575
ZAPISKI
ANTOLOGIJA PARTIZANSKIH  PESMI V  NEMŠČINI
Lani je pri nemški založbi Aufbau v vzliodnem Berlinu izšel droben izbor jugoslovanske lirike. Posebnost te knjižice prevodov je njen tematski okvir: omejuje se, z izjemo nekaj starejših ljudskih pesmi, izključno na poezijo, ki je nastajala v času našega revolucionarnega boja. Zbirka z naslovom Ti črna zemlja in podnaslovom Pesmi jugoslovanskih partizanov prinaša 25 tekstov, od tega je 6 ljudskih, ostale pa so napisali Desanka Maksimovič (3), Vesna Parun (4), Jure Franičevic-Pločar (3), Skender Kulenovič (1), Peter Leveč (2), Oton Župančič (1), Oskar Davičo (1), Branko Copic (3) in Ivan Čače (1). Knjigo je uredila in prevedla nemška pesnica hrvaškega rodu Ina Jun-Broda, ki že dalj časa z uspehom opravlja vlogo posre>dnika med našimi Iliteraturami m nemškim jezikovnim, področjem.
Iz navedenega spiska avtorjev in števila njihovih pesmi kakor tudi iz kompozicije knjige lahko sklepamo, da ni bil namen prevajalke predstaviti nemški publiki najznačilnejše predstavnike naše partizanske poezije, ampak podati bolj ali manj značilen prerez ustvarjalnega odraza našega boja v celoti. Zbirka izpričuje ob tem osnovnem vodilu še nekatere posebnosti, ki si jih lahko pojasnimo iz prevajalkine subjektivne usmerjenosti. Ina Jun-Broda je ob nekaj starejših socialnih ljudskih pesmih odmerila precejšen poud^irek poeziji, ki opeva trpljenje ljudstva pod fašistično okupacijo, dodala je nekaj opisnih partizanskih pesmi in ob koncu še nekaj tekstov, posvečenih novemu življenju ob osvoboditvi domovine. Knjiga zapušča precej enoten vtis, vendar ne predstavlja naše partizanske lirike v celoti in je morda niti ne predstavlja z   njene  najznačilnejše  strani,  posebej   še,   če  pregledujemo   njen  slovenski
delež. Močan poudarek je prevajalka odmerila ljudski poeziji in na ljudsko tradicijo vezanim avtorjem (Skender Kulenovič, Branko Čopič, Jure Frani-čevič-Pločar), da bi tako podprla svojo tezo o oživitvi in preroditvi ljudske poezije v naši narodnoosvobodilni vojni. Ta teza je vsaj deloma točna za partizansko poezijo med Srbi in Hrvati, vendar se mi zdi, da bi bilo treba več poudarka dati tisti poeziji, ki je zrasla neposredno iz živega toka naše predvojne revolucionarne pesmi. Kljub še tako osebnim merilom ne bi smela manjkati v antologiji jugoslovanske partizanske lirike poezija Mateja Bora, prvega slovenskega in jugoslovanskega partizanskega pesnika, ki bi tudi glede prevedljivosti, kar navaja prevajalka v spremni besedi kot drugo vodilo izbora, ne delala posebnih zaprek. Borova poezija bi dala knjigi tisto dimenzijo, ki jo najbolj  pogrešamo:  revolucionarno in zavestno uporniško.
Borova odsotnost je nedvomno največja pomanjkljivost knjige, vendar 'e po jiaših merilih, ki izvirajo iz temeljitejšega poznavanja gradiva in iz doživljene situacije, zlasti pa zato, ker je prevajalka razmeroma močno upoštevala manj značilna imena, izbor še zmeraj nepopoln bre/ Kajuha, Ivana Gorana Kovačiča, Vladimira Nazora, vsaj enega Makedonca in z eno samo, ne najznačilnejšo pesmijo Oskarja Daviča. V tujini je zbirka kljub temu vzbudila primerno pozornost. Kritik dunajskega kuliurnoga mesečnika Tagcbuch Kari M. Benedek je v marčni številki napisal o knjigi obširno poročilo, v katerem s priznanjem govori o izboru in prevodu ter priporoča knjigo številnim bralcem v Avstriji in Nemčiji, posebej še tistim, ki zaslepljeni od hitlerjevske ali nacionalistične propagande prezirajo velike moralne in ustvarjalne sile svojih južnih sosedov.
Manj pripomb kot k izboru je mogoče nasloviti na samo prevajalsko delo. Opravljeno je skrbno, s posluhom za ritmično obnovitev izvirne melodije v tujem jeziku, čeprav so ponekod opazne trdote in poznamo predvsem Levčevo Požgano vas v prožnejšem prevodu pokojne Lili Novv. Uspeli so predvsem prevodi pesmi Desanke Maksimovič in Vesne Parun, ki se jima je prevajalka notranje najbolj približala. V celoti ji gre za opravljeno delo vse priznanje.
Kljub navedenim šibkostim pri izboru opravlja knjiga jugoslovanskih partizanskih pesmi pomembno posredniško vlogo, saj kot prva povojna antologija v nemškem jeziku odpira širokemu krogu tujili bralcev vrata v našo poezijo. S tega vidika jo je treba pozdraviti in želeti, da ne bi ostala samo prva in edina lastovka, ampak predvsem uvod v globlje in intimnejše spoznavanje naših književnosti med nemškimi bralci.
Kajetan   Kovič
576
v zadnji številki se je vrinilo nekaj tiskovnih napak. Pravilno nn str- 475 vzvišen namesto zvišan, na str- 475 Zupanič namesto Zupančič, na str. 480 Lojze namesto I^oze, na str. 385 Krista Alba namesto Krista alba.