XXVlll~4                                                                                 ZVONČEK
MARIJA LAMUTOVA:
Petričev Andrejc.
*^"^^^ * ^ stra decembrska burja je brila mimo hišnega vogla, A^^v^T^^ Piskala in vriskala okolo stare vaške lipe, da je **mJSJlm^Jw%' Je^a^° zmrzlo vejevje, zanašala je ledene snežinke JBŠ)*^8s/Wi na okna, da so šklepetale šipe, in končno burno PK^^jb^JL^ zaplesala v visokih sneženih vrtincih preko nedo= ^2^mBsffSr°M    gledne krške poljane.
ra^SS^f^^         Zdaj   in   zdaj  so se začuli   iz   noči   zamolkli
glasovi zategle Andrejčeve pesmi. Pozno je bilo, menda že okrog polnoči, toda Andrejc si je še vedno popeval v listnici nad Medletovim svinjakom.
Berač je bil Andrejc, a bogatin v neskrbnosti in dobri volji. Matere ni imel. Dom mu je pogorel, zažgal ga je po nesreči sam, ko je kuhal žgance naslednji dan po materni smrti; oče mu je bil lajnar, brat breznogi obcestni prosjak.
Krepak fant je bil Andrejc: visok, širokoplečat, okroglega rdečega obraza, svetlih ščetinastih las in drobnih svetlomodrih oči. Vsa nje? gova zunanjost je razodevala čilega kmetiškega korenjaka, dasi je bil Andrejc silno nadložen: metalo ga je... Ko je zapalil uborno leseno kočo svojih praočetov kajžarjev, se je baje tako moono prestrašil, da se ga je lotila padavica. Od tedaj ni bil več prost te strašne bolezni. Pa kaj še vse to! Da bi bilo le v Andrejčevi glavi vse v redu! Ravrro tu mu je najvec manjkalo. — To so predobro vedeli vaški paglavci, zato tudi niso znali domov, kadar so dohiteli Andrejca na vaškem klancu.
Ro ni bilo shoda na Trški gori ali sejma v bližini domače fare, je taval Andrejc osamljen po poljskih stezah; klobuk čez ušeša, roke v žepu, rame privzdignjene, z glavo nazaj, prepevajoč enakolične romarske pesmi, ki jih je slišal na božji poti. Kadar je vse romarske zapel, je začel pri dolenjskih zdravicah, ko je tudi teh zmanjkalo, je prepeval cerkvene pesmi, prešel na šolske in slednjič začel zopet pri romarskih. Močan mu je bil glas, precej hreščeč v višini, kakor glasovi stare harmonike Bostjanovega Pepeta. O mraku se je zdela njegova pesem še podvojeno glasna: plavala je v dolino, odmevala od obrob« nega gorovja, se poizgubljala v gozdni tišini, zamolklo jeknila v daljavi in se naposled izgubila v mračno planjavo ...
Ljudem ni bil Andrejc v nadlego. Zadovoljen je bil povsod in z vsem. Sprva, ko sta mu šla oče in brat po svetu za kruhom, ga je vzel k sebi oče župan, češ, fant je močan, privadil ga bom delu, potem mi ne bo treba plačevati hlapca. A zmotil se je oče Šimen! Andrejc je ostal Andrejc. Zjutraj ga je zmanjkalo, šel je bogve kam, zvečer
85
ZVONČEK__________________________________________________XXVIII—4
je pa zopet prišel od bogve kod. — Časih je prinesel s seboj polno ruto denarja. Prosjačil je ob sejmu po gostilnicah, zabaval sejmarje in pil njih ostanke. Župan Šimen ga je svaril, učil, grajal — a nič ni izdalo. Kadar se je zdelo Andrejcu dovolj pridige, je privzdignil glavo in zapel po svoje.
Sklenili so, naj ga redi občina po številkah. To je bilo za Andrejca! Široko se je zasmejal in dejal: »Po številkah živeti ni napačno, to je rekla že rajnka Frlinka, Bog ji daj dobro! Človek dobro je, čeprav ne dela in ne plača.«
In tako je hodil Andrejc od vasi do vasi, od hiše do hiše. Kjer mu je posebno ugajalo, je ostal tudi po več dni, dokler ga ni gospodar osorno opomnil, da mora drugam. Reda ni poznal, ampak le izpre= membo. Danes je bil v prvi številki v tej vasi, jutri v zadnji v drugi vasi. Kjer je jedel, je dobil obenem prenočišče.
Pozimi je bil Andrejc siromak. Tople obleke ni imel, obuvala še manj, a zima je bila rezka in dolga. Seve, če bi bil Andrejc snažen, kakor so drugi pošteni ljudje, kdo bi mu bil branil na zapecek v hišo? Na svojih potovanjih se je nalezel raznega mrčesa, zato so se ga bali ljudje. Časih je prišel slucajno na zapecek in si ogreval zmrzle ude. Brez usmiljenja je bil pregnan, a hišna mati je oni prostor takoj poparila z vrelim kropom.
Pozimi je prenočeval v listju, poleti pa pod kozelcem. Mrzle so bile za Andrejca zimske noči, da čestokrat ni mogel zatisniti oči. Ves se je zaril v steljo, a zimska burja je prepihala največji kup listja in Andrejc je drgetal. Nekaj časa se je krčil, premetaval in zvijal, nato je sedel, stisnil roke v žep, privzdignil glavo in zapel... Burja je tulila, vrtela snežinke, razmetavala listje. Andrejc jo je prevpil, in v noč je donelo:
»Na Trški gori že dan zvoni,
k Mariji gredo romarji,
oj, pojd'te, pojd'te, romarji,
k Mariji sedem žalosti.«
Nekoč sem ga srečala o mraku na mostu. »No, Andrejc, kam pa? < sem ga nagovorila.
»Nikamor.«
»Kje si pa bil?«
»Pri Kartuzijancih v Pleterjih.« Do satnostana je bilo hoda dobri dve uri in pol.
»Kaj si delal v samostanu?«
»Po malo južino sem šel.«
»Kje imaš malo južino?«
»Snedel sem že vse, pa sem zopet lačen.«
»Kje boš večerjal?«
86
XXVlll-4       __________________________________________ZVONČEK
»Nikjer.«
»Kje pa spal?«
»K Zagorčiču pojdem, morda bodo nastlali  v svinjaku,  tam je toplo.«
»Andrejc, očisti se, potem boš lahko vedno na toplem.«
»Potem, hm, bi me šele zeblo, potem ...«
»Beži no, kdo je povedal kaj takega?«
»Srakarjev Gašper, ki je z menoj spal na gori in sem mu pomagal vrteti lajno.«
»Andrejc, motiš se, Gašper te je nalagal.«
»O ne, Gašper ne laže.«
(Konec.)