljajo. To je okuženo satovje, včasih pa tudi okužena notranjost panja, kjer je na milijone trosov, s katerimi se ob prvi ugodni priliki spet okužijo čebele in obole. Tako je zdravljenje s kakršnim koli zdravilom pravzaprav brezpomembno, če ne mislimo pri tem tudi na to, da bi razkužili panje in satpvje. Prav na to zadnje nas je opozoril ugledni lirvatski znanstvenik in prijatelj čebelarjev univ. prof. dr. Tomašec. Svoje znanstveno delo je v precejšnji meri posvetil čebeljim boleznim, zlasli pa raziskovanju nosemavosti m lahke gnilobe. Na svojem predavanju, kii ga je imel 14. decembra 1958 v Zagrebu in 8. marca v Ljubljani, je govoril zbranim čebelarjem o najvažnejših vprašanjih in ugotovitvah pri zdravljenju dveh najbolj razširjenih bolezni: nosemavosti in lahke gnilobe. Zaradi pomembnosti tega predavanja je prav, da se seznanil njim tudi širši krog čebelarjev. Doslej nam ni še nihče v tako prijetni in poljudni obliki opisal, kako lahko nosemavost do kraja zatremo. V uvodu je prof. Tomašec omenil, da za današnjo veterinarsko medicino čebelje bolezni ne predstavljajo nobenega problema več. Vse bolezni lahko ozdravimo, ker imamo za njih zatiranje potrebna zdravila- Uspeh zdravljenja pa ni odvisen od veterinarja, temveč predvsem od čebelarja in njegovih ukrepov pri zdravljenju obolelih družin. Največkrat napravijo čebelarji s svojo nepazljivostjo in površnostjo pri tem toliko napak, da zdravljenje ne uspe. Zato je prav, da se zares temeljito seznanijo z načinom zdravljenja. Tu morajo pomagati zlasti čebelarski izvedenci, ki so poklicani za to, da zdravljenje nadzirajo, če ga ne morejo opravljati sami. Pri nobeni bolezni pa ni uspeh zdravljenja tako zelo odvisen od temeljitosti in "vestnosti kot prav pri nosemavosti. Povzročit le j a nosemavosti naši čebelarji že dobro poznajo, zlasti pa njegovo naravnost porazno delovanje na odrasle čeibele. Saj nam kar v množicah umirajo, kadar se (bolezen razširi, in pogosto so prazni čebelnjaki žalostna priča te nevarne bolezni. Toda zadnje čase so dognali, da vplivajo povzročitelji nosemavosti tudi na mlečne žleze mladih čebel, ki goje zalego. Zato obolele mlade čeibele ne morejo dolgo opravljati funkcije dojilj in se prehitro posvetijo drugim opravilom, zlasti nabiranju medičine. Propadajo pa tudi ličinke, 'ker ne dobe dovolj hrane. Okužene mlade matice se na plemenilnih postajah ne spraše uspešno. Zanimivo je, da se čebele tako hitro ne okužijo. Poskusi, ki jih je delal prof. Tomašec, so pokazali, da je treba za infekcijo najmanj 100.000 trosov, sam pa jih je dajal navadno 200.000, da je bila okužba popolna. Največ trosov je v iztrebkih in blatu nosemavih čebel. V eni sami kapljici blata so našli več sto tisoč trosov. Kako velika nevarnsot okužen j a je torej na napajališčih in okrog čebelnjaka, kadar pijejo spomladi čebele vodo, pomešano z iztrebki bolnih čebel! Pogosto pa najdemo ponesnaženo tudi notranjost panja in sate- Tu je naj večja nevarnost za okužbo! Dokler te nevarnosti docela ne odstranimo, je brezpomembno zdravljenje s katerim koli zdravilom. Trosi so na prostem zelo odporni in žive do 4 mesece. Sončni žarki pa jih uničijo že v 30—35 urah. Izredno zanimivi so rezultati opazovanj, ki jih je opravil prof. Tomašec s svojo učenko, našo rojakinjo Nežiko Snoj. Ta je napisala o tem problemu celo doktorsko disertacijo z naslovom »Odpornost trosov Noseme apis proti nekaterim kemičnim in fizikalnim sredstvom.«!: Res ne sme biti čebelarja, ki bi teh stvari ne vedel, saj smo pogosto samo ugibali, kako dolgo žive povzročitelji nosemavosti ali pa trosi, če jih uničujemo z raznimi kemičnimi sredstvi. Zdaj imamo o tem natančne podatke. Pri zdravljenju nosemavosti je treba najprej čebeljo družino preložiti v zdrav ali razkužen panj in na zdravo oziroma razkuženo satovje. To je čebelarjeva najvažnejša~'*naloga, če hoče doseči uspeh. Z uničenjem vseh trosov preprečimo, da bi se čebele znova okužile. V večini primerov naši čebelarji tega niso delali, zalo se je nosemavost stalno ponavljala. Zdaj, ko imamo tudi zanesljiva in cenena sredstva za razkuževanje satovja, ki ga ni treba več uničevati, je postalo to opravilo lahko. Za pravilno uničevanje nosemavosti je treba dobro vedeti, kako dolgo ostanejo trosi živi in kako jih lahko uničimo brez škode za panj, satovje in orodje. Doslej so se s tem vprašanjem ukvarjali mnogi pisci, toda marsikaj tehtnega je ugotovila dr. Snojeva v svoji doktorski razpravi. Na stekleni ploščici posušeni trosi poginejo pri temperaturi 0° C v 4 mesecih in pol, pni 20° C v 4 mesecih, pri 30° C v 2 mesecih, pri 37" C v 21 dneh. Trosi v črevesju umrlih čebel poginejo pri 0° C v 5 mesecih, pri 18 do 20° C v 3 mesecih. Posušeni trosi, ki jih izpostavimo sončni toploti 20—35° C, poginejo v 30—40 urah' To se pravii, da lahko čebelarsko orodje razkužimo že s tem, da ga postavimo na sonce ali ga imamo pod neko določeno temperaturo toliko časa. Od plinastih kemijskih sredstev se je pokazalo kot najbolje in najhitreje učinkujoče — acetilklorid. Pare acetilklorida v koncentraciji 1 cm3 na 1 liter prostornine ubijajo trose pri sobni temeraturi že v dveh dneh. Pare ledene ocetne kisline v koncentraciji 2 cm3 na 1 liter prostornine utbijajo trose v 3 dneh. Pure 80 % ocetne kisline, pare 20 in 40 % formalina in bencola delujejo na trose približno enako. Pri koncentraciji 2 cm3 na 1 liter prostornine jih uibijajo v 5 dneh. Razkuženje opravimo tako, da postavimo v panj ali zaboj z okuženim satovjem, orodjem in drugimi stvarmi široko -stekleno posodico s potrebno količino kemijskega sredstva, potem pa panj za nekaj časa zapremo (7 do 8 dni). Tako razkužimo lahko vse satovje, ki ga potem samo prezračimo in dodamo čebelam. Čebelarji bi morali vsako jesen ali pomlad razkužiti satovje ne glede na to, ali imajo nosemavost ali ne. V naših čebelnjakih bi kmalu izginile tudi druge bolezni, če bi delali vsi od kraja tako. Še hitreje kot pare delujejo raztopine kemičnih sredstev, zlasti ako so segrete. 5% raztopina natrijevega luga, segreta na 95° C, ubija trose že v 5 sekundah, pri 55° C in nesegreta v 5 minutah. 3% raztopina luga jih ubija pri 95° C prav tako v 5 sekundah, pri 55° C v 10 minutah, hladna raztopina pa jih ne zamori miti v 2 urah. Soda pa deluje na trose bolj slabo. 10% raztopina jih uniči pri temperaturi 95° C v 10 sekundah, pri 55° C v 10 minutah, 5% raztopina pri 95° C v 5 minutah, pri 55" C pa v 10 minutah. Ako raztopine sode ne (segrejemo, trosov ne uničimo niti po dveh urah. Treba je pripomniti, da trosi ne poginejo pri povečani temperaturi zaradi vroče vode, pač pa zato, ker toplota pospešuje delovanje kemikalij. Vse te rezultate bomo lahko v praksi izkoristili za hitro razkuženje okuženega orodja in panjev, ki jim temperatura in voda ne škodujeta. V prvi vrsti je treba temeljito razkužiti satovje. Najbolje je, če storimo to spomladi, ko je že toplo. Stare čebele, ki so bile okužene, pomro in v panjih imamo mladi naraščaj. Anglež Bailey takole razkužuje satovje: V okuženi družini poišče matico in jo s satom vred postavi v sredino medišča, kamor je prej namestil zdravo ali pa razkuženo satovje. Ko se matica preseli s svojega sata na druge sate in začne tam zalegati, vrne tega, ki je okužen, v plodišče. Zrelo v plodišču zapre, v medišču pa odpre. Po treh tednih se poleže vsa zalega v plodišču, nakar razkuži tudi to satovje na že opisani način. Vse čebele se polagoma preselijo v neokuženo medišče. Poskusi, ki so jih delali Rusi (Vinogradova in Saharov) in jih je dopolnil Anglež Builey, so pokazali, da se v takih panjih nosemavost več ne pojavi. Za razkuženje so uporabljali prvotno formaldehid in segreto ocetno kislino. Delo pa je bilo preveč komplicirano, zato so začeli zdraviti po predlogu angleškega znanstvenika Baileya. On je razkuževal satovje s parami 80 % hladne ocetne kisline. V vsak panj je dal 200—300 cm3 hladne ocetne kisline in pustil satovje v teh parah 7 dni. Potem ga je prezračil in čebele so ga rade sprejele. Pare ocetne kisline uničujejo hkrati tudi ličinke vešče. Najboljši učinek pa imajo, kakor smo že dejali, pare acetilklorida, saj uničijo trose že v dveh dneh. Za 1 liter prostornine ga potrebujemo 1 cin3. Poskuse z njim. ki so se odlično obnesli, je delala naša mlada veterinarka tovarišica Snojeva. Ocetno kislino lahko dobimo in ni draga, prav tako tudi zdravilo no-semak- Zato bomo prav lahko razkuževali satovje. Če se bomo ravnali po gornjih navodilih, potem bo v krätkem času izginila iz naših čebelnjakov ta uničujoča bolezen, ki je povzročila že tako veliko gospodarsko škodo in vzela marsikateremu čebelarju voljo do čebelarjenja. KAKO DELUJE NOSEMAK II. GONTAKSKI Povzročitelja nosema vos ti prištevamo zaradi velike razširjenosti in odpornosti njegovih trosov med najibolj trdovratne bolezenske klice čebelje družine. Ako kaka pršičava družina umre, ali jo zaradi te bolezni čebelar sam uniči, poginejo kmalu potem tudi njeni povzročitelji v vseh razvojnih stadijih. Povzročitelj nosemavosti pa se javlja v dveh oblikah, od katerih ostane ena še dolgo časa po smrti gostitelja učinkovita. Vegetativne oblike nastopajo samo v celicah, ki sestavljajo ostenje srednjega črevesja pri živih čebelah. Te odmro z gostitelji, dokler je čebela živa, pa se hitro razmnožujejo. Vegetativne oblike so dejansko povzročiteljice bolezni pri napadenih čebelah, ker razkrajajo črevesne celice in ovirajo prebavo. Večje ali manjše število bolnih čebel v panju povzroča zaradi predčasnega odmiranja oziroma zmanjševanja delovnih sposobnosti stalne motnje v razvoju čebelje družine. Zavoljo teh motenj sc zruši harmonija v življenjski skupnosti in tako oboli vsa družina. Treba je potemtakem razlikovati dvoje: prvotno stanje je paraš,itarno obolenje posamezne čebele, drugotno pa kot posledica tega stanja obolenje vse družine. Trajne oblike ali trosi. Po končanem razvojnem ciklusu parazita nastanejo trosi, ki zapuste napadene celice ali postanejo proste med obnav-ljanem celic, ker jih te izločijo. Prosti trosi pridejo tako v črevesno votlino. En del izmed njih vzkali neposredno v črevesu iste živali, pri čemer vdro vegetativne oblike (planomti) v že zdrave ali v obnovljene celice, drugi (pretežni) del pa si poišče z blatom pot na prosto (panj, sati, satniki, brade, in pročelje panja, okolica družine). Medtem ko se zadržujejo vegetativne oblike samo v bolni čebeli, nastopajo trosi tako v čebeli (srednje črevo in blatnik) kakor tudi izven obolele,živali. Tu jih najdemo v velikanskih množinah. V blatniku kakih 12 dni inficirane čebele so našteli nad 180 milijonov trosov. Ker odlagajo nosemave čebele že pri najmanjših motnjah in ob hladnem, brezletnem vremenu blato kar v panju, je povzročitelj bolezni stalno navzoč v trajni obliki- Najti ga je ob določenih okoliščinah naravnost v velikih množinah na stenah panja, na satnikih in satih. Tudi v okolici bolne družine je vse polno trosov. Njih množina seveda pojema z naraščajočo oddaljenostjo. Zato so nezavarovana napajališča s stoječo vodo, odprli cvetovi in orošeni listi stalen vir okužbe. Medtem ko je v medu, odvzetem bolnim družinam, razmeroma malo trosov, jih je toliko več v obnožini. Ker so trosi zelo odporni proti vnanjim vplivom in ker pripada parazitu v tej obliki znatno daljša življenjska doba, nudi s trosi nasičena okolica čebelam stalno in dolgo trajajočo možnost, da se okužijo. Zato je povzročitelje te bolezni zelo težavno popolnoma iztrebiti, kar je 11. pr. pri medika- mentoznem zatiranju pršice in tu
  • so bile temperature pod lediščem samo ponoči. V zadnji mesečni tretjini je bilo pravo pomladansko vreme, razen okoli 22. februarja, ko je večinoma tudi snežilo. Noben dan v mescu ni deževalo. Suho vreme je bilo ugodno za prezimovanje. Čebele so se v tretji dekadi povsod dobro spreletele in otrebile. Pridno so prinašale obnožino. V panjih je bilo malo mrtvic. Poraba hrane je bila normalna; povprečje je najmanjše v prvi mesečni tretjini, potem pa narašča. Matice že precej zalegajo. Prve spomladanske cvetlice so že v cvetju. Teloh je cvetel vso zimo pomulem- V druigi polovici mesca cvetijo bela in črna jelša, leska, zvončki, trobentice, na koncu pa že iva. Breg'—Tržič: Čebele niso izletele 47 dni (od 1. januarja do 24. februarja). Žerovnica—Postojna: 59 dni ni bilo izlelu (od 28. decembra do 19. februarja). Donos ali poraba v Skupno Srednja Dnevi Sončni sij v urah Kraj opazovalnice I. II. III. pridobil ali porabil a kg me- sečna toplina »C n "5 ► O' ►go mesečni tretjini dkg v *N V •a sl co Breg—Tržič — 30 — 40 — 60 — 130 — 0,4 9 _ 8 148 Dražgoše—Sk. Loka — 30 — 60 — 70 — 160 -3,2 8 16 124 Žerovnica—Postojna — 20 — 60 — 20 — 100 — 8 17 162 Krka—Stična .... — — — — — 10 20 115 Novo mesto — — — — — ' — — — Sv. Lovrenc na Pohorju — 30 - 55 -65 — 150 + 0,1 10 — 3 127 Sv. Lovrenc na Drav.p. — 10 — 50 — 50 — 110 -2,6 9 4 136 Dobova—Krško • ■ ■ — 20 — 30 — 40 — 90 — 1,4 2 ' 20 77 Rogatec — — 50 — 80 — 130 — 0,8 12 4 93 Ribnica na Pohorju — — — — — 8 5 186 Cezanjevci—Ljutomer — 40 — 50 — 60 — 150 — 0,6 12 3 66 Pristava—Ljutomer . . Bučkovci—Videm — 20 — 25 — 25 — 70 ■ 13 4 104 ob Ščavnici .... — 10 — 10 — 20 — 40 -0,3 10 —- 3 90 Prosenjakovci—M. Sobota — 40 — 50 — 70 — 160 — 0,3 8 4 93 Lendava — 30 — 10 — 30 — 70 — 9 3 84 Selnica ob Dravi . . . — 30 -35 — 40 — 105 — 0,8 10 4 123 Logatec - 30 — 30 — 25 — 85 - 1,6 7 — 20 47 Bilje—Renče .... — — — — — — — — Pušča—Bistra .... — 40 — 60 — 40 — 140 — 0.2 5 17 124 Ljubljana — — — — — 0,8 — 5 101 Povprečki — — — -112,7 — 1,0 8,8 — 8,9 111,1 1 GOJITEV MEDOVITIH DREVESNIH VRST V GOZDARSTVU Uprava zn gozdarstvo LRS je razposlala vsem okrajnim gozdarskim upravam naslednji dopis: Pri Zadružni poslovni zvezi Slovenije deluje posebna »Komisija zn medovito rastlinstvo in opraševanje«, katere najvažnejša naloga je delo za zboljšanje čelbelje paše. Navedena komisija je na svoji seji dne 19. junija 1958 ugotovila, da je možno obstoječe vire čebelje paše v veliki meri povečati ter tako dvigniti donos v čebelarstvu in sadjarstvu. V zvezi z osnovanjem novih plantažnih sadovnjakov je zaradi opraševanja sadnega drevja nujno potrebno pospeševati razvoj čebelarstva. V tej smeri bo potrebna tudi aktivna pomoč gozdarstva. Pri izboru drevesnih vrst za pogozdovanje, pri zaisajainju zelenih zaščitnih in vetrnih pasov na negozdnih zemljiščih itd. moramo v večj.i meri upoštevati drevesne in grmovne vrste, ki so .primerne za čebele. V posameznih območjih bo izbor medovitega rastlinstva različen. Zato naj ustrezajoči Sortiment na terenu sestaVi-jo sporazumno organi gozdarske in kmetijske službe. Navedena komisija priporoča, da goje v skladu z lokalnimi potrebami drevesnice v večji meri tudi medovite drevesne vrste. Prednost imajo: lipa (Tilia cordata, T. platypholea. T. euchlora), pajasen (Ailanthus glan-dulosa), robinija (Robinia pseudoacacia), gledičija, divja češnja, javori, jesen, vrbe (Salix caprea, S. Smithiana. S. dap-hnoides), bisernik. amorfa, zlata rozga. Kot drugorazredne pridejo še v poštev: jerebika, krhlika, kutulpa in pavlovnija. Glede lipe je treba posebej poudariti, da je kot gozdino drevo izredne biološke (meliorativne) važnosti, zlasti za zboljšanje degeneriranih gozdnih zemljišč in je tudi z gozdarskega vidika potrebno, da vzgojimo v drevesnicah čimveč lipe. Kot je znano iz prakse, nabiramo lipovo seme, preden povsem dozori, torej še nekoliko zeleno, in ga takoj nato, po možnosti še isti ali naslednji dan posejemo v drevesnici, ne da bi se posušilo. S tem dosežemo, da seme ne prelezi in že naslednjo pomlad vzkali. Ker je gornji dopis zelo važen za zboljšanje čenelje paše, ga objavljamo tudi v našem listu. Čebelarska društva in družine naj poskrbe, da ga bodo gozdarske operative v njihovem območju res upoštevale ter zasajale predvsem tako drevje, ki ga tn okrožnica priporoča. SE ENA OCENA NAŠE KNJIGE V 4.—5. številki letošnjega »Prothe-usa« je izšla izpod peresa akademika dr. Hadžija ocena II. dela Sodobnega čebelarstva, iz katere objavljamo samo uekaj najznačilnejših odstavkov. Ker gre za (praktični del čebelarstva, je knjiga za biologe manj pomembna kot za čebelarje. Vendar najde v njej tudi biolog marsikaj poučnega in zanimivega- Splošnega značaja je nti primer poglavje »Metode statističnega proučevanja.« Izredno zanimivo, kar lepo in temeljito je sestavljeno pogluvje, ki obravnava zgodovino čebelarstva (Od ropanja čebeljih gnezd do gojenja čebel), in (prikazuje razvojni proces udo-mačenja vrste žuželk do take mere, da je ne najdemo več v prosti naravi. Zelo natančno je obdelano poglavje o gojenju čebel pri Slovencih (ljudski panji). Praktični čebelar, ki mu je knjiga v prvi vrsti namenjena, bo našel v njej resda vse, kar ga more zanimati. Knjiga ima značaj priročnika, a se ne zadovoljuje zgolj z navedbami, kako je treba ukrepati v tem ali onem primeru, ampak vedno na dokaj umljiv način razloži, zakaj je tako bolje in primerneje. Spričo obsežnosti dela je zelo koristno, da sta na' koncu dodani dve kazali, eno imensko (po avtorjih) in drugo stvarno. Tako bralec hitro najde, kar trenutno potrebuje. Po pravici označuje uredniški odbor uvodoma knjigo kot »čebelarsko enciklopedijo«. Iz uvoda zvemo tokrat nekaj več o deležih posameznih sodelavcev in o veliki vlogi, ki so jo imeli pri pisanju in sestavljanju člani uredništva. Knjiga je odličen primer kolektivnega dela, ki se mu ne pozna, da so ga pisali številni avtorji. PRODAM 50 naseljenih AZ-panjev. Poleg tega imam naprodaj več vrst sadik medovitih rastlin. — Oto Primožič, Prebold — Savinjska dolina. PRODAM ALI ZAMENJAM za dobro motorno kolo 27 AZtpanjev s čebeljimi družinami in čebelnjakom Družine so zdrave in dobro razvite; v mediščih je satje. — Peter Jančar, Lackovo 8, p. Gor. Radgona. ČEBELARSKO DRUŠTVO LITIJA sporoča, da bo začela s 1. majem zopet obratovati plemenilna postaja Pustov mlin.