UDK 811.163.6"15
Jože Toporišič Ljubljana
/S/LEDNI SAZHETIG IE TEßHAK INU NEPOPELNOM
Primož Trubar je tudi oče slovenskega knjižnega pisanja. Slovenski knjižni jezik je zapisoval s samo petimi samoglasniškimi črkami (a e i o u), zvočnike z u/v, i/j, m, n, l, mehčanih l in n ni zaznamoval, jih je pa večkrat nakazoval z e namesto z a za l in n, trdi l je včasih pisal na koncu besede z dvema ll. Nezvočniki so mu delali težave na koncu besede (prim. jezik pisan kot jezig), pri števniških besednih zvezah je bil neizenačen glede ujemanja in vezave. Rabil je preveč prevzetih besed in kalkov iz nemščine, je pa varoval individualnost slovenskega jezika nasproti nemščini in hrvaščini.
Primož Trubar is the father of Slovene literary writing. He wrote the Slovene literary language with only five vowel characters (a e i o u) and sonorants with u/v, i/j, m, n, and l. He did not mark palatalization in l and n, but he hinted at it by writing e instead of a after l and n. He sometimes spelled hard l in word-final position with double l. He had trouble with obstruents in word-final position, e.g., he spelled jezik as jezig. Phrases with numerals display inconsistency in agreement and government. He used too many borrowings and calques from German, but he was protective of the individuality of Slovene vis-a-vis German and Croatian.
Ključne besede: Primož Trubar, slovenski knjižni jezik, preveč prevzetih besed in kalkov iz nemščine, individualnost slovenskega jezika
Key words: Primož Trubar, Slovene literary language, too many borrowings and calques from German, individuality of Slovene
0	O Trubarjevem jeziku je že veliko pisanega. Tudi sam sem k temu nekaj prispeval. G. Neweklowsky (Südslavische Bibeln, Band 3,2 Kommentare, 2006) v sestavku Zur Normierung der slowenischen Schriftsprache, n. d. 41-52, na zadnji strani omenja pet mojih bibliografskih enot: Slovenski knjižni jezik 2, 1996; O Trubarjevi pisavi, pravorečju in pravopisu (JiS 29 (1983) 226-232); Bohoričica 16. stoletja (16. stoletje v SJKK, Obdobja 6 (1986), 271-305); Adam Bohorizh: Arcticae horulae succisivae - Zimske urice proste, 1987; Prevedel in spremno besedo napisal J. T. Nima pa Neweklowsky v razvidu naslednjih mojih enot (tudi) o Trubarjevem delu: Kritične pripombe k Trubarjevem delu s strani slovenskih besedoljubov in kritikov (SR 40 (1992), 241-254), objavljeno nato tudi v III. Trubarjevem zborniku, prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija Reformacija na Slovenskem. Ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja. Ljubljana, 9.-13. novembra 1987. (Izšlo 1. 1996, 330-346.)
Za 500. obletnico Trubarjevega rojstva pa sem si izbral mesto iz njegovega predgovora k prevodu Matejevega evangelija, objavljenem v Biblia Slavica. Slovenische Übersetzungen 1555-1582 1. Evangelium nach Matthäus, s strani 5-9 + str. 15 besedilo Lubi Slouenci.
1	Takoj na začetku povem, da hočem svoje misli o Trubarjevem pisanju postaviti v zvezo z našimi slovenističnimi ugotovitvami p. Stanislava Škrabca, ki je prvi podrob-
neje obravnaval problematiko našega naslova v Cvetju z vertov sv. Frančiška (dalje CF) v sestavku O našem pravopisu (CF XII (1883), 4. do 5. zvezek, v § 6, posebej pa v 1. zv. CF XII v poglavju O prvi porabi latiničnih črk in naglasnih znamenj za pisanje naše slovenščine (Jezikoslovna dela, dalje JD 2, str. 104-105), ki se glasi: »Naša sedanja ali »nova« slovenščina se piše od pervega začetka z latinskimi čerkami. *) Tako imenovane nemške čerke, ki jih je rabil Trubar v svojih prvih dveh knjižicah (izdanih l. 1550), so tudi latinske, od navadnih le po lomljeni obliki različne«, in sicer tako, kakor jih izgovarjajo Nemci, »ko latinsko bero«. Tako je tudi z »v pomenu, ki ga ima v nemški izreki c pred e in i«. Tudi čerka k je izbrana po nemškem zgledu; c je bilo nepotrebno znamenje; »pa pred e in i se je semtertja venderle pisalo namestu z. Tudi q, dasi nepotreben, se je včasi pisal, po latinskem in nemškem načinu: quafs, cerque; le X se v domačih besedah ni dal rabiti.«
Te Škrabčeve besede imamo potrjene iz naših besedil Matejevega evangelija: CERQVI, fcelim, sdaici, cilu ferce, Stymouci, Slouenci, Dolenci, Coroshci, Crainci. Po zgledu na latinščino črka c zaznamuje tudi k pred zadnjimi, bolje: nesprednjimi samoglasniki, pa tudi pred kakim soglasnikom: Ohranenica, Crouasko, Criftufa, Coroshci, Crainci. Potrjena je tudi raba črke z za glas c: ferzom, lushinizo, sloueniz, ftudeniz, konza (beroz je pač tiskovna pomota za berozh).
2	Poglejmo spet k Škrabcu: »Pač pa so naši prednjiki pogosto pisali y, v začetku besede za ji: ygra, na koncu pa za dolgi i. Tako so razločevali: mi (mir) in my (wir), ti (dir) in ty (du), govori (sprich) in govory (spricht).« Izgovor ji nam potrjujejo številne ponovitve besede Boshy, stoy, da je govoril tu ji nam kaže primer sboshyo, prim. še stoy. Glas i nam zaznamuje y v primerih kot Myr, Pastyria, celo nenaglašeni i v primerih kot Synu, v primeru Ortgraphy pa y zaznamuje celo iji.
3	Glede mehkih l in n sploh lahko rečemo, da ju Trubar sploh ne poskuša pisno izraziti. Tako za mehki l beremo le LVbesniui, fuefelom, poshlemo, uolo, ludi, pela, fmishlouali, še večje število primerov pa imamo za tako ravnanje pri mehkem n:
proshno, preoberneniga, obrazhanu, Tolmazheuanu, Isuelizhane, preurazhenu, fteim preobrazhenem, nega, no, nemo, od nih grehou, vnei, faneh ipd.
4	Pa poglejmo spet k Škrabcu, kako prikazuje Trubarjevo nespoštovanje zvenečnostne korelacije: »Čerka S je pomenila v latinščini po tedanji kaker po današnji izreki zdaj terd /nezveneči/ zdaj mehak /zveneči/ glas /.../ Trubar (^1586), jo je rabil enako za oba glasova, pišoč malo obliko zdaj dolgo zdaj okroglo po tadanji navadi brez razločka v pomenu: fapuftiti, Kiefufu, drusiga, is nebes.«
To Škrabcu zelo lahko in obilno potrdimo. Glas s: Slouenfkiga, Miloft, skufi, lefufa, Criftufa, per uasfturil, fte nasproffili, famuzh, Slouenski, fuete, Liftuue, fo. Za glas z pa: lefika, skufi, LVbesniui, lefufa, lefiga, fna (= zna). Tukaj se tudi vidi, da je nezveneči priporni sičnik s veliko pogostnejši kakor z. Tu nam res ni treba nositi vode v Savo oz. sov v Atene. Rigler se je celo trudil, da bi odkril, po kakšni logiki Trubar piše zdaj dolgi, zdaj okrogli es. Poglejmo torej pri Riglerju (ZSKJ 1968, str. 217-218): »Razporeditev dolgega f in kratkega s pa je v glavnem odvisna od pozicije, le deloma pa poljubna in
verjetno odvisna od stavčeve navade.« Pri velikih črkahje seveda samo S. Ker je Trubar v prvih dveh slovenskih knjigah uporabil gotico, je razporeditev dolgega in kratkega 5 v teh dveh knjigah drugačna kot pozneje (isto velja za posamezne primere, ki so zapisani v gotici - navadno na robu - v poznejših knjigah). Tukaj regularno uporablja dolgi / v vseh pozicijah, le na koncu besede je 5. Redki so drugačni primeri. /.../ Ko je uvedel latinico, je pisal / in 5 po tedanjem načinu latinske gi^fike, in sicer je 5 uporabljal /.../ pred konzonanti b, h, k, l /.../, drugod ima navadno/(tudi pred t in/).«
5	Pa poglejmo dalje pri Škr^bcu: »Za nemški ch je rabil Trubar naši slovenščini primerno h in dosledno potem za nemški sch samo sh, kar je moralo služiti za 5 in ž: pridesh, boshy. Za nemški tsch je pisal zh: ozhe, namestu shzh pa le szh: kerszhan/stuu; tako, ali prav za prav /zh, tudi drugi pisatelji 16. stoletja.« Tu je bil Trubar zelo dosleden: glas h: tih, mahinu, glih, drugih, kunshtnih, lepih, glatkih, vi//okih, nouih, ne/nanih. Za glas 5: na/higa, nashiga, vegshi, vnashi, i/pishemo, uasho proshno,/aslishali, poshlemo, nash, shpishate (drugi sh je ž), uashe Dushe. Primeri za glas ž: Boshy, sheio, desheli, slushiti, Mateusha, lushinizo, sboshyo, vishi, Deshel. Prav redko je glas 5 zapisal z nemškim tročrkjem. Da je šumevec č zmeraj pisal kot zh, je pa splošno znano: /amuzh, pomozhio, rizhi, drugazh, ner vezh, Tolmazheuanu, Temuzh, muzh, Isuelizhane.
K temu podobno Rigler na str. 216 svojih ZSKJ: »Dobro je /Trubar/ torej opazil, da v slovenščini ni dveh h; logično je iz tega sledilo, da tudi v kombinaciji s 5 ni potrebno pisati sch, ampak samo sh. Paralelno s sh za šumevce k 5 je uporabil tudi zh (= č) k z. Težave pa je Trubarju delalo razlikovanje med 5 in z ter 5 in ž.« In str. 217: »Za intervokalični 5 sicer rabi dvojni es in za intervokalni z enojni es,« toda ne v vseh delih enako dosledno.
6	Poglejmo dalje pri Škrabcu: »Tudi mej u in v v tadanji latinski pisavi ni bilo razločka; v se je rabil v začetku besede, u v sredi in na koncu: viuo, vt, vua beri: vivo, ut, uva.« Rigler k temu na str. 219: »črka v je pri Trubarju znana le v vzglasju (za v, w ali u), vendar ne v vseh delih enako dosledno«: prebiua, vuas,/uetiga, Euangelia, Go/pudi, per uas, /uetiga, Euangelia inu Listuue, Euangeli/tou, logrou, Slouenski, uasho,/ue/elom, ui, Euangeliou. Vendar hkrati s črko v: PRAVI, CERQVI, vuas, vtu, vidite,/o v/em, vom, vta, vi, vdobrim, v/amite. S tem se Škrabčeva teza potrjuje v pr^v veliki meri. črka u se je brala u, če ni bila ob samoglasniku: od Buga, skufi, le/u/a Cri/tu/a, inu, Go/pudi, le/u/a, Li/tuue.
7	In spet k Škrabcu: »Tedaj /v Dalmatinovem času/ se je čerka j vpeljala tudi za znamenje omehčane ali topljene izreke nekaterih soglasnikov: ljub, njiva, tjeden.« Tega v našem času (leta 1555) seveda še ni bilo. če že, so zlitost zaznamovali z i pr^d samoglasnikom. »Podobno se je v Dalmatinovi prestavi sv. pisma (1584) in Bohoričevi slovnici vpeljalo razločevanje mej j in i. čerko j je tisti čas latinska abeceda vže imela, ali rabila se je le, keder bi bila imela dva i vkupaj stati, namestu drugega: alij.« Tudi tega leta 1555 seveda še ni bilo, črki u in v pa je bil Krelj v različni vlogi videl v cirilici.
8	Ena od značilnosti slovenskega zgodnjega pisanja je tudi raba velikih začetnic pri samostalnikih in pridevnikih, o čemer je pisal Škrabec (prim. Jezikoslovna dela (dalje JD) 2, str. 112: O rabi velikih črk: »V sredi stavkov so pisali v 16. stoletju po nemškem zgledu vse po pomenu v kakem oziru znamenitiše samostavnike, in sem ter tja tudi pridevnike ž njimi zvezane ali nadomestujoče jih, z velikimi začetnicami, npr. Dalmatin: »Nalha ferza pak fe ozhiltio Ikusi Vero. Inu taka bruma, ker je na Criltufa, to pravo fkalo, gruntana, terdnu obltojy super vfe Viharje, tu je, super vfo Paklenfko muzh. Dobra della pres vere fo teh Norrih Dezhel Lampe pres Ojla.« Za primer navaja tudi Ozhe, Sin, sv. Duh.
Rigler tega vprašanja menda ni obravnaval, mi pa poglejmo, kako je s tem v naših odlomkih iz Matejevega Evangelija 1555. Z veliko začetnico so po vrsti pisani: Slou-enskiga lefika, Miloft, Myr, od Buga ozheta, leJUfa, najhiga Ohranenica, LVbesniui Bratie, Duh Boshy, Kateri, Euangelie inu Listuue, Euangeliftou, Iogrou, uashe Dushe, Slouenski, lefig, Crainci, Coroshci, Shtaierij, Dolenci, Befiaki, Krashouci, Iftriani, Crouati, Crainski lefig, drugih Deshel, Tolmazheuanu, Temuzh, Crainske beffede, Isue-lizhane, Nouiga Teftamenta, Gershki, Gerskiga lesika, Latinski, Nemshki, Erafmou Ro-terdamou Testament, Cerqui Boshy, Pastyria, Synu Boshyga, Prerokou inu logrou.
9	Dostavimo še, da je Škrabec opazil tudi nastavke modernega samoglasniškega upada že v 16. stoletju: str. 121: »Namestu u piše vže Trubar včasi tudi i: drigazhi (poleg: drugazhi), peiftinja /.../ morebiti po vplivu besed na -inja: ena vyudynja, ena knegynja /.../ Tudi popolnoma zgubljati se začenja i (e) in u že v 16. stol. Trubar piše: marfkaka, merfkaka /.../ kulkaj, dergazhi, doctorza, merdrarza,petlarza.« Zelo važno pa je Škrabčevo pisanje o polglasu na str. 122: »Za e pišejo Trubar, Dalmatin in vsi naši stariši pisatelji navadni i: zhlovik (človek), diteta /.../ ditece.« Pisanje Drigazhi (namesto drug-) imam za dokaz, da je nekoč obstajal tudi nenaglašeni ü, ki se je nenaglašen poenostavil v i.
10	O odrazih jata je pisal obširno že Rigler v ZSKJ, 1968, str. 232-233: »Trubar / je/ zavestno odpravljal refleks ei za e /.../ po določenem sistemu. Normalni refleks za e mu je e, medtem ko ima ei le /.../, /k/adar je bilo treba ločiti homonime, /.../ v izglasju /.../ in potem navadno tudi v tistih internih zlogih, pri katerih pride e v določeni obliki v izglasje, npr. veiditi po vei /...//v/ nekaj primerih pa piše ei tudi v poziciji pred 5 (z) + /soglasnik/, npr.: meistu, veist ipd. /.../ Ta sistem je skoraj dokončno izdelan že v prvi knjigi in z razmeroma zelo veliko doslednostjo in le z malenkostnimi odstopi izpeljan /.../ do sedemletnega premora v njegovem pisanju med 1567 in 1574 (namesto 1567 je po pomoti zapisano 1667). Po letu 1574 /.../ zlasti ei začne prodirati v besede, v katerih je Trubar prej pisal e, manj obratno. /.../ Druge stvari /.../ v Trubarjevem jeziku so bolj posameznosti. /.../ To so zlasti oblike svojilnih zaimkov, razne labializacije a-ja ipd. Tudi marsikatera starina, ki jo najdemo pri Trubarju v oblikah in besedju, je najbrž pogojena v njegovem dialektu.«
Sedaj pa še mi poglejmo, kako je s pisanjem jata v naših besedilih. Pisanje jata z ei: fo vfem teim, vtim duhei,poueimo, imeili,poueimo, fueiftu, veiditi, Steim, teim bule, veidili, Steim, fueiftu, naprei, ueiditi, Bug uei, nei, vnei. Pri tem pa ni doslednosti, saj so
nekatere besede z dolgim jatom vendarle pisane z e (zapis kontroliran s Pleteršnikovo pisavo z <e): taka je že beseda slovenski, del,/celim (serzom),pouedati, Dolenci, dellu, beseda, hoteli, be//ed, sloueniz, lepih, be//edah, nemshkih. Zdi se, da je več jatov zapisanih z e kakor z ei. Nenaglašeni jat pa je pri Trubarju večinoma poijen: Slouen/kiga, nashiga, notri (?),/uetiga, tih, preoberneniga, Tiga, mahinu. So pa redki primeri pisanja polglasnika, ki ni naglašen, pisani z e: potehmal, v/em, dotle.
11	Znano je, da Trubar v svoje pisanje ni sprejel dolenjskega ü iz u, kakor ga pozna njegovo narečje (no, saj je ta ü sploh vzhodnoslovenski). Zdi se, da je vsak nekdanji u, naj je bil dolg ali ne, prešel v ü, nenaglašen pa se je zamenjal z i in nato po možnosti zreduciral ter tako ali drugače izginil (prim. moščansko drgač). Trubar ima v odlomkih, ki jih upošteva naše pisanje, sled nekdanjega ü v besedah drigazhi (Pleteršnik drugač), nima pa libesnivi, ampak Lubesnivi: piše tudi Ludi (Mostec lid^ z imenovalnikom lidje). Polglasnik pred r Trubar zapisuje z e, in sicer tudi že, če je er nastalo po moderni samoglasniški redukciji, npr. per nas, koker, pernaredni, gerdu, preobernemo, doperne//emo, Na peruu, vendar včasih tudi z a: kadar. Tudi naglasno je zanimiva oblika slushite Boshy zhe/ti, kar izdaja zadnjezložnost naglasa pri besedi zhe/ti (prim. Mostec: čast, f časti).
12	Samoglasnik a je artikulacijsko najnižji, je pa strnjen (kompakten), vendar zelo prilikovalen. Tako nenaglašen za prednjimi, zobnimi soglasniki rad preide v e (de za da), Ner vezh, resgledati, pred m se pa vsaj pri zaimkih rad prevrže v o (nom, uom), tako tudi pred ustničnikom u (prou), sam pa je lahko kdaj tudi priličen iz o (lakato). Nejasno je, zakaj Trubar piše tudi koker, kar je gotovo iz kakor (prim. kakršen). Zanimivo je dalje, da se a zamenjuje z e, če je za šumevcem (preurazhene,preobrazhenem). Oblika tar namesto ter pa je po moji misli posledica razlikovanja (disimilacije), tako da se samoglasnik e med t in r zamenja z a. Samoglasnik e kdaj tudi odpade, npr. nozhm. Začetni u ima protetični v: pouukih, poduuzhi,/teim vupanem.
Polglasnik predloga z se včasih pooji:/o obeno rizhio; e in o iz nosnika sta ohranjena. Tudi pisno je zanimivo pisanje besede teßhak (= težak). Zlogotvorni l se pišepopel-noma, tj. z el (na Mostecu sedaj pupunuma). Zanimiv primer je e-jevsko akanje kani (/illabi) (kar pozna tudi moščanščina, npr. andvejst).
S tem bi bile obdelane tudi samoglasniške posebnosti Trubarjevega pisanja iz l. 1555.
13	Na podlagi svojih obširnih izpisov odrazov za predpostavljene izhodiščne samoglasniške foneme v Trubarjevi slovenščini je Rigler glede izbire podstave za slovenski knjižni jezik 16. stoletja podal naslednji sklep: »Pisati je /Trubar/ hotel v ljubljanščini in vanjo vnesti elemente svojega narečja le toliko, da bi jo - vsaj po njegovem mnenju - obogatil. /.../ pred izdajo prve knjige je preživel osem let tudi v Ljubljani, in to v glavnem neposredno pred časom, ko je začel pisati. /.../ Trubar ni povzdignil v slovenski knjižni jezik dolenjskega narečja z Raščice, ampak po domačem narečju nekoliko modificiran govor Ljubljane.« (Str. 234.) Na naslednji strani pa k temu beremo še: »Trubar je torej vzel za osnovo knjižnega jezika prav najbolj centralni slovenski govor,
ki je že sam združeval v sebi elemente dveh najobšimejših in centralnih slovenskih narečij, ki pa je obenem predstavljal tudi jezik največjega slovenskega mesta, tedanjega upravnega središča Kranjske, ki je imela glede na prebivalstvo povsem prevladujoč slovenski značaj, kraja, v katerem se je formiralo središče nove nacionalne slovenske cerkve in ki je postajal center meščanstva in kulturni center.«
14	Recimo še katero o oblikoslovju v Trubarjevi knjižni slovenščini. Pri moških imenih ima imenovalnik ednine bodisi staro latinsko-grško končnico z 5 na koncu, od rodilnika dalje pa tako osnovo opušča in rodilnik tvori ravno tako, da z -a zamenjuje imenovalniško končnico na -os ali -as. Nekatera imena so seveda brez latinsko-grške imenovalniške končnice, npr. Dauid, Roboam, Zadoh ipd. Posebnost je pisava Abia nasproti rodilniku Ahaza oz. Ahafa proti Afa im., enako AJiasa rodilnik proti OJia. Zanimiva oblika je leffe proti tož. leffa. Kakor se iz primerov vidi, Trubar pri imenih upošteva živost, tj. rodilnik v pomenu tožilnika.
Namesto svojilnega pridevnika ženskega imena Trubar rabi oblike kot od te Rute, od te Rahabe, od te Vrieue shene, te Marie mosha. Svojilni pridevniški zaimki nimajo priponskih obrazil (prim. loshef pag nee mosh, ta angel tiga Gofpudi (vendar Dauidou fyn), kar ie vnei pozhetu, tu gre odfuetiga Duha, nega ime bode imonouanu Emanuel, Inu vfame gfebi fuio sheno.
15	Velika posebnost Trubarjeve slovenščine je raba iz nemščine prevzetega določnega člena: Ot te Babiloniske iezhe, tu roiftuu Criftufeuu; ie Maria nega mati timu loshefu bila farozhena, ta angel tiga Gofpudi fe nemo prikashe; loshefa, te Marie mosha. Prava posebnost je svojilni pridevnik iz imena in priimka: Erafmou Roterodamou Teftament, za kar še danes velja, da je prav le rodilnik obojega. Opaža se tudi, da ni zmeraj rodilniške oblike samostalnika za tožilniški pomen pri zanikanju. Pa tudi primer kakor: ne buiffe gfebi ufeti Mario tuio sheno. Gotovo je nemškega izvora, kalk, tudi stavek z ono za nemški es: Onu je pifanu. Morda je germanizem oz. latinizem besedna zveza s prilastkom za samostalniško odnosnico: vufta Boshya. Velike težave ima Trubar tudi s števniki v imenovalniški in drugosklonski vlogi namesto v rodilniški: is tih Defet meist ali fa nim gredo veliku ludi. Še nekaj primerov: on poklizhe te duanajft suie logre, Tih duanaift imena pag fo. Pravo slovensko skladnjo takih zvez s števniki podajata primera tim duanaiftim logrom oz. Nafiti fhtiri tisuzh ludi sedmemi kruhi inu sdueima ribama, Dueima Gofpudoma slushiti ne moremo, Dua kir fta ueliku sludieu imeila ufebi, Dua Slepza, inu eniga Mutza osdraui, kir ne deio pokure, Osdraui dofti bolnikou, Ena pergliha od tih defet Diuiz. Poleg tega pa Trubar posnema nemščino še v naslednjih primerih: Vfi roduue od Abraama do Dauida fo shtirinaift rodou, od Dauida do Babiloniske iezhe fo shtirinaift rodoui, od te Babiloniske iezhe do Criftufa fo shtirnaift rodoui, is tih Deset meift.
16 Še nekaj podrobnosti
Nezložni predlogi se zmeraj pišejo skupaj z besedo, ki jim sledi. Nekateri imajo več oblik, tako se npr. za v piše tudi u, včasih pa je črka u tudi samoglasnik, kar je opazil že Rigler: vti, unashi. Za skupaj pisano obliko zložnega predloga lahko navedem le nazhaft, saj je obto pač redna tvorba tipa nato, zato, torej prislovnega sklopa. Nezložni k se večinoma piše kot h (htimu, hdobrimu), vendar tudi z g (gsebi) (str. 17), še primer za k sam: praui knemu. Nezložni predlogi se pišejo tudi z veliko črko, če to zahteva beseda, ki jim sledi (Scrouaskimi proti fteim). Prim. še isshnega (75).
Nemčevanja je več vrst, najbolj očitno je v primerih kakor glich, lebenu (mest.), lebnom, tapraua Gmaina 'skupnost', Stymo, imer 'vedno', puhshtabi 'črke', staltnu 'lično', prim. Gestalt, shpishate 'uživate' (že med navedenimi primeri so nekateri s slovenskim priponskim obrazilom, še več jih pa sledi), Stymouci 'vokali' (samoglasniki).
Potem so tu kalki: verjetno že potehmal (prim. nem. diesmal), ki je sploh z nemškim končnim morfemom -mal, potem pa še: fte ui nasproffili, katero uashoproshno (welche ihre Bitte), pernareden 'bereit', vdobrim vfamite (im Guten aufnehmen), preo-bernemo 'umsetzen', doperneffemo 'beibringen', sdoftimi beffedami (mit vielen Worten), Tolmazheuanu (Dolmetschen), kunftnih 'umetelnih', gmainfke 'gemein', faftopiti 'verstehen', ofertnih (hofärtig), cilu (gar), poduershenu (unterworfen), nefaftopniga (unverständlich), gori vfeti (aufnehmen) 'sprejeti',puftite veiditi (wissen lassen), nom je uedeiozh (ist uns bekannt), teshku stoy (schwer fallen), Peami 'Čehi', fneshla fe ie (sich befunden), tuio sheno 'svojo ž.', vuzhenikou (Gelehrten), ohranenik(Beschützer).
Tudi latinizmi (grecizmi) so verjetno prav tako pridobljeni prek nemščine: Euange-lie, Euangelist, Euangelion, Testament. Prav citatne so annotationes, Exempla, Orthography, v osnovi tudi Confonantou, sillabi (daj.), loshefu, Mateusha (Matthäus).
Gotovo bi se našla še kaka znamenitost v besedilu našega prvega prevoda Matejevega evangelija in s tem dela Svetega pisma, toda o tem naj še kdo kaj pove, če to ve.
Summary
Every beginning is difficult, particularly if it involves the first extensive writing in a given language, as was the case with Trubar's translation of Mathew's Gospel. Many decisions had to be made at a single moment.
In his first two books, Trubar wrote Slovene with Gothic script, which he replaced with Latin script in 1555. Greek and Latin did not have all the characters necessary for rendering Slovene. Trubar's decision not to distinguish the opposition between voiced and voiceless sibilants and shibilants was later rectified by Krelj, when he introducedf for the voiceless and s for the voiced sibilant fricative. Once Trubar realized that Slovene does not have two kinds of h, he was able to replace ch with h and spell shibilants with fh and sh and č with zh. Krelj also corrected Trubar when he separated non-syllabic prepositions from the following word with an apostrophe; later they were written separate from the following word, following the example of syllabic prepositions. Krelj also distinguished (as is the case in Cyrillic) the phonemes u and v, thus treating the former as a vowel, the latter as a sonorant. Bohorič and Dalmatin solved the problem with i and j in the same way. The variants of the phoneme v were not written with separate characters, which is still the case today, nor were the variants of the stops p and b and t and d. In the spelling
of voiced obstruents, Trubar followed German, thus writing only the voiced or voiceless strong variant of the morphoneme (Ger. Bad - Sln. mlad), but he drifted away from the principle in cases likejesig. He overused capitalization in nouns and adjectives (it eventually remained only in proper names and possessive adjectives from personal names, but not in adjectives in -ski). The list continues: the decision to use punctuation, divide words, generalize the correct forms of numeral phrases, eliminate the unnecessary definite article, balance the consideration given to Upper and Lower Carniolan in vowel and consonantal system, eliminate unnecessary borrowing and calquing from German, thus preserve individuality of Slovene vis-a-vis German and Croatian. Krelj, Kopitar, Škrabec, Pleteršnik, and Rigler have pointed out most of these issues and put into effect most of the appropriate solutions to these questions in the literary language.