V EDA DVOAESECNIK ZA ZNANOST IN KV LTV RO \ • >	
') • 1 [LETO n.	i— j Ra j MCMXII. .ŠTEV J
Izdajajo in urejajo:
ALBERT KRAMER, IVAN PRIJATELJ, BOGUMIL VOŠNJAK.
VSEBINA PRVE ŠTEVILKE:
B. V.: Zimski dnevi v Peterburgu..........................-	.	Str. 1
FERD. SEIDL: Mehanika duševnega delovanja. (Dalje prih.) „	11
DRAGOTIN LONČAR Dr.: Adolf Fischhof ........................ „	28
MILKO BREZIGAR Dr.: Konjunktura, kriza in depresija . .	»37
f JOSIP VOŠNJAK Dr.: Južnoslovanski spomini................. „ - 52
THE SLAVE SCHOLAR: Angleška knjiga o južnih Slovanih „	60
Gradivo. IVAN PRIJATELJ Dr.: Iz življenja kranjskega literata „	68
PREGLEDI IN REFERATI :Država indružba. — Pravo.
— B. V.: Radič: Savremena ustavnost. —
— B. V.: Kelsen: Hauptprobleme der Staatsrechtslehre.— Narodno gospodarstvo.
— V. K.: Socialnopolitični pregled. — Z g o-d o vi n a. — V. K.: Kos, Gradivo k zgodovini Slovencev. — Politična zgodovina. —
B. V.: Češka politika. — A. O.: Michels, Russland als Vormacht. — Dokumenti, r-B. V.: Iz dnevnika Crispija. — V. K.: Spomini socialistinje. — Pregled revij. —
B. V.: Revue des sciences politique. — Kultura. — J. A. Glonar: Slovensko slovstvo.
— I. H. Z.: VIL razstava. — Kidrič: Časopis pro moderni filozofiji. — Pr ir od oslov j e. Slovstvo. — Ferd. Seidl: B. Baebler, Kemija. Hinterlechner: Herle, Kemija. —- Publicistika in polemika. —Bogumil Vošnjak: Odgovori I......................,	.	.	.	.	„	78
„VEDA«
izhaja tekom vsakega drugega meseca ter stane na leto 8 K (v obrokih primerno), za dijake (katerim sc pa obroki ne dovoljujejo) 5 K, posam.
zvezki 1*70 K.
Tilk* in ninja „Qorllka Tl»k»r*a‘‘ A. Oabräfek v 0«riei.
Zimski dnevi v Peterburgu.
Težko se najde kje večji kontrast, ko je oni, ki ga opaža potnik na prusko-ruski meji. V pruskem Veržbolovem vzoren red, disciplina, točnost, lista uniformnost, 'ki je tako značilna za prusko državno ustrojstvo. Železnic ni ali poštni uradnik, carinar ali orožnik, vojak ali kondukter, vsi enaki, vsi točni, enakomerni stroji. Onkraj pruskih obmejnih kolov je pa drugače. Zdi se, da smo v diugem delu sveta, na vztoku ž njegovim družabnim obeležjem. Vojaštvo in orožništvo izgleda prav korenjaško, vsi drugi pa, ki nosijo uniformo, so pravi zastopniki tipa ruskega malega uradnika. Odkar smo prestopili mejo, se je ura pomeknila nazaj, živimo že po vz točnem času. Kako počasno se gibljejo ti činovniki, nonšalantno uradujejo pri čaši čaja. V prostorni dvorani carinska revizija. Čakanju ni konca ne kraja, preden se usmili tak ravnodušen bradač in prinese potni list ter preišče prtljago. Kako dolgovezno, okorno je vse to. Zdi se, da čas tu nima vrednosti, da smo v deželi, kjer vladajo o delu in trudu druge predstave nego pri nas. Čutimo, da smo v državi, ki je in ostane ona velika strašna uganka. Spoznati ljudsko psilho tega zagonetnega družabnega sklada, to je 'neverjetno težak problem. Kaj naj govorim o političnem ustrojstvu? Gorje politiku in politiki, ki bi verovala v svojo razboritost, upoštevajoč ta državni organizem kot čin it el j aktivne politične kombinacije. Bismarckovi politični aksiomi glede Rusije so bili povsem negativnega značaja. V tem orjaškem državnem ustrojstvu se odražajo vse socialne borbe zapada kot strašna patološka karikatura, tu ni one zdrave enakomernosti in umerjenosti, ki daje zapadnemu življenju neko harmonično, svetlo črto. Na zapadu so ljudje zadovoljnejši, srečnejši, tam sije solnce svetljeje, tam se laže živi.
Zima v Peterburgu. Jutro je megleno, kožuh nas ne ubrani ledenega vetra, tla izlhlapujejo neko mrzlo vlažnost. Pred kolodvorom primitivne sani. Dolga je vožnja v mesto. Ivje se prijem-
1. Veda II. 1.
L
Ije 'brk, vse je belo, konjska dlaka, izvošček, potnik. Kako ostro brije ta ledeni severni veter, in vendar se je radost voziti na teh ■malih saneh po trdo zmrzlem snegu. Povsem odrevenel se skobacam iz sani, in v topli gostilniški sobi se pri žuborenju samovar a vrnejo toplota 'in življenjski duhovi.
Ustavna Rusija! Kaj je vse pretrpela ta družba, preden si je priborila one v usitavi uzakonjene pravice! Nekoliko let je preteklo, odkar je bila ustava proglašena, in že je prišla neizbežna reakcija. Ako bi bila ta reakcija samo plod prizadevanja konservativnih činiteljev v državi, bi bilo to dobro. Pa nekaj drugega nečuvenega se je zgodilo. Vsa ona nedisciplinirana inteligenca, ki je jedro ruskega svobodoljubnega gibanja v urah destruktivne borbe, se je pokazala povsem nesposobno, da bi zidala novo državo na razvalinah starega režima. Kako malo resnobne realnosti, kako malo zdravega razumevanja socialnih razmer in kako .pomanjkanje zmisla za nefantastično delo je bilo najti med bojevniki ruske revolucije. Vse negativno, nič pozitivnega. V perverznih nasladah, v seksualni razuzdanosti trosi danes ruska mladina par let po revoluciji svoje sile. -Mesto dela anarhija, mesto s motrenega zasledovanja življenjskih ciljev samomori in cinično zasmehovanje ter apatija. Ko sem pred osmimi leti pisal svoj »Razsvit« — rad priznam, precej mladeniški spis — se je zaganjala varne slovenska kritika, ker sem mirno in hladno presojal razmere, ne hvalisajoč rdeče revolucije. Ta moja hladna presoja je tudi o'bveljala. Faktični razvoj je opravičil in potrdil moja izvajanja. Revolucija je doživela svoj popolen poraz. Trdil sem, da se radikalna politična struja ne more v Rusiji nikdar ohraniti dlje časa, ker se ii iprotivijo ondotni življenjski pogoji. Daši sem ostro obsojal stari režim, vendar sem moral slišati nepravična očitanja, pa zgodovinski razvoj je pritrdil mojim izvajanjem. Samo v eni 'točki moram priznati, da smatram svoje tedanje naziranje za povsem krivo in sicer glede neruskih narodnosti v Rusiji.
Kako malo se je izpremonil Peterburg tekom onih burnih let, ki so sledili vzitočni vojni! Ulice so skoraj iste, izvoščeki isti, zdi se človeku, da teče vse po starem tiru. Kako malo izpreminja pravzaprav tako važno dejstvo, kakršno je začetek ustavne borbe, zunanje življenje in morebiti tudi ljuidi! Zdi se, da so to isti ljudje, isti študentje in študentke, isti mužiki, kakršni so bili prej. Tudi cenzura se ni izpremenila, vsaj inozemska ne. Gospodje cenzorji niso pustili v Rusijo mojega nedolžnega »Razisvita«, •ki
se je zdel našim rdečim gospodom tako pohujšljiv, hoteli so mu izrezati kakih dvajset revolucionarnih strani. Sploh je v inozemski cenzuri vse tako, kakor je bilo pred leti. Te zakrknjene birokratske duše ne reagirajo, ako se inozemec nekoliko iž njih norčuje. V Avstriji bi se podoben snbjeikt precej vteknil v zapor radi žaljenja javnega uradnika.
Tudi knjižnice so ostale, kakršne so bile pred leiti. »Publič-naja biblioteka« ob Nevskem, 'svetla, prostorna in praktična, zvečer polna študentek, polna tihega vrvenja in neumorne težnje, po izobrazbi in znanju. Do enajste predpoldne ni skoraj nikogar v širni dvorani. Knjižnica v »Akademiji nauk« ima še vedno isti patriarhalični, rekel bi, biedeirmajerski značaj. Vsi stoli zasedeni; študentka ob študentki, dijak pri dijaku. Koliko zanimivih tipov: ti dolgolasi dijaki v ponošenih uniformah, te študentke v zanemarjenih toaletah, s kritičnim ščipalnikom na nosu. In povsodi to mrzlično hlastanje po znanju in izobrazbi. Ti ženski obrazi navadno niso klasično lepi, toda tu pa tam se vendar pojavlja kaka čedna postava; in vsi ti mladi obrazi se sklanjajo nad knjigami in mnogokrat se vidi le krona bujnih črnih las. Še drugo knjižnico sem takrat pogosto obiskoval, namreč knjižnico Gosudarstve-nega sovjeta ob Litejni, kamor sem dobil pristoip vsled priporočila M. M. Kovalevskega. Tam so knjige izključno državno -izn ans tv en e vsebine; tako specializirani e je seve jako priporočljivo.
Najljubše so mi bile ure, ki sem jih preživel v stanovanju M. M. Kovalevskega, ki 'sprejema menda vsak torek predpold-nem. Pri njem se je zbiral vsak teden prav distingviran krog ruskih intelektualnih delavcev. Maksim Maksimovič uživa v Rusiji in zunaj nje izredno velik ugled. Njegove primerjevalne pravne študije so izraz krepke znanstvene individualnosti. Njegova dela so pravmo-zgodovinskega, državno-pravnega in sociološkega značaja. Dolga leta je živel zunaj Rusije, v Parizu je osnoval rusko politično šolo nekoliko let prej, preden je padel ruski absolutizem. Bil je eden onih moiž, ki so zavestno in odločno pripravljali padec starega režima. Ko se je začela ustavna doba, je bil imenovan 2a profesorja primerjevalnega državnega prava na vseučilišču v Peterburgu. Daši je eden izmed najbolj kozmopolitično izobraženih Rusov, povsem intelektualen, zapadnjaški Evropec, vendar je vsa njegova oseba čisto ruska. Ta odkritosrčna jovialnost, ta širotkopoteznost v vsaki stvari, ta univerzalnost ne more biti lastna znanstveniku po nemškem vzorcu, ampak edinole čisto-
l*
3
krvnemu Rusu. Maksim Maksimovič pa nima na sebi prav nič profesorskega. Oči so mu tako sveže, kakor da bi se nikdar ne bile trudile s pisanjem in črtanjem. Vsa njegova zunanjost je podobna oni kakega veleposestnika-dvorjana, ne pa oni učenjaka. Kadar se smeje, zveni to tako silno dobrosrčno in jovialno. Causeur je, da ga ni boljšega; v kratkih sentencah se kaže njegova umna duhovitost. Njegov dar pripovedovanja je poln nekega posebnega čara. Pri njem sem se seznanil nekega dne tudi z znanim narodnim gospodarjem Tugan Baranovskim, ki je pa na vsak način bolj profesorski tip. Sploh se opaža skoro pri vseh ruskih znanstvenikih neka svežost, neka prirodna nadarjenost, polna duha in srčnosti, 'ki se najde pri Nemcih tako redko. V tem krogu Kovalevskega se je mnogokrat razpravljalo tudi o ruskih notranjih razmerah. Komentirale so se Stolypinove neustavnosti, ki so bile Nerusu precej težko umljive, zakaj presegale so pač daleč prakso zapadnih vlad. Človeku se zdijo ti razni čini naravnost nepojmljivi, saj je to najčistejše kršenje zakona. V tem akademičnem krogu Kovalevskega je bilo tudi več umevanja za avstrijske probleme. Povprečni ruski intelligent kakor tudi aktivni politik ima o Avstriji naravnost predpotopne pojme. Zdi se, da mu je čisto nemogoče, prodreti v pravi dejanski značaj avstrijskega državnega ustrojstva. Primitivni narod v političnem oziru, kakor je ruski, izkuša razumeti politični problem, 'kakor je avstrijski, čisto grobo, brez vsega prodiranja v finejše posameznosti državnega življenja. Ne samo povprečnemu ruskemu inteligentu, ampak tudi predstavite!jem ruske družbe je vsak avstrijski uradnik in častnik vsenemški agitator. Ti sinovi prirode se prav čudijo, ako se trdi, da vendar ne gre presojati bodočnosti Avstrije, kakor da bi bila neka zapadna Turčija. Tihi opazovatelj, ki vidi to vrvenje narodnosti pod rjuho ruskega državnega nacionalizma, se ne more otresti misli, da je Avstrija že prebolela marsikateri stadij, ki šele čaka Rusijo. Vodilni možje so si tega povsem v svesti. Miljukov ima v skritem ‘kotičku svoje knjižnice vso avstrijsko literaturo narodnostnega vprašanja in narodnostne zakonodaje.
Tavričeskij dvorec je daleč zunaj mesta. Vzel sem si izvo-ščeka, in bistri njegov konjič me je brzo popeljal z Nevskega proti palači, kjer zboruje ruski parlament. Visok svež sneg po ulicah, in majhne sanke drsijo gladko in veselo po bleščečem se snegu. Tam zunaj, kjer so brezkončne vojašnice gvardejskih ka-valerijskih polkov, se šini palača Katarine Velike. Povsodi
straža in vojaki. Po spoti, ki je skoraj povsem zasnežena, se pride do stranskega vhoda v Gosudarstveno dumo. Tak zimski mir je tu okrog, zdi se, da je to star dvorjanski park, sredi katerega je dvorec, kjer počiva na stara leta in sanjari pravcati staroruski dvorjanin, taka idila je sredi tega belega snega in mraza. Vstopnica, ki sem jo imel v roki, ni nič manj obsežna ko pri nas kak notarski akt, in vestno jo preiskuje orožnik, ali je pač v redu. Srečna bi bila Rusija, ako bi bil povsodi tak strog red kakor tu pred vhodom na dumsko galerijo. Velika, krasna, povsem na novo urejena je dvorana dume. Ta novost in svežost izgleda skoraj par-venijsko, in vendar je dvorec star. Tu je velika Katarina slavila svoje sijajne slavnosti, tu je rafinirana družba v vsej svoji lični, duhoviti in lascivni užitkažejnosti preživela dražestne ure dvor-janske razpuščenosti. Moderni Somov je mnogokrat slikal prizore, ki so se odigravali v teh dvoranah. In sedaj se gnetejo po teh prostorih, visokih kakor cerkev, skupine zaikonodajavcev, ki napravljajo prav demokratičen vtisek. To niso nikaki dvorjani, ampak možje javnega življenja, bivši žurnalisti in pisatelji, odvetniki in veleposestniki, popi in vojaki. To niso polizani dvorjani, ampak možje, kakor jih je sem poslalo praktično življenje. Koliko jih je med njimi, ki bi se znali kretati sredi one družbe, ki je polnila te dvorane pred dvema vekoma. Ves čar dobe Lu-dovika XIV. in rokokoškega časa je izginil, stojimo sredi trezne novodobne demokracije, označene s trikoškimi srajcami in z rustikalnimi manirami. Pa to so samo zunanjosti. Kaj se godi v tej svetli, prostrani dvorani? Srečo imamo. Dva dobra govornika sta danes govorila: zastopnika reakcionarne in napredne Rusije, Puriškijevič in Maklakov. Ako .pridemo z zapada, ne moremo razumeti, kako je mogoče smatrati za resnega človeka, kakršen je Puriškijevič. Njegova reakcionarnost presega vse meje; bolj monarhičen je ko car, bolj pravoslaven ko prokurator najsvetejšega sinoda, bolj reakcionaren ko najordinarnejši in najzaibitejši policajmojster. Tak 'Puriškijevič v svojem besnem srdu proti vsakemu napredku, proti vsaki svobodni besedi in svobodnemu činu je mogoč samo v tej nesrečni Rusiji. Kak je ta človek, ki je vzel nekako v zakup vso rusko reakcijo? Droben je, suh, z velikansko plešo, prav žolčljiv in srdit človek, ki ima sicer svoj govor lepo spisan, ki govori gladko, živo, sijajno z govorniške tribune, ki je dovolj velika, da se more govornik po njej takorekoč šetati. Po Puriškijeviču Maklakov, po temni Rusiji, krateči osebno svo-
bodo in uničujoči nešteto eksistenc, pa zastopnik mlade, sveže, demokratične Rusije. To ni samo govornik, to je obenem nedosežen aktčr, čigar monolog, poln strasti in gneva, je temperamentna obtožnica. Maklakova govor je bil mojstrska karakteristika sodobne Rusije. »Rusija je z vsem nezadovoljna, Rusija ni našla svoje poti.« Iz besed Maklakova je vidno, kako globoko je padla ruska samozavest! Rekel je: »Upadek narodnega duha se mora smatrati opasnim, in pri nas je to izven vsakega dvoma.« To je tisti strašni dvom, ali ima Rusija pač dovolj sil, da bi si gradila dom svoje državljanske svobode. Ta usodepolni konfi-teor je bil genljiv, pretrešujoč v svoji toižni tragiki In skozi velika okna je sijalo zimsko sobice, je gledala bela ruska zima, in v parku so se k tlom naginjale bleščeč sneg noseče veje. Zdelo se je, da smo v začaranem gradu, ki ga skoraj ne osvobodi iz začaranosti čarovnikova spretna roka.
Drugi dan nas pelje pot v Gosudarstvenij sovjet, ki je v sredi mesta, tam blizu šumne velikomestne Morske, kjer se začenja poslaniško predmestje, blizu skromne pruske palače, kjer je nekdaj Bismarck koval svoje velikopotezne načrte in opazoval Rusijo in Ruse ... Fevdalno in dostojanstveno je vse tu v Mi-hajlovskem dvorcu; sluge hodijo v dokolenicah, v nošnji slug osemnajstega veka. Dvorana je intimna in 'ne presijajna kakor sobane in drugi prostori. Ze pred ustavno dobo je zasedal gosudarstvenij sovjet, mirna skupščina visokih penzionistov, ki jih je mogel car poklicati ali odstaviti, kakor se mu je ljubilo. Sovjet se je preustrojil, pa ostal mu je nekak činovniški značaj, zakaj car si še vedno prilaštuje pravico, da onega ruskega »peera«, ki ga je imenoval, pošlje izkrat-ka domov, ako se v zbornici ni tako vedel, kakor to želi samodržec in kamarila. Prav v oni dobi so se v tem oziru zgodili neki prav kričeči dogodki, ki pričajo, da najvišji činitelji smatrajo sovjet še vedno za nekak nedolžen refugium starih birokratov in ne za višjo zakonodajno skupščino, členi sovjeta so deloma od carja imenovani, deloma voljeni. Pravico voliti člene sovjeta imajo dvorjanska zastopstva, zemstva, organizacija trgovine in industrije; zastopstva duhovnikov, akademije in vseučilišča. Desnica ima naravnost ubijajočo večino. Na levici sedijo zastopniki vseučilišč, med njimi simpatični jovialni, vsestranski Kovalevskij in demokratični, delavni Ozerov. Levica šteje samo devet členov.
«
V onih zimskih 'dneh so praznovali v Peterburgu jubilej Ševčenka. V »Akademiji nauk« sem bil prisoten pri prav značilni
* slavnosti, ki mi 'je pričala o kulturni smeri rusike inteligence. Predsedoval je zboru akademik slavist Šali matov, čigar ljubeznivosti in tako pristno učenjaške urbanitete se živo spominjam. Bilo je navzočih precej akademikov, ki so zasedli prve vrste, za njimi se je gnetla pestra, brezbrojna množica dijakov in dijakinj. Nekoliko govornikov je nastopilo, ki so vsi slavili1 Ševčenka in njegovo delo. Malorusi smatrajo Ševčenka za enega svojih prvakov. Zanimiva poteza je bila, kako so govorniki naglašali kulturni pomen razvoja maloruske literature. Vsa izvajanja so izzvenela v željo, da bi se svobodno razvijala maloruska narodnost v okvirju ruske države. Tu, kjer je bilo .zbrano nekoliko najkulturnejših ruskih ljudi, je bilo opažati, kako mogočno zaslombo ima maloruska narodnost v ruski družbi.
Sploh je narodnostno vprašanje v Rusiji velika uganka bodočnosti. Zdi se, da smatrajo predstavitelji ruske inteligence kulturno decentralizacijo Rusije že danes za mogočen fait accompli, ki bo pa šele v prihodnjosti kazal svoje posledice. Z ruskimi nacionalisti, to je z reakcionarci se seveda ne sme govoriti o takih stvareh, ti so drugega mnenja in jih ni mogoče prepričati.
V tihem domu blizu Milione biva Petražickij, znani, sloveči ruski pravnik. Petražickij je Poljak, ves drugi je ko ti prostodušni Rusi. Na vsak način bolj kompliciran, bolj neruski človek, dasi ga je mesto Peterburg poslalo v prvo dumo. Presenetil me je z vprašanjem, kaj mislim o njegovi pravni teoriji. Tako vprašanje osupne na prvi hilp in ni lehko nanj odgovoriti. Petražickij ima fino, nekako trpečo fiziognomijo, to je nekaka učenjakova rezigniranost. Tudi v vprašanjih ruske notranje politike se čuti prav domačega, z lehkoto govori o njih in tudi pri raizgovoru o vprašanjih dnevne politike se opaža tista globoka zamišljena črta, in v trenotku je ustvarjen umen apercu.
Še eno znanstveno fiziognomijo mi je omeniti, in sicer je to ona Behterjeva, slavnega neurologa. V njegovi čakalnici v Vojaškem medicinskem institutu je tista otožna sredina, kakor pov-sodi tam, kjer je mnogo bolnih ljudi. Staro pohištvo nekako iz sedemdesetih let in ljudje, katerim se vidi, da so njih živci bolni, ljudje, ki jih sprejme Se kedaj umobolnica, brez spanja, z razburjenim živčevjem. Poslednji sem, ki vstopim v njegovo čakalnico. Poznal sem to glavo že prej, ki je takorekoč mužikova glava z
okroglo ostriženimi lasmi; koliko latentne energije in inteligence je v teh širokih .potezah. Čokasta postava v vojaškem »mundirju«. Tako prisrčno mu teče beseda. V konverzaciji je samo za tre-notek nastalo nesporazumljenje. Govoril je o političnih vedah, in jih imenoval izkratka humanistične. Nisem mogel razumeti na-mah, da imenujejo Rusi' politične vede tudi humanistične. Beh-terjev je ustanovil »Psiibo-nevrologičeskij institut«, ki se bavi izključno z živčnimi boleznimi. To je menda institut, kakršnega ni v celi Evropi. Institut ima, kar je posebno zanimivo in imenitno, sledeče oddelke: literarno-zgodovinski, prirodoslovno-zgodov,inski in povrhu še pravniško fakulteto. Na pravni fakulteti se čita poleg običajnih pravnih disciplin še primerjevalna zgodovina prava in institucij, kriminalistika, antropologija z etnografijo, zgodovina razmerja med cerkvijo in državo, zgodovina političnih naukov, sodna psihologija, socialna higiena itd. Kakor se vidi, silno raznovrsten in bogat program. Institut je ob Nevskem. Zvečer so vsi prostori polni dijakov in študentek. Vsakdo, ki se zanima za ekstravagante fiziognomije, naj 'pride zvečer v Psiho-inevro-logičeskij institut. Tam najde dovolj snovi za študij. Kakor v čebelnjaku je tu, pa ljudje, ki imajo slabe živce, ne smejo tja priti, v to visoko šolo živčnih bolezni in psihologije.
Ko so bili dijaški nemiri pri kraju, sem pridno obiskoval vse-učiliščno knjižnico, ki je v vsakem oziru vzorna. Česa tako neskončno dolgega, kakršen je hodnik, ki pelje v knjižnico, nisem še videl nikjer.
Pa večkrat je treba iz knjižnice v prosto prirodo, saj sneg tako lepo blešči in vabi k vožnji s sanmi. Kako prijetno se je voziti preko Neve, pokrite z ledom! Sani drčijo kakor strela, sveži severni veter se zaganja z morja v nas. Pa tam zunaj na otokih je še mnogo lepše. Bajne so one zasnežene poti sredi lesov, ta severna zima je velik dar božji. S prijateljem K., češkim bizanti-nistom, sva si najela od nekega Finca konja in sani in sva sama odrinila na otoke. Tam v tej začarani snežni pokrajini se nama je pa zgodila nesreča. Konj je prevrnil sani, kobacala sva se po snegu, in konj je urnih krač odrinil proti mestu. Bizantinist K., ne ibodi len, je skočil na noge, dokler ni konja ujel. A tej dirki sem se moral smejati prav iz srca.
Popotovanje iz Peterburga v Moskvo in nazaj je za Peter-buržane oziroma Moskviče neznaten izletič, eno noč tja, eno noč nazaj. Nekateri vseučiliščni profesorji imajo talko urejeno, da pre-
davajo v Peterburgu, stanujejo pa v Moskvi. To popotovanje z nočnim brzovlakom je prijetno, malo potnikov. Moj 'sopotnik je bil bogat moskovski kupec, ki je, preden je zaspal, pobiral denar po vseli žepih. Opazil sem, da je zbral nekoliko sto rubljev v drobnem denarju, ki jih je imel raztresene po vseh mogočih žepih — lepa ■ekonomija! V Moskvi krasno svetlo jutro. Bil sem topot nesrečen pri izbiri gostilnice, prišel sem v največji karavanseraj Moskve, ogromno moderno poslopje, kjer se je šopiril banalni komfort sedanjosti in kjer je bilo vse polno trgovskih potnikov, vseh vrst in vseh narodnosti. Kakšen kontrast je bil to, ko sem šel potem iz tega ogromnega karavanseraja naravnost 'na Kremelj. Vse stavbe so se mi zdele tako tesne in nizke. Stari Kremelj, to svetlo mesto, ima pač vedno svoj čar, četudi človek ne prisega v nauke slav-jänofilov. Prihodnji dan me je čakala velika senzacija, ki tako dobro dč človeškemu duhu in ga nekako prenovi. V dvorani sinodalne tipografije je prva ruska tiskarna, takozvani Pečatnij dvor, staroruska stavba, kakršne ni druge v vse'j Moskvi. Tam me je sprejel ljubeznivi 'knižničar P., ki je brž odprl neko omaro in mi potem položil v roke Križaničevo »Politiko«, in sicer Križaničev rokopis. Rokopis iz 1. 1663. je lehko čitljiv, pisan z latinskimi črkami in s posebnim pravopisom, ki si ga je avtor sam priredil, torej ni pisan v cirilici, kakor je izdana Bezsonova izdaja. Cita se ga tako gladko, kakor da bi bil jezik slovenski. Bezsonov ni izdal vsega rotkopisa, ampak samo en del; drugi manjši del sploh še ni bil nikdar natisnjen. Bilo mi je čudno pri sreu, ko sem listal po rokopisu tega prvega slovanskega državnega teoretika.
V	Moskvi sem obiskal starega profesorja kazenskega prava, čigar misli so se mi zdele radi tega posebno verodostojne, ker je odločno naprednega mišljenja in v političnih procesih eden najbolj slovečih zagovornikov vkljub svoji starosti. Slikal mi je v živih barvah današnje obupno razpoloženje ruske inteligence.
V	političnem življenju se kaže pomanjkanje vsake prakse in hladnega razumevanja političnih odnošajev. Najimenitnejši ruski politiki so primitivni in daleč zaostajajo za svojimi zapadnimi kolegi. Njim samim bi bila najprej potrebna politična vzgo:ja in z inteligenco vred so najboljši dokaz zaostalosti politične prakse in teorije. Absolutno priznavanje apriornih načel je značilna črta te generacije. Politično teoretiziranje brez ozira na praktično življenje je glavna poteza ruskega javnega mnenja. Skrajnosti, bodisi revolucionarne, bodisi reakcionarne, so najbolj
»
priljubljene. Nikjer nima večje sile »socialna moda« ko v Rusiji,, danes morajo vsi 'biti marksisti, jutri nov oideal isti itd. Duhovito poentiran je bil govor mojega sivolasega sobesednika, čigar sodbe so bile tu pa tam pač preostre.
Da se razume vsa zamotanost avstrijskega narodnostnega problema in možnost njega rešitve, za to ne zadostuje ruska politična primitivnost. Posebno problem malega naroda je za Ruse nekaj čisto nepojmljivega, radi tega bi (bilo naivno od Slovencev in Čehov, a'ko bi mislili, da se bo širša javnost zanimala za njih težnje, zakaj njih eksistenci je podlaga specifična kulturna organizacija malega naroda. V pozni bodočnosti bi menda mogla kaka nacionalizirana, decentralizirana Rusija pojmovati to individualno intenzivnost malega naroda, danes pa še ozki krog elite tega ne more. Narodne organizacije kakor so češika, slovenska in, pristavim lehko tudi, hrvatisika so čisto tuje pojmovanju ruskega človeka. Tip malega naroda je najbrž kulturni tip bodočnosti, pa v Rusijo pride ta »moda« pozno. In bodimo odkritosrčni! Narodni problem, posebno z ozirom na južne Slovane, je še vedno Rusom verski profblem. Ako bi bili 'Bolgari in Srbi katoličani, nikoli bi jih ne osvobodili Rusi, osvobodili so .pravoslavnega človeka, ne pa Slovana. To je treba vedno uvaževati; ruska politika je bila na slovanskem jugu strogo konfesionalna politika.
Najbolj je škodovalo ugledu neruskih Slovanov, med rusko inteligenco, da so se v Rusiji pajdaš ili z reakcijo. Ta reakcija ni imela nikdar slovanskih narodnih smotrov pred očmi, ampak edinole katastrofalne cilje zunanje politike. Koketiranje z zunanjo politiko, to je bila doslej temeljna napaka vsakega slovanskega gibanja. Romanje na etnografsko razstavo v Moskvi 1. 1867. je imelo prav politično ozadje. Tobolka to odkritosrčno priznava in obenem kritikuje v svoji avstrijski politični zgodovini. Od te širokopotezne zunanje politike avstrijski Slovani doslej še niso ničesar imeli, bila jim je samo v škodo. Vsaka reakcija hrepeni po slavi bojišč, hrepeni po velikih katastrofah zunanje politike. Brž ko se bodo Slovani odločno odtrgali od ruske reakcionarne družbe in iskali stikov edinole z rusko inteligenco, bodo neplodne fantazije zunanje politike izgubile svojo veljavo. Proč od zunanje politike, proč od tisti/h fantazij, ki dičijo skoraj vsako številko »Novega Vremena«. Mesto trdega kruha zunanje politike pa rajši kulturno delo in spoznavanje. Dokler vlada v ruski družbi toliko indolence glede na zapadne nepravoslavne Slovane, nima ona ni-
kake pravice, te poslednje tirati v situacije, ki so jim 'pogubne. Spoznavajte nas, proučujte naše narodno (bistvo, pogoje naše eksistence in potem sodite. Dokler bo pa vladalo današnje neznanje našega narodnega življenja in kulturnega razvoja, so tudi vsaki živahnejši kulturni stiki nemožni. Ko stopimo preko rusko-avistrijske meje, se nam zdi, da je daleč za nami vse to, kar je tam na ruskem vzihodu, in meja je podobna silnemu zidu.
B. V.
Ferd, Seidl.
Mehanika duševnega delovanja.
Poljudno-znanstvena študija.
I.
Kakšna opravila imajo v našem telesu srce, pljuča, prebavila, mišice in drugi organi, je v glavni stvari splošno znano. Vsi ti deli našega telesa so tako urejeni, da izborno služijo slednji svojemu namenu. Njih poslovanje je sicer raznoliko, strinja se pa s čudovito vzajemnostjo in soglasnostjo v skupnem namenu, da vzidržuje življenje vsega telesa. Naši organi delujejo na sličen način kakor st r o j i, ki jih gradijo sedanji tehniki. Kakor na primer osrednja naprava kakšnega mestnega vodovoda črpa vodo iz nabiralnika in jo potem !potiska v glavne cevi in odtod v stranske cevi ter jo tako porazdeljuje v ceste in ulice obsežnega mesta; prav tako vleče s r,c e kri vase in jo potem s krepkim utripanjem porazdeljuje po žilah in žilicah v vse dele telesa. Pljuča zopet srkajo kakor meti vase sveži zrak, ga oddajejo v obtok krvi, i'z krvi pa vzprejemljejo nerabne plinov e snovi, ki jih izsopemo, ko se pljuča stesnijo — delujejo v tem res slično, kakor deluje meh. Želodec presnavlja jedi s kemijskimi tvarinami in jih preureja, da iž njih nastane življenjski sok:	kri.
Mišice so napeljane po našem telesu od člena do člena, od kosti do kosti nekako tako, kakor !pro®ne vezi, i,n če nategujejo ali popuščajo, gibljejo naim noge in roke, ustnice in trepalnice. In oko, ki je v pesniški prispodobi zrcalo človeškega čutenja,
je v resnici prava fotografska kamera, 'le še čudoviteje deluje. Kosti so truplu trdno stebrovje in varen okleip občutnim mehkim organom, površje telesa pa zastira k o ž a in ga varuje vsled svoje trdnosti marsikakih škodljivih vlplivov; .poleg tega je vendar toliko mehka, da ne ovira giibanja. Čira podrobneje motrimo človeško truplo, tem bolje uvidimo, da je nadvse čudovito zložen stroj. To spoznanje je prvi oznanjal francoski pisatelj La M e 11 r i e 1. 1784. v svoji knjigi »L’ h o m m e m a c h i n e«, ki je vzibudila veliko pozornost. V svojih skrajnih posledicah je to nazrranje ustanovilo modroslovni materijalizem. Ta je v današnji vedi premagana smer. Tisti, ki ga še sedaj pobijajo, se borijo pioti praznemu fantomu. Tem bolj pa je sedaj utrjena med ve-ščaki primera s čudovito urejenim strojem. Celo razširjena je, zakaj dandanes uvidimo, da tudi živalsko in rastlinsko truplo delujeta, kakor delujejo mehanski m kemijski stroji. Vsa živa bitja: rastlinstvo, živalstvo in človeštvo so navzlic vnanjim različnostim v vseh svojih stotisočerih oblikah zasnovana enotno po soglasnem načrtu.
Na prvi pogled se zdi omenjena primera čudna in marsikdo se ji bo hotel protiviti. Saj se ji da tehtno ugovarjati. Na primer tako-le: Vsaki stroj vendar potrebuje voditelja, ki nadzira gonilno moč, spravlja stroj v tek, umno vodi in ustavlja njegovo delo, skrbi za popravila in varuje stroj škodovavcev. K e d o pa je strojevodja živalskemu i in človeškemu telesu, če je to res le nekak mnogoliko -zložen in za najrazno-vrstnejša opravila pripraven stroj?
Sedanje znanstvo odgovarja na to vprašanje brez ovinkov tako-le:	vodstvo čudovitega ustroja živalskega in človeškega
telesa oskrbujejo možgani in drugo živčevje, ki je ž njimi v zvezi.
Ako je priroda opremila truplo živali in človeka z organi, ki sprejemajo hrano, jo presnavljajo in porazdeljujejo po telesu, tedaj ga je morala opremiti obenem z organi, kr spoznajo hrano in škodljive vplive in pa, ki varujejo telo takih vplivov. To nalogo imajo možgani in živci ter ž njimi združena čutila in gibala. In res! Čutila, to so v običajnem naziranju vid in sluh, tip, von'j in vkus so našemu telesu potrebni pozorni stražarji, ki obveščajo možgane o stvareh, ki so v prirodi. Te stvari vzbujajo v možganih to, kar imenujemo čut ugodnosti ali neugodnosti, prijetnosti ali neprijetnosti, ker jih spoznamo ,na podlagi
prejšnjih izkušenj. Ta čut nam je kažipot, da ločimo, kar nam je v prid, od tega, kar nam je v kvar. Poleg spoznavanja je torej čutenje važen osnovni posel živčevja v človeku prav tako, kakor v živali. Tretji opravek ima hotenje, ki pobudi gibanje vsega telesa, ali le tega in onega dela njegovega, da doseže hrano, da se ubrani sovražnika, ali neugodnih vremenskih in drugih vplivov. Poleg teh vnanjih opravil vodi živčevje notranje posle, to je prebavljanje hrane in njeno vporabo za rast telesa in vzdrževanje življenja.
V	skromno urejenih živalih je tudi živčevje skromno. Ko se je pa v teku dolgih dob 'zemeljske zgodovine izpopolnjeval ustroj živalskega telesa, se je obenem razvijalo živčevje stopnjo za stopnjo višje. Osnovna svojstva: zaznavanje, čutenje in hotenje so v popolneje p ris troj enih živalih izpopolnjena tako, da živi organizem izvršuje ž njimi prav izinenadne čine, ki pa imajo vsi namen, da čuvajo in ohranjujejo živali življenje in zasigurajo ohranitev plemena. Iz skromnega zaznavanja je dozorelo v milijonskoletnem razvoju umevanje, preudarjanje in presojanje; v živali se je polagoma razvil spomin, da si ž njim nabira izkušnje, iki ji koristijo v boju za obstanek, čuvstva ugodnosti in neugodnosti pa izraža v glasovih. Polagoma so vzporedno z razvojem vzniknila pozornost in smotrenost, previdnost in samozatajevanje, ljubezen in sovraštvo, in tudi druga socialna čuvstva so se vzbudila v družabnem življenju. Istina je, da žival skoro vse svoje duševno delovanje izrablja, da spoznava le čutne vtiske vnanjega sveta, in jih vporablja sebi in plemenu na korist. Človek pa se dvigne nad čutnost, in to svojstvo njegovo je izvorišče za vso njegovo višjo kulturo. Ne smemo pa prezreti, da se duševno življenje prvotnih sirovih in neolikanih narodov le malo dvigne nad čutno okolje, Šele v izobraženem človeku so osnovna svojstva živčnega poslovanja razvita v globoko, mnogostransiko in obsežno mišljenje, čuv-stvovanje in hotenje in tvorijo njegovo dragoceno duševno bogastvo, da stoji ž njim visoko nad živaljo. Smoter našega duševnega dela pa je ostal v bistvu neizpremenjen. Večji del našega premišljanja, čuvstvovanja in hotenja ima namreč namen, doseči posamezniku, družini, narodu, državi ali človeštvu življenjske potrebščine in pa ustvariti na njih podlagi prijetnejše in Popolnejše življenje ter pripomoči, da se dostojanstvo človeštva dviga bolj in bolj.
V	mnogotisočietn etn kulturnem razvoju so se razvijale in rastle 'duševne sposobnosti našega živčevja. V trdem boju za obstanek so se neizmerno popolnj-evale. Nakopičile so polagoma sijajne zaklade sedanje kulture. Vsak rod je sprejel duševno last prejšnjega in jo pomnoženo izročil sledečemu. Tako se je razvila in je obogatela človeška govorica, nastale so umetnosti in znanstva, uredila se je nravnost in vernost. Človek je spoiznal večnost časa in neskončnost prostora, pridobil si je pogled v prirodo in v delovanje njenih neizčrpnih sil ter se naučil krotiti jih in vporabljati v svoje namene.
Vse to ogromno in veličastno kulturno delo je proizvod našega živčevja.
Vnanja zgradba njegova je preprosta.
Možgani, hrbtni mozeg in pa vozlata konopca, ki spremljata hrbtni mozeg ob obeh straneh, so središča in izvorišča živčnega poslovanja; imenujemo jih zatorej o s r e din- j e ž i v č e v j e. Od njih so razpeljani živci kakor bele vrvice in niti po vsem telesu. Zovemo jih o b k ir a j n o ž i v č e v j e.
Gorenji pretežni del v živčevju so možgani. Nameščeni so v lobanji kakor oreh v lupini. Vročine in mraza jih varujejo lasje na glavi in zrak, ki je med lasmi. Lasje in zrak namreč le počasi prevajajo toploto in zatorej varujejo pred premočnim ogretjem, pa tudi prehitrim oh'lajenjem. V lobanji počivajo možgani na trdni koščeni podlagi, ob straneh in na temenu, enako spredaj in zadaj jih varuje trdno obstenje lobanje, da jih ne zadene tako lehko poškodba, ki bi prišla od zunaj. Za boljšo varnost so še odeti v dve koži ali opni. Po mehki notranji opni so obenem napeljane premnoge žile in žilice, ki se iz opne obračajo navznoter v možgane in jim dovajajo dovolj krvi, ki je možganom hrana kakor vsakemu drugemu organu telesa. 'Kri jim prinaša redilnih snovi, ki jih je pripravil želodec, in pa kisika, ki so ga vsopla pljuča. Te snovi in kisik so možganom to, kar sta premog in kisik parnemu stroju — vir delavne sile. Brez tega ne morejo poslovati.
Na možganih vidimo razločno več oddelkov. Najobsežnejši med njimi je oni, ki se imenuje veliki možgani. Ti ležijo v lobanji zgoraj in .spredaj in zavzemljejo večino prostora v njej. Podlaga so jim malo znatni srednji možgani. iNavzad in navspod ležijo mali možgani. Njim. je podlaga bel izibočen oddelek, ki ga zovejo Varolijev most. Temu sledi poll
daljšati i m oz e g, ki sega do zatilne rupe, kjer prehaja v hrbtni mozeg.
V	velikih možganih gre globoka zareza od s'predaj navzad in jih deli v dve poluti, desno m levo. Deli ju tako globoko, da ju veže le na dolenji strani krepka bela gr e d a.
Površje velikih možganov ni gladko, nego kaže sem ter tja speljane črevaste zavoje, ki jih ločijo precej globoke brazde. Poglavitne brazde ločijo oddelke velikih možganov namreč: čelni, ■senčni, temenski in zatilni oddelek.
Mali možgani imajo dosti bolj ozke zavoje in pa precej vzporedne ter povprek položene.
Podaljšani mozeg leži pred malimi možgani ter je na zunanji pogled čisto pddoben hrbtnemu mozgu. Razlikuje se v tern, da je še v lobanji in pa nekoliko širši.
Srednji možgani, Varolijev most in podaljšani mozeg tvorijo deblo možganov.
Možgani imajo v sredi štiri votline, ki so v zvezi druga z drugo, in so napolnjene z vodeno tekočino.
Nad srednjimi možgani je majhen privesek v obliki kroglice, k: ma 1 cm v premeru. Ta čudni privesek zoverno češerika.
Hrbtni mozeg je spravljen v koščeni hrbtenici in je ondi na zelo varnem kraju, da ga ne zadene lehko poškodba. Mozeg v hrbtenici je podoben mozgu, ki ga najdemo v kosteh. Pa le na površni videz; v resnici je vse kaj drugega. Hrbtni mozeg je namreč del osrednjega živčevja, kostni mozeg pa je zaloga tolšče in vrhutega se kri v njem prenavlja. Hrbtni mozeg je podoben beli, za prst debeli vrvi. Na zgornjem koncu je priklopljen možganom s posredovanjem podaljšanega mozga. Na spodnjem pa se končuje v hrbtenici v ledjih. Sredi hrbtnega mozga po vsej njegovi dolžini je napeljana ozika votla cev, ki je v zvezi z otlinami možganov. Spredaj in zadaj ima hrbtni mozeg globoko tesno razo od zgornjega konca doli do spodnjega.
Tretji oddelek osrednjega živčevja sta, kakor smo že rekli, vozlata konopca, ki spremljata hrbtenico. To sta kakor dve vrvi, ki smo ju večkrat 'zavozljali. V vsaki teh živčnih vrvi je nanizanih 25 vozlov ali ganglije v.
Iz vsdi treh oddelkov osrednjega živčevja, to je iz možganov, iz hrbtnega mozga in iz vozlatih konopcev izvirajo živci. Iz možganov in sicer na dolenji strani se odcepi dvanajst parov živcev, ki se razraščajo v veje in vejice, ostanejo pa ve-
činoma v glavi, en par pa sega tja do želodca in ostalega drobovja. Iz hrbtnega mozga izvira 31 parov živcev, med njimi je 8 parov vratnih, 12 parov hrbtnih, 5 parov ledvenih, 5 parov križnih in 1 ali 2 para neznatnih trtičnih živcev. Ob izvorišču iz hrbtnega mozga so ti živci še precej debeli, čim bolj pa se razcepijo, tem tanjše so veje in vejice in najtanjše so očesu celo nevMne; šele z drobnogledom jih moremo zaznati. — Naposled prihaja tudi iz vozlov ali ganglijev vozlat ega središča vse polno živcev, ti* pa gredo v drobovje, do srca in pljuč, do žil in žilic.
Polute velikih in malih možganov so r d: e č k a s t o s i v e barve, vse drugo pa je b e	1 o.
Ako pregledamo ves ta	čudni	sestav	živčevja,	obide	nas
čut, da je vse to nekaj skrivnostnega. Le iz tega, da je obkrajno živčevje razprostranjeno po vsem telesu kakor tisočere in tisočere ceste in pota in steze po državi, slutimo, ida mu je priseljena važna vloga. Še bolj pa, ko vidimo, da sta hrbtni mozeg in da so zlasti možgani spravljeni v tako varni'h, trdnih slhram-bah! Pozneje se bomo prepričali, da so možgani glavno središče vsega živčevja, in da so torišče vsega mno-golikega duševnega delovanja	človekovega.	In	vendar	imajo	nad
vse pričakovanje preprosto vnanjo	obliko	v	tajinstvenem	na-
sprotju z neizmerno raznovrstnostjo in veličastnostjo njihovega poslovanja!
O nalogi, ki jo ima živčevje v človeškem telesu, niso vedeli dolgo časa nič gotovega. Najboljši miselci starih Grkov in Rimljanov, kasneje tudi drugih kulturnih narodov so o tem ugibali. Zgodovina nazorov o poslovanju živčevja je značilen prispevek k zgodovini človeškega spoznavanja in človeških zmot.*)
*) Poglavitne podatke iz te zgodovine navaja profesor psihologije Tli. Ziehen (Berlin), in odondot (Über die allg. Beziehungen zw. Gehirn u. Seelenleben, Leipzig 1902) posnemamo tele črtice:
Že v starih indskih epih se smatra glava za sedož modrosti; še večkrat pa velja srce za kraj vsega duševnega delovanja.
Med grškimi prvaki je Hipokrat naravnost izrekel, da „z možgani mislimo in umevamo, vidimo, slišimo in spoznavamo“, in duševne bolezni so bolezni možganov. To mnenje je vplivalo tudi na Platona, ki je nanje naslanjal čudovito poezijo svoje psihologije. Veliki modrijan Aristotel je storil korak nazaj, zakaj preložil je vse duševno poslovanje v srce; možgane 'pa je smatral za organ, ki ima nalogo ohlaje-vati kri človeškega telesa. Hierofil je okoli 1. 300 pr. Kr. prvi spoznal obkrajne živce, ki jih Aristotel še ni ločil od kit.
Prvi, ki je nastopfl pravo pot do resnice, je bil znameniti švicarski učenjaik Albrecht Haller. (L 1753.). Začel je 3 čudovito preudarnostjo eksperimentirati na živem organizmu. Prerezal je na živih živalih ta in oni glavni živec. Kakor hitro je njegov nož pretrgal živčno zvezo, je izginilo dvoje: gibali j e in čutenje iz onih delov telesa, ki se v njih razprostira dotični živec s svojimi vejami' in vejicami. Žival ni mogla več zgeniti dotičnega uda, ki je bil kakor mrtev, dasi je bil sicer ves zdrav. Iz kože na površju uda je izginilo čutenje. Če jo je učenjak ščipal ali se je celo dotikal z žarečim železom — žival je to gledala nebrižno, kakor da se nič posebnega ne godi, nobena bolečina je ni poučila, da se vrši nekaj nedopustnega in da je treba dotični ud vsaj odmekniti.
S človekom ni nič drugače. Dostikrat že je nesrečen slučaj hotel, da je strel prestrigel živec v stegnu, ali1 pa ga je prerezal mahljaj z mečem. Nesrečniku je bil od tega trenotka ves dolenji ud pod rano (krača in noga) neobčuten in nepregiben.
Nadaljnth pojasnil je znal poiskati Anglež Charles Bell (1774—1842).
Zelo vplivni in dalekosežni so postali nauki, ki so jih učili stoiki. Smatrali so dušo za nekak ognjeyit zrak. Njim je bil vsopljeni zrak, „pnevma“, izvor življenja in duševnega poslovanja Dušo so smatrali za posebno tenak pnevma (msujj.« ij/u^utov), ki mu je sedež srce. Sklicevali so se na to, da prihaja govorjenje, ki je najvažnejše pojavljanje duše, iz prsi obenem s sopenjem in neha ž njim. Na nauku stoikov temeljijo zadnji veliki fiziolog starega veka Galen, krščanstvo (kar poudarja Tertulijan) in novejša filozofija. Galen je mislil, da srce razpeljava vsopljeni zrak po arterijah (ni še vedel, da arterije vodijo kri); na tem potu se zrak bolj in bolj stanjša in tako izpremeni v duševni pnevma. Duševni pnevma sc zbira v votlinah možganov, tu je torej sedež duše. Ta nauk Galenov je močno vplival na ves srednji vek. — V starem testamentu velja srce ali pa kri za sedež duše, dostikrat pa se smatra dih sopenja za izvor duševnega delovanja. Polagoma je vzniknilo mnenje, da je duševni pnevma nekaj posebnega, ki se razlikuje od „materije“. Tako je učil zlasti tudi Filon (rojen 1. 25. pr. Kr.). To znamenito razlikovanje duševnosti in telesnosti (psihičnega in materijalnega) je krščanska teologija dosledno izvedla. Pod njenim vplivom je postal iz pnevme „duh“, ki je nasprotje materiji in stoji v posebnem razmerju nasproti božanstvenemu ustvaritelju sveta. Vsled tega cerkveni očetje in skolastiki niso dosti razmotrovali o sedežu duše; ako pa so, so se sklicevali ali na Aristotela ali pa na Galena.
Škof Faustus je še zastopal mnenje o snovnosti (materijalnosti) duše. Augustin je bil že iskren zagovornik njene nesnovnosti in je učil, da je porazdeljena po vsem telesu, tuintam pa izraža tudi še Galenove
Pokazal je — zopet s poizkusi — da nekateri živci posredujejo čutenje, drugi pa gibanje, zopet drugi pa oboje.
Ako je prerezal čutni: živec, ni žival več čutila ondukaj, koder se razprostira čutovni živec v telesu. Ako je prerezal gi-bovni živec, žival ni mogla več zgeniti uda, ki ga preskrbljuje prerezani živec. Ako pa je prerezal .mešani živec, žival obenem ni mogla več gibati dotičncga uda in tudi ničesar več čutiti v njem. Taki mešani živci so bili tisti, ki je eksperimentiral ž njimi že omenjeni veščak A. Haller.
Natančnejša preiskava je potem dognala, da so živci zloženi iz mnogih, sila drobnih ž i včn ih n i t e k ali vlakenc, in sicer nekateri le iz čutnih nitelc, ki posredujejo čutenje, drugi le iz gibalnih, ki posredujejo gibanje, v tretjih pa se nahajajo oboje niti pomešane.
Drugi veščaki so potem izbrali za predmet bistroumno prirejenih poizkusov naravnost možgane. Flouirens v Parizu je odvzel 1. 1824. živalim velike možgane. In glej! bilo je možno žival ohraniti pri življenju, toda z velikimi možgani je izgubila
nazore. (Misel o nesnovnosti človeške duše je sicer bil že sprožil v grškem starem veku A n a k s a g o r a s.) Cerkvena očeta N e m e s i j (4. stoletje) in Teofil (7. stoletje) sta menila, da bivajo zaznavanje, mišljenje in spomin v pnevini možganskih votlin. Rabanus Maurus, nadškof v Mainzu, jo učil, da biva življenje živali v krvi, človeška duša (anima) pa je avaijia (anaima^ in nima s krvjo nič opraviti, temveč jo netelesna „substantia spiritualis“. Sedež duše pa so mu najbrže možgani. Tomaž A k vinski je bil glede razmerja dušo in telesa vobče na stališču Aristotela. Priznaval je, da duša potrebuje telesa za svoje najvišje posle, vendar delujeta razum in volja brez telesnih organov.
Ljudstvo vobče je — tako sodi Ziehen sklepajo zgodovinski pregled — v srednjem veku bržkone tako mislilo, kakor mislijo nepoučeni ljudje še dandanes : čuvstvovanje pripisujejo srcu, mišljenje pa ima sedež v glavi.
V novejši filozofiji je bil Descartes (1. 1649.) prvi, ki se je bavil z vprašanjem o sedežu duše. Naslanja se naravnost na Galenov nazor o „duševnem pnevinu“, le da namesto tega govori o esprits animaux, o „življenjskih duhovih“, ki jim pa pripisuje telesno bistvo. Njih posebni sedež pa je po Descartesovem mnenju — češerika, ker je enostaven organ in v središču možganov. Descartesov nauk je dobil mnogo pristašev in se je držal poldrugo stoletje. Dandanes vemo, da je češerika le zaostanek živčne napravo nekdanjega tretjega očesa, ki je bilo na čelu ali na temenu-Med sedanjimi vretenčarji ima le še neka gaščarica (Hatteria, živi v Avstraliji) na tonienu organ, ki je očesu podoben, a tudi no deluje več.
vse svoje zaznavanje, svoje nagone in intelektualne sposobnosti. Iz svojega nagibam znala storiti ničesar več.
Druga dva francoska učenjaka, F o v i 11 e in JD e 1 a g e sta proučevala umobolne in preiskovala po njihovi smrti, kakšne izpremembe kažejo bolni možgani v primeri z zdravimi.
Pokazalo se je, da so ob vsaki hudi bolezni uma veliki možgani kolikor toliko, ali pa vseskozi izpremenjeni, pokaženi in porušeni. Bolezen uma je bolezen možganov, in zatorej nimajo abotni nazori, ki so jih včasih imeli o umobolnih, nobene istinite podlage. Imenovana veščaka sta prišla 1. 1840. sledrtjič do zagotovljenega spoznanja, da so veliki možgani sedež inteligence in da iz sebe proizvajajo pojave, razuma in volje.
Od tedaj je ta istina med veščaki pripoznana breiz ugovora. Le nepoučeni ljudje jo morejo še tajiti.
Poslovanje možganov so nadalje proučevali 'zlasti B r o c a (1863), Fritsch in Hitziig (1870/71), Mumk in Meynert (1877—1885) in slednjič je Pavel Flechsig od 1. 1894. dalje s svojimi študijami izdatno utrdil in izpopolnil prejšnje uspehe drugih veščakov.
Reševati uganko o delovanju možganov in živcev je ena najtežjih in najvišjih nalog znanstva. Le polagoma in korak za korakom je uspevalo razkrivanje tajnostne zveze med snovjo i n njenimi duševnimi p o j a v i, in tudi danes še nikakor nismo na koncu težavnega pota. Jasen pa nam je sedaj mehanizem živčnega poslovanja v glavni stvari. Urejen je takole:
Živce smemo primerjati po pravici brzojavnim žicam. Kakor se brzojavne žice vse dežele stekajo v glavno postajo, prav tako se stekajo živci vsega telesa v hrbtni mozeg in možgane in skon-čavajo v teh središčih. Brzojavna žica nese električni tok to je neko našemu očesu nevidno gibanje — od kraja v kraj in tam zgane pisalno napravo. Prav tako vodi gibovni živec živčni t o k od možganov do mišice in povzroči gib roke ali noge, ust, ali prsta, oči ali jezika itd. Živčni tok je kakor električni tok neko nam nevidno gibanje.
Kjerkoli smo, dobivamo, dokler bdimo, naznanila od okolja: slišimo glasove, prihaja nam svetloba od raznih stvari, zatipnemo Predmet, ki se ga dotakne naša roka, začutimo bolečino, ako se ranimo, — izkratka: raznovrstni vtiski ali dojmi nam prihajajo
r
v zavest. To se vrši tako: Od oči, od ušes in od vseh krajev kože so napeljani živci tja do možganov.
Ako 'trči kakšna stvar ob kožo, v z draži ali pobu d 1' konce živcev, ki jih je povsod dosti v koži. Pobuda hiti, kakor hiti električni tok v brzojavni žici, tja do možganov, in v možganih nastane neka izprememba, ki jo zovemo občutek o tem, da je dotična stvar trčila ob kožo.
Svetlobni žarki pridejo v oko, tu vzdražijo konec vidov -nega živca, ki je napeljan od očesa do možganov. Skozi živec hiti dražljaj v možgame in ondi nastane tisti občutek, da pravimo: mi vidimo predmet, odkoder je prišla svetloba v oko. Oko je le potrebna priprava, usposobljena za to, da vizprejema svetlobne žarke ter jih napeljava na vidovni živec. Uho je zopet naprava, določena, da vzprejema zvok. Drugi pose'1 imajo čutila za vonj in vkus. Izvajajo ga pa na podoben način.
Živci, ki so speljani od čutil do možiganov, posredujejo zvezo tako, kakor brzojavna žica posreduje zvezo med dvema brzojavnima postajama. Kakor hitro je živec prekinjen, neha občutek, ki ga je posredoval. Poznam gospoda, ki je imel nesrečo na lovu. Odskočilo mu je namreč svinčeno zrno, ki ga je izstrelil sosednji lovec, v oko. Zrno pa ni p robilo očesa, nego je zdrknilo ob njem v očesno duplino, in nesrečno naključje je hotelo, da je zrno prestriglo vidovni živec. Od tedaj dotični na tisto oko nič ne vidi, dasi je oko čisto zdravo. Pretrgana pa je živčna zveza z možgani.
Sedaj umomo tudi uspeh poprej omenjenih poizkusov, ki so jih napravili Haller in Bell.
Kako važna so nam čutila, zlasti oko in uho, to je dovolj ~nano in pripoznano. Najmanje se zavedamo, kako imenitno čutilo nam je tip. V tern, kar smo vajeni imenovati' tip, so pravzaprav zložena različna čutila. Imamo namreč posebne živčne naprave, da čutimo toploto in hlad, pritisek in bolečino. Vsa ta čutila imajo svoj sedež zlasti v telesni koži. Na milijone toček je na našem telesu, kjer so te naprave. Vedno so pripravljene, da nas obvestijo, kakšna je ta ali ona stvar, gladka ali raskava, topla ali hladna, ali se nas dotika le rahlo, ali bolestno tišči, ali zbada in reže. Že v življenju živali so taki mehanski in toplotni vplivi na telo velikega pomena, ker utegnejo med njimi najpreje biti taki, ki so nevarni. Temu primerno se je v razvojni zgodovini živalstva med čuti najprej pojavil tip. Zatorej ima tip vsepovsod
na telesu svoje stražarje in je najstanovitnejši, najzvestejši čut.
V	starosti utegnejo oslabeti vid in sluh, tipanje pa nam ostane zvesto.
Brzojavna žica staži tako, da se more po njej brzojaviti iz kraja v kraj, pa tudi v nasprotni smeri, ker žica vodi električni tok enako tja m nazaj. Živci so urejeni drugače. G i b n i živci vodijo namreč živčni tok le od osrednjega živčevja navzvun, n. pr. od možganov do nog in rok, do prstov, do ustnic, do trepalnic — sploh mišic, čutovni živci pa vodijo le v nasprotni smeri od telesnega površja navznoter, torej od oči, ušes, jezika, nosa in tipal v koži proti možganom.
'Primerjali smo živčni tok in električni tok. To smo storili le, da si pojav v živcu laže predočujemo s pomočjo nam že znanega električnega pojava. Ta dva toka nikakor nista enaka. To kaže razlika v hitrosti. Elektrika prehiti v bnzojavni žici v eni sekundi 300.000.000 metrov, živčni tok prehodi tačas le 40—60 metrov. Ce odraslega človeka zbode trn v stopalo, mine torej skoro Vio sekunde, preden pride sporočilo o tem dogodku po živcu od nog do glave in tu do možganov. Živčni tok ni električnega, pač pa je kemičnega bistva.
O živcih si zapomnimo še tole, da dobimo pravo podobo o njih: Ako prerežemo katerikoli debelejši živec, se lebko prepričamo, da ni kakor ena sama brzojavna žica, nego zložen je tako kakor podmorski kabelj iz mnogih brzojavnih žic, ki so vse skupaj povezane druga poleg druge, kakor so povezane slamnate bili v snopu. Vsak debelejši živec je sestavljen iz mnogih predrobnih, le z drobnogledom razločnih nitek, ki so le po 0’02 do 0 002 mm debele, ali celo še manj. Imenujemo jih živčne n 111. V kablju gredo žice druga poleg druge, ali vsaka je ovita s posebno snovjo, da ostane električni tok v žici in da ne preslkoči v sosednjo žico. Takisto je vsaka živčna nitka povita s tenko mrenico in zatorej vsaka nitka zase prevaja živčni tok in je zabranjeno, da bi preskočil tok v sosednjo nit.
To skrbno s'estavo živcev moremo spoznati seveda le pod drobnogledom. Naše oko je čez vse presenečeno, ko vidi pod povekševalnim steklom, da je že 1 mm debel živec zložen in 400 do 500 sik drobnih, skrbno ovitih nitek.
In te nitke prevajajo našo voljo in posredujejo, da občutimo bolest in veselje ter da spoznamo prirodo in vidimo ter slišimo pojave v njej.
Odličnejšo nalogo, nego posredovanje, pa ima osrednje živčevje. V ta namen je primerno sestavljeno po preprostem načrtu in vendar čez vse čudovito.
Spomnimo se, kako je človeško telo sploh sestavljeno! Kakor je hiša zgrajena iz kamenov, ki so položeni drugi na drugega in poleg drugega, prav tako je rastlinsko in živalsko in takisto tudi človeško telo zgrajeno iz koscev žive snovi, ki so naloženi kakor kameni v zidu. Ti živi kameni so pa le z drobnogledom razločni, tako so majhni. Vsako človeško telo je zloženo iz več bilijonov takih živih enot. Prirodoslovci jih imenujejo celice ali Staniče. Vsaka teh živih enot živi svoje življenje, in skupna svota njih vseh je življenje človekovo1. Prav tako je življenje države skupna svota življenj' vseh njenih državljanov. Kakoir se državljani ločijo po svojih opravilih ali po svojem poklicu, tako tudi celice človeškega telesa. Koža je zgrajena iz celic, ki so oblikovane in urejene po svoje, tako da služijo svojemu namenu; primerno drugačne celice gradijo mišice, kosti, žile in druge oddelke organov. Ako se hočem poslužiti primere še za to, bi rekel: kakor so v moderni armadi raznovrstne naloge razdeljene med pehoto, konjenico, topništvo itd. in se oddelki' vojaštva ločijo že po vnanji opremi, taiko se v človeškem telesu (krdela celic ločijo po opravkih in temu primerno po obliki.
Prav posebne oblike so celice, ki so iž njih zgrajeni možgani in drugi oddelki osrednjega živčevja. Rekli smo že, da se družita v zgradbi možganov enostavnost v načrtu in čudovitost v izvršitvi.
V zadnjih desetletjih so veščaki skrbno in vztrajno preiskovali notranjo zgradbo živčevja, ki je gotovo najzanimivejša in najveličastnejša vseh snovi, kolikor jih proizvaja priroda. V prejšnjih desetletjih še niso imeli sredstev, da bi proučevali podrobno uredbo možganov, ki so iiz mehke in z'elo minljive snovi ter začno prav kmalu razpadati, ko je minilo življenje v njih. Šele zadnji čas so našli sredstva, ki zabranjuje razpadanje za preiskavo iz lobanje vzetih možganov. Sed'anji drobnogledi so tako izborni in tehnika drobnoglednega proučevanja je tako izpopolnjena, da je možno zasledovati najtanjše podrobnosti.
V še nepopolnem, nežnem telescu otroka so možgani zgrajeni izprva iz enot prav preproste oblike, namreč iz vobče okroglih celic. Vsaka izmed njih je iz precej prozorne mehke, napol tekoče, drobno zrnate, žive snovi in ima v sredini okroglo jedro
iz slične snovi. Takisto so urejene iz,prva celice vsega trupla. Ali kakor rastlina razvija iz neznatne kali veje in liste, tako izpopolni notranja sila živčne celice. Poženejo namreč odrastke, in ti> odrastki se razcepijo kakor veje in vejice na drevesu. Eden izmed odrastkov ostane nerazcepljen, je vseskozi enako debel in zraste, če treba, zelo na dolgo. Ta odrastek je živec, ali pravzaprav enaki odrastki mnogih sosednjih živčnih celic rasto skupno drugi poleg drugega, kakor ležijo žice v podmorskem kablju. Če jih je mnogo skupaj, tvorijo bolj ali manje debel živec, ki priraste slednjič iz možganov ali iz hrbtnega mozga ali iz vozlov voz lat ih konopcev. Živčna celica ima v premeru 0,005 'do 0’05 mm; živčna nit, ki izraste iž nje, pa doraste do dolgosti 1 m.
Živčne celice so navzvun spojene s posredovanjem živčnih niti nekatere s čutili, druge z mišicami, med seboj so pa spojene z vejastimi izrastki.
Zlasti obilni so izrastki živčnih celic v možganih. Tu so celice na vse strani med seboj spojene, in predrobne vezi tvorijo kar gosto mrežo kakor pajčevina, da je celo nemogoče posamezne zasledovati.
Živčne celice s svojimi odrastki in živčnimi nitmi so sestavni deli naše živčne tvarine, in sicer vsi, drugih bistvenih ni. In vkljub tej enostavnosti je poslovanje živčevja neizmerno raznolično. V soglasju s to temeljno preprostostjo notranje zgradbe Je tudi vnamja oblika živčevja tajinstveno preprosta — kar smo žc poprej omenili.
Znamenito je, kako so celice in niti v osrednjem živčevju razvrščene.
Kar je ponajveč zloženo iz celic, je sive ali rdečkasto^sive barve, kar je sestavljeno večinoma iiz niti, je bele barve. To razločujemo že s prostimi očmi,
V	vozlatiih konopcih so vozli ali gangliji sive barve; zloženi so torej zlasti iz celic, ki jih zato tudi sploh zovejo g a n g-lijske celice.
Hrbtni mozeg je tako urejen, da je siva tvarina znotraj; bela jo odeva okoli in okoli. Siva tvarina se nam kaže v prečnem prerezu v obliki latinske velike črke H s štirimi rogmi in prečno zvezo, ki objema osrednjo cev hrbtnega fhozga. Iz živčnih celic sive tvarine izvirajo v sprednjih rogovih mnogoštevilne g i b n e živčne niti, i;z zadnjih rogov (na hrbtni strani) pa izvirajo čutne niti. Te imajo vsaka svojo živčno
celica v Vozlu ali gangliju zunaj hrbtnega mozga, pa vendar še blizu njega ob hrbtenici. Tik za .ganglijem se zidrtiižijo poti gibtiih in čutnih niti in gre'do skupno dalje do mišic in kože v nogah, rokah itd., tvorijo tore} mešan živec. S temi živci je eksperimentiral omenjeni veščak Ö. Halter. Živčne celice sive tvarine hrbtnega mozga so na vse strani med seboj spojene z ve-jastimi odrastki, tvorijo torej same zase neko Središče. Poleg tega pa izihaja o'd njih premnogo živčnih niti, ki gredo navzgor v možgane.
Zelo zanimivo in poučno je poslovanje živčnega središča v hrbtnem mozgu.
Vzemimo, da nas je Iznenaidno zbodla igla v prst. Zbodljaj vzdraži čutno pripravo, ki jih je posejanih povsod v koži na milijone, in od nje prestopi dražljaj na čutni živec, ki konča v čutni pripravi, ter pobudi v njelm živčni tok. Ta hiti z že omenjeno hitrostjo 40—60 m v 'sekundi v Živcu do živčne celice, ki se Ž njo živec začenja v gangliju poleg hrbtnega mozga. Odtu prestopi živčni tok po drugi živčni n ft i v sivo tvarino hrbtnega mozga in hiti tu do živčne celice, ki je v sprednjem rogu sive tvarine. Ta živčna celica odda tok naprej svoji živčni niti, ki je speljana do mišice v roki. Ko dojde živčni tok do mišice, sproži v njej zgib, to se pravi, mišica se skrči in tako odmakne roko od nadležne igle ter roko obvaruje n a dalj ne škode. Ves dogodek od zbodljaja do umika roke se zvrši prav hitro, komaj Vxo sekunde je zanj potrebna. Zvrši se celo brez naše zavedne v o 1 j e, zakaj ako zbode igla spečega človeka, se roka umakne, četudi zbodljaj človeka ni zbudil iz spanja. iKakor zrcalo odbije ali reflektira svetlobni žarek, tako odbije živčno središče v hrbtnem mozgu p o-b u d o, ki mu je došia po čutnem živcu in jo odda giibnemu živcu. Zato imenujejo to delovanje hrbtnega mozga odsevno ali refleksno delovanje ali na kratko o'dsev ali refleks.
Pojav, ki je podoben takemu refleksu, na|m nudi splošno znano e 1 eik t r i č n o zv oil i 1 o ali hišni brzojav. Pritisnemo na gumb, in električni tok galvanskega elementa pohiti po žici (kakor Živčni tok po živcu vsi e d zbodljaja). V zvonilu se električna sila izpremeni najprej v magnetno in ta v mehansko, ki zgane kladivo, da udari na zvonec. iNa mestu gumba je v naši koži tipno čutilo, na mestu elektromagneta mišica in na mestu
galvanskega elementa živčna celica v hrbtnem mozgu. Vir v živčni napravi in v mišici delujoče sile je hrana.
Do tu nam je vse jasno in umljivo. A'ko'pa gremo do skrajnosti in vprašamo, kaj je elektrika, kaj električni tok, kaj magnetnost, kaj mehanska sila, kako se zvrši izprememba toka v mehansko silo — smo pri kraju človeškega znanja.
Prav do enake točke dospemo, ako vprašamo: kaj in kako se vrši v živčni celici, v živcu, v tipalu in v mišici. Z drugimi besedami: poslovanje našega živčevja, kolikor se javlja v refleksih, nam je uganka, pa navsezadnje prav tolika uganka, kakor so nam uganke druge prirodne sile, kemijske in fizikalne
—	nič manj in nič več. Le toliko vidimo, da sta sinov (m aterija) in si J a vedno in po v sodi spojeni, naj ima že ta ali ona kakršnokoli obliko.
Ta vedna sklopi je nost telesne snovi (materije) in sile (energije) nam> je uganka le toliko časa, dokler smo mnenja, da sta snov in sila dve čisto različni stvari v prirodi, kakor sta različni v človeškem mišljenju. Kakor hitro pa ,zapustimo to staro človeško zmoto, to napačno dualistovsko stališče, dobi problem takoj drugo lice. Moderni monistovski svetovni nazor je rešil uganko prav enostavno, ker pravi: snov in sila sta eno in isto, le ob različnih .pogojih se javljata z različnimi učinki; pravzaprav biva edinole sila, pojem »snov« je pomotna abstrakcija naivnega mišljenja.
Naš onganiz’em je usposobljen, da izvršuje raznolike reflekse. Nekaj primerov: V trenotku, ko prileti malo zrnce prahu na oko, se oko zapre brez naše volje potom refleksa, ali kakor Pravimo avtomatično. Kakorhitro se zrno prahu dotakne občutljive kože v nosu, poskrbi refleks, da kre'pko kihnemo in se tako znebimo vsiljivca. Ako med jedjo pri požiranju zaide drobec jedi namesto v požiralnik v jabolko, takoj vzbudi refleks S'.lno kašljanje, da odpravi nepridiprava iz jabolka in ga izvede na pravo pot v požiralnik. Ako v oko prižari presilna svetloba, takoj se potom refleksa zoži izenica, da obvaruje oko škode; če Pa ob mraku še čitamo ali pišemo, se razširi zenica, vsled refleksa, da spusti v oko kolikor mogoče obilo svetlobe. Ne Prvega, ne drugega niti ne občutimo, in vendar je skrblje.no, da se zgodi to, kar bi človek storil z najboljšim in hitrim preudarkom. Refleksnim potom tudi sopemo, zakaj pomanjkanje kisika v krvi takoj sporočijo posebni živci živčnemu središču in
odtod pohiti na obsežno krdelo prsnih mišic pobuda, podobna povelju, da vsi 'složno razširijo prsi, ki na to potegnejo vase dihljaj svežega zraka. Če je narastlo pomanjkanje kisika v krvi nenavadno, zazevamo, to je, dihnemo prav globoko vase, in tako si organizem odpomore. Celo človek, ki se je onesvestil» pravilno diha, enako v spanju in v narkozi.
Mnogotero zloženi refleksi so tista dejanja, ki jih pripisujemo nagonu. Novorojen otrok zna sesati, ne da bi se zavedal ne namena sesanja, ne delovanja mišic, ki so udeleženi pri tem. Mlado p išče, ki je ravnokar iizlezlo iz lupine, zna pobirati semenska zrna, ne mara pa koscev papirja, če so nat roženi med nja. Taka prikladna dejanja so se od nekdaj obdržala prav zaradi prikladnosti in prehajajo dedno od roda do roda. Bitja, ki so delala drugače, so poginila.
Še marsikaj važnih refleksnih mehanizmov bi lehko navedli, ki vsi opravljajo našemu telesu koristne opravke ali pa mu služijo v bran. Ti opravki se vršijo smotru primerno, ali kakor po razumnem preudarku — taki so kakor duševni, psihični, in vendar jih ne prištevamo med prave duševne pojave, in sicer zato ne, ker se jih ne zavedamo. Kdor premišlja o bistvu duševnih pojavov, pa jih mora brez dvojbe upoštevati. Zakaj živčna naprava je udeležena pri vsakem refleksnem gibanju. Ali to gibanje se vrši tako, kakor dela mehanizem kakšnega stroja. Sproži se vselej vsled istega povoda, in opravilo poteče točno, vsekdar na enak način.
Marsikaterega refleksnega dejanja se zavemo, takoj ko se je izvršilo, na primer, ko smo umeknili prst, če ga je igla zbodla nenadoma. To pa zato, ker gre od živčne celice olbhrbteničnega (spinalnega) ganglija ena živčna nit v sivo «nov hrbtnega mozga, druga nit pa gre po beli snovi poleg sive navzgor v možgane. Tu skonča v živčni celici, ki pa ima čudno, posebno svojstvo. Živčni tok, ki ga je povzročil zbodljaj igle, povzroči namreč v možganski celici izpremembo, ki jo imenujemo zavedni občutek, sedaj se zavemo zbodljaja, ker .začutimo bolečino. Zavedna bolest pa je brez dvojibe duševni, psihični pojav. In vendar ga je ustvarila naprava, ki je na videz čisto enaka refleksnemu mehanizmu. Zakaj celica in tudi dovodna živčna nit v možganih je prav taka, kakor sta živčna celica in živčna nit v hrbtnem mozgu. Torej pač ne more
biti bistvene razlike med zavestnim, duševnim d e 1 o v a n jem možganov in nezavestnim, s t r o j e v s 'k i m delovanjem hrbtnega mozga — vsaj ob takem preprostem, pa značilnem dogodku ne.
Zavestno poslovanje možganov bomo kesneje obširno raiz-motrovali.
Sedaj obrnemo pozornost na poslovanje d robo v n e g a ali vegetativnega živčevja. To je že omenjeni tretji oddelek osrednjega živčevja. Sestavljen je iz 25 ganglijev, nanizanih v dveh konopcih ob obeh straneh hrbtenice. Od teh ganglijev gredo živci do prebavil in do žil, do srca in pljuč, do obisti in spolnih organov ter vodijo zlasti prebavo, dihanje in krvni obtok. To živčevje torej oskrbljuje opravila, ki jih zovemo vegetativna opravila. Med prebavljanjem n. pr. se gibljejo mišice želodca, ko premešavajo njegovo vsebino, da more Prebavni sok vso pronikniti in enakomerno vplivati nanjo. Kar je Prebavljenega, odpravi želodec s pomočjo svojih mišic v tanko črevo. Tu prilijejo jetra kolikor treba žolča, trebušna slinavka Pa primeša 'svojo slino, da se prebava nadaljuje in dovrši. Ti in raznovrstni drugi posli se nikakor ne vršijo kar tako »saimi od sebe«, nego vseskozi pod vodstvom drobovnega živčevja. Vsako dejanje, vsak gibljaj se zvrši šele vsleid vpliva ali nagiba do-tičnega ganglija, ki ima absolutno gospodstvo. Vse to pa se godi, n e da bi mi kaj vedeli, hoteli in čutili. Delovanje drobovnega živčevja se proizvaja brez naše volje čisto samostojno. Vrši se čudovito prikladno in kakor modro preudarjeno, Pa vendar brez naše zavesti.
Nasprotno je ves vnanji del našega telesa izključno pod gospostvom možganov in hrbtnega mozga ter živcev, ki izhajajo iž njih. Ta oddelek živčevja proizvaja reflekse in pa naše zavedno zaznavanje, čutenje, mišljenje in hotenje. Imenujemo ga animal n o živčevje.
Potemtakem je drob s svojim živčevjem sredi našega telesa nekako organizem zase, ki dela po svojem taktu, kakor dela parni stroj v tovarni, ne da bi se zmenil za to, ka.r se godi okoli njega. Oba organizma pa spaja vendarle tesna vzajemnost, ker delujeta vseskozi za medsebojno korist drugi za drugega. Ako prebavila
vršijo svoje naloge pravilno, odrečejo kolikor toliko tudi organi vnanjega delokroga.
Delitev 'dela med animalnim in drobovmim živčevjem je ve-leznamenita uredba. Vsled inje so zlasti možgani izdatno razbremenjeni in morejo tem bolje opravljati svoje plemenite posle. Tudi med možgani in hrbtenjačo je opravilo razdeljeno po istem izbornem načelu delodelja.
(Dalje prihodnjič.)
Adolf Fischhof.
Adolf Fischhof (1816—1893) spada med prve avstrijske meščanske politike, odlične ‘po svojem znanju in svojem značaju. Stal je ob zibeli mlade, porajajoče se ustavne Avstrije in zvesto spremljal njeno usodo skoro pol stoletja kot glas vpijočega v puščavi. Nemški narod je imel v njem svojega rojaka, ki je zanj mislil, čutil in delal; židovska verska občima ga je štela za svojega člana, ki ni pozabil žalostnega socialnega položaja židovskega proletariata. Toda Fisdhhof ni bil samo Nemec in ni bil samo Žid
—	nemška narodnost in židovsko veroizpovedamje mu nista kalila jasnega pogleda za dejanjske razmere, v 'katerih se nahalja avstrijska država; nista mu zatrla gorkega ouvstvovamja, 'ki išče v 'človeku, kar »je 'človeškega, odstranjujoč ostanke barbarske dobe.
Nemški zgodovinar in publicist Richard Char mat z je podal obširno sliko o življenju in delovanju Adolfa Fischhofa.1) Na podlagi zasebne korespondence, člankov in spisov Fischhofovih ter z uporabo bogate politične literature je sestavil Charmatz z zgodovinsko natančnostjo in nepristranostjo delo, ki je vredno, da se bere in študira. Na Slovenskem, kjer vlada dandanes podivjana žurnalistika, primanjkuje podobnih publikacij, ki bi učile im vzgajale. Zato me bo odveč, aiko obširneje ^pregovorimo o Fisch-hofovih nazorih, dopolnjujoč jih z opazkami, ki se porajajo ob presoji Fisehhove osebnosti.
*
* *
Leto 1848. je dvignilo Fisichhofa na površje. Kot prvi govornik dunajske revolucije je zgodovinskega dne 13. marca razvil
>) Richard Charmatz, Adolf Fischhof. Das Lebensbild eines österreichischen Politikers Stuttgart — Berlin, 1910, XVI. + 461. Cena 9 M.
politični program ustavne Avstrije. Tiskovna svoboda, Porota, ljudsko zastopstvo, verska in učna svoboda, narodna enakopravnost — to so bile zahteve demokratičnega ali liberalnega meščanstva, katerih prvi javni glasnik je postal Fischhof in jim ostal zvest do svoje smrti. Kot predsednik varnostnega odbora in kot predsednik stalne komisije državnega zbora je imel v rokah takorekoč izvršujočo oblast namesto slabotne, omahujoče vlade. Nasproten vsaki prenapetosti in skrajnosti je zagovarjal zaihteve demokratične dobe s prepričevalnostjo, ki ji ne moremo odrekati upravičenosti. Omenjam samo zahtevo po splošni in enaki volilni 'Pravici, kjer je poudarjal Fischhof pomen indirektnih davkov, in zahtevo po odpravi smrtne kazni.
Fischhof ni ušel pregananju nastopajoče reakcije. Njega, ki je v nevarnosti za svoje lastno življenje branil ministra grofa Lato-urja, so obdolžili veleizdaje in sokrivde pri umoru grofa Latonrja! Celih devet mesecev je v preiskovalnem zaporu okušal pravičnost tega sveta. Niso ga sicer mogli obsoditi, bil je oproščen; toda izgubil je politične pravice, on, ki jilh je prvi s svojim nastopom ob revoluciji pomagal pridobivati ostalim meščanom! Leta 1867. je bil potem pomiloščetn, leta 1870. pa mu je grof Potočki Ponujal celo ministrski portfelj; toda Fischhof se ni dal voliti niti za deželnega niti za državnega poslanca glavno zaradi slabega zdravja, a ministrski portfelj je odklonil razen tega tudi zato, ker bi bil moral prestopiti h katoliški veri. Dasi ni bil v ustavni dobi nikoli poslanec, je vendar aktivno posegal v politično življenje s Peresom in s svčtom. Znani državniki tiste dobe:	Beust,
Potočki, T a a f f e in drugi so hodili po svčte k njemu; svoje Publicistično delo je vršil v najboljšeim pomenu te besede: resno m stvarno, odkrito in nepodajno, uporabljajoč svoje vsestransko znanje in bogate izkušnje v prid javnosti.
Dve vodilni ideji je rodilo leto 1848. — ustavnost in narodnost. Avstrija bodi ustavna in narodnostna država — to politično dediščino dunajske revolucije je hranil in branil Fischhof do svoje smrti nesebično in neustrašeno nasproti reakciji, nasproti Nemcem in Slovanom, navzgor in navzdol.
Leta 1861. je izšla anonimna brošura: »Kako rešiti ogrsko vprašanje«, ki sta jo spisala Fischhof in Unger. V prvem delu se izreka proti temu, da bi se proti Ogrski uporabljala sila, tudi osebno edinstvo je nemogoče, ker bi pomenjalo ločitev. V drugem
delu podaja brošura pozitiven načrt: Avstrijsko cesarstvo obstoji iz dveh deželnih skupin, iz nemšiko-slovanskih dežel in iz dežel ogrske krone. Skupne stvari so: zunanje razmere, vojaštvo, de-narstvo, trgovina in promet; vse drugo spada v delokrog obeh deželnih skupin.
V	tej brošuri je v zarodku obsežen dualizem. Fischhof je bil nasproti centralizmu federalist v ztnislu zgoddvinsko-političnih individualitet. Za dualizem so delovale najvišje tajne sile: znano nam je, da je cesar smatral vojno s Prusijo za neizogibno in zato želel imeti v notranjem mir, ravno tako je cesarica podpirala ogrske zahteve. Čeprav bi za Slovence moralo biti načelo zgodo-vinsko-političnih individualitet, zlasti pa dualizem, premagano stališče, vendar moramo priznati, da se Fischhofov federalizem, oziroma dualizem, loči od tedanjega slovanskega federalizma in nemško-madjarskega dualizma po korektivih, ki jih jima je postavil. Z narodnostnim zakonom, ki naj bi imel veljavo državnega temeljnega zakona, z demokratičnim' volilnim redom, z decentralizacijo uprave (municipalna avtonomija, Selfgovernment), z narodnimi kurijami itd., bi se omejeval neupravičeni nemški in mad-jarski vpliv na korist nenemškim in nemadjarskim narodnostim.
Fischhof je pazno zasledoval porajanje dualizma. Ob vsakem važnem vprašanju je prižel s svojim mnenjem, ki bi bilo v marsičem Izboljšalo dualistično tvorbo, ako bi se bilo dovolj upoštevalo. Taka preporna točka je bilo n. pr. pravno vprašanje, kdo naj .potrdi dogovor krone z O|grsko: ali izredni ali dosedanji, 1865. leta sistirani ožji državni zbor. Nemci so bili' proti izrednemu, Slovani pa proti ožjemu državnemu .zboru. Fisohlhof je irvideval, da niti Nemci niti Slovani ne morejo drugi brez drugega ustvariti ničesar trajnega, zato je sodil, naj bi se zastopniki deželnih zborov, izbrani na pravični podlagi po narodnosti, pri privatni državni konferenci posvetovali o novi uredbi, ki bi se potem sprejela v tej ali oni zakonodajni zbornici, -ker bi se nehala »pergamentna meščanska vojna, prepir za patente in diplome«. Tudi R i e g e r je izrekel isto mnenje, toda do .uresničenja — kakor vemo — ni prišlo.
Dandanes vsi čutimo, kako površno se je ipostavil t. zv. kvotni ključ, brez vsa/kega načela, slučajno. Fisdhhof je zahteval, da skupne stroške in obresti državnega dolga plačujeta obe polovici sorazmerno s svojimi dohodki, za kar je treba statističnih
uradov, ki vadita natančno potrebne račune in se vzajemno nadzirata.
Z dualizmom je nastala potreba, da se uredi Avstrija primerno izpremenj enemu položaju; toda zaman je javnost pričakovala, da se sklene tudi narodnostni z a ik o n. Fischhof je sam izdelal načrt, kako bi se uredilo narodno vprašanje na Polju uprave, sodstva, šolstva in zakonodaje. Ta Fisdihofov načrt priča o njegovi objektivnosti in realnosti. Pri upravi se ozira na narodnost občine ali okraja, ki naj bodo kolikor mogoče enojezični; notranji poslovni jezik si avtonomne oblasti določijo same, pri državnih uradih pa deželni zbori, nemščina prihaja v Poštev pri občevanju najvišjih deželnih uradov s centralno vlado. Isto velja o sodstvu, kjer je odločilna narodnost stranke; pri najvišjem sodišču so narodni senati. Ljudsko in srednje šolstvo se ravna po narodnosti občine ali okraja; kjer je več narodnosti, se upoštevajo vse: bodisi s sikupniim poukom, bodisi s paralelkami, bodisi z ločenimi zavodi, ako je število učencev dovoljno. V jezikovno mešanih deželah ima vsaka narodnost višje šolstvo v svojem jeziku ali vsaj paralelke. Narodna vseučilišča se ustanavljajo in vzdržujejo iz državnih sredstev. V krajnih, okrajnih in deželnih šolskih svetih mora biti zastopstvo v jezikovno mešanih deželah sorazmerno narodnostim. Pri zakonodaji se je treba ozirati na narodnosti, ki prebivajo v občini, okraju in deželi. V vseh teh zastopstvih imajo narodne manjšine pravico zahtevati, da se pri šolskih in jezikovnih vprašanjih glasuje ločeno v t. zv. narodnih kurijah. Ako glasuje večina narodnih kurij za kak predlog, postane veljaven. Za deželni odbor se volijo člani sorazmerno po narodnih kurijah; ako na .manjšino sorazmerno ne Pride niti en odbornik, ima vendar pravico do njega. Dokler deželni zbori volijo poslance v državni izbor, se vrši to v jezikovno Mešanih deželah ločeno po narodnih 'kurijah sorazmerno s številom deželnih poslancev dotične narodnosti. Jezikovno mešane dežele so tiste, kjer znaša narodna manjšina vsaj petinko pre-bivavstva. Narodno razsodišče na Dunaju, v katero voli vsaka narodnost enaiko število 'članov, razsoja narodne spore, oziroma Pritožbe glede kršenja narodnih pravic, in ima tudi izvršilno moč. Narodnostni zakon je državni temeljni zakon.
Načrt narodnostnega zakona je poslal Fischhof v pregled tudi ^rju. Tomanu, ki ga je odobraval. Decembrska ustava ni Uredila narodnih razmer, ampak se je zadovoljila z medlim in
prožnim § 19. Fisohliöf je bridko čutil, da se ureditev narodnega vprašanja zastira iz »banalno in vsled tisočkratnih ponavljanj vsakemu ušesu izoprno zvenečo frazo o enakopravnosti«, ne da bi se natančno in jasno določile narodne pravice v upravi, sodstvu, šolstvu in zakonodaji.
A ne samo z narodnostnim zakonom, tudi z decentralizacijo uprave, st zv. samoupravo ali s e 1 f g o v e r n m e n t o m je izkušal Fischhof zmanjšati moč centralizma in ž njim združenega birokratizma. V brošuri: »Kako razširiti municipalno avtonomijo« pojasnjuje naprej, kako zahteva varstvo svobode in narodnosti, da se uprava decentralizira. »Parlamentarizem brez samouprave je podoben trdnjavi, ki ima le eno obzidje.« V ustavnih državaih, ki so birokratično centralizirane, se lelhko nenadoma vrže ustava ali izvrši kakršenkoli preobrat. Komitatna uprava Ogrske potrebuje korenite reforme. Avstrijsko samoupravo si predstavlja Fischhof takole: Najprej je občinska avtonomija, nato pa okrajna. Okraji so kolikor mogoče enojezični in prva politična instanca, ki oskrbuje občinske, davčne, cerkvene, šolske, ubožne, vojaške, policijske, zunajsporne sodne in druge razmere svojih prebivaveev. Okrajna glavarstva odpadejo, sodstvo se loči od uprave, sodnike imenuje vladar. Posvetovalni, zakonodajalni in nadziralni organ je okrajno zastopstvo, ki izvoli iz svoje srede 1) ožji odbor, da nadzira upravo in 2) upravno — izvrševalni organ: okrajni magistrat s predsednikom, okrajnim upraviteljem. Vladar imenuje okrajne načelnike. Okrajno zastopstvo se voli po splošni volilni pravici na tri leta: tretjino volijo veliki posestniki in drugi najivečji davkoplačevavci, drugo tretjino izobraženci in tretjo tretjino celotno prebivavstvo. Okrajni magistrat obstoji iz uradnikov in funkcionarjev: uradnike nastavlja, plačuje in upokojuje okrajno zastopstvo, ki voli tudi funkcionarje. Od vladarja imenovani okrajni načelnik nadzira avtonomni in preneseni delokrog kot vladni organ. Okrajna zastopstva se Ielh/ko družijo med seboj pri avtonomnem delovanju; za druženje pri prenesenem delokrogu je treba deželnovladnega dovoljenja. Mesta z lastnim statutom imajo vse pravice okrajnega zastopstva in stoje pod nadzorstvom deželnega odbora, oziroma deželnega zbora in deželne vlade. Fischhof je določil plemstvu pri samoupravi precejšnjo vlogo in opravičeval svoj korak s tem, da ima plemstvo v Avstriji veliko socialno veljavo. Ako ga politično odstranimo, da se ne stika s svojimi sodržavljani, kar pomnožuje njegove
stanovske predsodke, potem zasede mesta v armadi, cerkvi, pri dvoru, v birokraciji in diplomaciji, da nastopi proti meščanstvu, ki ga smatra za svojega nasprotnika.
Tudi slovenski mariborski program iz 1865. leta, ki se je zdel Fisohhtofu »sehr entmutigend«1), je obsegal točko o samoupravi s tremi upravnimi organizmi: soseska, občina in županija, imajoča politično in sodno upravo I. stopnje. Leta 1870. je Andrej Einspieler zopet poudarjal tO' zahtevo v zasebnem pismu na Bleiweisa.
Življenjsko delo Fischhofovo Se politična študija: »Avstrija in poroštva njenega obstanka«, ki' je izšla 1869. leta. Z neizprosno doslednostjo dokazuje, da je Avstrija narodnostna država, ki' mola biti pravična vsem narodnostim. Zato zagovarja v zunanji Politiki svobodno, v notranji konsolidirano Avstrijo poleg združene Nemčije. Ako Nemci spoštujejo pravice drugih narodov, ako Pospešujejo njih jezikovni in kulturni napredeik, potem si jih pridobe, da postanejo njih voditelji. Narodnostna država zahteva federativno uredbo. Za vzor federativne uredbe navaja zlasti ^vico, ki je »republikanska Avstrija v malem; kakor je Avstrija monarhična Švica v velikem«, in kjer je centralizacija kar najbolj omejena. Centralizacija v Avstriji povzročuje centrifu>gal-”ost narodov, decentralizacija bi pa rodila centripetalnost. Spominja se izreka d rja. S m olik e 1848. leta: »Pustite nas, da smo Poljaki in Čehi in postanemo dobri Avstrijci; toda vi nas hočete s silo napraviti za dobre Avstrijce in mi ostanemo Poljaki in Cehi!« Fischhof podrobno razpravlja o švicarski upravi in zakonodaji ter pri tem ostro kritikuje »avstrijsko eksperimentalno politiko«, zlasti krivične volilne rede. Večina avstrijske poslanske zbornice je odvisna od deželnih volitev na Češkem in Moravskem, kjer odločujejo veleposestniki! Pri federativni uredbi v zmislu zgodovinsko-političnih individualitet je treba skrbeti za varstvo narodnih manjšin. To s'e zgodi z narodnostnim zakonom, z narodnimi kurijami, z zaokraženjem kolikor mogoče enojezičnih okrajev, z narodno samoupravo. Spis se končuje z zatrdilom, da Nemci ne potrebujejo zase nadvlade niti v političnem, niti kulturnem niti gospodarskem oiziru.
Fischhofova študija je izzvala v avstrijski javnosti različen odmev: federalisti so jo hvalili, centralisti grajali. Izmed sloven-
‘) To je slovenski mariborski program, o katerem govori Charmatz na strani 176.
skill listov je obširno o njej poročal »Slovenski Narod« (Ii8(j9,), Poročevatelj Janko Pa.jk se je .izrekel proti nasvetu narodnih kurij, češ, da se ne da natančno določiti njih kompetenca, zagovarjajoč narodno - teritorialno združenje Slovencev. Leto pozneje (,1870.) pa se je Andrej E i n sp i e l e r v že omenjenem pismu na Bleiwieisa iizrekel za uvedbo narodnih kurij v dvojezičnih deželah.
Nemški liberalizem je s svojo centralistično politiko prišel v veliko zagato, iz katere ni vedel izhoda. Njegova parlamentarna večina je hila dejanjsko v manjšini, celi narodi, n. ipr. Cehi, niso bili zastopani. A ne samo nenemšiki narodi niso bili zadovoljni, marveč je prišlo do nesporazu-mljenja tudi med vlado in vladarjem. Korist od tega je imela reakcija, ki jo je predstavljalo fevdalno plemstvo v zvezi s cerkvenimi krogi. Razsodnejšim politikom je bilo jasno, da more biti voditelj ustavne Avstrije, ki se začenja otresati fevdalizma, zlasti meščanstvo obeh najbolj razvitih avstrijskih narodov: Nemcev in Čehov. Ako se prepirajo narodi med seboj, ako odrekajo drugi drugemu pogoje svobodnega napredka, trpe vsi šikodo; korist ima tretji, ki izrablja zdaj ta, zdaj drugi narod v svoje namene. To spoznanje je dovedlo do izbližanja R i- e g e r j a in Fischhofa. Oba moža, polna spoštovanja drugi do drugega. Čeh in Nemec, sta uvidevala, da je pogoj ustavnega razvoja Avstrije sinteza avstrijskih narodov na podlagi narodne enakopravnosti in naprednosti. Tako je prišlo do t. zv. e m m e r s d o r f s k e konference1) 1878 teta. Emmersdorfska spomenica, podpisana od R i e g e r j a, F i s c h h o f a in L t i e n n a, izdajatelja in glavnega urednika i»N e u e Freie Presse«, je rezultat te konference in obsega sledeče temeljne točke: 1) Narodnostni mir se naj doseže z narodnostnim zakonom, ki naj ščiti narodne manjšine. 2) Izvede se naj pravična volilna reforma in, dokler se to popolnoma ne zgodi po načelu enakopravnosti, naj za izpremembo volilnih redov zadošča navadna večina; politična predpravica veleposestva se odpravi. 3) Samouprava dežel se naj izkuša doseči in Ogrski se naj omogoči, da prostovoljno pristopi lk skupnemu zastopstvu avstrijske unije. 4) Čehi vstopijo, varujoč svoje pravno stališče, v državni zbor, v katerem hočejo nastopati za svobodomiselna načela brez »ultramontanskih in fevdalnih* teženj.
') Emmersdorf jo kraj pri Celovcu kjer je bival Pischljof od 1875. leta dalje.
Bil je naravnost zgodovinski trenotek, ko je s to spomenico Rieger zopet našel samega sebe iiz leta 1848. in bil pripravljen, da se otrese političnega prijateljstva s češkimi fevdalci, ki ga je bil sklenil v začetku ustavne dobe1 leta 1861. To naj bi bila avstrijska politika: narodni mir na podlagi enakopravnosti in ustavni razvoj na podlagi duhu časa odgovarjajočega napredka. Toda ni prišlo niti do razgovorov o emmersdorfski spomenici, kaj šele do njenega uresničenja. Voditelj nemškihliberalnih centralistov, dr. F d u a r d Herbst je odpovedal udeležbo z ničevo pretvezo, da se neki most v Pragi ni imenoval — kakor je bilo določeno — po prestolonasledniku Rudolfu, ampak po Palaekem! Čehi so nato' leta 1879. vstopili v državni zbor kot del T aaffejeve vladne večine, a liberalni Nemci so dobili za svojo kratkovidnost zasluženo plačilo: Fischhof je živel zanje zaman...
Narodni spori med desnico in levico za vlade Taaffeja so dali Fischhofu često priliko, da je posegel vmes, vedno poudarjajoč, da se morajo sporazumeti med seboj n a r o d i, ako hočejo imeti trajen mir, in da se ne smejo zadovoljevati s tem, kar jim milostno daje vlada. V spisu: »Jezikovne pravice v državah mešane narodnosti« iz leta 1885. se iizreka za uredbo prevajateljev pri uradih jezikovno nemešaniih okrajev; nemščina se uporabljaj pri onih funkcijah uprave in zakonodaje, kjer zahtevajo to dejanjske razmere, kjer je nemščina državni jezitk ne na podlagi zakona, kar bi bilo za druge narodnosti žaljivo, marveč iz praktičnih ozirov kot posledica zgodovinskega razvoja. V spisu: »Avstrijski jezikovni spor« iz leta 1888. omenja, kako je treba, da si svobodomiselni življi raznih narodov podajo roko v boju zoper kulturno reakcijo, in zagovarja svoja načela o enojezičnosti okrajev z uredbo prevajateljev, o narodnih kurijah itd.
Fischhofova politična načela so našla odmev pri dunajskih demokrati 'h, ki so v 80-tih letih začeli nastopati Proti ustavovercem pod vodstvom dr j a. Kroma wet ter j a ’ n d r j a. Lu e ge rja. V dvojnem’ oziru se je bil preživel nemški ustavoverni liberalizem: na eni strani s .svojo ozkosrčnostjo irt nestrpnostjo v narodnem vprašanju, nä drugi strani z neupoštevanjem ljudskih potreb iri zahtev. Zato naj bi se bila ustanovila »N e m § k a ljudska str'arnik a«. Njen duševni vodja naj bi bil Fischhof, ki je poudarjal, 'da se morajo politične stranke družiti in ločiti po političnih načelih, a ne po narodnosti; kajti v Avstriji nimamo zmagujočih in premaganih narodnosti,
ampak obnemogle Nemce, obnemogle Slovane in ustavno puščavo, iz katere poganja samo ena zelenica (oaza):	reakcija.
»Nemška ljudska Stranka« je zato .hotela v zvezi z naprednimi življi ostalih narodnosti zagotoviti vsem1 svobodomiselni razvoj. Vsem narodnostim v Avstriji se zakonito določijo in zavarujejo njih jezikovne pravice, a nemščina postane državni jezik v določenem delokrogu. Volilna ipravica se raztegne na širše ljudske sloje, interesno zastopstvo odpade; zahtevajo se socialne reforme.
Tu omenjam, da je slovenski poslanec Josip vitez Schneid v zasebnem pismu na drja. Jos. Vošnjaka1) leta 1880. izrazil željo, naj 'bi se Slovenci proti ustavovercem izrekli za zahteve nemških demokratov: za znižanje cenza pri volitvi v državni zbor in za progresivni osebno-dolhodninski davek.
»Nemška ljudska stranka« je bil poizkus, združiti avstrijsko liberalno meščanstvo v politično enoto, ki bi prevzela parlamentarno vodstvo ustavne države. Ta poizkus se je izjalovil 'že v prvih početkih: ustanovni shod nove stranke leta 1882. so razbili nemški nacionalci pod vodstvom drja. Henrika Fried-j n n ga in Engel be rta P e r mer s torf e r j a. Fischhof je bil preoddaljen, da bi se bil vnovič lotil dela, dasi bi bil to rad; a Dunaj, ki je bil za to poklican, se ni resno genii': dr. Lueger je polagoma zapuščal politična pota svojega učitelja in1 vzornika.
Evropsko pozornost je vzbudil Fischhof leta 1875. s spisom, zahtevajočim m e d n a r odn o znižanje vojsk. Mož demokrat in človekoljub si je resno, dasi brezuspešno, prizadeval, da bi se mednarodno znižala vojaška bremena, ki so v gospodarskem oziru neizmerno zlo. Na avstrijski vojski je posebej dokazoval, kako se izrablja človeška moč, človeški kapital, kako velika je umrljivost, obolelost in invalidnost zaradi nezadostnega prehranjevanja. 'Kako temu odp omoči ? Produktivno delo že komaj zadošča za neproduktivno vojaštvo. Edina pomoč je splošno znižanje vojske. —
Fischhof je spoznal — kakor malokdo izmed meščanskih politikov — avstrijski problem in ga hotel rešiti s pomočjo meščanske demokracije, ki ji je služil neomajno celo življenje. Njegova teoretična izvajanja, njegova diagnoza je naravnost
‘) Ob šestdesetletnici Fischofovi leta 187«. je tudi dr. Jos. Voš~ n jak podpisal čestitko.
mojstrska, imajoč 'trajno vrednost. Ne zadovoljuje pa nas njegova medicina, praktična oblika, v katero je vlival vsebino avstrijskega vprašanja, dasi moramo odobravati posamezne točke, n. pr. selfgovrnment, narodnostni zakon itd. Zgodovmsko-poHtične individualitete so ostanek fevdalizma, ki ga je hotel Fisdiihof ravno nadomestiti z demokratično ustavo svobodomiselnega meščanstva vseh narodnosti. Da se nova vsebina ne da vliti v stare, preživele oblike, ki naj bi ostale nedotaknjene, dočim se vsebina razvija, to nam jasno kaže vsa politična zgodovina avstro-ogrske države v moderni dobi. Toda eno je treba poudarjati: Naj je snoval Fischhof to ali ono, vedno je reševal vprašanja zaradi nujne potrebe po rešitvi, delal je zaradi stvari in za stvar nesebično iz prepričanja 'brez ozira na levo in desno. V njegovi kritičnosti, s katero je presojal položaj, in v njegovi značajni doslednosti, s katero je izkušal položaj obvladati, v tem je Fischhofova velikost, ne morebiti v celotni praktični gradbi, dasi je marsikaiko zrno še dandanes zmožno, da požene kal. Meščanski politik je prišel med svojce, nemške meščanske politike, a ti ga v svoji večini niso spoznali; vendar, dasi Nemec in Zid, ne pripada samo njim: vsa avstrijska meščanska demokracija brez ozira na narodnost in vero vidi lehko v njem svojega političnega vzornika, ki bi njegovih te me 1 j n ih načel ne smela zatajevati, ako noče zanikati sama sebe, svoje politične veljave in upravičenosti. A tudi politični nasprotnik ne more odreči svojega spoštovanja Fischhofu — demokratu in Človekoljubu.
Dr. Dragotin Lončar.
Konjunktura, kriza in depresija.
Spisal dr. Milko Brezigar.
Uvod.
Vsakdo, ki se je količkaj bavii z gospodarstvom, posebno z industrijo in s trgovino, vč, da je dobiček iz istega posla enkrat večji, drugokrat manjši, da se čestokrat izpreminjajo cene vseh vrst tržnega blaga. Včasih se prodajo bodisi še tako velike mno-
zine industrijskih produktov lahkotno, kupci se kar trgajo za blago, drugokrat pa ni mogoče prodati niti manjših množin za nižje cene. Te izpremembe na gospodarskem polju vplivajo v odločilni meri na industrijsko podjetništvo, ki je navezano na trg in ki živi od njega.
Če si natanko ogledamo svetovni trg industrijskih produktov posebno v zadnjih sto letih, opazimo v iprvi vrsti, da se ponavljajo pojavi na gospodarsikem polju. Iste znake, ki so karakteri-zirali industrijsko življenje in trg njegovih pridelkov pred tolikimi leti, opazimo zopet čez nekaj časa. Seveda moramo pri tem opazovanju abstrahirati ,vse nebistvene pojave gospodarskega življenja ter zasledovati le glavne in bistvene znake.
Pri natanönej'Sem študiju gospodarske zgodovine industrijskih držav vidimo, da se ti važni pojavi gospodarskega življenja redno vračajo. Važno je, da ne določuje slučaj časa, kedaj se morajo prikazati in zopet izginiti ter napraviti prostor drugim, ampak .narodno-gospodars/ki zakoni Ravno tako, kakor so podvrženi prirodni pojavi strogim zakonom, tako obstojajo tudi v narodnem gospodarstvu postave, ki niso sicer neprekoračljive, a vendar zanesljive. Napačno je mnenje, da b’i bile gospodarske prikazni, kakor na primer cena kaikega blaga, popolnoma nepre-računljive, češ, da vptivajo nanje tisočeri faktorji, katerih ni mogoče imeti v evidenci1.
Tudi na tem poJju vladajo zakoni.
Pojavi industrijsko- proizvajalnega in tržnega življenja so nadalje v tesni in kavzalni zvezi med seboj, tako da eden prov-zroči drugega.
Razen tega pa imajo ti znaki to lastnost, da sledijo eden drugemu v gotovi, po gospodarskih zakonih ‘določeni vrsti.
V	pričujočem spisu bom opisal te pojave, raizvrstil jih tako, kakor si sledijo v sedanjem gospodarskem življenju, dokazal, da se morajo vrstiti v ravno tej vrsti te.r da so v medsebojni kavzalni zvezi. Končno bom izkušal razmotriti, je li možno postaviti kake perspektive iza bodočnost, v kaiki smeri se bo razvijalo bodoče gospodarsko življenje.
Najprej bom zasledoval industrijsko življenje med dobo, tekom katere nastopijo vsi važni pojavi. Ta doba se imenuje »gospodarski cikel«, in sicer radi tega, ker se povračajo v tern času vsi važni pojavi gospodarskega življenja.
Nadalje se deli gospodarski cikel na tri dele, od katerih obsega vsak one pojave, ki so si bistverio enaki in ki zasledujejo ravno isto smer. P r v i d el gosp o d a r s ik ega cikla se z o v e konjunktura, drugi kriza in tretji depresija. To razvrščanje odgovarja popolnoma zgodovini gospodarskega razvoja industrijalnih držav.
Gospodarski cikel, obstoječ iz konjunkture, krize in depresije je združen s sedanjim gospodarskim ustrojem, kateri naravnost provzročuje to rapreminjevanje. Ni odvisen od izvengOspodarsikih slučajev, kakor n. pr. od vojne, političnih preobratov, prirodnih fenomenov itd., ampak provzročuje ga industrijsko gospodarstvo samo, ne da bi se morebiti med tem časom predhigaČil ustroj gospodarstva. Konjunkturo, krizo in depresijo bi primerjali tako-rekoč letnim časom industrije in njenega trga; ravno tako, kakor se izpreminja priroda po gotovih izaikonih itn vedno enako, tako izpreminja tudi gospodarstvo svoje zunanje lice ter nam kaže včasih boljše, včasih slabše čase, ki se povračajo in po gotovih zakonih.
Preden pa se spustimo v preiskovanje in razlaganje posameznih toček, moram v lažje razumevanje poudariti, da ne opažamo tega gospodarskega cikla, to je ritmičnega spreminjevanja konjunkture, krize in depresije, pri vseh gospodarskih enotah na svetu. Gospodarske enote so dandanes, ko vsebuje država ne le vso politično moč, take, da se giblje politika večinoma v državnih mejah, pa vpliva tudi potom politike in potom drugih sredstev na gospodarstvo in sicer tako, da je ločeno večinoma med posamezne države. Radi tega bom v prihodnje pogo-stoma identificiral gospodarsko enoto s c&lotnim gospodarstvom1 med mejami ene države; govoril bom torej o anglešikem, nemškem, avstrijskem, ogrskem gospodarstvu itd. Le tu in tam, kjer je združeno na enem in istem državnem teritoriju po svojem ustroju in bistvu popolnoma različno gospodarsko življenje, bom ločil gospodarstvo dotične države v dve ali več gospodarskih enot. Za primer naj navedem Avstrijo: medtem ko vlada na Češkem in sploh na sfeverozapadne'm delu države v pretežni večini industrija, se peča pri nas na Slovenskem ljudstvo po največ s kmetijstvom in še bolj nego pri nas v vseh južnih pokrajinah naše države. Gotovo temelji gospodarstvo na severozapadu na Popolnoma drugačni podlagi (namreč na industriji), kakor v južnih pokrajinah, kjer prinaša prebivavstvu glavne dohodke polje-
delstvo. Zato je možna in tudi potrebna razdelitev ene in iste dižave v dve gospodarski enoti.
Vrnimo se zopet h konjunkturi, -krizi in depresiji. Se4i kažejo ti trije pojavi v vseh gospodarskih enotah? Odgovor je težak in skoro nemogoč; zakaj da bi se podalo resnici odgovarjajoč in popoln odgovor na to vprašanje, bi se morale poznati vse gospodarske enote v sedanjem času in njihovi preteklosti. To je nemogoče. Konstatira pa se lehko, da nastopa konjunktura, kriza' in depresija r i t m K n o pravilno e d in o 1 e in z veliko ter o č i v i d n o razlik o m e Id' posameznimi stadiji gospodarskega cikla v državah z visokim i n d u s t r i j s k i m r a 'z v i t k o m.
V	državah oz. gospodarskih enotah, ki se pečajo večinoma s poljedelstvom in v katerih je industrija nerazvita ali pa le malo razvita, so učinki opisanih gospodarskih izprememb jako majhni. Ni mogoče sicer reči, da ne bi poznale 'države, če se pečajo večinoma s poljedelstvom, izpremembe med konjunkturo in dejpresijo in da bi bile proste gospoidarske krize, pač pa je gotovo, da je vpliv bodisi konjunkture ali depresije v primeri z onim v industrijsko razvitih deželah jako majhen. I:z tega se tudi razvidi, da ni ta izprememba med konjunkturo in depresijo nekaj takega, kar bi bilo gospodarstvu kot takemu imanentno in že od vekomaj obstoječe, ampak vse to je nastalo šele tekom časa in potom visoko irazvite indutrije. Medtem ko ni poznala pred mnogo leti večina držav, kakor Avstrija, Nemčija, Združene države Severne Amerike itd. gospodarskega toka, občutila je ravno Anglija, ki 'je glede časa prva industrijska država v zmisln sedanjega ustroja, moč in posledice konjunkture, krize in 'depresije. Edino v zgodovini angleške industrije im sploh angleškega gospodarstva se dä zasledovati valovanje gospodarskega cikla približno poldrugo stoletje nazaj. Vse druge države so začenjale računati s tem faktorjem šele kesneje in mnogo držav je še, ki sploh ne poznajo tega. pojava.	•	• ,	, J
I.	Znaki konjunkture, krize in depresije.
'Dobrim letinam sledijo slabe in slabim dobre, med njimi pa se vrivajo srednje. Brez vsakega reda se vrste in vsaka prognoza je prezgodnja ter nezanesljiva. Odvisne so letine od vetrov, toplote, mraza in sploh od vremenskih pojavov; razen tega je
■odvisna žetev od drugih pri rodnih fenomenov. Tako se na primer mnogokrat dogodi, da jo pokončajo črvi, kobilice in drugi mrčesi. Ker ne moremo preračunati, kakšno vreme bo vladalo v prihodnjem letu, ker ležijo vzroki onih elementarnih pojavov zunaj kroga dosedanjega človeškega prirodoznanstva, je popolnoma nemogoče preračunati množino boktoče žetve, ki je odvisna v prvi vrsti od pri rodnih pojavov in le v neznatni meri od človeka samega. Od popolnoma drugih faktorjev pa je odvisna produkcija anorganičnih snovi, kakor železa, svinca1, srebra, zlata itd. Med te prištevam tudi premog.
V	popolni neodvisnosti od vremena in drugih enakih prirodah pojavov kopljemo te, jih ločimo od zemlje, tako da postanejo samostojni predmeti ter jih pretvarjamo v oblike, kakor se nam ravno poljubi.'
Naj dežuje noč in dan, vendar talijo neprestano z velikansko gorkoto tvarine, da izlijejo iž njih steklo; neprestano po zimi in Poleti in naj preplavi vsled neprestanega dežja voda vse planjave, vendar spušča vzpenjača premogarje v premogovnike globoko v zemljo, kjer kopljejo premog. Ne oziraje se na vremenske iz-Premembe žari razbeljeno železo v velikih pečeh ter se vali, umeknivši se iz peči drugemu kosu čez želeizne valjčke začetkoma v debelih neokretnih kosih, nato v vedno tanjših, podobno žareči kači, dokler ne zapusti valjčne poti kot tenka gladka žica. Množina na ta način produciranega železa je odvisna od valjčnih delavnic, od njih kakovosti, to je od okolnosti, ali so velike, ali Majhne, od števila zaposlenih delavcev, od njihovih zmožnosti in marljivosti ter od strojev.
Ako pregledamo vse te faktorje, ki odločujejo množino produkcije valjčnega železa, uvidimo, da je vsak posamezen faktor Popolnoma odvisen od človeške volje. Zakaj mogoče je sezidati nove valjčne delavnice, povečati njihovo število, oz. ako jih je Preveč, ustaviti promet v tolikih, kakor je ravno potreba. Mogoče je zaposliti večje ali manjše število delavcev; in nedvomno äe, da razpolagamo po svoji volji tudi z drugimi faktorji, ki so odločilni za množino produkcije.
Potemtakem bi bila produkcija železa, ki sem jo tu navedel za vzgled, in sploh anorganičnih tvarin, v kolikor jih skriva priroda v množinah, neizčrpnih za sedanji človeški rod, odvisna le •od človeka, medtem ko določuje množino produkcije organičnih
pridelkov ne le človek sam, ampak v prvi vrsti in v naijvečji meri priroda.
Da ni samo človeška volja odločilna za množino produkcije anorganičnih tvarin, ampak da obstojajo tudi za nje zakoni, povsem drugačni sicer nego oni, ki odločujejo množino produkcije pri organičnih tvarinah, to moram dokazati v sledečem.
Najprej, preden se spustim v konstatiranje konjunkturo,, krizo in depresijo povzročajočih zakonov, je umestno, da razložim, v čem obstoji vsak stadij posebej. Časovna razdelitev teli trefh stadijev je sledeča: konjunktura, kriza, depresija in potem se začne iznova konjunktura itd. Vsi trije stadiji tvorijo gospodarski ciklus.
II.	Konjunktura.
Vsakdo je že slišal, da se je moralo toliko im toliko tovarn zapreti, ker so bile nezaposlene, da so stotine delavcev morali odpustiti iz tovarn vsleld nezaposlenosti. Trg industrijskih produktov je mrtev, cene so nizke, podjetniki tožijo čez slabe cene in govore o izgubah. Sploh vladajo za industrijo in veletrgovino hudi časi. Vendar tak neznosen položaj ne traja dolgo, ampak mine in pridejo spet boljši časi, približuje se nova konjunktura, to je prvi' stadij gospodarskega cikla. Ta novi stadij se začne s tem, da nastane večje povpraševanje po tem ali onem industrijskem predmetu.
Največkrat otvori nov gospodarski ciklus, ki se prične s konjunkturo, stavbeni materijah Tu obstoji neka paralela med razvojem posameznega podljetja in med celotno industrijo. Naj-prvo je treba postaviti stavlbo, potem slede stroji za produkcijo potrebne sirovine, delavci itd. Ni pa ne obhodilo potrebno, da bi nova konjunktura začela s podjetništvom na stavbenem polju, ampak začne lehko z železnim materijalom ali sploh v kaki drugi industriji. Pričetek nove konjunkture se spozna najprvo na tem, da se nekoliko izpraznijo prenapolnjene zaloge industrijskih produktov; njih prodajanje se izvršuje hitreje in'laže, prodajajo se večje množine blaga, nego prej; posebno železo si pridobiva vedno več odjemavcev. Večina industrijskih produktov, posebno pa onih, ki služijo v produkcijo, najde lažji dohod do trga, ki konsumira vedno večje množine.
Radi tega začnejo ona podjetja, ki so za1 časa depresije morala izožiti produkcijo, polagoma zopet delovati z vsemi p rod uk-
Ciijskimi močmi, in morajo tako prižgati ugašene peči, sprejeti v službo prej odslovljene delavce; 'druga podjetja gredo še korak naprej. Ne zadovoljijo se namreč s tem, da bi producirala ravno toliko, kakor v periodi prešnje konjunkture, ampak investirajo še nov kapital v podjetje. V prvi vrsti se pomnoži produkcija onih podjetij, ki producirajo produkcijska sredstva, kakor: železo, Premog, stroje itd. Množina produktov se tedaj dviga, a vkljub tej pomnoženi produkciji se drže cene na prejšnji višini in se pri nekaterih produktih še celo nekoliko povečajo. Z n a k i n o b e-nem kriterij konjunkture je:	Trg absorbira
Pomnoženo produkcijo industrijskih p <r o d u k -t ° v zlasti produkcijskih sredstev od prejšnjih oz. bo 1 j š i h c e n. To je prva faza konjunkture.
Razvitek prve faze napreduje dalje tudi teikom naslednje. Medtem ko so bili prej bistveni razločki med depresijo in konjunkturo le majhni, pridejo sedaj vedno bolj do veljave.
Kapitalizacija, ki je pričela sicer že v prvi fazi, se vedno širi na vse vrste industrijskih podjetij; mnogo kapitala se založi, bodisi v nanovo ustanovljene tovarne, bodisi v izboljšanje in reno-viranje starejšega strojevja, ki je sicer navadno dražje, a zato zmožno producirati hitreje in večje množine blaga. Glede relativnega blaga zav/zemajo prva mesta podjetja, ki producirajo Produktivna sredstva. Najkarakterističnejša poteza te konjunkturne faze je ta, da se v tem času založi mnogo kapitala v podjetja, ki producirajo stroje, orodje, železne konstrukcije vsake vrste, stavbene predmete, kakor: železne tramove, cement itd. Prvo vlogo igra pri sedanjem tehničnem redu železo. Cene kovin in posebno železa poskočijo znatno v tem času, kar ie tudi razumljivo, če pomislimo., da je ravno železo oni pred-niet, ki se ga rabi povsod in največ za konstrukcijo vsakega produkcijskega sredstva.
Ravno radi tega, ker poskoči glede cene železo v času konjunkture, mora izgubiti vse te pridobitke v času depresije, kar odgovarja tudi resnici, kakor bomo viideli kesneje. Cena in množina razprodanega železa nam služi radi teh lastnosti kot merilo za posamezne faze gospodarskega cikla.
Vzporedno s ceno in s kupno zmožnostjo železninskega trga korakajo gospodarski stadiji. Pozneje bomo videli, kako občutljivo reagirajo na železtninski trg izpremembe gospodarskega ■cikla.
V	državah, ki izvažajo večinoma industrijske pridelke ter uvažajo sirovine in živila, se pomnoži množina in vrednost izvoza. Absoluten uvoz se sicer poveča, a za mnogo več odstotkov se pomnoži izvoz.
Ta razvoj je naraven, zakaj ravno v drugi fazi konjunkture, v kateri se nahajamo sedaj, se rabi jako mnogo produktivnih sredstev, kakor strojev, motorjev, železnih konstrukcij itd. Svetovne zalaga tel j iee teh predmetov so industrijalno visoko razvite države, kakor Anglija, Nemčija. Zato se znatno dvigne absolutna vrednost izvoza posebno iz Anglije v času konjunkture. Ravno za Anglijo je izvoz merodajen, ker reagira občutljivo in sigurno na izpremembe konjunkture in sicer tako, da ga lehko uporabimo za merilo gospodarskega cikla v tej državi, kakor bom še pozneje s številkami dokazal.
Še na drugih gospodarskih poljih se pokaže vpliv druge kon-junkturne faze. Povečano investiranje kapitala vpliva na denarni trg s tem, da stavi nanj večje zahteve. Obresti morajo vsled tega rasti vzporedno s kapitalizacijo in sicer iz vzroka, ker potrebuje gospodarstvo v času konjunkture mnogo več denarja, nego prej. Razen tega pa dajo podjetniki rade volje tudi večje obresti za izposojeni denar, če treba, saj upajo vseeno na visoka obresto-vanja novega investiranja z ozirom na dobičkanosne cene in ugodni tržni položaj. Cena denarja pa se določi v vseli državah, ki pridejo tu v poštev, v osrednjih bančnih zavodih kot oficialne obresti in drugič na borzi kot privatni diskont. Privatni diskont in oficialne obresti so merodajne za ceno denarja, po tej se morajo ravnati vsi kapitalisti enega in istega gospodarstva. Zato so obresti denarja najlalže določljivo merilo za gospodarski cikel.
Kako se mora vporabljati to merilo, bom obrazložil kesneje obširno na podlagi obsežne statistike.
S kapitalizacijo se odtegne vedno več denarja osrednjim denarnim zavodom, kjer se je nakopičil tekom slabih gospodarskih časov in se spravlja potom investiranja v promet. V tem času nastane neka difuzija denarja, ki je bil v času depresije naložen v bančnih denarnicalh ali pa v predalih zavodov, ki izdajajo bankovce. To difuzijo denarja provzroči okolnost, da morejo podjetniki, ki založijo denar v podjetja, plačati delavce, sirovine, stavbeni materijal itd., to je vse činitelje novega investiranja. Posebno delavcem izplačane svote se odtegnejo prometu, in preteče več časa. preden se na mezdi izplačani denar zopet povrne
v hitrejši tek, to je v bančni promet. Denar ostane sicer tudi med •tem časom v prometu, a zamenja le počasneje lastnika, kar pa ima za gospodarstvo ravno isto posledico, kakor da bi del denarja izginil iz prometa.
Vsled velikih transakcij, ki se dogajajo mnogoštevilno ravno v tem času, zapadejo v plačilo velike svote, ki sicer ne zapustijo niti za trenotek prometa, a obtežijo vendar denarni trg in vplivajo radi tega na visokost obresti.
Radi tega se visoko vzpne diskont v trenotkih, ko zapadejo v plačilo te velike postojanke, kar se zgodi pri sedanjih trgovskih navadah ob vsakokratnem' četrtletju ,(31/a, 3%, s% 01/i2).
Pomen visokosti obresti ob četrtletjih bomo kesneje raziskovali.
Značilno za drugo dobo (drugo fazo konjunkture) je, da se dvigne diskont radi investiranja denarja v podjetja, to je radi kapitalizacije. To početje imenujemo imobilizacijo kapitala.
Pri današnjem privatnem gospodarskem sistemu stremi vsak kapitalist za tem, da izvabi vse ugodnosti, katere mu nudi trg. To doseže s tem, da razširi oz. na novo ustanovi pod-jetje, ne oziraje se na sokapitalista, ki ima ravno isto stremljenje.
Gospodarstvo je popolnoma brez vsakega višjega vodstva; noben urad ne obstoja, ki bi ukazoval, kaj in koliko naj se producira, ki bi gledal strogo na to, da ne nastane nadprodukcija kakega predmeta, ali pa še celo vseli industrijskih produktov.
V	tem tiči pravi vzrok gospodarskega cikla.
Preglejmo na kratko rezultat razvitka gospodarstva tekom teh dveh faz konjunkture.
Počivanje produktivnih moči je prenehalo popolnoma; vsa podjetja delajo z vsemi močmi. Trg kaže zmožnost, absorbirati vse produkte, ki jih proizvajajo obstoječa produktivna sredstva, in kaže tendenco, da bo vedno več absorbiral, vsled česar nastane mnenje, da bodo našla poleg obstoječih podjetij tudi še druga nanovo ustanovljena dovolj zaposlenosti. Investira se mnogo kapitala posebno v taka podjetja, ki producirajo proizvajalna sredstva. Ker živimo v dobi železa in premoga in ker sta ta dva neob-hodno potrebna faktorja skoro vseh proizvajalnih sredstev, se znatno razširi trg železa in premoga in sicer neprimerno bolj nego vseh drugih gospodarsko uporabnih predmetov.
Z razširjeno produkcijo se dvigajo vzporedno cene vseh gospodarsko važnih, v ogromnih množinah proizvajanih predme-
tov, posebno pa cene proizvajalnih sredstev, med katerimi zavzemata premog in železo prvo mesto.
Denar uporabnih predrnetov postaja vedno dražji, seveda le v primeri s ceno korespondentnega letnega časa p režnjih let; pomanjkanje denarja ob četrtletjih, posebno oktobra in decembra postaja vedno bolj občutljivo.
Sledi tretji in zadnji stadij konjunkture. Zlasti pojema ona ekspanzivna moč, ki je bila karakteristična za dva ravnokar pretekla stadija. U videva se, da ni mogoče za dolgo v taki progresivni meri širiti produkcijo, kakor dosedaj, a vsak podjetnik hoče uporabiti ugodno priliko, da proda kar največ mogoče produktov po visokih cenah. Nobenemu producentu ne pride na misel, da bi skrčil kvoto svojih produktov, s katero se udeležuje na celotnem gospodarskem trgu, in tako preprečil sicer neizogibno nad-produkcijo.
Tudi v tem stadiju se množi produkcija, posebno proizvajalnih sredstev, železa in premoga, vendar ne več v takih skokih, kakor prej, ampak odstotki prirastka se manjšajo. Ravno v tem stadiju zaznamujejo industrijalne države, ki producirajo v velikih množinah proizvajalna sredstva, rekordne številke glede množine produkcije, posebno železa in premoga.
Še nikdar se ni produciralo toliko, kakor ravno v tem stadiju.
Ravno tako se vzdignejo tudi cene ter dosežejo svoj relativni višek, namreč višek po zadnji depresiji. Omeniti moram, da padajo cene posebno železa v zadnjih desetletjih tako, da ne more doseči cena železa ob času viška konjunkture one min ul i'll konjunktur. Od ene do druge konjunkture pa valovi cena tako, kakbr sem ravnokar opisal.
Vkljub temu pa delajo velika železninska podjetja z vedno večjim profitom vsled izpopolnjujoče in izboljšujoče se tehnike. Da bi bila cena premoga ob vsakem prihodnjem višku konjunkture nižja, ni mogoče trditi, ampak ravno nasprotno. Ta tendenca se opazuje posebno v zadnjem desetletju.
Rezultat razvitka konjunkture je v kratkem ta-le: Prodtl-' cira se mnogo več, nego sploh kedaj — posebno železa in premoga, in vkljub te j ogromni potnn oži tv i blaga na trgu so cene relativno naj višje.
S tem dejstvom je ovržena ona narodno-gospodarska teorija, ki pravi sicer logično, da morajo pasti cene vsled večje ponudbe. Napačna je ta teorija, ako se razumeva in se mora razumevati'
tako, da so tržne 'cene tedaj najnižje, kadar je največ blaga na trgu. Praksa pa kaže ravno nasprotno: Tedaj so cene najvišje, ko je največ blaga na trgu, in najnižje, kadar se producira in Proda najmanj blaga — kakor bomo videli v naslednjem.
Ravno v teh dejstvih, da so namreč cene najvišje ob najbolj polnem trgu, kar provzročuje desorganizacija v današnjem gospodarstvu vkljub najvišjim cenam denarja, v tem tiči nesoglasje med posameznimi narodno-gospodarskimi faktorji. To nesoglasje reši kriza.
Značilne za ta stadij so obresti. V teku enega leta se izipre-meni mnogokrat diskont in sicer z velikimi skoki. Medtem ko je razlika med najnižjim diskontom (navadno koncem aprila) in najvišjim diskontom- (koncem oktobra) v stadiju zapričete konjunkture le majhna, poskoči diskont v času visoke konjunkture tekom pol leta tudi za 3—4%. Sploh je denar relativno jako drag. Sicer bom o ceni denarja podrobneje govoril v prihodnjem odstavku.
III.	Kriza,
Ker so se produktivna sredstva tako pomnožila, da so zmožna producirati mnogo več, nego more konsumirati gospodarstvo, je razumljivo, da ne morejo biti zaposlene vse produktivne moči trajno. Skozi nekaj časa, naj si bo tudi eno leto, je zmožen trg absorbirati nekoliko več, nego more gospodarsko koristno uporabiti, a na vsak način mora priti trenotek, ko ostanejo večje množine blaga neprodane in ko ne more sprejeti trg vsega blaga, ki prihaja- v pomnoženem številu iz tovarn. Karakteristično je za sedanji ustroj narodnega gospodarstva, da vidijo producenti nadprodukcijo in utesnijo produkcijo šele tedaj, ko je že zdavnaj prekoračena ona množina produktov, ki jo je zmožen absorbirati trg, ne da bi postal prenasičen. Organizacija narodnega gospodarstva mi dospela še tako daleč, da bi se držala strogega proračunjanja, koliko se sme producirati in prodati v izogibo prenapolnjenja trga z blagom v teh neškodljivih mejah. Pri sedanjem gospodarskem ustroju omeji oz. odstrani nadprodukcijo- edinole kriza in sicer le začasno.
Stalen spremljevalec in v mnogih slučajih predozmanjevavec Krize je visok diskont, in v zvezi' ž njim težkoča, ki se mora ž njo boriti vsak, ki išče na podlagi kredita denar. Denar je raztresen med malimi podjetniki, malimi trgovci, delavci itd.; radi
tega imajo osrednji denarni zavodi jako osušene denarnice. Ce se sploh dobi denar, se mora ponuditi mnogo boljše garancije kot prej. Sploh pa je razmeroma jako težko priti do denarja prvič radi tega, ker ga je jako mal-o, drugič pa tudi iiz nezanesljivosti.. Zakaj mnogokrat tvorijo začetek krize tudi obsežnejši korikurzi in gospodarski polomi, in znano je, da postane občinstvo sploh nezaupljivo vsled takiih pojavov. Kredit je torej jako drag in jako omejen. To ni le eden prvih in n a j b o 1 j za n e s 1 j i vi h znakov krize, a m p a k s i m ip t o m kri z e.
Teoretično si lebko predstavljamo, da nastane gospodarska kriza, ne da bi denar tako visoko poskočil in ne da bi postal kredit omejen, a ravno krize zadnjih desetletij potrjujejo, da je drag in omejen kredit stalen sprem ljevatelj in simptom krize.
Z neko nestrpnostjo so se ustanavljala v času konjunkture , nova podjetja, ob krizi misli le malokdo na to, kako bi investiral kapital. Mnogi projekti, ki so nastali v času najvišje konjunkture, ostanejo nerealizirani vsled prehitele jih krize. Vsakdo se boji založiti svoj denar v tako podjetje, ki producira, vsakdo gleda na to, kako bi dvignil iž njih denar, najsi bodo še tako solidna, ter ga varno založil v državne papirje, hranilnico ali v bančne zavode.
Radi tega opazimo v času krize velik padec kurzov borznih papirjev, ker se je izpremenilo prejšnje upanje v visoke dividende, in zatorej vsak stremi, kako bi se znebil te,h nezanesljivih papirjev.
O tem bom pozneje obširneje govoril, za sedaj naj le konsta-tiram, da izumrje ob času krize podjetniški duh, da padajo velike transakcije, kakor izprememtev privatnih podjetij v akcijske družbe, in da nastane neko splošno nezaupanje v že fund i rana podjetja, radi česar odtegnejo kapitalisti kolikor možno denarja podjetništvu ter ga rajši pupilarno varno naložč.
Vsled izoženega trga ne morejo podjetja delati z vsemi produkcijskimi močmi, obdržati cel obrat ter prodati vse na ta način producirano blago. Krize zadnjih desetletij so vedno povzročile, da so morali mnogi podjetniki popolnoma zapreti svoje tovarne ter likvidirati, česar pa ne povzroči samo izoženi trg, ampak tudi druge okolnosti: radi tega hočem o likvidacijah in konkurzih sploh še kesneje govoriti. Zanima pa nas tukaj dejstvo, da morajo podjetja vsled krize skrčiti produkcijo ter pustiti nezaposlene neštete produktivne moči. Najprej pa si moramo biti na jasnem,.
ali provzroči kriza zmanjšanje produkcije in konsuma produktivnih sredstev, tako da morajo vsa taka podjetja bliskoma skrčiti produkcijo oz. popolnoma ustavi obrat — izvzemši najbolje situirana podjetja ali pa taka, ki so popolnoma neodvisna old krize in konjunkture na primer ona, ki zalagajo edinole vojaštvo — ali Pa se ta proces razvija le polagoma, tako da čutijo podjetja močan sunek .krize, ki jih pa ne zadene v življenjsko žilo, ampak odvzame prejšnje prosperiranje in elasticiteto ter jim privede suha leta.
Zgodovina kriz nas uči, da je oboje mogoče. Svetovna kriza leta 1873. je provzročila, da so neštete tovarne, .posebno z železom in premogom, morale hipoma ustaviti radi pomanjkanja kupcev za blago, producirano v velikih množinah, prav celo produkcijo; druga so jo morala reducirati na minimum. Ravno isti pojav opazujemo ob krizi koncem' leta 1907. v Ameriki. Ta znana kriza je provzročila, da so neštete tovarne takoj po izbruhu odslovile velik del svojega delavstva ter skrčile produkcijo na polovico prejšnje. Druga podjetja so ustavila popolnoma svoj obrat. Vse to se je dogodilo v teku nekaterih mesecev.
Ta dva slučaja opravičita zgornjo trditev, da provzroči kriza tupatam rapidno iz oženje trga, vsled česar mora pri našem gospodarskem sistemu nujno slediti tudi rapidno skrčenje produkcije.
T a k e krize se z o v e j o akutne.
Večina kriiz pa nima tako hudih in ostrih posledic in tudi ne zaobrne s tako elementarno silo gospodarstva, ki je zašlo v času konjunkture na nepravo pot, v pravo strugo. Sicer provtzročdjo vse krize, tudi one, ki niso akutne, da morajo podjetja, posebno ona z železom in premogom, bliskoma izožiti dosedanjo nemoralno •obsežno produkcijo; a vsled tega nastali izpadek ni tako velik, da bi morala podijetja odsloviti kar večje število delavcev, ampak le nekaj odstotkov. Večinoma najdejo podjetniki izlhod i.z te ne-prilike na ta način, da miruje podjetje en dan v tednu, ali pa da se dela manj ut na dan kakor normalno; samoobsebi razumljivo je, da popolnoma izpadejo nadure, , ki so vsakdanje v času konjunkture.
Produkcija bi padla ob krizi še na mnogo nižji nivo, ako bi ne branila tega protiutež, ki obstoji v tem, da se pogodijo veleod-jematelji z veleproducenti že mnogo prej za blago, katero se poslednji zavežejo oddati šele po 6. mesecih ali pa tudi šele po enem letu. 2e pred izbruhom kriize so sklenjene pogodbe, ki se
realizirajo šele ob času krize. Ta okoliščina zabranjuje kolikor toliko rapidnost omenjenega procesa.
V	kratkih besedah lehko rečemo, d a kriza povzroči manj r a p i d n o i z o ž i t e v trga, v prvi vrsti trga z železom in premogom in v z v e iz i s tem skrčenje produkcije podjetij posebno onih, ki se pečajo s tema dvema predmet o m a.
Velika desorganizacija na .gospodarskem polju, ki jo povzroči kriza, mora vplivati na vse merodajne faktorje današnjega gospodarskega ustroja. Vzporedno z razširjeno produkcijo so se dvignile cene skoro vseh vrst blaga, posebno pa produkcijskih sredstev; ta razvoj prekine hipoma kriza.
Kurva cen, ki se je dvigala dosedaj vedno višje, izpremeni svojo smer ter se obrne navzdol. Ni sicer mogoče reči, da bi cene vsled tega padca, provzročenega po krizi, dospele kar na enkrat na isti nivo, na katerem so se nahajale v začetku gospodarskega cikla, tako da bi v grafični podobi odgovarjal padec cen krajši kateti ležečega pravokotnega trikota, medtem ko bi označala hipotenuza tega trikota razvoj cen od početka konjunkture pa do izbruha krize. Vsekakor pa ipadejo cene hipoma in z velikimi skoki in v večji progresiji, nego se skrči množina produkcije.
Le v slučaju akutne krize padejo cene pod nivo, s katerega so izšle ob zapričeti konjunkturi ravno istega gospodarskega cikla.
Poudarjati moram, da kriza ne tangi ra z enako vehemenco cene tržnega blaga vseh vrst. Če se razmotrava ves gospodarski razvoj z vidika, da kriza ni nič drugega nego silovita in hipna rešitev nesoglasja med produkcijo in konsumom, kar je provzfočila nadprodukcija posebno za reprodukcijo namenjenega blaga, tedaj je odgovor na vprašanje, katero blago postane ceneje, enostaven in se glasi, da morajo trpeti v prvi vrsti provzročitelji krize. To so pa ravno vsi oni predmeti, ki ne služijo direktno konsumu, ampak produkciji. V sedanjem času, v katerem igra železo tako velevažno vlogo posebno v reprodukcijske namene, je naravno, da zadene ravno ta predmet kriza najbolj občutno. Zgodovina kriz potrjuje to trditev, zakaj vsaka dosedanja kriza je bila združena s padcem cen železa ter vseh onih predmetov, v katerih1 proizvajanje se uporablja v prvi vrsti železo.
Nikakor pa ne moremo trditi, .da bi kriza nujno povzročala padec žitnih cen. Množina žita in radi tega tudi njegova cena sta odvisni od žetve; le v podrejeni vrsti od gospodarskega cikla. Vpliv konjunkture, krize in depresije na cene žita in sploh živil ter direktnemu konsumu namenjenih predmetov izvira iz okolnosti, da so zaposlene v času visoke konjunkture skoraj vse ■delavske moči, vsled česar se povečajo dohodki širokih mas delavstva, ki so zmožne radi večjega zaslužka nabaviti in pov-žiti večje množine žita, sladkorja, obleke itd. itd.
Povečanje povpraševanja po teh predmetih mora dvigniti cene. Obratno pa zasluži delavstvo v času krize mnogo manj nego preje. Delavstvo ni več tako močno zaposleno, stotine de-lavoev ne dobe dela, sploh so zaslužki manjši. Vzporedno z manjšim zaslužkom nastane manjše povpraševanje, čemur morajo nujno slediti nižje cene vseh za konsurn širokih mas določenih predmetov.
Vendar je cena vsakovrstnega žita, sladkorja in drugih živil odvisna od žetve in pridelka v taki meri, da je merodajna za naše raziskavanje skoro edinole ta okolnost, tako da lehko izključimo vpliv konjunkture, krize in depresije glede množine konsuma in cene teh predmetov.
Skoro ravno tako neodvisne od gospodarskega cikla so množina konsuma in cene drugih, direktni uporabi človeka namenjenih predmetov, kakor na primer: obleke, obuvala itd.
Značilno je za vsako krizo, da se znatno pomnoži število konkurzov ali pa vsaj denarnih težkoč. Kakor neka predigra je Polom kakega večjega podjetja. Naglašati moram, da pridejo tukaj v poštev v prvi vrsti velika podjetja, Ne majhne trgovin-, majhne tovarne in obrtniške delavnice, ampak velepodjetja, posebno pa banke so v tem času najbolj izpostavljene nevarnosti konkurza, kar je tudi razumljivo, zakaj ravno velepodjetja občutijo radi njihovega velikanskega obrata najbolj izožitev trga in produkcije ter še mnogo bolj rapidno padanje cen. Mali trgovec železa na primer, ki naročuje blago pri veletržcu in ki Prodaja večinoma kmetskemu ljudstvu, še profitira od krize, zakaj cena železa na veletrgu se je znižala, medtem ko mali trgovec ne prodaja ceneje med kmetskim ljudstvom, kamor ne proderejo znaki in posledice krize ali pa so vsaj sunki že onemogli, vsled česar se ne izoži trg malega železninskega trgovca,
in tudi cene ostanejo neizpremenjene ali pa se le neznatno znižajo.
Razen teh podjetij, ki takorekoč direktno povzročijo 'konjunkturo in krizo, ki morajo tedaj nositi dobrote in slabosti obeh pojavov gospodarskega cikla, pretrese kriza tudi velika bančna podjetja ter jih spravi v stiske. Zakaj tekom zadnjih desetletij so postale banke torišče, okrog katerega se suče vse gospodarsko življenje ali pa vsa visoka financ a.
Velike banke se ne pečajo samo s strogo bančnimi posli, ampak ustanavjajo vsakovrstna podjetja, imajo v svojih listnicah akcije različnih akcijskih družb, kupujejo in prodajajo blago, imajo svoje tovanne, rudnike itd. Ravno radi ozke zveze med bankami in celim: gospodarskimi življenjem mora vplivati vsaka prehitra iizprememfba v gospodarstvu na banko.
Dobro situirani zavodi sicer niso izpostavljeni nevarnostim konkurza, a morajo uporabiti preventivna sredsitva, kakor: visoik diskont, omejen kredit, hitro potirjanje dolgov itd., da si tem potom ohranijo dovolj likvidnih sredstev v zadoščenje svojih upnikov. Nesolidne barake pa so gotova žrtev vsake akutne krize, medtem ko jih spravijo že mile krize v velik nered, ki odseva tudi iz letne bilance teh podjetij.
Južnoslovanski spomini.
Spisal f dr. Josip Vošnjak.
I.
Zagreb.
Kateri Slovenec ni rad pohitel v kraljevi Zagreb, da preživi nekaj prijetnih ur v družbi najbližjih nam slovanskih bratov, ki se morajo boriti proti madjarski hegemoniji kakor mi Slovenci proti nemški. 2e naši slovenski Ilirci so v svoji idealnosti spoznali najtesnejšo zvezo Hrvatov s Slovenci kot ed'iino rešitev obedi narodnosti. Moj nepozabni, že davno umrli prijatelj dr. Štefan Kočevar v Celju mi je včasih pripovedova'1 o 'tistem mladeniškem navdušenju, s katerim so se mladi Slovenci Vraz, Raz-
lag, Trstenjak, Muršee, Miklošič oprijeli ilirske ideje, ki naj bi združila Slovence i;n Hrvate v en narod. Bil je tako pogumen, da je 1. 1848. sklical tabor v Poljčane, kjer bi Slovenci in Hrvati proklamirali tako združitev — prvi slovenski taboT, kateremu so šele dvajset let pozneje, 1. 1868. sledili mnogi Po vsem Slovenskem.
Tudi jaz, odkar sem se začel pečati s politiko* sem se zmerom zanimal za hrvatske razmere, saj je Strossmayerjevo ime bilo po Slovenskem tako popularno, kakor recimo Bleiweisovo in Tomanovo. V bližjo dotiko s hrvatskimi rodoljubi sem prihajal le redko, prvokrat v Pragi 1868, ko sem se peljal k polaganju temeljnega kamena narodnega gledališča. Med hrvatskimi zastopniki je bil dr. M r a z o v i č, najintimnejši 'prijatelj Stross-mayerjev. Takrat je bila hrvatska usoda že določena in dualizem v polnem teku in v polni moči.
Povsem drugi bi bil položaj, ko bi se bili Hrvati 1. 1863. odzvali Schmerlingu in svoje zastopnike poslali v dunajski državni zbor. Pa po eni strani so se preveč bali germanizacije — Babo vi luizarji so jim bili še v živem spominu — po drugi strani so jim Madjari ponujali bel list, ki naj nanj zapišejo svoje zahteve, češ, Madjari jim bodo vse izpolnili. No, ko so prišli do krmila, so jim Poslali barona Raudha. In če smo Slovenci poprej pričakovali kake podpore od Hrvatov, so se ti zdaj morali boriti za lastno kožo. L. 1868. sem dr. Mrazoviču izrekel svoje začudenje, da ni hujšega od*pora proti Rauchu, pa je moral priznati, da masa naroda životari v temi in nezavednosti, omikane i pa se pulijo za javne službe.
Prof. Francelj v Varaždinu, poljčanski rojak, s katerim sem se v šestdesetih letih, ko je prišel na počitnice v Poljčane, večkrat menil o hrvatskih razmerah, je spoznal za najbolj potrebno, da se kaj stori za pouk kmetskega ljudstva. In začel je res izdajati list, če se ne motim. »Seljski prijatelj«, ki je donašal v Preprosti besedi za kmetijstvo poučne spise.
Tudi jaz sem se večkrat peljal v Zagreb, kjer sem imel neka-teie znance, štajerske rojake, med njimi sta mi stala najbližje d r. Kopač in dr. Fon. Pri teh sem se zmerom najprej zglasil, kadar sem prišel v Zagreb, in marsikaj pozvedel o hrvatskih razmerah, pa malokdaj kaj razveseljivega. Dr. Kopač je bil wog štajerski rojak, Zalčan, ki se je po končanih juridičnih študijah naselil kot odvetnik v Zagrebu in si kmalu pridobil dobro
klientelo. V osemdesetih letih je bila njegova pisarna ena najbolj slovečih. Sezidal si je po svojem vkusu hišo v neki postranski ulici z vrtom za njo, v katerem sem videl njegovega edinega sinčka v opankah letati in skakati. Ljubezniva, vzorna gospa mu je vodila gospodarstvo in vzrejala dve lepi hčerki. In tako je živel v prav prijetnih razmerah, razveselil se je prihoda štajerskih rojakov, in morali smo pri njem obedovati. Postregel nam je z vinom iz lastnega vinograda, ki ga je imel tam nekje blizu Karlovca.
Ko sem se z drjem. K. Bleiweisom enkrat pripeljal v Zagreb, da si ogledamo deželno umobolnico na Stenjevcu — tačas smo delali načrte za razširjenje umobolnice na Studencu pri Ljubljani — je povabil dr. Kopač z nami tudi svojega prijatelja drja. Fona, primarija na kirurgičnem oddelku bolnice usmiljenih bratov v Zagrebu. Poznal sem malo tako živahnih, duhovitih, dovtipnih mož, kakršen je bil dr. Fon. Kot spreten kirurgični operater je slovel po vsej Hrvatski, ter so na njegov oddelek silili bolniki iz cele dežele, pa niso našli prostora v stari, silno ubožno napravljeni bolnici. To je tudi peklo drja. Fona, ker še prave operacijske sobe, urejene po aseptičnih pravilih, v bolnici imel ni. Vsako leto se je za več tednov peljal na Dunaj in se tam na kirur-gični kliniki prof. Alberta, čigar učenec je bil, informiral o napredkih v tej stroki zdravilstva, ki pač najbolj napreduje. Vrnivši se v Zagreb, se je še bolj žalostil, ko so se vkljub njegovim prošnjam in njegovemu priganjanju usmiljeni bratje branili vsakih večjih stroškov za kirurgični oddelek. Sprl se je pogostokrat ž njimi in končno so ga vsi ti nedostatki duševno tako potrli, da se mu je zmračil um in je v devetdesetih letih, živeč od majhne deželne pokojnine in oskrbovan od svoje žene, ki pa ni imela otrok, izdihnil izmučeno svojo dušo. Leta 1885. pa, ko sva ga z drjem. K. Bleiweisom posetila, je bil čil in poln živahnosti in je nama pripovedoval, kaj je zopet novega videl to leto pri prof. Albertu, in se bridko pritoževal, da so mu roke na vse strani vezane. No, opoldne pri drju. Kopaču je pozabil na vse te sitnosti in naju kar obsipal z dovtipi in šalami. Nismo si mogli misliti, da bo tako žalostno končalo njegovo življenje. L. 1889. se je pripeljal dr. Kopač nekega dne poletu v Ljubljano in me poiskal, da ga spremim k njegovemu staremu prijatelju in sošolcu drju. Poklukarju, ki je bil tačas že kranjski deželni glavar, a je bival s svojo rodbino v poletnem času na Dobrovi, kjer je imel lepo vilo. To
se v6, da sva bila tam dobro sprejeta in pogoščena. Kopač in Poklukar sta bila tačas v krepkih moških letih, a zdaj, ko to pišem (september 1911), oiba že davno krije črna zemlja.
V Zagrebu je tačas bil še en slovenski odvetnik, d r.
V	i d r i č, s katerim sem bil tudi znan. Imel je svoj vinograd prav tik mesta in me je povabil, da sem si ogledal njegove ameriške nasade, ki so bili tačas med prvimi na Hrvatskem. Ko sva se vrnila skozi staro mesto, je kazal na neko nizko hišo in šepetal: »Poglej, v tej hiši stanuje tisti Miškaitovič.« Miškatovič, Rauchov žurnalistični faktotum, je bil tačas od narodnih'l judi najbolj vražena oseba. Bil je katoliški duhovnik, pa se je malo menil za svoj duhovniški stan. Pero je imel izredno spretno.
Še dveh posetov v Zagrebu se spominjam:
Praznovali so hrvatski rodoljubi Strossmay er jevo petdesetletnico. Kot zastopnika Slovencev sva se peljala na to slavnost dr. Zarnik in jaz. Slavnost se je vršila pri baronu Vr a mi e z any ju, kjer je v vrtnem paviljonu škof Strossmayer sprejemal čestitke. Ko sva prišla z Zarnikom na vrsto, je slavni južnoslovanski mecen izrekel svoje posebno veselje, da se ga tudi mi Slovenci spominjamo. Povabil naju je, da naj ga prideva posetit v njegovi stolici, Djakovu, in jaz sem se res nekolikokrat namenil na to pot, pa je zmerom kaj prišlo vmes, odlagal sem in odlagal in tako nisem več videl Strossmayerja in ne •Djakova. Zvečer tistega dne nas je baron Vraniczany vse skupaj povabil na večerjo in on in njegova krasna mlada gospa sta pazila, da se nam je dobro streglo. Baron je bil lep mož, le žal, da je bil gluh in za pogovor nesposoben. Vrstile so se napitnice, in tudi Zarnik je svojo povedal, pa tačas ne prav srečno, ker se je nekako obdrgnil ob hrvatsko aristokracijo, ki se premalo briga za narod, kar so mu navzoči aristokrati zamerili.
In zopet sem se v devetdesetih letih peljal v Zagreb, da si ogledam poljedelsko razstavo, ki jo je priredilo kmetijsko društvo, oziroma nje tajnik Kuralt, ki me je tudi vodil po razstavi. Videl sem, da so veleposestniki zelo napredovali posebno z živinorejo, zakaj tako velikanskih volov, pravih slonov, kakor so tam bili na ogled, sem videl le malokedaj. Nemilo pa me je dimilo, ko sem slišal iz ust hrvatske inteligence, zlasti krasnega spola, toliko nemškega žlobudranja, da še v Ljubljani ne toliko. Upam, da je Zagreb zdaj že bolj naroden in da tudi v jezikovnem oziru kaže, da je res stolica lirvatskega in ne tujega naroda.
II. Vstaja balkanskih Slovanov 1875—1878 in Slovenci.
Leto 1878. bo zmerom ostalo z zlatimi črkami zapisano v zgodovini Slovanstva. To leto se je končala krvava vojska zmagovito za Ruse* ki so hiteli' svojim slovanskim bratom na Balkanu na pomoč in jih osvobodili turškega t moštva, pod katerim so stoletja vzdihovali Osvobojeni so bili Bolgari in si ustanovili svojo lastno državo, Srbija je postala kraljestvo, Crna gora je dobila pristop do morja in Srbo-Hrvati v Bosni in Hercegovini so bili priklopljeni Avstriji, tačas začasno, a trideset let pozneje, 1. 1908. definitivno. Tudi mi Slovenci smo z največjo napetostjo sledili dogodkom na Balkanu; čutili smo, da balkanske zmage pkrepč tildi naš narodni položaj. Zato smo se zavzeli in smo slovenski poslanci tudi v državnem zboru zagovarjali nemudno prodiranje naše armade v Bosno in Hercegovino, in sem jaz v nekem govoru napadel vnanjega ministra grofa Andrassyja.
Slovenci pa svojega sočutja do južnoslovanskih bratov nismo pokazali samo z besedami, temveč tudi dejanjski, v kolikor so pač dopuščale naše skromne moči. Nabirali' smo denar za stradajočo rajo, ki je pred turskimi silovitostmi pobegnila preko Save na avstrijska tla, pošiljali smo obleko, plašče za bojujoče se vstaše, ki se jim je pridružilo tudi nekaj slovenskih prostovoljcev, in celo smodnik smo vtihotapili v Zagreb.
Ker so to tudi za Slovence imenitno dobo naši zgodovinarji v svojih učenih razpravah (n. pr. v Bleiwieisovem zborniku) popolnoma prezrli in se obširno bavili le z našimi domačimi političnimi in jezikovnimi praskami, hočem' tu podati nekatere spomine na tiste burne čase, ko smo s trepetajočim srcem slišali o prvih neuspehih ruske armade in končno vendar dočakali vesele dneve njenega nevzdržnega prodiranja po turških tleh pred vrata carigrajska.
Odkar so si Turki v XIV. in XV. veku podjarmili ves balkanski poluotok, so se krščanski prebivavci mnogokrat vzdignili proti svojim trinogom, pa vselej so bili pobiti od turške armade in so padli še v hujše robstvo. (Posebno’ 1. 1848. in 1849. je v Bosni vzplamtela vstaja, ki jo je zadušil Omerpaša, požigajoč vasi in moreč ljudi. Vstaši so pobegnili na gore in v nedostopne hoste, odkoder so kot hajduki napadali turške čete.
Leta 1875. pa so se tako pomnožili in okrepčali, da je v Bosni in Hercegovini na vseh koncili m krajih začelo vstaško gibanje, ki so ga izkušali Turki po stari navadi zadušiti z ognjem in mečem. Pa vstaja se je zmerom bolj sirila in poletu 1876 segala že tudi na Bolgarsko.
Ko je 1. 1875. izbruhnila v Bosni in Hercegovini vstaja, so različni Turki po svoji stari navadi požigali vasi in morili stare in mlade. V groznem strahu je zbežalo na tisoče in tisoče ljudi na avstrijska tla, da si rešijo vsaj golo življenje. Število teh krščanskih beguncev je narastlo do jeseni do sto tisoč. Vsej tej sestradani množici je bilo preskrbeti hrano, tudi obleke in odeje za zimo. In tu se je pokazalo, da kri res ni voda, Hrvati in Srbi so hiteli na pomoč svojim nesrečnim bratom in tudi Slovenci smo pomagali, kar se je dalo. Središče vsej tej akciji ipa je bil Zagreb.
Ko so spomladi 1875. 1. došle prve vesti, da so se v Bosni in Hercegovini vzdignili kmetje, se organizirali v vstaških četah in napadali turške .posadke, smo tudi mi Slovenci z napetostjo sledili dogodkom, zakaj čutili smo, da se bliža zgodovinski dogodek, ko se vendar enkrat osvobode naši bratje na jugu. To smo tem gotoveje pričakovali, ker se je Srbija začela oboro-ževati in ker je po mogočni Rusiji slavjanofilska stranka razvijala silno agitacijo v pomoč Slovanom, od Turkov neusmiljeno tlačenim. Še huje so nas razburjale dan za dnevom prihajajoče vesti, kako grozovito so Turki začeli divjati, požigati vasi m moriti prebivavce. Na tisoče nesrečne raje je bežalo na avstrijska tla, ki jo je bilo preskrbeti vsaj z najpotrebnejšo hrano.
V	Z a g r e b u se je ustanovil odbor, ki je nabiral darove v denarju, obleki, hrani in podpiral tudi vstaške čete. V tem odboru je bil tudi dr. Kopač.
In zdaj smo se zgenili tudi mi Slovenci. Z Jurčičem in drjetn. Zarnikom sva povabila več gospodov na posvetovanje, pri katerem smo sklenili, nabirati milodare za pribegle Hercegovince >n Bošnjake. Obrnili smo se meseca avgusta do deželne vlade, da nam dovoli tako nabiranje, in ko nas je obvestila, da smemo nabirati, smo se začetkom septembra 1875. konstituirali kot odbor rodoljubov. Za predsednika smo izvolili I. N. Horaka, blagajništvo sein pa prevzel jaz. Objavili smo oklic, in doneski so začeli pritekati iz vseli strani Slovenije. Po naši iniciativi se
je tudi v Trstu sestavil pododbor, kateremu je stal na čelu Fran K a 1 i s t e r.
Stopili smo v zvezo z zagrebškim odborom, v čigar imenu mi je dopisoval dr. Kopač. On mi je naznanjal želje zagrebškega odbora in me obveščal o vseli važnejših dogodkih. In začeli so tudi iz Slovenskega odhajati mladi navdušeni ljudje, da se pridružijo vstašem v boju proti Turkom.
Najimenitnejši slovenski prostovoljec je bil Miros'lav Hub-maier. Bil je stavec, in ko je izbruhnila vstaja, se je peljal v Dalmacijo in se na hercegovinski meji pridružil neki vstaški četi, ki je oblegala od Turkov zasedeno trdnjavo Trebinje. V tisti kraj je prišel dopisnik dunajskega lista in telegrafično poročal svojemu listu o predrznem napadu Hnbmaierjevem na trdnjavo. Bližal se ji je z vrečo dinamita, ki jo je položil pod vznožje trdnjave. Daši so Turki po njem streljali, se je vendar srečno umeknil nazaj v vstaški tabor. Dinamit se je res užgaL da bi bil pa trdnjavo poškodoval, o tem ni bilo slišati. Potem se je pridružil srbski vojski in ostal na Srbskem; po rimsko-turški vojski pa je neki bil dlje časa na Rumunskem in se končno preselil v Sarajevo, kjer je 1. 1910. umrl v ubožnih razmerah.
Iz Ljubljane so šli meseca avgusta trije mladi ljudje, katerim sem dal za vožnjo do Zagreba — med njimi neki Merlak, sin ljubljanskega uradnika. Teden drii pozneje mi piše dr. Kopač, da je poslal vse tri naprej na mejo k vstašem, da so že bili zapleteni v boj in da so Turki ranjenemu Merlaku odrezali glavo. No vest se ni uresničila, in mož se je pozimi vrnil v Ljubljano s celo glavo.
Sploh so se oglašali razni 'ljudje, da jih pošljemo k vstašem.. Prišel je neki Čeh, da je na po'tu v Trst in odtod v Hercegovino. Vprašam ga, kaj da je. »Krojač.« — »Ali znate streljati?« — »Sem doslužil vojake.« Poslali sem ga tržaškemu pododboru. Če je res kdaj videl Turka, ne vem. Oglasil se je pri meni neki Tirolec, kakih 40 let star mož. Kot katolik — je rekel — ne more mirno gledati, kako Turki morč kristijane. Jaz sem mu odgovarjal, ker mu vsled neznanja jezika pač ne bo mogoče tam izhajati. Ker pa le ni odnehal, sem mu dal za pot do Zagreba. Da bi res bil prišel tja, mi ni bilo sporočeno, pač pa sem doibit čez nekaj tednov s Tirolskega pismo, v katerem ta tirolski katolik zahteva, da mu naj nemudoma pošljem 20 gold, za potne stroške, ker se je vrnil domov. Če ne ugodim njegovi zahtevi,.
me bo vladi naznanil, da sem »Falschwerber«, ker nabiram vojake. Pismo sem vrgel v koš, in mož se ni več oglasil. Odslej tudi nisem več pošiljal prostovoljcev, ker mi je dr. Kopač naznanil, da takih ljudi je tam dovolj, a manjka jim orožja, smodnika in obleke.
»Če bi mogel poslati kaj smodnika?« me je vprašal dr. Kopač. Smodnik se je dal dobiti v Ljubljani, pa kako ga ekspe-dirati. Tu sem srečal na Poljanah stavbenega podjetnika Ku-belko, vrlega Čeha, ki je bil v zvezi z Zagrebom. Kako bi spravil smodnik v Zagreb?
»Prav lehko, jaz pošiljam zmerom tja cement in dam lehko v sredo soda med cement vrečo smodnika.« Peljal sem se takoj na mitnico ob dolenjski cesti, kjer je bila zaloga smodnika. Mož se je silno začudil in si ni upal toliko smodnika prodati. Pa ko mu povem, da se bo ta smodnik sprožil na Turke, mi je brž napolnil vrečo, ki jo je potem Kubelka poslal v cementnem sodu dr ju. Kopaču. Zvršil sem še	eno	tako	pošiljatev,	potem
Pa sem moral na Dunaj v državni	zbor.
Dr. Kopač mi je pisal v jeseni,	da	zdaj,	ko	noči postajejo
hladnejše, ne zadostujejo pribeglim obleke, posebno pa pogrešajo vstaši plaščev. Nabirati smo začeli stare obleke in jih odpošiljati. Zaradi plaščev sem šel v trgovino Turka, ki je bil tudi v našem odboru. Izbrali smo sivkasto sukno in dali narediti kakih petdeset vojaških plaščev, ki sem jih poslal v Zagreb. Ko sem se odpeljal na Dunaj, sem blagajniški ostanek, menda kakih 1900 gold, izročil predsedniku Horaku,	ki je	ta	znesek	poslal
zagrebškemu odboru.
V	kratki dobi tridesetih let so južni Slovani na kulturnem in gospodarskem polju napredovali, kakor poprej v mnogih stoletjih ne. Na Balkanu so zdaj tri krepko se razvijajoča slovanska kraljestva: Bolgarija, Srbija in Črna gora, in upati je, da se končno osvobodč tudi macedonski Slovani. Bosna in Hercegovina sta priklopljeni naši Avstriji, in južni Slovani: Slovenci, Hrvati in Srbi, čimdalje bolj vezani med seboj, tvorijo v Avstriji tako mogočno južnoslovansko skupino, da bo morala ž njo računati vsaka avstrijska vlada. Mi Slovenci pa, ki smo najbolj izpostavljeni pritisku od severnih sosedov, najdemo v svojih južnoslovanskih bratih krepko zaslombo v boju za svoje narodne Pravice.
Visole, v oktobru 1911.
Angleška knjiga o južnih Slovanih.*)
Spominjam se besed, ki sem jih čul onikraj avstrijske meje v Nemčiji iz ust nemškega znanstvenika slavnega imena in skoraj diktatorskega vpliva na disciplino, katere najznačilnejši zastopnik je bil. »Kaj pa Slovenci?« je vprašal, ko smo bili sredi pogovora o Avstriji in njenih neverjetnost ib. »O teh se nič ne čaje, preponižni so. Kdor hoče priti do veljave, ta ne sme biti tih in skromen.« O nekem znanem slovenskem politiku so si bili njegovi nasprotniki izmislili bajko, da je izustil besede: Bobnati je treba. Dotičnik je bil na tej stvari povsem nedolžen, drugi je izrekel te besede, ne on. Bodimo odkritosrčni: V teh besedah, ki se glasijo tako bahato in parvenijsko, tiči vendar neko jedro, ki 'je važno za celotno narodno stremljenje.
Vsak, posebno majhen narod, ki mu vnanji činiltelji onemogočajo svoboden nemoten razvoj, izkuša seznanjati mednarodno občinstvo s svojim položajem, pridobitvami in krivicami, ki se mu godijo. Čim spretneje more kakšen narod v tujini propagirati svoje težnje, tem laže si bo priboril oni prepotrebni ugled in zanimanje. V preteklosti so Poljaki in Italijani s posebno vnemo izkušali pridobiti zase evropsko javno mnenje. To, kar je bilo v preteklosti potrebno, je danes nekaj neolbbodnega, naravnost eksistenčno vprašanje. V najnovejšem času se je Fincem: posrečilo, da se je začela ž njimi bavifi evropska javnost, 'morebiti v večji meri ko zaslužujejo. Predpogoj njih uspehov pa je bilo na vsak način spretno zasnovano publicistično delo. Taka publicistična akcija v korist kateremiukoli narodu, ki je prikrajšan in ki mu je onemogočen naroden razvoj, je v sedanjosti, ko se je razvilo neko internacionalno javno mnenje, bolj potrebna ko v preteklosti.
Današnji publicisti, ki si stavlfjajo nalogo proučevati politične razmere tujih narodov, ne čepijo za pisalno mizo pred kupom knjig, ampak potujejo. Ta tip potujočih publicistov je ustvarila pravzaprav pariška »Svobodna šola političnih znanosti«, katere učitelji so izdali svojim učencem parolo: »Ako hočete proučevati politično stanje kake dežele, potutjite tja, stopite v dotiko z državniki, politiki, zastopniki vseh stanov, zbirajte socialna dejstva,
•) Seton-Watson: The southern slav question and the Habsburg Monarchy, str. 454. London. Constable and Co. Ltd. 1911.
in ta dejstva naj bodo gradivo za knjigo, ki naj informira evropsko javnost o kakem perečem problemu.« Tako je nastala cela generacija publicistov, ki so se izšolali na pariški »Š-oli« in so tekom svojega pisateljskega delovanja izdatno obogatili publicistično literaturo s spisi, ki so vzeti naravnost iz življenja. Ti publicisti novega kova hitijo v ekspresnem vlaku v tuje države, katerim hočejo posvečati svoje študije, in tam pogumno začnejo z nabiranjem gradiva. Prepogosto francoski publicisti niti ne poznajo jezika dežele, ki hočejo o nji pozneje pisati. In vendar se jim posreči na občudovanja vreden način sestaviti celotno socialno sliko dotične dežele.
Seton-Watson — Scotus Viator — ne pripada francoski publicistični šoli, pa vendar se ravna v precejšnji meri ipo njenih načelih. Tudi on je živel v deželi, o kateri piše, tudi on je občeval z najmarkantnejširni osebnostmi Hrvatske. Pa v vidni meri zanemarja študij gospodarskih dejstev. V tem oziru nima nič sorodnega s Francozom Gabrielom Loius-Jaray-etm, ki je v svoji knjigi o Ogrski, ki je izšla pred ,par leti, upošteval im proučeval zlasti gospodarska im socialna dejstva. Watson ni naroden gospodar. Mnogo večje .zanimanje kaže za politično življenje vobče ko pa za gospodarske temelje dežele. Ogrski problem pa tudi Louis Jaray presoja povsem drugače nego Watson, prvi s hladnim razumom, mirno, s svojega statistično-socialnega stališča, Watson Pa sitrasitno, neizprosno, strogo politično.
Prav po angleško praktični so gegrafični in statistični podatki, ki tvorijo uvod k Watsonovemu spisu. Južni Slovani, so mu »geografski pojem«, ravno tako kakor je bila Metternichu Italija geografski pojem. Najsevernejša točka južnoslovanskega ozemlja mu je Cilli (?). Sploh je značilno, da Watson rabi mesto slovanskih imen za slovenska mesita izključno nemške izraze, dočim so hrvatska geografska imena navedena v povsem pravilnem hrvat-skem pravopisu. Kakšna doslednost je to? Ako zaslužijo Hrvati, Ja upošteva pisatelj njih narodna geografska imena, pač ne gre to odrekati Slovencem.
Kar začetkoma se opravičuje Watson, zakaj ne razpravlja c Slovencih. Južnoslovansko vprašanje brez Slovencev? Difficile est satyram non sc ribe re. Že to dejstvo dokazuje, da je Watso-novo delo nekoliko ozkosrčno zasnovano in da avtor danes še nima enotnega vpogleda v celotno skupino južnoslovanskih razmer. S polemikami proti Madjarom se ne rešuje južnoslovan.
problema. V trenotku pa, ko bi bil Watson segel globokeje, bi ne mogel preko Slovencev preiti na dnevni red. Ker si je pa stavil bližje polemične smotre, ne da bi bil odkril jedra in bistva južnoslovanskega problema — ta ne obstaja edinole v borbi proti Madtfarom, ampak v točnem pojmovanju medsebojnega razmerja in občne kulturno-socialne stopnje raznih južno-slovanskili narodnosti — je bilo mogoče, da je stisnil Slovence na zadnje mesto, o njih govori v par stavkih. Z nekaj besedami odpravlja Slovence: »Nimajo svoje lastne zgodovine; nljih glas ne more biiti odločilen niti pri tej, niti pri oni rešitvi prolblema; odločilni razlogi strategičnega in geografskega značaja pač onemogočajo, da bi bili spojeni z združeno južno-slovansko državo bližnje bodočnosti.« Kar se tiče takozvane »zgodovine«, je pač Watsonova trditev precej banalna. V današnjih demokratičnih časih pomemja prav malo tista slavna zgodovina velikih državnih akcij. Watson bi moral vendar nekoliko boltj moderno gledati na predmet, ki ga proučuje. Kar se pa tiče trditve, da Slovanei ne prihajajo v poštev, bi si pa vendar dovolili vprašanje, ali je Watsonu neznano, da imajo Slovenci, kar se tiče kulturnega razvoja in omike svojih mas, brez dvoma primat med južnimi Slovani! V politiki pa zmagujejo in so najvplivnejši v kulturi in socialnem življenju zgoščene vrednote. In strategični položaj slovenskih dežel bi ne dopuščal, da bi Slovencem bilo mogoče samostalnejše državno življenje, nego živijo danes? Watson smatra trialiizem za državno formacijo, ki naj ščiti habsburške dinastične in državne interese. Strategien! značaj slovenskih dežel bi pa bil po Watsonovem mnenju brez pomena za takšen državen organizem. Avtor dela račun brez krčmarija. Njegov trializem visi nekako v zraku, kakor da bi ne imeli Italijani in Nemci svoje vnanje politike. Južnoslovanski problem je pa v najožji zvezi z vprašanji velike vnanje politike. Ako se to uvažuje, potem se pride, kar se tiče strategičnega položaja Slovencev, do nekoliko drugega rezultata.
Predpogoj vsdh izvajanj Watsonovih je, da je smatrati srbo-hrvatsko edinstvo za centralni problem slovanskega juga. Danes je že zmagala misel narodnega edinstva, in ni je sile, ki bi jo mogla uničiti. iPa odkar je še celo Kbuen-Hčdčrvary proglasil dejstvo tega edinstva v 'ogrsko-hrvatskem državnem zibonu, ni to več politični aksiom, ki bi mu bilo treba šele priboriti zmago. Brezdvomno je seveda, da je popolna realizacija ;te misli silno važna za bodočnost. Misel, da so Hrvati 'm Srbi en narod, ni pa
še zmagala v slovenski politični javnosti, v kolikor je ta odvisna od izvestne strankarske organizacije.
O Hrvatih in Srbih pravi Watson, da .je dal kulturni vpliv Rima in Carigrada enotnemu narodu dvojen značaj. Zdi se mu, da se to, kar je bilo v preteklosti pravo prokletstvo, izpremeni v bodočnosti v višjo in bolj imenitno »unitas in diversitate«. Nehote se pa nam vsiljuje neko usodepolno vprašanje. Kako je mogoče govoriti o hrvatsko-srbski skupnosti, ako so Srbi onkraj Drine res v političnem oziru tako nesposoben živelij, kakor jih slika Watson, ki misli menda, da edino Hrvatom pripada državno-tvorna vloga. Vsega vpoštevanja je vredna avtorjeva misel, da se je po aneksiji južnoslovansko politično težišče pomeknilo na sever v Zagreto, pa vendar se zdi, da Watson vendar prehudo •obsoja srbski narodni značaj.
Pričujoča knjiga je pravzaprav knjiga o Hrvatski. Per nefas se imenuje spis »južnoslovansko vprašanje«. Nekoliko umetna je razlaga, ki nam jo daje avitor. Misli, da ni mogoče rešiti južnoslovanskega vprašanja, ne da bi prej prišlo do sprave med Hrvati in Srbi, ne da (bi se poprej smatrali za en narod, za eno narodno enoto. Radi tega se bavi njegova knjiga s Hrvatsko, kjer je srtoo-hrvatsko edinstvo najbolj pereče vprašanje. Istina je, da je srbo-hrvatska sloga eden glavnih predpogojev za uspešno nadaljevanje preporoda ljužnih Slovanov.
Prav poučno je prikazal Watson v ostro očrtanih konturah zgodovinski razvoj Hrvatske in Vojvodine. Tujina se bo gotovo začela zanimati za hrvatsko preteklost, ako se posreči tujim avtorjem na tak lep im zanimiv način esejistično prikazati dejstva Preteklosti, kakor je to storil angleški avtor. Kratko in jedrnato nam predočuje Watson najvažnejše činjemice hrvatskega političnega razvoja; vpleteno je vse polno značilnih opazek, epizod in anekdot; in v vsem tem je vendar mnogo pristnega jedra. Na Petnajstih straneh podaja avtor zgodovino Hrvatske do I. 1849., v drugem poglavljm se peča z ogrskimi in hrvatskimi Srbi, ne ozirajoč se na Srbe v Kraljevini. Potem je popisana v tretjem Poglavju doba do 1. 1868. Nadalje je eno celo poglavje posvečeno hrvatsko-ogrski nagodbi. Peto poglavje podaja hrvatsko politično zgodovino do 1. 1905. Dve poglavji sta posvečeni kulturnemu razvoju. Izredno zanimivo je poglavje o reški resoluciji in njenih posledicah. Ostali del knjige pa obsega aneksijo, veleizdajni in Priedjungov proces, a zdi se mi, da je ta del knjige mnogo
preveč obširen, natančen in minuciozen. Zaključni poglavji sta: Madjarsika žel etnična politika in poglavje problema srbo-hrvat-skega edinstva. Na vsak način jako pestro nanizana vsebina, v svoji precejšnji nesistematičnosti pristno angleška knjiga.
Grajati bi bilo morebiti, da hrvatski narodni preporod ni prikazan s isto intimnostjo, z onim notranjim čuvstvom, ki ga zasluži vsako tako gibanje. Pa Angležu je težko prodreti v socialni in kulturni značaj talk ega pok ret a. Poglavje o hrvatski literaturi je v tej zvezi povsem nepotrebno, ker se more avtor baviti s tem predmetom samo diletantski iin se pač ne more kosati s proizvodi naših literarnih kritikov.
Kar se tiče lirvatsko-ogrske nagodbe in njene veljavnosti, je avtor mnenja, da sloni ona na jako dvomljivih pravnih temeljih. Watson je volbče pristaš naziranj koalicije, pa kar se tega tiče, se vjema s pravaši.
Kabinetni vzorci, kako je treba slikati ljudi in njih značaj, so Watsonovi portreti imenitnih brvatskih državnikov. Stross-mayer, Rauch, Khuen-H6d6rvary in drugi so slikani s fino roko in velikim psihološkim darom, nikjer ni preveč sence, nikjer preveč svetlobe, pravi miniaturni umotvori.
Poglavje o reški resoluciji je eno najboljših. Prizori, ki se vrstijo v dramatičnem stopnjevanju, so polni živahnega življenja. To je lep kos pohiminule moderne zgodovine, ki se odkriva pred našimi očmi. Avtor ne soglaša z re&ko resolucijo. »Sanjali so o južnoslovanskem mili eni ju s čudno mešanico naivnosti in slabosti, vzvišenega idealizma in političnega cinizmna v srcu.« (str. 145.) Reška resolucija je bila smela gaskonjerija. Kakšne politične posledice bo imela, tega pač niso slutili njeni očetje. Škodovala in koristila je, kakor dvorezen meč. Hrvatsko-srbska sloga je bila lep sad te politične aikcije. Privedla je k uspehu v notranji lirvatski politiki, saj bi brez nje ine bilo tak oz v an e »narodne vlade« koalicije; pa obenem je bila južnim Slovanom v škodo, ker je povsem skalila njih razmerje do dinastije. Med prilogami se nahaja angleški prevod rešlke in zadrske resolucije, ki sta pač važna dokumenta južnoslovanske politike modernega časa. Reška resolucija je bila sklenjena 4. oktobra, zadrska pa 17. oktobra 1. 1905. Zadrska resolucija pomeinja spravo med Hrvati in Srbi. Nekoliko naivno je sicer pričakovanje, da bo tnadjjarska koalicija odslej nemadjarske narode na Ogrskem podpirala in jim zagotovila njih kulturno eksistenco in razvoj. Dubrovniški župan,
dr. Pero Čingrija je na to 14. oktobra 1905 izjavil v dalmatinskem deželnem zboru v imenu hrvatske stranke, da dalmatinski Hrvati in Srbi smatrajo Hrvate in Srbe za en narod. Izjava Pera Cingrije je na vsak način zanimiv, važen in krasno stiliziran sodoben političen dokument.
Avtor, ki je navdušen pristaš srbo-hrvatskega edinstva, graja z ostrimi besedami izrastke srbskega državnega življenja. Velesrbske ideje se mu zdijo blaznosti. Politična fantazija Srbov ne pozna melj; »pomanjkanje ravnotežja je pri njih zvezano z neurejeno vero v svojo bodočnost, niso pa pripravljeni biti kovači svoje usode.« »Med srbskimi političarji v Bosni sem naletel na jako razširjeno mnenje, da srbska armada, , uprava in pravo-sodstvo, visoko nadkriljuje avstrijske institucije. Mislim, da je to jako komično mnenje, ki jemlje njega pristašem vso pravico, da bi jih smatrala za resne politike.« (str. 301.) Edinole slabotna politika Avstro-Ogrske izza dni Andrassyja do nastopa barona Aehrenthala je bila povod, da si misliljo balkanski Slovani, da Avstrija ni več resen nasprotnik. Važen opomin iz ust angleškega publicista, ki ne najde dovolj ostrih besed, da bi ožigosal velesrbsko ideljo. Politično organizacijo Srbije imenuje sramotne slabo. Ambicije in velike besede nadomeščajo vsako stremljenje po realizaciji takih smotrov, (str. 163.) Nemogoče se zdi Angležu simpatizirati z velesrbskimi aspiracijami, »katerih zmaga bi pomenjala poraz evropske kulture, ki jo zastopati v južno-vzhodni Evropi je naloga mnogoplemenske dualistične monarhije.« (Uvod str. IX.) To p omenja popolno odklanjanje srbskih političnih teženj, te besede so ostre in vničuijoče, in je treba biti radovednim, kako bodo vplivale na angleško javno mnenje, ki je doslej tako dosledno škodovalo avstrijskim težnjam v vnanji politiki. Pa o Watsanovih besedah naj premišljujejo tudi avstrijski Slovani, predvsem Cehi.
»Er sah (die Besten Österreichs) verdorren am Felsgrund des Unglaubens an eine bessere Zeit.« To so Bartscheve besede, ki 'jih citira angleški publicist, ne da bi se zavedal, kako se je ta nemški pisatelj izpremenil iz odkritega in vdanega Avstrijca v vsenemškega kričača najhujše vrste. Lep je Watsonov optimizem, njegova vera v Avstrijo, njeno silo in bodočnost. *Pa politična realnost je kruta, prekruta. Avtor imenuje vprašanje enote srbo-hrvatskega naroda odličen problem habsburške monarhije.
V	južnoslovanskem vprašanju je ključ za vso avstrijsko vnanjo
in notranjo politiko. Iz slovenskega socialističnega tabora se je čul nedavno glas, da tisto forsiranje južnoslovanstva je le veliko pretiravanije, zakaj politično težišče je vedno tam, kjer je več kulture in gospodarstva. Ootovo je visoko razvito kulturno in gospodarsko življenje ena najsilneljših gonilnih sil, ki ustvarjajo političen vpliv. Vendar ne pozabimo, da so mnogokrat tudi one dežele odločilne, ki jim bo šele politič. uspeh ustvaril ekonomsko blagostanlje. Ako bi bil že omenjeni aksiom pravilen, bi bila Avstrija čisto korektno in politično nastopala, ker je iskala vedno težišče v visokorazvitih deželah na nemškem severu, dočim je zanemarjala svoje stike z lugom, kjer ni bilo denarja, ne civilizacije, ne industrije, ampak precejšnje barbarstvo. Velika umetnost v politiki je, ugeniti speče politične sile, ki jim politika šele vdahne pogoje gmotnega blagostanja1,
Osem milijonov južnilh Slovanov biva sedaj v Obdomavski monarhiji; ti so činitelj, preko katerega ne more noben habsburški državnik, ki hoče svoji domovini koristiti. Težišče južno slovanskega problema je sedaj v Zagrebu, ne več v Belgradu. Kdor primerja Belgrad z Zagrebom, ta mora le želeti, da zmaga zapadna, ne vztočna kultura, zakalj zmaga poslednje bi trii hud vdarec za napredek in novodobni razvoj na Balkanu, (str. 337.)
Avstro-Ogrska ni dekadentna država, pravi Anglež, ampak mogočna in napredna državna enota, ki ji je na razpolago ena najboljših in najbolj pripravljenih armad na svetu. Anglež veruje v Avstrijo bodočnosti. Temu, ki misli da bo Avstrija razpadla, manjka vsak vpogled v politični in svetovni makrokosmos.
Angleževa želfja je, da se naj ustvari na jugu »zmeren tri-alizem« brez Slovencev. Kaj to pomeni? Pisec nam žalibog ne razlaga, kako se naj realizira ta misel. Pa prav optimističen je. O krščanskih socialistih ni treba izgubljati besed. Nepojmljivo je pa, da se po njegovem mnenju Cehi ogrevajo za trializem (str. 388). Dejanjsko so Čehi najhujši nasprotniki trializma, ker se ravnajo že pol stoletja v notranji politiki po hvalevredni in plemeniti maksimi: Dokler jaz nič ne dobim, tudi ti ne smeš ničesar imeti. Cehi bodo vedno največji, najstrastnejši nasprotniki trializma. Moralo bi prdj priti do katastrofalnih izprememb v Avstriji, do popolne zmage federalizma. Pa kedaij je bil tradi-* cionalni avstrijski federalizem čeških magnatov, sitatopravnikov iti Tirolcev, Olam-Martinitza, Riegerija in Q reute rja slabe jši, nego ravno v sedanji dobi, kedaj je bil silnejši centralizem? Brez
avstrijskega federalizma je pa trializem nemogoč. Kaj pa ubogi Slovenci? Scotus Viator jim je zaloputnil vrata pred vhodom v raj. Ravno radi tega, ker je njih teritorialni -položaj važen, ne smejo biti združeni s Hrvati. Sootus Viator jih kratkomalo izroča Nemcem, ki bi ibili po ustvaritvi trialistične države še silnejši nego danes. 'Pravi, da bi Avstrija nikdar ne dopustila, dü bi bila odrezana od morja. Dalmatinsko in istrsko obrežje — Istra bi ■naj bila triaMstična — bi morala Avstrija žrtvovati, da bi ji ostala le še slovenska Obal od Devina do Kopra. »Pustjaki,« bi rekel Rus. Mislim, da bi ne bilo treba Watsonu si beliti glavo nad tem. Ako gre res za morsko obrežje in je Avstriji do tega, da ostane gospodarica ob Adriji, potem pač ne bo izlahka cedirala Dalmacijo. Ako bi pa do tega prišlo — kar ni posehno verjetno — se pač ne bo Avstrija obotavljala, prepustiti tudi slovensko obrežje, saj je mogoče, da se proklamira Trst za neposredno državno mesto. Pa to spada danes vse v carstvo fantazije.
Mislim, da so Slovenci 'upravičeni se pritoževati nad dejstvom. da jih je Watson smatral za quantity negligeable. Na koncu dela je obširna bibliografija.-Hrvatskih spisov je vse polno navedenih, slovenski pa čisto manjkajo. Tumovo »Jugoslovansko vprašanje in Slovenci« — ta spis poln idej in iniciative, četudi manjka realno izhodišče bodočemu političnemu činitelju — bi dalo vsemu Watsonovemu delu mnogo širšo in originalnejšo podlago. Lončarjevi spisi bi mu marsikaj odkrili, kar mu je še danes zastrto. Ne smemo omalovaževati naših domačih ljudi. Imamo doma ljudi, 'ki smeleje mislijo ko tujec, ki mu manjka pravega stika z vsemi južnoslovanskimi zemljami in ki se je dal menda informirati samo od Hrvatov. Pa knjiga tega tujca bo gotovo velikega pomena za mednarodno publicistiko, kjer je odslej vladala popolna indolenca. Včasih so njegove sodbe značilne. Zagreb imenuje bodoče središče južnoslovanske kulture in življenja, saj je njegova kultura višja nego kultura Belgrada, in tam so predpogoji dani za naroden preporod. In kdo bi tudi dvomil, da je od rešitve južnoslovanskega vprašanje odvisna bodočnost, sila in moč obdonavske monarhije? Ona naij sklene s Srbijo in Crno goro vojaško konvencijo in carinsko unijo. To vse se pač ne vjema z angleškim dosedanjim ščuva nje m proti vplivu Avstrije na Balkanu. Pa tolažimo se, žurnalisti in državniki sledijo Sele pogumnim, nove poti iščočim publicistom. V uvaževanje go-
spodom Dalmatincem in radikalnim Cehom in manj radikalnim Slovencem.
Knjiga je posvečena »avstrijskemu državniku, ki mn mora biti lasten talent in pogum, da reši južnoslovansko vprašanje«. Pa kje je, kedaj pride ta državnik, o katerem sanja Watson? Najbolj se je tolažiti s fatalističnim -pregovorom: »Qui vivra, verra«. A nekaj je gotovo. Ako se kedaj tu pokaže odrešitelj, se ta novi pastir narodov, ne bo hlapčevski ravnal po nasvetih našega Angleža. Upoštevati bo moral zgodovinske sile, ki so sezidale 1. 1867. svoj državni dom. Vničiti jih, je nemogoče. Pa bodimo prepričani:	Politika ne pozna absolutnih rešitev, ki ž
njimi — kakor se zdi — preveč simpatizira Viator. »L’ arte dell o stato«, kakor imenuje stari Machiavelli politiko, ni prijateljica ravnih poti, bližnjica ni tu najboljša ;pot. Velika državnikova intuicija je, da vlije banavzično politično zahtevo, ki je v ustih vsakega šoštarja in brivca, v tisto novo obliko, ki se pojavi po vlivanju, ko je bila razbita obdajajoča jo Skorja. Stoletja pred Bismarckom so vedeli, da je potrebna združena 'Nemčija, o kateri so pevali pesniki, po kateri so hrepeneli navdušeni diijaki in solidni rodoljubi. Pa moral je priti pruski junker, ki se je znebil vse fantazije, vrgel Avstrijo iz Nemčije in poslal nemško armado v Versailles — po krono svojemu vladarju.
Ako kedaj nastopi državnik, o katerem sanja naš angleški pisec, bo pač ta z večjo razboritostjo presojal položaj Slovencev in jih ne oblačil v prisilno jopo, ki bi jih zaidtošila. Slovenci potrebujejo svetlobe in luči, zemlje in morja in so tudi tega vredni. Scotus Viatorju pa kličemo: Ne podcenjujte jih.
Sloven scholar.
Gradivo.
Iz življenja kranjskega literata.
Priobčil dr. Ivan Prijatelj.
V	prvi polovici XIX. stoletja je izhajalo na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem dokaj nemških listov, pri katerih so vsled popolnega pomanjkanja slovenskih periodičnih publikacij sodelovali tudi razni slovenski možje peresa, obdelujoč neredko tudi slovenske snovi in celo zastopajoč interese porajajoče se slo-
venske kulture. Mi vemo, da je tudi Prešeren moral tiskati prve svoje pesmi v ljubljanskem nemškem listu, imenovanem »Illyrisches Blatt«. Ta list je izhajal od 1819 do 1849. Drugi taki listi so bili graški »Aufmerksame« (od 1812), »Kärntnerische Zeitschrift« (od 1818), »Steiermärkische Zeitschrift« (od 1821), »Ca-r:nthia« (od 1811) in ljubljanska »Carniolia« (1839—1844).
Slovencev, ki so pisali v te nemške liste, je precejšnje število. Ne glede na to, da so predstavljali ti možje takrat naš kulturni materijal, ampak zlasti vsled tega, ker je bila pri teh kulturnih delavcih neredko samo oblika nemška, vse drugo pa slovensko, bi ne smela naša literarna in kulturna zgodovina njihovih imen popolnoma zamolčevati, nasprotno: monografija o pisateljih slovenskega rod'u, pišočih v prednoviški dobi v nemške liste, bi bila za našo literarno in kulturno zgodovino dragocen prispevek, iz katerega naj bi napravil bodoči zgodovinar slovenske literature in kulture posebno poglavje.
Literat, iz čigar burnega življenja hočem podati v naslednjem nekaj nezvezanih črtic, ni bil med zgoraj omenjenimi eden naj-nadarjenejših, a morebiti vendar eden najživahnejših nemški pišočih Slovencev iz sredine prejšnjega stoletja. Pisal se je Leopold Kordeš. Trčil sem na njegovo ime med akti bivšega najvišjega policijskega in cenzurnega urada, ki se hranijo sedaj v arhivu notr. ministrstva na Dunaju, kjer sem zbiral gradivo za knjigo »Predmarčna slovenska literatura v cenzuri«, ki jo kanim poslati v dežel, ako mi bodo izdajateljske okoliščine ugodne.
Počenši s 1. dnem maja meseca 1838 je bil pričel izdajati ljubljanski tiskar Jožef B lasni k v nemškem jeziku literaren list »Carniolia«, ki mu ga je urejeval Leopold Kordeš, kateri se je že nekaj let poprej oglašal z nemškimi sestavki v ljublj. listu »Illyr. Blatt«. Dovoljenje za izdajanje »Carniolie« je bil dal Blas-niku ljubljanski gubernij z odlokom z dne 6. marca 1838, štev. Sl 16. Morebiti zato, ker se je dovoljenje za »Carniolio« tako lehko dobilo in je vrhutega slovensko gibanje v Ljubljani takrat vsled Korytkovega prizadevanja tako krepko naraščalo, se je ojunačil urednik Kordeš in vložil dne 2. julija 1838 prošnjo na ljubljanski dež. prezidij, naj bi mu dovolil izdajati slovenski poljudni politični časnik »Slovenske novice« z literarno prilogo »Zora«, ki naj bi pričela izhajati z Novim letom 1839. V tej prošnji izvaja
Kordeš o sebi in svojem nameravanem' podjetju nasednje: Ker je podpisanec za sedaj posvetil svoje življenje samo urejevanju in izdajajo že Ogri, Poljaki, Rusi, 'Hrvati in Dalmatinci v svojih narodnih jezikih že več let z veliko slavo take narodne časnike in ker si je zagotovil najživahnejše sodelovanje domovinskih pisateljev, misli, da je njegova prošnja tem manj neupravičena, ker bi ne smel stati samo Kranjec kot tujec med Slovani, svojimi sobrati. Da bi mogel imeti tak list za posledico izp o polnjenje še jako neizobraženega, z barbarizmi pomešanega kranjskega jezika, višjo izobrazbo naroda in nekoč tolikanj splošno za-željeno zedinjenje v pismu im besedi taiko mnogih tisočev daleč okrog raztresenih Slovanov sosednjih držav, misli' prosivec, da je tern manj potrebno pripominjati, ker se ne da dvomiti o napredku izobrazbe potom črtanja zanimivih časnikov. — Podpisanec je sam Slovan v naj ožjem pomenu besede, in kot takega ga bodo dejansko podpirali jako mnogi prijatelji domovinske literature, ki so mu svoje prispevke že svečano obljubili, glede katerih se je zavezal, da jih bo ob svojem času obelodanil.« — 'Zato prosi, naj se miu dovoli »započenši s 1. januarjem prihodnjega leta izdajanje slovansikega narodnega časnika pod naslovom : »S 1 o v e n s ik e no v i z e« in priloge »S o ra«, prvega dvakrat, poslednjega amkrat na teden na veliki osmerki finega, belega papirja za letno ceno 4 gold, loco Ljubljana s tem pristavkom, da sme prosivec naznaniti izhajanje potom s ub škripci j e.« O tej prošnji se je posvetoval ljubi j. gubernij dne 14. julija 1838 v odsotnosti gubernerja pod predsedstvom svčtnika Wagnerja in v navzočnosti dvor. svčtnika grofa Welsiperga in svčtnikov: Vesela, Soh ne d it za, častnega kanonika Stelzicha, barona Mac-Ne-vena in grofa Sauraua. Poročilo na Sedjnitzkega je napisal v odsotnosti Stelizicha potem gub. tajnik pl. Znaimwerth. V tem poročilu gubernij, kakor po navadi, kratko ponavlja prosivčeve razloge in nadaljuje sam od sebe: »Ponižnemu gubetniju se zde omenjeni motivi važni, kar ga zato nagiblje k prošnji, da bi blagovolil visoki c. kr. policijski in cenzurni dvorni urad pričujoči prošnji dobrotno ustreči s to omejitvijo, da se smejo v 'politični ljudski list sprejemati samo taki sestavki, ki izhajajo v časnikih Oesterreichischer Beobachter ali Wiener Zeitung. V milostni dovolitvi te prošnje vidi naj pon ižne jši gubernij najsigurnejše in najprimernejše sredstvo, da se deželni jezik v najširšem obsegu izobrazi in pripravi končno -na ono razveseljivo stopnjo kulture,
ki se na njej nahaja že več let narodni jezik v drugih pokrajinah avstrijskega cesarstva.« (Štev. 16093 ex 1838.)
Da izhaja v Ljubljani časopis »Carniolia«, Sedinitzky na Dunaju dozdaj niti vedel ni. Zvedel je to sedaj kot postransko sporočilo iz Kordeševe prošnje; obenem je prejel o »Carniolii« še drugo obvestilo. Ljubi j. knjigotržee Tandler je poslal uredništvu c. kr. priv. dunaj. uradnega lista naznanilo, vidirano po svčtniku Stelzichu, da je začela izhajati »Carniolia« pri Blasniku pod uredništvom Kordeša; prosil je, naj bi to naznanilo prinesla »Wiener Zeitung«. Ta pa ni uradno niti vedela, da izb a ja tak list v Ljubljani. Zato se je obrnila z vlogo z dne 12. okt. 1838 naravnost na Sedlnitzkega, češ: »Ker tu ni nič znanega, da bi se bilo podelilo visoko dovoljenje za izdajanje tega časopisa in se tudi ni Pojavil noben njegov izvod na tukajšnjem trgu, zato se pošilja naznanilo veleslavnemu c. kr. polic, in cenz. dvor. uradu v svrho rešitve: ako se more dati naznanilu v tej obliki imprimatur za c. kr. priv. »Wiener Zeitung«. V odsotnosti predstojnika J. B. Freyberger.«
Sedinitzky se je po navadi desetkrat premislil, preden je dovolil kakšen nov list. Sedaj je dobil naenkrat sporočilo o treh novih listih — enem celo že izhajajočem! — vseh pod uredništvom nekega Leopolda Kordeša, o katerem celo vedel ni, da je na svetu! Ta Kordeš je bil takrat avstrijski uniaum, urednik, kateremu dunajski policijski grof ni bil preiskal obisti in prebrskal zadnjih kotičkov njegovega privatnega dejanja in nehanja! Nezaslišano! 2e dne 18. okt. 1838 je torej grof sedel k uradni •nizi in napisal lastnoročno tri poslanice. Prva se je glasila: »Pismo na Njegovo c. kr. ilirskega gospoda- deželnega guber-nerja barona pl. Sdimidburga ekscelenco v Ljubljani. Potom priložene podprte prošnje prosi Leopold Kordeš v Ljubljani, kateremu je dovolila c. kr. ilirska dež. vlada glasom izvirnega dekreta, priloženega izgoranji' prošnji, z dne 6. marca t. 1. štev. 5116 izdajanje časopisa .Carniolia’ za Ljubljano, da bi se mu tukaj potrdila njegova tozadevna pravica in dalo dovoljenje, da bi smel svoj časopis v svrho njega razširjenja v drugi'h c. kr. avstr, pokrajinah naznaniti tudi' v drugi'h listih avstrijske monarhije. — Ker se glede obravnave, ki se je vodila z ozirom na izdajanje ,Carniolie’, ni poiskal tukajšnji odlok in mi torej pred-niet pričujoče prošnje ni popolnoma znan, da bi jo mogel s polnim mirom rešiti, zato želim, da se mi pošljejo natančnejša po-
jasnila o vsebini, cilju in koncu imenovanega časopisa, njegovem dosedanjem uspehu in delovanju ter o razmerah njegovega izdajatelja, o njega literarnem in splošnem glasu, končno o onih razlogih, ki morejo dokazati njega zmožnost in zaupljivost z ozirom na one pogoje, ki je ž njimi po obstoječih najvišjih predpisih zvezana pravica izdajanja kakega časopisa. — Prosim torej Vašo ekscelenco, da mi vpošlje z ozirom na te točke potrebno obvestilo in mi obenem predloži obravnave, ki so se vršile glede izdajanja imenovanega časopisa v ondukajšnjem uradu, kakor tudi dosedaj izišle številke časopisa.«
Olede obeh nameravanih slov. časopisov in njiju urednika Kordeša pa je bil prosi! že 14. okt. 1838 svoja dva ljubljanska zaupnika polic, ravnatelja Sicarda in gub. svčtnika Wagnerja za informacije. Prvemu je pisal po uvodnih rekapitulujočih besedah, kakor sledi: »Preden storim o tem predmetu (Kordeševih ,Novicah’ in ,Zori’) nadaljnje korake, moram želeti, da dobim o osebi in individualnosti imenovanega Kordeša kar najbolj mogoče točna in zanesljiva pojasnila, in v ta namen si dovoljujem poslužiti se prijaizne pomoči Vašega blagorodja s prošnjo, da bi mi o poreklu in dosedanjem življenju prosivca, o njegovih družinskih, premoženjskih in drugih razmerah, o njegovih moralnih in verskih principih, o kakovosti njegovega političnega nazi-ranja, o njegovem opravilu in načinu življenja, njega občevanju ir. zvezah, dalje o stopnji in obsegu njegove izobrazbe, končno o njegovih morebitnih literarnih in drugih delih' ter zaslugah poslali vse podatke, ki so Vašemu blagorodju o njem že na razpolago, ali bi si jih utegnili vsled pričujočega povoda na ne-očiten, vendar siguren in temeljit način preskrbeti, in da bi mi k temu pridodali Vaše premišljeno mnenje, ali ima — in sicer v koliki meri — imenovani Leopold Kordeš vse one lastnosti in ono mero zaupljivosti, ki se morajo zahtevati od urednika časopisa sploh in od urednika političnega ljudskega časnika v še višji meri. — Obenem prosim Vaše blagorodje, da bi mi sporočili svoje temeljito mnenje o morebitni potrebi, hasnovitosti in koristnosti imenovanega podjetja samega in sicer tako z ozirom na tamkajšnjo c. kr. provinco, kakor tudi na one province, s katerimi se zdi, da računa vsled skupnega jezika nameravani časopis, o njega bržčasnem vplivu na izobrazbo tozadevnega slovanskega narečja in tudi na od vlade v enaki meri nameravano izobrazbo in širjenje nemškega jezika med slovanskimi prebi-
vavci, dalje o njega vplivu na delavnost in morebitne pravice tamkaj že avtoriziranih izdajateljev časnikov, potem pa z ozirom na vprašanje, ali in iz kakih vzrokov bi se smelo Leopoldu K o r d e š u izdajanje njegovega nameravanega ljudskega časnika v kranjskem jeziku z gori imenovano prilogo dovoliti s popolnoma mirno vestjo.«
Tudi gub. svčtniku Wagner ju je poslal Sedlnitzky enako Pismo, pristavljajoč, da se obrača nanj vkljub temu, da je Wagner sopodpisal gub. sporočilo glede Kordeševega podjetja z dne 14. julija 1.1. štev. 16093, ker »hoče zvedeti njegovo individualno mnenje o tem v več nego enem oziru važnem predmetu, vsled česar si dovoljuje v osebnem zau-panju poslužiti se njegove vselej preizkušene prijaznosti«.
Izmed treh vprašancev je odgovoril Sedlnitzkemu prvi ljubljanski guberner Scbmidburg dne 6. nov. 1838 pod prez. štev. 2564 po rekapitulacijskem uvodu sledeče: »V privitku si usojam poslati Vaši ekscelenci doslej izišle številke 1—53, dalje obravnave, izvršivše se v tem oziru pri tukajšnjem deželnem uradu, namreč referate 3930 in 3116 de 1838, iz katerih naj blagovoli Vaša ekscelenca povzeti, da je napominani časopis zabavne in deloma znanstvene vsebine, da deluje na polju lepozmanstva in literature ter družabnega življenja; ter da je cilj in namen njegov Po mnenju uredništva v prvi vrsti ta, služiti za glasilo domovinski literaturi v njenih različnih panogah in kolikor mogoče najbolj nazorno predstavljati splošni napredek v literaturi, umetnosti in znanosti v vseh njih medsebojnih razmerah. Kako je doslej to nalogo reševal, kaže priloženih 53 številk; o zdatnosti časopisa se ne more sicer zaradi kratkega časa 'še nič določenega reči, vendar ima že toliko naročnikov, 'da se je moglo doseči poleg izdajateljskih stroškov tudi še pokritje skromnega honorarja za izdajatelja, in ker se vzdržuje list pri zmerni ceni nekako na isti višini kakor mnogi drugi provincijalni časopisi, se sme tudi njegov nadaljnji obstoj pričakovati. — Kar se tiče osebnih lastnosti in razmer, literarnega in splošnega glasu izdajatelja, sledi iz gu-bernskega referata 3116, ozir. iz priloženega mu mnenja tukajšnjega policijskega ravnateljstva, da ni dal Kordeš v verskem. Političnem in moraličnem oziru nikoli povoda h kakšni zanj škodljivi opazki; da pa nadalje kot začetnik v pisateljevanju še ni na obširnem literarnem glasu; vendar je vzbudil že poprej z več sestavki v »Ilirskem listu« nekoliko pozornosti in si znal pridobiti
s svojim dosedanjim' delom toliko zaupanja, da je našel ne samo v deželi, ampak tudi na sosednjem Primorskem in Štajerskem za svoj list sotrudnikov, ki tudi zasigurjajo njegov nadaljnji obstoj.
—	Upoštevajoč te okoliščine se utegne Vaša ekscelenca tem bolj odločiti za visokonaklonjeno dovolitev v začetku omenjene Kord e še ve prošnje (naznanila »Carniole« v dun. uradnem listu), ker bi se na ta način utegnila doseči na eni strani bližja zveza kranjske province z ostalimi provincami avstrijske monarhije, kar bi posredno služilo k povzdignjenju in razširjenju kulture, na drugi strani pa bi se zvedele marsikatere, doslej neznane ne brezinteresantne provincijalne razmere kranjske tudi v drugih pokrajinah.«
K temu Sdhmidburgovemu poročilu je pripisal Seldnitizky: »Se naj zaenkrat shrani, da	dospejo nadaljnje	zahtevane poz-
vedbe. Dunaj, 16. nov. 1838.«
Drugi je odgovoril1 Sedlnitzkemu gub. svčtnik Wagner iz Ljubljane, dne 23. nov. 1838:	»Visokorodni	grof! Vaša ekscelenca! Vsled visokega naloga	z	dne 14. p. m.	si	u soj am pokorno
sporočiti o Leopoldu Kordešu naslednje podatke. — Doma je iz Kamne gorice v radovljiškem okraju in 'ljubljanskem okrožju, kjer njegova mati — on je nezakonski sin — še živi in je baje brez premoženja. Študiral je gimnazijo v Novem mestu in pozneje nekaj let tukaj, pokazal, da ima talent, a malo pridnosti, vendar v moraličnem oziru se je vedel dobro. Ker ni študiral povsem z eminenco in je zlasti v matematiki slabo napredoval, so ga vzeli po izpolnjenem 19. letu k vojakom in sicer k topničarstvu. A pozneje je prišel, kakor sem slišal, deloma zaradi slabosti, deloma zaradi mnogih kazni za prestopke zoper disciplino k pehotnemu polku Langenau, kjer so ga uporabljali v polkovni' pisarni v Mogunciji in potem odpustili. — Ko je prišel v Ljubljano, ni imel določnega opravila. Poizkušal se je preživljati s tem, da je bil sedaj tu potem tam za pisarja na dan, dokler mu ni prišla misel, da bi z nekaterimi svojimi znanci izdajal zabavni list »Carniolia; v ta namen je iskal sotrudnikov tudi v drugih provincah ter dobil obljube Gabriela Seidla, Tsdiabuschnigga i. dr. — Že takrat, ko se je pri guberniju obravnavala njegova prošnja za dovoljenje »Carniolie«, se je pojavil dvom, je li Kordeš mož, ki takemu podjetju obeta uspeh. Več glasov je omenjalo, da mu primanjkuje potrebne izobrazbe in literarnih pripomočkov, da nič ne občuje z izobraženimi možmi in da obiskuje samo gostilne nižie vrste.
Proti temu se je pristavljalo z druge strani, da Kordeš ni brez nadarjenosti; bilo bi želeti, da dobi honetno opravilo. Navadne gostilne obiskuje, ker nima denarja, da bi obedoval in večerjal v boljših, obenem pa tudi dražjih gostilnah. Zato se tudi ne more izogniti družbi navadnih ljudi, ki je ne išče, ampak že vedno tam nahaja. Policijskim pritožbam Kordeš še nikoli ni dal povoda; sicer pa stvar ne more škoditi. Bilo bi celo svetovati, da dobi »Ilirski list«, ki je od nekaterih let postal pod uredništvom profesorja Heinricha jako prazen, tekmeca. Seznamek sotrudnikov, k: ga je predložil Kordeš, obeta dobro, ako se to ne izpolni, razpade itak list, ki je vnhutega podvržen ostri cenzuri. — 'Glede na te razloge so se nagnili glasovi na prositeljevo stran. — Ko je bil gub. svčtnik Steteich poslednje poletje na dopustu, sem jaz Prevzel za dva meseca cenzuro v Ljubljani izhajajočih listov, torej tudi CarnioHe, pri čemer sem imel priliko, spoznati se s Kor-dešem od bližje. Mož kaže na vsak način talent in je v novejšem času veliko čital. Vendar mu manjika prava podlaga literarnega znanja, in lehko se opazi, da je skoraj vse črpano iz žurna-lov, konverzacijskih slovarjev itd. in da ni nič pošteno urejeno. Zatorej tudi zajemlje le malo *iz samega sebe, in število njegovih del se je omejevalo doslej na nekaj povesti in pesmi. Vendar ni bilo opaziti pri njem niti trohice kakšne slabe tendence, in bil je vedno takoj pripravljen, če sem zahteval, naj v svojih ali tujih sestavkih kaj iz|premeni, ali če sem mu vrnil cele članke in pesmi, češ, da so brez vsebine, spotikljive in za priobčitev neprikladne. Doslej se je držala Carniolia, ker so izhajali prispevki boljših sotrudnikov bolj poredkoma, na srednji višini..
Ko se je obravnavala pri guberniju prošnja za izdajanje časnika v kranjskem jeziku, ji je izpočetka referent gub. svčtnik Stel zieh — poročilo utegne pač biti podpisano od njega, ne od niene — z večino glasov nasprotoval, ker se je pripominjalo, da n* nikake potrebe po takem listu, ali vsaj od Kordeša si ne more nihče obetati koristi, ki se je pri tem .imela v mislih. Na to se je reklo: V movejšem času se v viseh slovanskih provincah monarhije opaža prizadevanje, izobražati materin jezik. V ta namen delujejo, kakor znano, vzajemno mnogoteri izborni učenjaki tu- in inozemstva. Ta tendenca je oživotvorila že več časopisov, in če bi hoteli Kranjcem v tem oziru delati ovire, tedaj bi to tem bolj užaljalo, ker izhaja v sosednji Hrvatski tudi podoben list. Ako kranjski list ne bo všeč, bo prenehal sam od sebe; riskirati se pri
stvari ne more nič, iker je podvržen list cenzuri. — Glasovi, ne izvzemši glasu referentovega, so se nagnili na prositeljevo stran, ne iz uverjenja, da bo Kranjsko in njega slovansko narečje s tem pridobilo, ampak zato ker so se glasovavci — posebno Ne-kranjci — hoteli izogniti očitanju, češ, da hočejo narodnost Kranjcev oškodovati. Vaša ekscelenca naj mi oprosti poročanje teh podrobnosti, a zdelo se mi je potrebno, da pojasnim razvitek stvari in stvar samo.
Kranjski in njemu blizu sorodni slovenski (windisch) jezik
—	poslednji na Koroškem in Spodiiijem Štajerskem — še nima literature. Kar je izšlo poleg molitvenikov, legend, pridig itd. v tisku, bi se dalo našteti na enem listu osmerke. Kdor zna čitati, čita rajši in laže nemški, nego kranjski ali slovenski. Gubernij je prišel že nekolikokrat v položaj, da je moral poslati za naznanili v kranjskem jeziku vsem okrajnim oblastem nemške izvode, ker so izjavili celokupni uradniki — rojeni Kranjci — da brez te pomoči ne razumejo povsem kranjskega besedila.
Ta posledica se da razlagati samo iz okoliščine, da govori slednji izobraženec od šole dalje nemški; deloma zato, da bi ga imeli za izobraženega, deloma zato, ker nima kranjski jezik, posebno za abstraktne pojme in predmete višjega družabnega življenja, skoraj nikakih besed in je premalo voljan. Kdor zna nemški, govori torej samo z navadnim človekom, s služinčadjo itd. kranjski, in bila bi za večino izobraženega sloja prava težava, čitati političen list v kranjskem jeziku. Še manj bi ga pa čitali drugi, ker jih ne zna na deželi povprečno izmed 40 oseb gotovo 39 niti čitati niti pisati. (Zemljiško-ceniteljski akti dokazujejo, da ne zna ogromna večina kmetskih županov in odbornikov podpisati svojih imen.
Osebe, ki v taki popolnosti obvladujejo kranjski jezik, da bi mogle v njem obravnavati znanstvene predmete itd., so znane in imenovane po vsej deželi, in njih število 'bi zrastlo težko na 20 izvečine duhovnikov, kateri stan se vobče — s profesorjem Metelkom na čelu — najglasneje izjavlja za to, da naj 'bi se kranjsko narečje bolj čislalo. Prevesno število duhovnikov je tudi takih, ki obenem očitno ne vidijo radi, da se na deželi širi nemški jezik.
Kranjski ljudski list bi torej — ne ljudstvo, to se pravi kmet, ki navadno niti čitati ne zna — ampak duhovništvo, odličnjaštvo
(Honoratioren) itd. vsaj iz radovednosti v začetku gotovo prijazno vzprejelo, toda list bi težko in pod Kordeševim uredništvom gotovo ne odgovarjal namenu, in sicer: a) v ob če ne, ker bi ne našel poti do nevednega ljudstva, za višje sloje bi pa pisan ne bil; b) posebej pod Kordeševim vodstvom ne, ker je ta po zatrdilu najizvrstnejših tukajšnjih slavistov, n. pr. profesorja Metelka, drja. Prešerna, premalo vešč jezika, da bi v tem oziru ustrezal potrebi, in bi torej jeziku bolj škodil, nego koristil; in ker nima nadalje ne znanja ne izobrazbe, da bi prispeval za ljudski list primerne izvirne sestavke, ali tudi samo izposojene članke dobro izbiral, goli prevodi iz političnih časnikov pa bi menda ne bili niti potrebni niti koristni. V ostalem pa bojda kontrakt z založnikom nemške Ljubljančanke Kordeševemu nameravanemu Podjetju ne nasprotuje. Vaša ekscelenca naj blagovoli oprostiti zakesnitev tega poročila glede na to, da mi ni bilo lehko zbirati na tihem potrebne podatke.«
(Konec prih.)
Pregledi in referati. Država in družba.
Urejuje dr. Bogumil Vošnjak. Pravo.
Stjepan Radič: Savremena ustavnost. Svezak I. Temelji i načela ustavnosti. Zagreb. 1910. Str. 325.
Stjepan Radič je gotovo individualnost, kakršnih je malo na slovanskem jugu. Temperamenten publicist je, vročekrven govornik in olitik. Lastna mu je nekaka širo-opoteznost nazorov, neko specifično slavjanofilstvo, ki se pri drugih pisateljih ne najde. Očitati bi se mu morebiti moglo neko naslanjanje na tuje, zlasti francoske vzore, pa dokler je naša južnoslovanska publicistična literatura tako borna, je na vsak način zaslužno delo, seznanjati domače občinstvo z vodilnimi političnimi idejami zapada. Njegova „Savremena Evropa“ je jako značilen spis, kakršnega bi težko našli med Nemci. Radič se je priučil tistemu francoskemu načinu sestavljanja knjig, „faire le livre“.
„Savremena ustavnost“ se tudi naslanja na francosko publicistiko. Pravzaprav je to nekako občno državno pravo, ki mu je nadel Radič bolj poljuden naziv „Ustavnosti“. Radič se pač preveč drži Francozov. Tudi drugi narodi imajo svojo javnopravno literaturo, ki pač več pomenja kakor frazerski Esmein, ki tako suvereno zaničuje vse to, kar so ustvarili Nemci. Radič bi tudi ne smel zanemarjati angleške klasične publicistike, ki je posebno, kar se tiče parlamentarnih institucij, mnogo bolj verodostojna ko Francozi. Francozi so mnogo preveč racionalno izšolani, da bi mogli
imeti pravo sodbo o angleškem ustavnem razvoju.
Radič je seveda vnet pristaš francoskega naziranja o ljudski suverenosti. Ostra kritika tega nauka, kakršno podaja novejša francoska doktrina in nemška sola, mu menda ni znana. S pojmom ljudske suverenosti operira prav pogosto. Ljudska suverenost se more deliti (str. 232). Ljudstvo prenese ekse-kutivo na enega človeka in si pridrži zakonodajno oblast. To so tiste priljubljene pravne metamorfoze, ki jih posebno čislajo pristaši ljudske suverenosti.
Prav zanimiv je oddelek o narodnem predstaviteljstvu v posameznih državah. Tu je vse polno dobrih opazek o političnem življenju. Vidi se, da stoji avtor sredi političnega življenja, da ni nikak „Stubengelehrter“, ki mu je tuje politično vrvenje. Seveda so v tem delu mnoge stvari, ki pravzaprav ne spadajo v spis, zasnovan na ta način, kakor pričujoči, Vidi se, da je pisatelj predvsem politik in publicist, pravniški vidiki ne prihajajo skoraj nikjer v poštev. In vendar imajo državne institucije tudi svojo pravniško plat. Tako zanemarjanje pravnih momentov ni brezpogojna hiba, zakaj na ta način se posreči pisatelju bolj podčrtati politični značaj državnih pojavov.
Radič je mnenja, da so potrebne male stranke, kakršne ima Hr-vatska (str, 189). Nasproti temu je treba pač poudarjati, da so male stranke le tam v korist, kjer ie prešla narodna disciplina strankam in ljudstvu v meso in kri.
Ni pač tajnost, da je Radič prepričan pristaš one struje, ki želi, da bi Hrvatska imela več stikov z deželami, zastopanimi v državnem zboru. Ta nner se pojavlja na raznih mestih njegove knjige.
Če se tudi ni nogoče ujemati z vsemi detajli Radičevega dela, je vendar treba priznati, da je ta spis prav potreben naši inteligenci, ki ji manjka vsaka temeljitejša politična izobrazba. To je gotovo lep prispevek bodoči politični izobrazbi našega občinstva, ki jemlje doslej vse svoje znanje edinole iz dnevnega časopisja. Kar se tiče stroge znanstvenosti, zaostaja morebiti „Ustavnost“ za Slobodana Jovanoviča «Pravnim naukom o državi“, pa to nikakor ni graja. Prepričan sem, da bo našla Radičeva „Ustavnost“ ep krog hvaležnih čitateljev in da bo pospeševala politično vzgojo med onimi, ki jim je namenjena.
B. V.
Hans Kelsen:	Hauptpro-
bleme der Staatsrechtslehre (XXVII.+ 709 str. Mohr. Tübingen 1911).
1.
Mnogoobrazna kompliciranost novodobnega znanstvenega aparata v raznih disciplinah državnih in Pravnih ved se menda nikjer ne kaze v toliki meri kakor na polju državnega nauka. V blaženih pa-‘narhalicnih starih časih, ko sta še Mohl in Bluntschli oznanjala s neidelberškega katedra neko pestro zmes publicistične in pravne vse-0lne, je bilo že mogoče, da je avtor prav resnobno 'razpravljal v £nJigi občnega državnega prava, bodi idealen poslanec. Ves občni državni nauk one dobe je Djla povsem publicistično navdahnjena poluznanost. Sociološki in 'lozofski problemi so prihajali le skromnem obsegu do veljave, Pravniški so bili pomešani s po-
litično argumentacijo; javno pravo je bila uslužna dekla političnih stremljenj. Velika je razlika med dvema znanstvenima generacijama tekom poslednjih štiridesetih let. Politični vidiki se vedno bolj umikajo znanstvenemu naziranju dejstev in argumentacij. Dozdeva se, da priča knjiga, o kateri nam je sedaj govoriti, o novem stremljenju po popolnejšem razumevanju državnih problemov. Njen avtor je naravnost v opoziciji k Jellinekovi šoli, iz katere je pravzaprav sam izšel. Vsestranska Jellinekova znanstvena kultura je heidelberškega profesorja prepogosto zavajala na polja in v stroke, ki jih sam ni prej priznaval. „Občni državni nauk“ obsega nešteto socioloških pojmov in ekskurzov, ki so napisani skoraj brez posebnega ozira na sodobno strokovno literaturo, ki jo je Jellinek večinoma preziral. Dasi si je bil postavil načelo, da je treba ločiti socialni element od pravnega, vendar je sam dostikrat prekoračil mejo, ki si jo je sam začrtal. Anarhična brezsistemnost današnje tako-zvane znanstvene politike, ki pa ne postaja posebno občutna tam, kjer so le konkretni problemi na dnevnem redu, kakor pri Francozih, je državnemu nauku opasen činitelj, zakaj pogosta se mora poslednji opirati na dejstva teoretične politike. Različne težave se spajajo pri proučevanju vprašanj državnega nauka. Sociologija, filozofija in teoretična politika, vse te razne stroke bi se rade udinjale državnemu nauku. Brezdvomno je treba velike opreznosti, da ne nastane vsled združenja raznih metodoloških stališč opasna zmešnjava pojmov in konstrukcij. Dasi je treba povdarjati potrebo metodološke ločitve, vendar zahteva sodobni državni nauk, da ne do-prinaša k rešitvi problemov sociologija nič manj ko pravo, filozofija nie manj ko zgodovina. Državni nauk je neka centralna točka, to e njegov čar, njegova opasnost,
njegova prednost. Staremu Blunt-schliju se gotovo ni sanjalo, kako globoko bodo segali začetkom novega stoletja proučevatelji javnega prava v filozofijo in psihologijo ter družboslovje. Nova veda se poslužuje orodja, ki se silno razlikuje od pripomočkov polupreteklih časov. Ne samo državni, ampak še celo državnopravni nauk uporablja rezultate filozofskih disciplin, črpa loboko iž njih teorije. Pričujoča njiga je ravno v tem oziru prav značilna, vidi se, kako se v problemu države spajajo vse stroke in ponujajo državni vedi svoje rezultate, saj je problem države eden najvišjih in najmogočnejših, kar jih pozna človeški um.
Glavne misli Kelsenove knjige so na kratko pravzaprav že izražene v predgovoru. Delo je metodološko. Avtor sicer priznava, da je mogoče primerjati znanstvenika, ki se ne peča /. metodologijo svoje vede, z umetnikom ne poznavajočim načel in pravil tehnike, vendar pripisuje velik, naravnost odločujoč pomen metodološkim vprašanjem. Temelj vsem njegovim raziskovanjem je razlika med tem, kar je, in med tem, kar ima biti, razlika med vsebino in obliko. Odklanja monizem, ker ta bojda nikdar ne sme priznavati take razdelbe. Ni prav umljivo, zakaj bi z nujnostjo moral biti monizem nasprotnik take razdelitve, ki je, kakor dokazuje avtor, povsem formalnega značaja. Kelse-novo stremljenje je, kolikor mogoče omejiti oblast pravniške konstrukcije. Pozneje nam bo razpravljati, v kakem oziru je pozdravljati to misel. Ali je upravičeno sklepati, da brž ko prestane hipertrofija pravniške konstrukcije, postane tudi pojmovno okrožje države (der Be-riffsumkreis des Staates) ožje in njim pade tudi veljava danes vladajočega državnega socializma ? Kelsen trdi, da se njegovi rezultati krijejo z rezultati starejše liberalne državne teorije, in radi tega mu je
lastni spis simptom nekakega novo-Iiberalizma. Zdi se, da so ti zaključki nekoliko presmeli, zakaj problem abstraktnega pravniškega formalizma ne more biti v tako ozkem stiku z družabnimi strujami. Zanimive so avtorjeve sodbe o disciplinah, sorodnih državnemu pravu. Pravna zgodovina nima ničesar opraviti z dogmatično jurisprudenco, zakaj ona ima mnogo več stikov s prirodnimi vedami in psihologijo ko pa s pravom in etiko. (str. VII.) Obžaluje omalovaževanje pravne filozofije, ki bi naj bila most med pravom in filozofijo. Z vso upravičenostjo priznava, da je treba najti pot iz nižav formalistične konstrukcije k višavam enotnega svetovnega na-ziranja. Kontrasti juristične teorije so mu nasprotstva svetovnega nazi-ranja. Ker pa avtor te globoke misli ne razpreda, jo je treba smatrati za aksiom, ki mu je treba Še dokaza.
Preden se lotimo referata o knjigi sami, ni pač odveč konstati-rati,"da nima nemška državnoprav-na literatura nobenega tako obsežnega dela, kritikujočega temelje drzavnopravnega nauka, kakor je Kelsenova knjiga. Mož, ki je imel toliko poguma, da se ni zbal polemike z najpriznanejšimi mogotci discipline, je še mlad, in danes še ni mogoče presojevati, ali mu ni usojena vodilna vloga. Avstrijec je* kakor že cela vrsta imenitnih nemških državoslovcev. L. 1905. je publiciral : „Die Staatslehre des Dante Alighieri“. Z veliko erudicijo je v tem spisu karakteriziran srednjeveški državni nauk, državne teorije in politični ideal Alighierijev. Dve leti pozneje je pa publiciral spis povsem druge vsebine: „Komentar zur österreichischen Reichsratswahlordnung“. (Dunaj 1907.) Z najnovejšim svojim spisom pa stopa Kelsen v vrste najznačilnejših teoretikov državnega nauka.
2.
Ves Kelsenov metodološki sistem sloni na razlikovanju ekspli-
kativnega od normativnega stališča. Naloga prirodnih ved je proučevati dejanjsko stanje stvari, se pečajo s tem, kar je, dočim statuirajo pravne vede to, kar ima biti, določujejo pravila, po katerih se ima posameznik ravnati. Prvo stališče, to je ono prirodnih in socialnih znanosti, je eksplikativno, drugo, ono pravnih disciplin, normativno. Normativne vede so logika, gramatika, estetika, etika in zlasti pravne vede. Globokejša filozofska podlaga je Kelsenovemu metodološkemu raziskovanju razlika med tem, kar je (Sein) in tem, kar ima biti (Sollen). Opira se na Simmela, kateremu sta to dve samonikli kategoriji, in isto-tako kakor ni mogoče popisati, kaj je bitje ali mišljenje, istotako ni definicije tega, kar ima biti. To, kar ima biti, stremi k temu, kar je. Vendar se razlikuje to, kar ima biti, od tega, kar je. Strogo logično in formalno, nikakor ne psihološko, je nasprotstvo med tem, kar je, in tem, kar ima biti. Tega, kar ima biti, ne smemo nikdar smatrati za hotenje, zakaj to poslednje je real-no-psihičnega značaja. To, kar je in se dejansko godi, pripada realnemu svetu, vse to, kar ima biti, idealnemu. Kavzalne ali eksplika-tivne discipline, razlagajoče to, kar je, stremijo za ustvaritvijo prirodnih zakonov, dočim je smoter in predmet normativnih disciplin ustvarjati norme, ki določujejo to, kar se ima zgoditi. (Glej: Wundt, Ethik. 3. izdaja str. 1 nasl.) Na tej podlagi sloni torej cela Kelsenova metodološka stavba. Avtor mora seveda priznavati, da je ta razdelba strogo formalna in da v življenju ne more biti nikdar popolna in absolutna. Bistvo tega, kar ima biti, stremi vedno za tem, da si podvrže to, kar je. S psihološkega dejanskega stališča torej ta razdelba ni absolutno upravičena, temveč poizkus takega razlikovanja je strogo formalen. Ta ločitev je sicer nemogoča na polju etike, kjer ne gre raz-
likovati med formalistič.-normativno in sociološko - psihološko - eksplikativno metodo, etika, sociologija in politika ne pozna torej te ločitve, pač pa je taka upravičena in potrebna v pravu.
Pravna pravila imajo heterono-men izvir, nikakor ne avtonomnega. To je važno izhodišče izvajanj, ki privedejo, ako so dosledno zamišljena, k zametavanju cele vrste državno-pravnih teorij. Izvir pravnega pravila je moč, ki stoji zunaj individua in ki ji je človek podvržen vsled dejanjskega, faktičnega vladanja (str. 40). Izvir prava ne smemo iskati v človeški notranjščini. Kdor zamenja pravo z moralko, mora biti pristaš avtonomnega naziranja. Dandanes ni mogoče identificirati avtoriteto, ki ustvarja pravna pravila, s subjekti, ki so tem podvrženi. Pravo je heteronomno, ni avtonomno. Dokler zagovarjamo avtonomno stališče, smo pristaši teorije, kakršna je ona samoobveze, teorije, ki trdi, da posameznik priznava samo ono pravilo, kateremu se podvrže prostovoljno. Brž ko negiramo pravno avtonomijo, smo se na ta način izneverili nekaterim temeljnim naukom danes vladajoče teorije. Ako smatramo obvezujočo funkcijo prava neodvisno od posameznikove volje, smo postavili marsikatero poglavje občnega pravnega nauka na povsem druge podlage. Obenem odpira heteronomno stališče pogled na prvotvorni proces države in odklanja odločno prirodnopravne dedukcije.
Da bi bilo pravno pravilo šele veljavno, kadar ga posameznik prizna, je ena izmed umetnih konstrukcij, ki so se vkoreninile v pravnem nauku. V najožjem stiku je to naziranje z avtonomnim stališčem. Kelsen odločno trdi, da je vsa teorija priznanja povsem nepotrebna fikcija, zakaj zakonodajna oblast in ne posameznik določuje vsebino zakonov. Kdor pripisuje dejstvu, da je to ali ono pravno
pravilo priznano od državljanov, odločujoč pomen glede njega veljavnosti, uvaja moment tega, kar je — ein Seinsmoment — v normativni pojem pravnega pravila. Pravno pravilo je veljavno, tudi kadar ga posameznik krši in se ne ravna po njem. Kelsen pravi (str. 53), da obstaja v formalnem oziru pravni red samo radi njega kršenja, zakaj pravni red funkcionira šele, ko pride do kršenja prava.
Odrekati formalnemu pravnemu pravilu teleološki značaj, je povsem v zmislu Kelsenovega metodološkega sistema. Vsako teleološko proučevanje je v nekakem nasprot-stvu k normativni metodi, ekspli-kativno je in obenem kavzalno. Vsaka teleološka sodba je v razmerju k temu, kar je, nikakor pa ne k temu, kar ima biti. Samo oni, ki identificira to, kar je, s tem, kar ima biti, mora dopustiti, da se krije smoter in to, kar ima biti, ali smoter in pa pravno pravilo (str. 65).
Kelsen izključuje vsak teleološki element iz svojega nauka, češ, da je smoter povsem nejuristična, socialna in psihološka kategorija. Ako pa izključujemo smoter iz juri-stičnega drzavno-pravnega nauka, je treba potem marsikatero poglavje povsem preurediti. Posebno nauk o subjektivnih pravicah je podvržen veliki izpremembi, ako se eliminira smotreni in interesni element; in Kelsen proučuje teleološki značaj prištevanja ter pravi, da se vrši prištevanje izključno le na podlagi pozitivnega pravnega predpisa. Nikdar se ne vrši prištevanje zgolj z ozirom na absolutno naravno ali pravično načelo. Značilno za Kel-sena je, da ostro zavrača vsako koketiranje s prirodnim pravom, ki je prišlo posebno v modo v zadnjem času.
Kaj je posledica, ako se eliminira smotreni moment iz jurističnega pojmovanja? Pravni pojmi postanejo strogo formalne kategorije.
Kelsen je mnenja, da oni, ki ustvarja oblike brez vsebine, nikakor ne trati svojih sil ob brezvred-nostnem delu. Ni se treba bati, da zabrede vsakdo, ki to dela, v brezplodno skolastiko.
3.
Problem volje je eden najtežavnejših na polju pravnega nauka. Kak značaj ima volja posameznih državnih organov, kaj je državna volja? To so vprašanja, ki so povzročila med teoretiki težavo nad težavo. Z vso upravičenostjo se zaganja Duguit v svoji „Državi“ (L’etat) v teorije pravniške volje, kakršne vladajo med nemškimi teoretiki. Ravno problem volje je Ahilova peta vsega jurističnega državnega nauka. Vsein nasprotnikom pravnih pojmov je pač najlaže kazati na velika usodepolna protislovja, ki menda nikjer niso tako mnogoštevilna kakor v občnem državnem nauku. Kelsen koncentrira vse svoje dokazovanje zlasti na problem volje, ki se mu zdi centralen za umevanje pravnih pojavov države. Njegov namen je, ustvariti voljo, ki se temeljno razlikuje od dosedanjega grobo psihološkega pojmovanja. Volja abstrahirane osebe in nikakor ne človeška volja prihaja v poštev. Ne človeška psihološka volja je uporabljiva pri pravni konstrukciji, ampak povsem druga juristična volja, abstrahirana od vseh psiholoških prvkov. Že Windscheid je spoznal, da je pravniška volja nekaj čisto drugega ko ono notranje duševno stanje, ki prihaja v poštev edinole kot psihološka volja. Kelsen (str. 128) navaja pravno presumpcijo volje kakor tudi juristični nauk o zmoti v dokaz, da se v obeh slučajih ne uvažuje več volja v psihološkem oziru. Ta juristična volja se ne odigrava v človeškem duševnem žitju, temveč ona je stvar specifično pravniškega mišljenja, pravna konstrukcija. Juristično voljo
izkuša Kelsen razlagati potom pojma prištevanja. (Zurechnung). Prištevanje je spojitev med subjekti in zunanjimi dejstvi v zmislu pravnih norm. Juristično voljo imenuje torej Kelsen (str. 145) konstrukcijo, kije končna točka prištevanja, mišljeno v človeški notranjščini (als Endpunkt der Zurechnung fungierende Konstruktion). Dvojno voljo je treba razlikovati, psihološko voljo in voljo etike in prava. Psihološka volja je empirično potom samoopazovanja določeno dejstvo, ki pripada vse-miru pojavov, ki so (Welt des Seins), dočim je volja etike in prava konstrukcija pod vidikom pravnega pravila, ki mu v realnem duševnem življenju ne odgovarja nikakšen realen dogodek (str. 146). Vsa temeljna metodološka razdelba se odkriva v tein razlikovanju dvojne volje, ki je le dosledno izvajanje dualizma v državnem nauku, ki deli socialni nauk od pravnega.
Da je treba smatrati človeško voljo v pravnem življenju za povsem svobodno, to je sicer aksiom, ki ni nov. Pa vendar služi Kelse-nova argumentacija gotovo v svrho strožjega naglašanja tega načela. Tudi tu se kaže vsa razlika med obema si nasprotnima stališčema, med sociološkim in pravniškim. Problem volje je drugačen v tej disciplini, drugačen v oni.
Konstrukcija državne volje je pač eden izmed najtežavnejših poizkusov na polju pravnega nauka. Razpravljajoč o državni volji izkuša Kelsen ločiti psihološki moment od pravniškega. V pravnem nauku ni uporabljati pojmov in predstav, ki spadajo pravzaprav v področje narodne psihologije, ki so družabnega, ne državnega izvira. Prav uspešno dokazuje Kelsen, koliko prav dvomljivih predstav se vtihotapi tudi v državni nauk. Imenuje grobo fikcijo, ako se označuje državno ljudstvo za enoto v zmislu narodne psihologije, ustvarjajočo enotno voljo (str. 165). Državno ljudstvo
enotne države ne more nikdar biti kulturna enota. Pravna državna enota ni okvir kulturnega življenja, ki sega preko državnih mej, ki se razvija skoraj brez ozira na iz-vestni pravni red. Lehko je razumljiv vzrok, zakaj se je precenjeval pomen države za kulturne pojave, zakaj se ni priznavalo, da je napačno smatrati državne meje za kulturne. Predstava narodne države, ki je bila v devetnajstem veku tako silna, je zakrivila ta povsem krivi nazor. Temu idolu narodne države se je žrtvovala svoboda kulturnega razvoja. Kelsen trdi po vsej pravici, da s stališča takozvane narodne psihologije ni državno ljudstvo ni-kaka enota. Enotna psihološka volja je mogoča v narodnih, verskih, znanstvenih združenjih, nikakor pa ne v državnem združenju. To razločevanje med narodnim in državnim elementom je vsega upoštevanja vredno. Cela vrsta spornih vprašanj praktičnega življenja najde potom takega spoznanja svojo rešitev. Kulturni elementi, združeni v državi, so mnogo preveč raznovrstni, da bi jih bilo mogoče podvreči neki enotni pravni volji. Njih psihološka volja nima nič pravniškega na sebi. Pa državno voljo ni samo nemogoče smatrati za enotno psihološko voljo ljudstva. Napačno je tudi govoriti o psihični volji oseb, ki so poklicane ustvariti državno voljo. Sklep večine ni smatrati v psihološkem oziru za skupno voljo cele glasujoče korporacije (str. 169). Poslanec, ki glasuje za zakonski načrt, večinoma niti ne pozna njega vsebine; vladarju, ki ga sankcionira, pač pogosto ni znano njega besedilo. To ni volja poslancev in vladarja, ki je izrazena v zakonu, temveč to je volja države. Na vsak način je nedopustna fikcija, govoriti o psihični volji, ki hoče izves-ten zakon. Nič manj prazna fikcija je pa, ako se volja državnih organov smatra za enotno voljo vsega državnega ljudstva. Povsem pre-
prosta, in vendar pomembna misel je imenovati zakon izkratka državno voljo. Država hoče vsebino zakona, to je predstava, ki ji je mogoče dati pravniški izraz. Kelsen imenuje ono „Qualität Staatswille zu sein“ konstrukcijo etično-pravniškega proučevanja (str. 178). Državna volja ne more imeti nič skupnega s psihološko voljo. Ona
je produkt pravniške konstrukcije v svrho prištevanja. Poseben slučaj prištevanja je, ako se smatrajo dejanja fizičnih oseb za dejanja države. Kako se pa dogaja to prištevanje ? V zakonu je izrecno določeno, kako hoče država dejstvovati in v kakih okoliščinah hoče dejstvovati potom organov (str. 183).
(Dalje prihodnjič.)
Narodno gospodarstvo.
Srbija. Budget za 1. 1912. proračunia 130,856.930 din. izdatkov. 130,867.934 din. dohodkov, torej 11.054 din. budgetncga prebitka.
Portugalska republika je z odlokom z dne 24./6. 1911. prepovedala nočno delo žensk, brez starostne razlike, v vseh industrijalnih podjetjih, ki obratujejo z več ko 10 delavskimi močmi. V podrobnostih se te določbe naslanjajo na bernski dogovor od 26./9. 1906.
Belgija je v isti zadevi izdala zakon z "dne 10./8. 1911, ki stopi v veljavo l./l. 1912 z obširnimi prehodnimi določbami. Zakon določa najnižji čas počitka 11 ur, v sezonskih industrijah 10 ur; v bombažnih predilnicah stopi zakon v veljavo šele l./l. 1920. Zakon nosi zelo reakcionarne poteze, in če pride belgijski blok levice kmalu do vlade, bo gotovo odpravil večino teh klavzul, s katerimi je zakon le iluzoren.
Avstrijski državni zakonik (RGB1) je v decembru razglasil zakon o prepovedi ženskega nočnega dela. Tako smo končno dobili to nujno socialnopolitično drobtino, potem ko je gosposka zbornica lani od poslanske zbornice sprejeti načrt zavrgla. S tem smo izpolnili tudi oni zgoraj cit. bernski dogovor. K zakonu se še podrobneje povrnemo.
Vlada je nedavno v drugič (pravzaprav četrtič) predložila zbornici poslancev načrt socialnega zavarovanja. (Prvič prejšnjemu parlamentu 1908.) Glavna vsebina načrta je reforma obstoječega delavskega zavarovanja in uvedba zavarovanja zoper starost in onemoglost. Zavarovanju zoper bolezni naj bi se po načrtu pritegnili kmetijski in gozdni delavci, domača služinčad, predlagano je bilo izboljšanje podpornin (podaljšanje podporne dobe od 20 tednov na 1 leto). Zavarovanju zoper nezgode naj bi se pritegnili rudarji. Največja uvedba načrta je vsekakor predlagana uvedba zavarovanja zoper starost in onemoglost, ki bi obsegalo vse industrijalno delavstvo, pa tudi ono v obrti in trgovini, poljedelstvu in gozdarstvu ter v majhnih, gospodarsko slabših podjetjih te stroke. Zavarovanci naj bi se delili na tri razrede.
Zbornica je predlogo odkazala odseku za socialno zavarovanje. Ta in njegov pododsek sta po dolgotrajnem trudapolnem posvetovanju predelala 1. del (splošne določbe), 2. del (bolniško zavarovanje) in 4. del (zavarovanje proti nezgodam), ostalo je predelal pododsek, da predloži odseku v sklepanje. Prvotna načrtova načela (iz 1. 1908.) so ostala, a nova predloga (1911) je obogačena za mnogo dodatkov, izboljšanj, kavtel in izprememb.
Kedaj bo politični položaj dopustil, da bo to veliko socialno-po-litično delo končano, je težko prerokovati. Upamo, da se stvar ne zavleče ad kalendas graecas.
Ob otvoritvi poslanske zbornice ji je predložil finančni minister dr. Meyer budget za 1. 1912. Proračun kaže dohodkov 2.916,990.344 K (35,2 mil. več ko 1. 1911.), izdatkov 2.916,685.263 K (34 mil. več ko 1911). Budgetni prebitek znaša torej 305.081 K. Aktivitetne doklade uradništva od 6. činovnega reda nižje, poduradništva in slug se zvišajo. Finančni minister je poudarjal, da kažejo viri dohodkov zelo ugodno, vendar so morale marsikatere zahteve ostati neizpolnjene; tako so se n. pr. železniške investicije morale kriti s posojilom; svetuje povišati državne prejemke; poudarja, da se vse gospodarstvo v Avstriji zadovoljivo razvija in da se smemo lotiti nalog, ki nam jih stavi socialna politika in narodno gospodarstvo. — Vkljub lepim končnim besedam dr. Meyer ni prodrl; identificiral se je
s svojim negativnim stališčem nasproti uradniškim predlogam, zato je demisioniral. Njegov naslednik dr. Zaleski, parlamentarec, je zahteval 6 mesečni provizorij, katerega je dosegel. Pozornost je vzbujal njegov nastopni govor, v katerem je svaril pred novimi zahtevami, kazal na veliko obrenienjenje države, na težavni položaj finančne uprave. Avstrija stoji vsekakor pred problemom finančne reforme z vsemi vprašanji, ki jo spremljajo. Tudi k temu se še povrnemo.
Ogrski finančni minister Lukacs je notiral v novem budgetu: izdatkov 1580,37 mil. K, (80,4 mil. K nad lani), dohodkov 1667,09 mil. K (123.13 mil. K nad lani), torej s prebitkom 86,71 mil. K. Tem rednim izdatkom in dohodkom stoje nasproti izredni izdatki 272,2 mil. K in dohodki 185,6 mil. K; tako da je skupnega budgetnega prebitka le 52.663 K.
V. K.
Zgodovina.
Gradivo za zgodovino Slovencev
V	srednjem veku. Zbial dr. Franc Kos, c. kr, profesor, III. knjiga (1. 1001-1100). V Ljubljani 1911. Založila in izdala „Leonova družba“ v Ljubljani, tisk „Katoliške tiskarne“.
Str. LXXVII -j 330.
Znanstveno delo Slovencev vendar le napreduje. Z veseljem smo prejeli zgoraj navedeno velikega dr. Kosovega dela III. knjigo, ki obdeluje dobo od 1.	1001—1100
(I. del: 501—800, II. del: 801—1000). Naša zgodovina je še kakor neizrabljen zlat rudnik. Našel se je sicer naš Gustav Freytag, prerano umrli Bogdan Vened (Prelesnik), a znanstvene zgodovine nismo imeli.
V šolah zvemo več westfalskih, nassauskih in drugih oddaljenih podrobnosti, nego glavnih potez slovenskega naroda ali Cehov, Hrvatov, Poljakov. Zato še vedno melanholično vzdihujemo, da nimamo zgodovine. Kakor da to ni najbolj heroična zgodovina, če je maloštevilen narod v toliki dobi vzdržal naval tolikih neugodnosti in vseeno obdržal svoje sile, da sedaj iž njih poganjajo podmladki.
V celem srednjem veku, odkar smo zasedli sedanje ozemlje, pa do danes se nahajamo v neprestani notranji fluktuaciji, in težka naloga naše zgodovine bo, opisati te drobne, a tem težje boje. Zgodovina Slovencev je za znanstvenega zgo-
dovinarja mnogo težja, kakor n. pr. zgodovina nemškega naroda. Treba je iskati in zbirati gradivo, potem šele ga razporediti, kritično premotriti in ga potem uporabljati za sistemno rekonstrukcijo preteklosti. Tako tudi razume g. pisatelj svojo nalogo (Predgovor I. delu). Zaenkrat nabira le tiskane vire, ki jih navaja še mnogo nad 300, skoraj vsakega v več različnih izdajah. Dobava teh virov ga je stala nemalo denarnih žrtev poleg velikanskega truda za delo samo, ki je tembolj nehvaležno, čim manj imamo ljudi, ki imajo zmisel za važnost zgodovine in za mravljino pridnost in natančnost, ki je potrebna pri tem, na deset zvezkov preračunanem temeljnem delu. V drju. Kosu smo dobili Mommsena slovenske zgodovine, in njemu ka-kortudi zaloznici „Leonovi družbi“ smo dolžni gorko zahvalo. Kazalo bi vsekakor, kakor daje iniciativo dr. Gruden v „Carnioli“, napotiti javne oblasti, bodisi naučno ministrstvo, bodisi kranjsko ali goriško deželo, na gmotno podpiranje tega dela.
Iz vsebine 111. zvezka posnamemo m e j e, kod so Slovenci bivali v XI, stoletju, omenjajo se nam dalje slovenske kmetije (v nasprotju s kraljevskimi kmetijami), slovensko pravo in običaji; socialna struktura: plemiči, svo~ bodnorojeni, osvobojenci, nesvobodni ; svobodni kmetje so menda tvorili gros naroda. Na podatkih je razmeroma najbogateje zastopano Gorenjsko. Iz pisateljevih regest spoznamo uničevalen vpliv fevdalnega gospodarskega sistema na svobodo lastnine: cerkve (oglejska, brixenska) so največje veleposestnice, pridobivajo vedno več kmetij in vpliva ; one so nositeljice germanizacije, zastopnice rimsko-ger-manskega javnega in zasebnega prava; plemstvo je docela pod cerkvenim vodstvom. Velezanimivi so topografski podatki. Blejski grad,
Radovljica, Begunje, Dovje, Cerknica, Rajhenburg in cela kopa sedanjih vasi se omenja v 11. stoletju. Na tem spoznamo ogromno škodo, katero smo prestali, izgubivši svojo
Eolitično in kulturno individualnost, [aše vasi so od takrat do danes stagnirale; kar so bile Slovenom XI. stoletja, to so ostale do danes, in šele sedaj se počasi obračamo k industrializaciji. Gorica, slovenska vas, se prvič omenja 1001 ; v Solkanu se je tačas nahajal že grad ; Ločnik se omenja 1077, Volče 1015, Tolmin 1065. Trst, beneški Slovenci, Junska dolina na Koroškem, boji Ogleja z Gradežem za principat — te mrtve priče zgodovine — niso nič manj veličastne, lea kor zgodovina velikih bojev po severju, zapadu in jugu Evrope. Na svoji zgodovini bolj vidimo ko kje drugod^ da jc zgodovina herojev nezmiselna in da ima vrednost le socialna in kulturna zgodovina; Carlyle se je motil ... — Politična zgodovina XI. stoletja je zgodovina naše odvisnosti in podložništva nemštvu. Tudi narodnostno ponemčevanje je uspešno; Slovenci z nemškimi imeni so jako pogosti, domače plemstvo gine v tujem, ali sc mu umika, ali pa asimilira, vojvodstvo in druga vodilna mesta so že zdavnaj prešla v tuje roke. . .
V	investiturnem boju stoje Slovenci pod Berhtoldom (Zähringen) na strani papeža, pod njegovim naslednikom Liutoldom (Eppenstein) na strani Henrika IV.
Ne vem, ali so boji oglejskih patriarhov z gradeškimi res brezpomembni (dr. Gruden, „Carniola“, 1912, III. 1.): četudi nismo bili v direktnem stiku s temi boji, je vendar vprašanje, ali bi se cerkveno-oiitična zgodovina vsaj primorskih lovencev ne bila gibala v drugem toku, da je bil izid tega dvoboja drugačen ? Da smo pa kot bližji podložniki dajali vojaštvo za te boje, je vsekakor verjetno. — Delu
je prideian obširen imenik krajev in oseb.
Kot laik se ne morem in ne smem spuščati v podrobnosti. Žal mi je, da imamo tako malo strokovnjakov, da ni delo, kakor je „Gradivo“, vzbudilo bodrega izpopolnjevanja, razumne kritike, sploh duševne podpore, — in da moramo celo ugotoviti, da nam nedostaja
strokovnjaških referentov za naše revije. Ali je to lenoba prizadetih ? Oboje bi bilo najglobljega obžalovanja vredno. „Gradivo“ zasluži vsekakor, da se zgodovinarji zanj pobrigajo; pri delu ga bodo morali uporabljati vedno iznova in iznova.
V. K.
Politična zgodovina.
Češka politika.
(Č e s k ä politika. Redigoval dr. Zd. V. Tobolka. IV deli. Praga, 1906—1911. Laichteriiv vybor najlepšfcn spisu poučnych, kniha XXVIII.)
Za politično vzgojo in izobrazbo vsake države in naroda je prav pomembno ono literarno podjetje, ki spaja vse vednosti o državi v enoto državoslovnih enciklopedij. Idealna liberalna doba je imela Rotteck - Welckerjev Staatslexikon, iz katerega so tudi slovenski osem-inštiridesetniki, kakor na primer Kranjc, črpali svoje znanje o državi. Tudi katoliška Nemčija je zasnovala svoje politične uspehe na podobni podlagi. Državni leksikon Görresove družbe je pod katoliškim vidikom seznanjal nemške katolike z državnimi vedami. Tako stapljanje vseh onih sil, ki se pečajo, pripadajoč neki izvestni struji, z državnimi vedami, mora na vsak način globoko vplivati na narodovo politično stremljenje.
Čehi so bili prvi slovanski narod, ki so uvideli potrebo, da najodličnejši zastopniki češke znanosti in politike prikažejo češko politično življenje v preteklosti in sedanjosti. Treba je bilo ustvariti velik okvir, ki naj bi obsegal vse češko javno življenje, vse panoge državnega, gospodarskega in družabnega živ-
ljenja. Ta poizkus je radi tega tako zanimiv, ker je predmet proučevanju češki narod in ne češka država, narod in ne država stopa v ospredje. Čutimo, kako postaja narodnost vedno važnejši činitelj, ki je višji in silnejši ko država, dočim je premagana doktrina nemškega in italijanskega naroda-države smatrala oba činitelja za enakopravna in istovetna. Ravno podjetje, kakor je „Češka politika“, ki spaja vse državnoslovne znanosti v svrho proučevanja čeških narodnih razmer, dokazuje, da zmaguje narodna načelo nad starim državnim, ki je poznalo samo države z enotno narodnostjo.
L. 1906. je izšel prvi zvezek „Češke politike“. Črez pet let, to je letos, je pa izšel zadnji zvezek, ki zaključuje ta češki „Staatslexikon“. To nas je tudi napotilo, da izpre-govorimo o tem važnem delu, ki pomenja veliko pridobitev za češki narod. Koncepcija dela in njega vzorna izvršitev je nedvomno pripisati uredniku te češke politične enciklopedije, drju, Zdenku Tobolki, Zdenko Tobolka je eden najuglednejših čeških publicistov. Češka bibliografija ima v njem enega svojih glavnih sotrudnikov. Težko je našteti vse njegove mnogobrojne spise. Izmed najzanimivejših njegovih spisov je na vsak način monografija o slovanskem shodu 1. 48. v
Pragi. Tobolka je stopil tudi na politično areno. Pri zadnjih državnozborskih volitvah ga je mestni volilni okraj „češkega raja“ poslal v državni zbor, kjer si je v kratkem priboril tak vpliv, da je bil izvoljen predsednikom šolskega odseka, „Ceskä politika“, ta češki državni leksikon, je nerazdružljivo spojena z imenom arja. Zdenka Tobolke.
Dvojna je pot, ki jo je mogoče ubrati pri snovanju dela, ki naj obsega vse državne vednosti, tikajoče se kakšnega naroda ali države. Bolj mehanična je oblika slovarja, članki se vrstijo v abecednem redu. Na tem leksikalnem načelu so zasnovana nemška dela te vrste. Tudi nemški „Handwörterbuch der Staatswissenschaften“ ne pozna sistematične razporeditve, temveč abecedno razvrščanje. Drugo pot so ubrali Čehi. „Českž politika“ je sistematično sestavljeno delo. Tu ni tiste mehanične razporeditve velikih razprav, člankov in člančičev, ampak se vrstijo stroke po natančnem celotnem načrtu. Zdi se mi to bolj prikladno in umestno, zakaj samo v obširnejši razpravi je mogoče doseči ono koncentracijo misli in razlaganja, ki je neobhodno potrebna. Češka kritika ni bila edina pri presojevanju celotnega načrta tega dela. Čuli so se glasovi, da „Leskä politika“ niti ne odgovarja strogo znanstvenim zahtevam niti ni dovolj popularna, da je izkušalo uredništvo ubrati neko srednjo pot, k?r ni odobravati. To očitanje ni povsem utemeljeno. Avstrijski Slovani in nič manj Čehi so sredi neke prehodne dobe. Izključeno je, da bi mogli Čehi danes izdati tako strogo strokovnjaško državnoslovno enciklopedijo, kakršen je nemški „Handwörterbuch der Staatswissenschaften“ ali avstrijski „Staatswörterbuch“. Krog odjemateljev je dosti premajhen, in tudi strokovni sotrud-niki bi manjkali. Povrhu bi pa morali biti posamezni članki mnogo bolj suhoparni in nedostajalo bi jim
tistega idejnega ozadja, kakršno ima skoraj vsaka razprava v tej knjigi.
„Južnoslovanska enciklopedija“ bo imela kratke in razbite članke iz področja ustavnega prava in političnega življenja. V tem oziru ne bo zadovoljiv ta prvi poizkus med južnimi Slovani. Treba bo po češkem vzorcu posebne enciklopedije za državoslovje, seveda pa je to samo mogoče v okvirju avstro-ogrsko-hrvatskega državnega življenja, ker more samo državna enota biti okvir takemu delu. Ako bi rišlo kedaj med Slovenci in Hrvato-rbi do tega, bi pač bilo treba v velikih obrisih posnemati češki vzorec, ki ne dopušča, da bi malenkostni detajli zasenčali velike glavne razvojne črte.
Treba je priznati, da je najmanj sistematične enotnosti v I. zvezku. Težava je bila sledeča: Ker Čehi nimajo svojega državnega življenja, je treba v izdatni meri upoštevati celotni avstrijski državni razvoj. Redakcija je torej izkušala podati v I. zvezku nekak obris razvoja Avstrije.
Uvod pod naslovom „Politika kot veda in umetnost“ je napisal Masaryk. Vsaka vrsta izdaja velikega političnega stilista. To je slog, ki mora biti strah in groza vsem filološkim šolmaštrom, katerim pač ne more ugajati ta jekleni, neformalni jezik, ki mu je vsebina vse, oblika nič. Ne pozabimo pa, da se izpremeni Masarykovo zlato v rokah njegovih stilističnih posnemovateljev v kamen. Treba je sicer lojalno priznati, da se ni mogoče strinjati z vsemi Masarykovimi izvajanji glede bistva politike. Vendar je občudovanja vredna tista znanstvena vehemenca, s katero se zavzema za svoje nazore. Masarykova izvajanja so lep, zanosnih misli poln uvod v češko politiko, da si pač ni mogoče misliti primernejšega. Masarykove besede so veličastna uvertura.
O teritorialnem razvoju avstro-ogrske monarhije razpravlja Hybl. „Avstrijska zunanja politika v 19. stoletju“ je iz peresa Karla Kramära. Tretje poglavje razpravlja o „Avstro-Ogrski v narodnostnem oziru“. Najbolj važen je tretji del te razprave, ki se glasi: „Narodnostno in jezikovno' vprašanje v Avstro-Ogrski“, in sicer je pisal sedanji državni poslanec dr. Koerner o „narodnostnem in jezikovnem vprašanju v Cislajtaniji“, profesor Kadlec pa o narodnostnem vprašanju na Ogrskem. Koernerjeva razprava je ena izmed najboljših v celi knjigi. Avtor je priznan češki pravnik, ki se je vglobil v avstrijski jezikovni problem z vso bistrostjo, ki mu je lastna. Slovenske jezikovne razmere so zelo obširno obdelane, in je Koernerjev spis za Slovence tudi jako poraben. Četrto poglavje se glasi: „Avstro-Ogrska v cerkveno-verskem oziru“. Zgodovinsko in statistično stran obdelujeta Novotny in Zivansky. Razmerje med cerkvijo in državo ter avstrijsko konfesionalno zakonodajo pa podaja znani profesor cerkvenega prava Kaniil Henner, ki je sodeloval s cerkveno-pravnimi razpravami tudi pri Ulbrich-Misch-lerjevem avstrijskem „Staatswörter-buchu“. V poljudni besedi razlaga Henner razmerje med avstrijskimi konfesijami in njih pravni položaj. Njegov pregledni spis, ki se peča v prvi vrsti s pravniškimi problemi naših cerkvenih razmer, je prav koncizen in jedrnat.
Grajati je, da se nahaja v prvem zvezku razprava o vnanji politiki Avstro-Ogrske. Ta razprava spada povsem drugam in nikakor ne med tisto snov, ki polni prvi zvezek. Umestneje bi bilo. da se vrsti članek o vnanji politiki za sestavkom o avstrijski politični zgodovini.
Drugi del obsega dva zvezka. Prvi se peča z ustavo, drugi z upravo. V prvem je Vavfinek na-napisal „Ustavno zgodovino Avstrije
od 1. 48.“ in pa „Ustavo v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel“. Obe razpravi sta neenotni, raztrgani in sta bili predmet jako neugodne strokovne kritike. Bivši minister Fiedler, ki je že prej napisal obširno in temeljito delo o gospodarskih problemih avstro-ogrske nagodbe, podaja v svojem članku o „avstro-ogrskem dualizmu“ kabineten vzorec kratke in poučne razlage dejstev. Kadlec je v svoji razpravi o „Hrvatski in ogrski ustavi“ jasen in lehko razumljiv kakor vedno. Socialist Winter piše obširno o volilnih redih od 1. 48. naprej.
Uprava je mnogo bolj na kratko obdelana ko ustava. Temeljne pojme uprave, zgodovino češke uprave in organizem avstrijske razlaga Krejčl. Ta oddelek je pač nekoliko fragmentaričen. V enciklopedičnem delu, kakršno je „Ceskä politika“, bi pač moralo biti upravnim pojmom posvečeno več mesta.
Mojstrsko razpravlja sedanji poljedelski minister Brat' o samoupravi. Težko je karakterizirati pričujočo razpravo, čisto bräfovsks je pač, lastne so ji vse vrline, ki di-čijo tega imenitnega narodno-go-spodarskega strokovnjaka. Fiedler se peča s češkimi okrožji, ono upravno institucijo, ki je velikim deželam, kakršna je Češka, neob-hodno potrebna in ki pomenja prvo stopnjo v reformi avstrijske notranje uprave.
V	tretjem delu razpravjata Kramar in Tobolka o „Zgodovini češke politike v novi dobi“, in sicer od 1. 1848. do najnovejšega časa, do barona Becka. Kramäfeva izvajanja so temperamentna in živahna. Vsaka vrsta takorekoč priča o notranjem nemiru in strastnem ognju tega moža, ki je bolj ko vsak drugi češki politik pravi zastopnik svoje rase. Ta zvezek, ki obsega edinole češko politično in parlamentarno zgodovino, ima skoraj osemsto strani. Zdi se, da spada to zgodovinsko gradivo pred ustavni
del, v katerem se nahaja sistematična razlaga avstrijske državne in deželne ustave. Politična zgodovina, notranja in vnanja je vedno nekak uvod v ustavno življenje in ustav-no-pravne tvorbe. Znanje politične zgodovine je predpogoj razumevanju ustavnega prava. Radi tega bi moral tretji del biti pravzaprav drugi, drugi pa tretji. Slike imenitnih parlamentarcev ne spadajo v tak spis, zakaj to mu daja preveč značaj nekake svetovne zgodovine, resnega bravca motijo, drugim pa knjiga itak ni namenjena.
Zadnji del je povsem gospodarskega značaja. Uvodno poglavje je občno, snov mu je vzeta iz občnega državnega nauka. Fiedler piše o „Moderni državi in njenih smotrih“. Njegov uvod se odlikuje po svoji razumljivosti in jedrnato izraženih mislih. Fiedler imenuje državo družabni organ, mnenje, ki ima mnogo nasprotnikov (str. 1). Dvomljivo je, ali je res atenska, rimska država nekaj temeljno drugega od novodobne. Država je ostala v svojem temeljnem ustrojstvu vedno ista. Glavne funkcije državnega ustrojstva, ki mu je bilo središče agora ali forum, niso bile druge ko one moderne francoske ali angleške države. Ni prav umljivo, da bi bila podobna kolektivistična država socializma patrimoni-alnim državam preteklosti. (Str. 6.) Ni lehka naloga pisati o državnih smotrih, zakaj tako proučevanje sc običajno pogreza v najnavadnejše občnosti. To naštevanje raznih državnih nalog in funkcij nas ne približa niti za ped jasnejšemu spoznavanju državnega bistva. Uvod k temu delu bi se naj pečal samo z gospodarskimi smotri države, ne pa tudi s političnimi. Znano je, da so narodni gospodarji mnogo skrb-neje negovali nauk o državnih smotrih, ko pa oni, ki se pečajo z državnim naukom. Na polju narodnega gospodarstva ima pač disciplina o državnih smotrih svojo pravico do obstanka.
Ena najboljših razprav dela je pač profesorja Gruberja „Obrtna politika“. Izvajanja avtorjeva so vrlo poučna in prav lehko umljiva, dasi je metoda strogo narodnogospodarska. Jako obširno obravnava Gruber o zgodovinskem razvoju avstrijske obrti. To je pravzaprav naris avstrijske gospodarske zgodovine; posebno zgodovinski del tega spisa je poln bogatega in izredno zanimivega gradiva. Prav temeljit je komentar, ki ga daje Gruber o moderni avstrijski obrtni zakonodaji. Obrtna vprašanja so pač najvažnejša za srednji stan. Smotrena politika v prospeh srednjega stanu se mora temeljito ba-viti z vprašanji obrtne zakonodaje. Cim bolj postajajo Slovenci mestni živelj, tem bolj se bo morala tudi naša gospodarska literatura baviti z obrtništvom. Vprašanje, ali je srednjemu stanu usojena bodočnost, je pac najožje spojeno z vprašanji
o	možnih reformah obrtnega stanu.
Tretji oddelek zadnjega dela obsega „Socialno politiko“. Socialno vprašanje je obdelal realist Foustka. Njegov spis obsega štiristo strani, je torej gotovo eden najobsežnejših te vrste v češki državnoslovni književnosti. Dočim se Gruber omejuje na gospodarsko stran problemov, ki mu jih je treba razsvetljevati, išče Foustka široke, občečloveške horizonte. To je sicer jako hvalevredno ravnanje, pa ta pretirana humanitarnost zavaja mnogokrat k nesprejemljivim zaključkom, ki niso izraz realnega socialnega življenja. Foustka priznava povsem odkrito, da je podlaga socializmu prirodno pravo. Historični in filozofski zmisel socializma mu je, uveljaviti luima-niteto v širokih vrstah delavskega ljudstva. Ves kompleks socialnih problemov presoja s svojega rea-listično-humanitarnega vidika, ki je prav malo realen. Do samostojne kritike socializma s stališča državnega nauka in politike se ne vzpne. Tesno se drži Masarykovih izvajanj
v „Socialnem vprašanju“. Razprava je prav lepo in gladko pisana in bo gotovo všeč tudi širšim krogom. Slika, ki jo podaja o socializmu, ni enostranska. Foustka razlaga razmerje socializma k modernemu svetovnemu nazoru, k razrednemu boju, narodnosti, verstvu in kulturi. Foustkov spis je gotovo lep prispevek k sodobnemu proučevanju socializma med Čehi.
O	avstrijskem delavskem zako-nodajstvu razpravlja poslanec dr. Winter. Posebnost te razprave je, da Winter uporablja zlasti prav dragoceno parlamentarično gradivo, poročila o zasedanjih zbornice in odsekov, besedilo posameznih predlogov, zakonskih načrtov in zapiske, razlagajoče zakonodajne motive. Winter si mnogokrat dovoljuje prav ostre opazke o načinu, kako se pri nas rešujejo eksistenčna vprašanja delavstva. Tu pa tam se pri Win-terjevih izvajanjih kaže nekoliko preveč prononsirano razredno stališče.
Prav hvalevredno je, da je na koncu vsake razprave navedena popolna literatura o dotičnem predmetu. Prav radi tega je „Češka politika“ izborno delo, ker je na ta način vsakemu inteligentu omogočeno, nadaljevati samostojni študij onih vprašanj, ki ga zanimajo.
Uredniku „Českč politike“ je zares čestitati, da se mu je posrečilo osredotočiti v tem delu vse to, kar mora vsakega izobraženega Čeha zanimati in je potrebno vsakemu Čehu, pečajočemu se z javnim življenjem. Prikazane so v tem delu državnoslovne discipline, ki so najvažnejše za spoznavanje države in družbe. Pa državoslovne znanosti so v tem delu nekako nacionalizirane, to se pravi, da je uredništvo jemalo poseben ozir na v§a ona socialna dejstva, ki se tičejo Čehov. „Českž politika“ seveda ne more biti povsem popolno delo. Pa treba je pomisliti, da na nobenem polju ni težavneje podajati gradivo v
primerni obliki ko na polju državnih znanosti. Dasi zavzemata država in gospodarstvo v človeškem življenju gotovo najvažnejše stališče, vendar je ostala ta snov do danes še precej neobdelana. Dočim so danes prirodne vede že vsakomur pristopne, je ostala državna veda na svojem piedestalu, precej nerazvita in neoglajena. Dasi je znanost o državi stara kakor naša kultura, vendar se niso ž njo pečali v tej meri kakor z drugimi strokami. Odtod izvirajo vse težave pri delu, kakršno je „Češka politika“. Na vsak način pa je to delo izredno zanimiv poizkus, kako združiti vse stroke države in gospodarstva pod eno streho. V tem delu je vse, kar mora Čeh vedeti o svojem narodu. Najboljši sinovi naroda, češka inte-liktualna elita, možje teorije in prakse so sodelovali pri tem delu, ki je eden najimenitnejših dokumentov češke kulture v sedanjosti.
Bogumil Vošnjak.
Dr. Robert Michels: Russland als Vormacht des Slawentums und das moderne Italien. Sonderdruck der „Zeitschrift für Politik“, 1911. IV. Band, H. 4.
Izhajajoč iz presojevanja političnega pomena carjevega obiska 1. 1909. v Rimu in ocenjanja razmerja med Italijo in njenimi severnimi ter vzhodnimi sosedi, se bavi dr, Michelsova študija večinoma z laško iredento in južnimi Slovani. Kakor drugi Michelsovi spisi se odlikuje tudi ta z onim napol časnikarskim diletantizmom, ki pa ne izključuje dalekosežnega kulturno-ekonomičnega pogleda in politične dalekovidnosti. Sicer pa priznava avtor sam, da so njegove simpatije na strani iredente in izda s tem vir mnogih napačnih stvarnih posameznosti, ki se nahajajo v spisu.
Avtor vidi namen zbližanja Italije z Rusijo v nevarnosti, preteči od avstrijske strani apeninskemu poluotoku, in se vprašuje, obstojajo
li trajni politični in ekonomični interesi, ki bi bili tej novi ententi solidna podstava, pri čemer prihaja do zaključka, da tozadevno ni nobene logično podprte nade za bodočnost. Ko je avtor konstatiral nemožnost aneksije južne Tirolske in Trsta ter podčrtal neobhodno potrebnost Trsta za nemštvo, omenil vzajemne zveze Nemčije z Rusijo (complicity dans 1’ affaire de la Bologne) in po bogve kakšnih virih naslikal panslavistično pošast, najde v iredenti oni činitelj, ki se načelno protivi italijansko-ruski ententi, ker kolidira iredentistična agresivnost iz zgodovinsko-zemljepisnih vzrokov s slovanstvom. Dr. Michels se poslužuje za svoja izvajanja še stare narodnostne statistike, čeprav priznava sam, da je avstrijska statistika v tem oziru skrajno pogrešna in pomanjkljiva, in to posebno radi nadomestitve materinega jezika z občevalnim, tako da prebiva po nje-ovih podatkih v Trstu samo 23.420 lovencev nasproti 116.520 Italijanom. Vkljub temu pa smatra položaj za skrajno obupen, deloma ker so južni Slovani v svoji mladi kulturi že tako napredovali, da mora narodno-odtujevalni proces prej ali slej ponehati, deloma po krivdi Italijanov samih, ki se nočejo učiti tujih jezikov in tvorijo radi tega v borbi za narodni obstanek nespo-sobnejši del, deloma pa tudi, ker so se južni Slovani ekonomično tako
ojačili, da se znatno krči italijanska posest na ozemlju. Slovensko prodiranje v Trst je ..logična posledica kapitalističnega razvoja“, in Italijanom bi bilo že zdavnaj odzvonilo, ako bi ne bili našli v židovstvu najboljše podpore, ki se drži iz nasprotovanja do avstrijskih fev-dalno-klerikalnih struj italiiansko-radikalnega liberalizma. Dr. Michels pritrjuje — vkljub temu, da je mogel rabiti samo italijanske vire ire-dentovskih in laško-imperialističnih avtorjev, kakor so E. Corradini, Sighele, Agnoletti, Vivante i. t. d. — slovensko-hrvaški pritožbi, da je razdelitev istrskih deželnozborskih mandatov skrajno krivična in v jedru protidemokratična; tudi prizna, da je Dalmacija za Italijane na vekomaj izgubljena. Slovani, ki so, „kakor vsa mlada plemena, gibčni in okretni, pridni in marljivi“, so s kreditnimi zavodi, konsumnimi društvi in kupčijskimi podjetji pritegnili vse interesne kroge nase, na Goriškem so stvari tako komplicirane, da bi laška aneksija Italiji vsled slovenske iredente več škodovala ko koristila. Zaključek ne more biti drugačen ko ta, tla je avstrijsko italijanstvo neodrešljivo in nevzdržljivo, rusko-Italijanska en-tenta pa vsled avstrijske in laške balkanske politike, ki si bistveno nasprotujeta, trajno nemogoča.
A.	O.
Dokumenti.
Iz dnevnika italijanskega državnika Crispija. Crispi se je pogajal 2. oktobra I. 1887. na gradu v Friedrichsruh z Bismarckom o načinu, kako bi se naj utrdila trajnost trozveze. Crispi je pisal 2. oktobra 1887 v svoj dnevnik o svojem pogovoru z Bismarckom : „Avstrija, sem dostavil, je to, kar je: mnogojezični imperij,
ki ga sestavljajo razne narodnosti Spoštujem jo, ker imam spoštovanje pred pogodbami in ga moram imeti. Obstanek Avstrije je potreben za ravnovesje v Evropi. To pripozna-vam, in Italija ostane zvesta sosednji državi, ki je ž njo zvezana.
Želim to izraziti, ker sem bil sovražnik Avstrije in sem konspiri-ral proti nji, dokler je vladala itali-
janske dežele. Odkritosrčen sem v svojih izjavah in radi tega Vas (Bismarcka) moram prositi, intervenirati pri dunajskem kabinetu v vprašanju, katerega rešitev nas vse zanima, Avstrijo kakor nas.
V	avstrijski državi živi m n o-oštevilno italijansko pre-
i	v a v s t v o. Koristno je avstrijski vladi, da ostane to ljudstvo v ugodnem razpoloženju.
Ne zahtevam nikakih privilegijev za Italijane. Zahtevam, da se z njimi ravna kakor z drugimi narodnostmi cesarstva. To je koristno avstrijski vladi, ker jemlje pritožbam vsako podlago in ker ona pridobi s tem naše prijateljstvo.
Vaša Svetlost pač ne more oceniti škode, ki izvira iz tega, da se v avstrijskih provincah slabo ravna z Italijani. Vsakokrat, kadar se po Italiji širijo vesti o tlačenju Italijanov, živečih v Avstriji, se vzbudi v Italiji narodno čuvstvo, in politične stranke izkoriščajo ta položaj in motijo javni red.
Nadalje pač mora Avstrija le živeti in silna biti, ako respektira razne narodnosti.
Knez se mi je zahvalil za to izjavo in obljubil, da sporoči Kal-nokyju kako besedo o tem.“
Spomini socialistinje. (Lily Braun, Memoiren einer Sozialistin, I. Lehrjahr, II. Kampfjahre, ä str. 657, založba Albert Langen, München.)
Velikopotezna knjiga, ki načenja vse moderne probleme. Junak in avtor je žena, ki je izšla iz stare fevdalne rodbine in se potem v
Pregled
Revue des sciences politique.
Oktober — december 1911.
Aleksander de Laver-gne referira o Starostnih pen-zijah v Angliji, Dasi je An-
boju z vsemi predsodki razvijala, kakor so jo gnali dvomi, prepričanje in volja. Bil je to boj z družino, z verstvom, družbo, javnim mnenjem, političen boj, pisateljevanje, agitacija, kongresi. Poleg tega javnega živi pisateljica ž njim združeno privatno življenje, kjer je hči, ljubeča žena in mati. Značaj sili k spoštovanju. Dejanje, ki nosi na sebi vse znake resničnosti, se vrši v polupretekli dobi nemške moderne in nienega razmaha. Pred nami ožive Viljem II, Bülow, Beth-mann, Bebel, Sombart, Adler, Le-
J;ien, Klara Zetkin, Burns, Shaw, aurčs, Bernstein (nekateri z izmišljenimi imeni), in pred nami se vzbudi vse, kar nas veže na severo-zapadno kulturo, nezadovoljnost s samim seboj, z duševno onemoglostjo inteligence, s socialno bedo mas ...
Spis je toliko feminističen, kolikor socialističen ; a je mnogo več, je kulturno-zgodovinska slika stremljenj in problemov, ki napolnjujejo našo dobo in njene interesne sku-
Bine, — je dokument časa in ljudi, lasi je marsikateri problem čuvstve-no, torej površno obdelan, presega spis glasovita Rousseau-jeva „Priznanja“ v toliko, kolikor presega naša doba ono racionalistično revolucijsko dobo. Taki „Spomini“ so redki, kakor so redki ljudje, ki si morejo na vprašanje: „Und der steile Weg, den ich gehen will, wohin führt er mich?“ morejo odgovoriti: „ . . . sah ich forschend zurück. Und ich erkannte, dass ich nicht irre gegangen war.“
revij.
glija jako bogata, je v nji vendar silno razširjen pavperizem. Angleži niso varčni kakor Francozi. Anglež ne pozna v tej meri tipa majhnega rentierja kakor Francoz. Radi tega je v Angliji jako razvit sistem pod-
piranja ubožnih ljudi. Cela vrsta državnih institucij se bori z uboštvom. Stanovske penzije so najnovejši uspeh liberalne angleške zakonodaje. Starostne penzije se morajo strogo razlikovati od starostnega zavarovanja. Kdor je deležen teh penzij, ni vplačeval prej nikakih zavarovalnih vplačil. Že 1. 1898. je vpeljala Nova Zelandija take penzije po zakonu, določajočem, da dobi vsaka oseba, ki je starejša ko 65 let, nima premoženja in je moralnega vedenja, 7 šilingov na teden. Deset let pozneje je sledila Zelandiji Anglija. Zakon je z dne 1. avgusta 1908. Starostno penzijo uživa vsaka oseba, ki je sedemdeset let stara, dvajset let angleški državljan in živi vso dobo v Angliji ter nima dohodkov, ki presegajo 31 liv. 10 sh. Osebe, ki imajo manj dohodkov ko 21 liv., dobivajo na teden po 5 sh. in ta svota se zmanjša do 1 sh. za osebe, ki imajo najvišje dohodke 31 liv. 10 sh. Izplačevanje penzij se vrši potom poštnih uradov. V5% vsega prebi-vavstva združenega kraljestva je uživalo te starostne penzije. L. 1900. je uživalo to penzijo 596.038 oseb. 91 % vseh oseb dobiva po 5 sh., manj ko 1 * pa 1 sh. na teden. Te starostne penzije stanejo Anglijo na leto 317,500.000 fr., kar odgovarja kapitalu desetih milijard, ako se računajo obresti po 3%. Lord Lans-downe je rekel v zbornici lordov, da stanejo te penzije Anglijo toliko ko kakšna velika vojska. Ali ni pač starostno zavarovanje mnogo zdra-vejša socialna misel ? Gotovo zahteva humaniteta, da tisti, ki nimajo dohodkov in so dosegli visoko starost, ne hodijo beračit. Pa vendar mora socialna politika najprej skrbeti za zdravo mladino, potem šele za starost. Taka starostna penzija ima še vedno značaj nekake miloščine, ker ne odgovarja nikakim konkretnim službam. Povsem drugo je načelo, ako se posameznik zavaruje, bodisi da plača sam prispevke
bodisi delodajavec, v čigar podjetju je dotični zaposlen. Angleško starostno zavarovanje je po svoji glavni misli nekako sorodno splošnemu značaju angleškega oskrbovanja ubogih. To oskrbovanje, ki sega daleč v preteklost, je plod angleških razmer in v svoji razsežnosti in decentralizirani organizaciji ena naj-čestitljivejših institucij angleške socialne politike. To oskrbovanje je imelo, preden se je angleška ustava demokratizirala, svoje temne strani, posebno začetkom xIX. veka. Brezvestnost in napake tedanje oskrbe ubogih je hudo bičal Dickens, ta veliki opazovatelj socialnega življenja, posebno v svojem znanem Oliverju Twistu, ki je pravkar izšel tudi v slovenščini v Župančičevem prevodu.
Pierre Leroy Beaulieu poroča o delovanju pokojnega Emila Levasseurja, ki je bil eden naj-starejšili francoskih narodnih gospodarjev. Dolgih šestdeset let je bil učitelj vseučiliščne mladine. Bil je od časa ustanovitve pariške „Svobodne šole političnih ved“ do svoje smrti njen učitelj. Ni spadal med one. ki se preživijo in so kot starci senca tega, kar so bili kot mladi možje. Edenintrideset let star je začel s svojo „Zgodovino delavskih razredov v Franciji, od zavojevanja JuHja Cezarja do revolucije (I. 1859.)“ To je prvi del „Zgodovine delavskih razredov in industrije“. L. 1867. je izdal „Zgodovino delavskih razredov v Franciji, začenši od 1789“. Pred štirimi leti je pa dovršil to svoje ogromno delo z zadnjim zvezkom : „Delavska in indu-strijalna vprašanja ob času tretje republike“. Ta delavska zgodovina, kakršne pač nima drugi narod, je sicer njegovo življenjsko delo, a povrhu je napisal še celo vrsto drugih spisov, kakor na primer „Francosko prebivavstvo“, „Ameriški delavec“, „Poljedelstvo v Zedinjenih državah“. Pred smrtjo je še dovršil svoje zadnje delo „Žgo-
dovina zunanje trgovine Francije“. Na šoli v rue de Saint-Guillaume je čital trgovinsko geografijo in statistiko.
I. Ludreit de Lticharriere piše o „Trojni evropski intervenciji v Maroku 1. 1911“. Ma-ročanska afera pač dokazuje, da je do danes ostala diplomacija prav tajinstvena obrt, ki jo more zasledovati po vseh ovinkih samo majhen krog izvoljencev, o njenih činih pa zve javno mnenje šele, ko je konflikt že odstranjen. Še danes, kakor v dobi Ludovika XIV. ali Marije Terezije, so diplomatje podobni alkimistom, tako skrivajo svoje delo pred radovednimi pogledi javnosti. Evropa je hodila mimo prepadov, skoraj bi bilo prišlo do strašne katastrofe v vnanji politiki, ki bi bila vničila nešteto eksistenc in privedla v nekaterih državah k političnemu in gospodarskemu polomu, in javno mnenje zve o vsem tem šele nekoliko mesecev pozneje. Ali pa se bo diplomacija kedaj korenito izpremenila ? Ali je mogoče, da bodo kedaj njeni čini javni, da bo demokratizirana kakor vse druge panoge državnega mnenja, da bo pod najstrožjo kontrolo javnosti? To je ena izmed Masaryko-vih najpriljubljenejših idej. Težko je to dosegljivo, diplomacija bo morala vedno biti zavita v nekak plašč tajinstvenosti. Demokracije ne postopajo drugače ko starikave monarhije. Ali nekaj je mogoče doseči. Institucijo je mogoče reformirati na ta način, da se jo prenovi z novimi, modernimi ljudmi, ki si bodo v svesti svoje ogromne odgovornosti napram lastni državi. Morebiti bi bilo mogoče ustvariti ustavnim potom nekako javnopravno diplomatsko odgovornost vseh onih oseb, ki so predstojniki diplomatskih zastopstev, po vzorcu ministrske odgovornosti, zakaj ni dovolj, ako je odgovoren samo minister vnanjih zadev. Po činu bi naj bili odgovorni za vsak korak, pa
čin sam ne more biti javen. To so misli, ki se nehote porajajo. Pa prepustimo rajši besedo člankarju.
Pisec razlikuje tri intervencije v Maroku. Francoska se je tikala izključno le Maroka in je bila povsem stvarnega značaja. Španija je začela to akcijo iz razlogov notranje politike, k čemur jo je zavedel tradicionalizem njenih zgodovinskih državnih aspiracij. Nemčija je pa izkoriščala to priložnost pod pretvezo, da mora ščititi nekatere smele spekulacije svojih podanikov.
Potrebno je bilo, da je Francija intervenirala in poslala svoje vojaštvo pred Fez, zakaj le na ta način je bilo mogoče vzdržati mir v maročanskem glavnem mestu. Bila je sultanova zelja, da ga naj ščiti francosko vojaštvo.
Španci so imeli povsem druge aspiracije. Odkar so izgubili svoje zadnje prekomorske kolonije, se je vgnezdilo v srcih slavohlepnih španskih politikov poželjenje, si prisvojiti kak kos zemlje v Afriki. Brzo so si skovali nekako „zgodovinsko“ pravo do Afrike. Zgodovinarji raznih držav producirajo tako robo kar na debelo, ako mislijo, da s tem laskajo vladajočim. A Španci so ostali stari Don Kišoti. Časi so minili, ko se je koloniziralo s križem v roki, ko je moral biti križ pretveza za najhujšo eksploatacijo, za največje zločine. Kakor pravi neki španski publicist, bi naj bili morali Španci v Maroku najprej zatreti mohamedansko vero in potem šele pacificirati.
Nemčija kolonizira seveda bolj spretno. Pa v vnanji politiki se je navzela prav slabih navad. Izkuša imponirati s tem, da preseneča. Poslala je svojo bojno ladjo „Panther“ pred Agadir. Nemški gospodarski interesi v Maroku so oni finančne skupine Mannesmann — kako brutalno prusko ime! Agenti te skupine so obenem pionirji nemških diplomatičnih akcij. Razvil
se je neki tip plavolasih nemških konkvistadorjev, ki v gonji za ma-monom tirajo Nemčijo v vratolomna podjetja. Trgovina nemških tvrdek je povsem neznatna; ščititi to trgovino je bila pretveza, pod katero bi se naj Nemčija vdoma-čila v Maroku.
Španija kakor Nemčija sta imeli svoje namene. Ni šlo za to, da bi v Maroku zopet nastal red. Edinole Francija je nastopala v zmislu po-godeb in le ona je skrbela, da bi v Maroku zopet zavladal red.
L. de Saint -Victor de Saint-Blancard razpravlja o „Nastanku francosko-nemškega sporazuma". 9. februarja 1909 je izjavila Nemčija, da „zasleduje v Maroku edinole gospodarske interese“, in je pripoznala, „da so posebni politični interesi Francije ozko zvezani s konsolidacijo notranjega redu in miru, in da obljubuje, da se ne bo protivila tem interesom“. Geslo je bilo torej: Nemcem gospodarsko sfero, Francozom politično. Kako svrho je imela manifestacija pred Agadirom ? Francozom se naj da prilika, potegniti se nazaj, obenem bi se pa Nemčija pogajala, držeč roko na sablji, kakor je to že njena navada. Pisec misli, da bi bili mogli francoski diplomati izkoriščati aga-dirsko izzivanje v svojo korist.
21. julija je Lloyd George, angleški tajnik financ, ostro poudarjal stališče Anglije v tem mednarodnem prepiru. Njegov govor je silno razburil Nemce. Pet dni traja ona mrzlična napetost, in 26. julija javljajo angleški oficiozi, da se je nadejati mirne razrešitve konflikta. Začela so se pogajanja med Anglijo in Nemčijo, ki so trajala celo poletje. Borze in finančni krogi so bili tisti činitelji, ki so rešili situacijo, zahtevajoč, da pride do sporazuma med obema državama. 23. septembra je prišlo do sporazuma. Francoski predlog je bil, da naj ima Francija pravico, storiti vse potrebne korake, da se v Maroku ustvari in ohrani mir in da naj nadzoruje notranjo in vnanjo suverenost maroškega sultana in vodi upravno in finančno reformo dežele. Francija je pripoznala načelo „odprtih vrat“, to je svobodne trgovinske konkurence. Uredba marocanske zadeve je provizorična. Francozom je dan v Maroku politični vpliv, oni so tam upravitelji in žandarmi, ali pod nadzorstvom enajstih tujih držav. Kar se pa tiče gospodarskih stvari, imajo vse države enake pravice, so enakopravne. Maroško vprašanje ostaja vkljub vsemu temu nerešeno.
B.	V.
Kultura,
Urejuje dr. Ivaii Prijatelj.
Slovensko slovstvo.
Družba sv. Mohorja šteje letos 84.855 udov, torej skoro cel tisoč (934) manj ko lansko leto. Po svojem starem običaju je razdelila med svoje člane letos po Šest knjig; kdor pa je doplačal 60 v ali mu ni za „Zgodbe sv. pisma", ki izhajajo sedaj že 17. leto, ta je lehko dobil kot izredno knjigo še Cankarja „Troje povesti“. Najmanjša (vsled svojega namena) in najneznatnejša knjiga je letošnji molitvenik). Naivecja in najpomembnejša publikacija pa koledar, ki je vsled okrajšanega imenika pridobil mnogo prostora za važnejše stvari in ki šteje z inserati vred 208 strani velike oblike. Sicer mu je ostala zunanja oblika in uredba stara. Vendar bo tudi tukaj treba marsikaj izboljšati in izpreme-niti. Slovanska imena mesecev, ki so (žalibog!) za nas zelo potrebna in marsikomu dobrodošla, bo treba revidirati in popraviti. Ta značilni dokument slovanske razcepljenosti in razkosanosti (ki veže samo Slovence in — Ruse) sicer marsikomu med stotisoči, ki jim pride pred oči, hudo imponira, če pa si ga bo pazno ogledal kak Rus ali Poljak, se bo lehko hudomušno nasmehnil našemu poznanju naših večjih „bratcev“.
V	„literarnem“ delu koledarja je uredništvo postavilo na prvo mesto „pravljico“ Ivana Cesnika, na vso moč genljivo storijo o Boštjanu in Lenčiki, tako milo, ta-
*) Molitvenik za Šolsko mladino. Sestavil msgr. V. Podgorc. 8.° 128 str.
ko sladkno, da se človeku kar srce topi in da se čudi, kako lehko oddaja take sladkosti pisatelj s tako malo sladkim imenom. Pošteni in korenjaški Boštjan (kaj vse pričakuje človek ob tem solidnem slovenskem imenu s tistim nekoliko bahaškim in postavnim povdarkom na zadnjem zlogu!) je pravi sentimentalni petošolec, ki že mutira in je pogledal nekoliko v literaturo, Lencika pa govori kakor kaka insti-tutka, ki že sme k plesnim vajam in ki so ji Meško in drugi naši literarni „Zalazniki“ pokvarili stil in naravno čuvstvovanje s svojim neizmernim, neizrečnim, preskrivnostnim „hrepenenjem“. —■ Ne verujete? No, pa za poizkus par kosov te sladke torte.
Ko okrega oče Lenčiko, zakaj gleda za beraškim Boštjanom (sam je namreč bogat kmet — pa to ste tako že ugenili), je seveda hudo žalostna. „V trenotku je izginilo veselje, v očesu so se pokazale solze. Padale so na mlado zelenje in sveže rože ter blestele med rosnimi kapljicami. Zaslutila je, da pridejo težki dnevi in noči brez spanja. Nič več je niso veselile ponosne planine s sočnatimi travami (kajpak, za sočnate trave se na kmetih zanimajo Cade in Dime!), nič več hribčki z belimi cerkvicami, nič več gozdovi (gozdiči ? — gozdeki bi bilo bolj sladko!) z lestečimi vitkimi jelkami in vitežkimi javori; nič je ni več veselilo božje solnce, ki se je dvignilo izza gora, tam daleč ter obsijalo dolinice in vasice, kot
bi jih pobožala Stvarnikova roka"). Žalost ji je legla v srce, žalost brezkončna in bridka.“ Boštjan pa ni tak, o ne! On gre na planine in tam se kakor kak kultiviran turist na vrhu Triglava čuti „svobodnega, brez skrbi, vzvišenega nad vsakdanjimi malenkostmi dolinskega življenja .. . Lahko je bilo pastirju pri duši (namreč Boštjanu!), sleherno žilico njegovega mladega telesa je prevevala zadovoljnost in veselje nad življenjem. „Tako lepo je na svetu! Mlad sem in zdrav; vsi me imajo radi, najbolj pa Lenčika. moje zlato dekle. Lenčika, ti ne veš kako rad te imam, kako te ljubim. Ozrla si se name, na bajtarskega sina, ti, hči prvega kmeta v vasi. Bogve, kaj poreče, ko izve, da se imava rada. Hčerko ljubi, njene nesreče ne bi hotel; toda bogatini so vsi enaki. Bogatina hočejo za zeta, ne pa berača. Pa vendar imam upanje, da jo dobim. Dekle me ljubi, in oče Urban se nazadnje morda uda ,.— Kajpak, v Mohorjevem koledarju se tak oče vedno uda, to vemo že davno vsi, to ve tudi Boštjan in zato po tem tragičnem monologu mirno — zaspi. Ža konec najboljše, Česnikov opis vasovanja:
„Dober večer, Lenčika!“ je šepnil Boštjan in segel dekletu v roko.
„Bog daj dober večer, Boštjan! Da si le prišel! Dragee, niti ne veš. s kakšnim hrepenenjem sem te pričakovala !“
—	In tako naprej! Berite sami, saj je ta „Zlata krona“ mestoma najlepša satira na solzave in osladne ovesti svoje baže. Tu in tam se lovek, ki ima še količkaj zdravega zmisla in okusa, lehko ob nji prav pošteno nagrohota. Posebno takrat,
*) To je za odbor! Mohorjeva družba je namreč bratovščina in zato sledi par vrst niže še cel kos „življenja svetnikov v podobi in besedi1-, ki je pri nas vsakemu pastirju znan.
ko dobi Boštjan na vasovanju od očeta Vrbana bridko realne batine. Cela štorija je namreč napol realna, napol fantastična. V nji nastopajo vile, škrat, zakleta kraljičina, skrivnostni „čarovnik“ Ambrož, in s to nadnaravno pomočjo se Cesniku končno za silo posreči, da povest vsaj na zunaj zaokroži in sklene. Nekoliko boljši je „Grogov Groga. Obraz s slovenskih hribov“, brez navedenega pisatelja. Nerodnosti, s katero je Cesnik presadil petošolsko sentimentalnost v kmečke razmere, pri tem pisatelju, ki ima mnogo več daru za bistro opazovanje realnih razmer in nastopa mnogo bolj resno in možato, sicer ni, zato pa dovolj drugih grehov, ki so že skoro tipični za Mohorjeve pripovednike. Neizmerno razvlečena snov in opisovanje najpodrobnejših podrobnosti (zdi se, da zavaja Mohorjeve pisce v to napako velikanski format, ki kar žre rokopis), pomanjkanje enotne misli in tista nezdrava in kvarna fikcija, ki jo izkušajo Mohorjeve publikacije na vso moč vzdržati: svet bi naj bil tak in tak, zato Bog varuj, da napišeš kaj o njem, kakršen je v resnici. Mohorjev odbor in ž njim vred večina mohorskih piscev si krčevito zatiska oči in maši ušesa, da nič ne vidi in nič ne sliši, da ji ni treba obračunati ne s tem ne z onim neumljivim glasom. Tem ljudem je glavno ravnalo trdno prepričanje, da je naš narod otrok, iehkoveren, pobožen, neroden, boječ, takega ga hočejo ohraniti in s tega stališča je uravnana družbina metoda. Takemu otroku se lehko pove, kar se hoče (saj je tako preprost), treba ga vzgojiti v strahu pred šibo in v upanju na plačilo na — onem svetu. In če se mu hudo godi, naj samo zaupa v božjo pomoč in čaka
—	čudežev. Ta neporabna in zaslepljena doktrina zveni posebno iz Meškove knjige“). Naj bi se
*) ICsaver M e š k o : Mladim sroem. Prvi zvezok. Ilustroval Saša Š an tel. 90 str.
družba in ž njo vred njeni pisci zavedli, da za sedaj še živimo na tem svetu, kjer se čudeži žalibog ne gode več, in da je naša bridka dolžnost, da hodimo po svetu z odprtimi očmi in čuječimi ušesi. Dr. Ivan Pregelj je v svoji „Rejenki“ izkušal v Mohorjevih knjigah razširjeni in večkrat obdelani motiv pokazati v novi luči in ga narediti nekoliko originalnega ; prave sreče pa pri tem poizkusu ni imel, ker je pri njem premalo notranje motivacije, ampak vse nekak mehaničen teater. PQsebno značilen za prozorno avtomatsko tehniko Preglja je konec 7. odstavka na 57. str.; to pomanjkljivost notranje motivacije je avtor sam dovolj občutil, zato je v zadnjem odstavku — sebi in bravcem v opravičilo — napisal: „In se je dogodilo, kakor čude ž4)“. Sploh je značilno, kako veliko vlogo igra v Mohorjevih knjigah čudež, ta komodni „deus ex machina“ za pisatelje, ki ne znajo zapletka povesti naravno razplesti. Iz samih čudežev je zgrajena M e š k o v a knjiga, ki je po večini ponatisek že znanih stvari. „Romanje na goro“ je cet paternošter takih čudežev, da ne govorimo materialistično — slučajev. Vzemite samo str. 17, kjer se odpravlja mali Vanček sam na goro in ga Urh pripravlja na to pot s čudeži. Vse, vse bo pomogla „Gospa z Gore“. Vendar pa čutita Meško in Urh, da se s čudeži le ne opravi vse. Poleg obljubljene Marijine pomoči in svetinjice da Urh Vančku tudi „kruha in kos trdega sira“, ko pride Vanček na razpotje, sicer stisne „svetinjico na prsi, pobožno in poln zaupanja, vendar pa z neko malo pobožno racionalnostjo krene po najbolij uglajeni poti (str. 20). Pot ni bila prava, torej sta v tem slučaju bila brez uspeha trezen, naraven prevdarek (kje ga ima tak Vanček!) in - svetinjica. Na spisu samem
*) Podčrtal poročevatelj.
se vidi, da je to omahovanje med naravnim in nadnaravnim za pisatelja samega neprijetna ovira : Vanček modruje pri Mešku na prvih straneh kakor kak rafiniran mistik in ascet (to gre iz M e š k o v i h ust), ko pa bi Meško moral pripovedovati, kaj vse je videl in doživel sosedov Tonček na Gori, se vendar toliko zave, da pripoveduje Tonček same zunanje vtiske z gore, ki so za otroka in njegovo dušo najbolj naravni. Tisto „morje luči, da človek zapre oči prvi hip, misleč, da gleda v nebo“ (str. 9) spada seveda med ostala Meškova otroška rno-ževanja. Meškovi otroci so ob vsem drugem odrastli ljudje, zato je vsa povest malo verjetna za otroke in malo verjetna za odrastle ljudi. Zato tudi ne pomaga mnogo tisti konec (str. 31.), ki je nastal pri Mešku iz potrebe, da doda vsej stvari nekoliko notranje motivacije, in s katerim je povest proobrnjena na simbolično stran. Isto razdvojenost in notranjo slabost, kaže tudi „Zgodba o Mar-tineku, otroku, ki je iskal raj na zemlji“. Tam se opravič.uje pisatelj že kar v uvodu: „Nekoliko čudna je ta zgodba; skoro bi je človek ne verjel, če bi ne bila zapisana tako natanko v starih knjigah, ki jim smemo verjeti brez vsega pomišljanja in brez vseh dvomov.“ Pisec čuti, da se mora sklicevati na stare knjige, da doda svoji povesti verjetnost, ki ji je sam ni mogel dati, bravec pa se spomni, da stoji par strani pred to zgodbo v novi knjigi povest, ki ji ne more „verjeti brez vsega pomišljanja in brez vseh dvomov“. Kar velja o rvi povesti, velja tudi o tej. Ves as bi naj človek verjel to modrovanje otroka, a ko prikipi vsa povest do vrhunca in dobi jasno formulo v besedah, ki jih izreče otrok svoji materi: „Mamica, saj je tudi v vaših očeh raj...“ se pisec še
o	pravem času spomni, da treba povesti, ki se je baš v odločilnem trenotku začela sumljivo nagibati
in majati, trdnejše opore. In zato zopet tiste — bolj v opravičilo ko v pojasnilo napisane — zaključne besede, s katerimi namigne pisec da je pisal bolj o sebi, ko o Mar-tineku. Tako knjiga ne zadovolji ne otrok ne odrastlih. Otrok ne, ker jim je pisana s stališča, ki jim je tuje in neumljivo (že zaradi tega, ker je nenaravno, dasi menda niti ne posiljeno!), odrastlih pa zato ne, ker jim je neprijetno poslušati osladno čuvstvovackanje odrastlega človeka, ki se opoteka in lovi med otroško naivnostjo in fanatizmom premišljenega propagatorja. — Ostal bo torej menda edini „Poljančev Cencek“, ki ga bodo ti in oni, ker nastopa v novi obleki in brez nerodnih pretenzij, prijazno sprejeli.
Janko Mlakar je tudi tokrat prišel z daljšim spisom „Trebušnik na dunajski lovski razstavi (Koledar, str. 65 do 80), ki je čudna priča piščevega in odborovega vku-sa. Pisec misli, da je že vsaka neslanost dovtip in vodi svojega Tre-bušnika po Dunaju kakor cigan medveda po svetu. Razen tega pa menda misli, da je naš narod tako neumen, da se ž njim ne da govoriti pametno in resno. Čudno vlogo igrajo v tem članku lepe in zanimive ilustracije, ki so zablodile vanj. Še dve tri, pa bi se dal ob njih napisati o tej zanimivi razstavi lep članek, ki bi ga z užitkom prečital izobražen in preprost Slovenec. Da manjka Mlakarju vse, kar je za pravega humorista treba, to je posebno jasno dokazal s svojimi opazkami o koedukaciji (str. 80), kjer je pokazal tudi prav značilne pedagoške nazore. — „Baj Ganju“ je bil pri Bolgarih svoje dni kulturen čin, pri nas pa sta Matajev Matija in Trebušnik samo žalosten dokument, kak vkus imajo nekateri naši pisci in — založniki.
Pesniški del ni mnogo boljši. Medvedovo dediščino sta prevzela znani Franjo Neubauer, ki ope-
va med drugim tudi koledarjeve ilustracije, in Meško, ki priobčuje svoje „Misli“. Josip Lovrenčič je „prispeval“ kopo pesmi artista o kmetstvu, ki pa se jim pozna splošna hiba mlajših poetov, da jih je dal prehitro iz rok (n. pr. „Viharna noč“). Vsem njegovim pesmim se vsled tega še preveč poznajo njegovi vzori in vzorci. Njegov sonet „Materi“ je za širše občinstvo težko umljiv, iz „Pesmi“ (139. str.) pa bodo marsikje z začudenjem zvedeli, da je ta pevec doma iz krajev, kjer pšenico — sadijo. Ostali pesniki so: J. Furlan, Starogorski, Ljudmila, Fr. Ločnikar.
Med poučnim berivom treba naj prej omeniti nekrolog Apihu, možu, ki je velika izguba za družbo in za slovensKO znanost. Zanimal bo članek „Topničarji med živalmi“, kjer moti samo to, da nastopa pisatelj s takim gromovitim „Bum! Bum!“ Ali bi ne bilo dovolj „strelci“ ? Dober in primeren je tudi spis „Stare umetnine“. Kar je še ostalega, bi bilo prav lehko izostalo. Predvsem spis dr. Ehrlicha: Avstrijski romarji v sveti deželi. Družbin odbor je bibliografsko res jako dobro orientiran, tako dobro, da potujemo letos kar z dvema piscema po sveti deželi, z Ehrlichom in Trunkom6). Odbor in Trunk sta mislila, da bosta izpolnila občutno vrzel v naši literaturi s to knjigo. Kakor bi take „jeruzalemske“ literature ne imeli že na kupe f Odbor je sicer toliko odkrit, da prizna, da je dal to knjigo le kot nadomestek za obljubljeno knjigo o Hrvatih, toda s tem nadomestkom nam je jako slabo ustregel, Trun-kova knjiga je zmašilo, čudna zmes Baedeckerja in svetega pisma, mešanica, ki je pisec ni mogel obvladati. Poleg tega pa je še pisana v jeziku, ki kaze malo špotovanja
s) Na Jutro vom. Potopisne črtice iz Svete doželo. Spisal Jurij Trunk. Celovec 1911. 288 str.
pisca in odbora do naroda, kateremu je ta knjiga namenjena. Človek se res čudi, kaka slovenščina se tiska v 20. stoletju v onem mestu, kjer je pred mnogimi desetletji deloval Janežič in kjer že mnogo desetletij upravlja njegovo dediščino Sket, izdajavec naših učbenikov slovenščine za srednje šole. Pravila družbe so sicer že v marsičem zastarela (deloma znak, da je Slomškov namen nad vse pričakovanje ugodno uspel), toda § 4 vodil opravilnega reda je še danes aktualen, samo da odbor vse prerad pozabi nanj.
Enako pogrešene in zastarele so tudi družbine pobožne ilustracije, vse onega že davno premaganega (tudi v cerkvi 1) vkusa, kakor so mu ustrezali umetniki ä la Kösel, Sichel, Gabriel Max itd.
Mnogo več sreče je imela družba letos z dvema ilustratorjema, ki ju je pritegnila med svoje sodelavce, dasi je uspeh zelo različen. Saša San tel je ilustriral Meškovo knjigo „Mladim srcem“; kot ilustrator je bil med nami po svojih ilustracijah k „Velemu Joži“ in inicialkah in tipografskih okraskih v Krekovih „Novih akordih“ že znan in je imel precej dobro ime. Naloga, ki jo je imel pri ilustriranju Meškove zbirke, je bila težka in nehvaležna. Saj se je ravno pri slikah, ki morajo vendar v prvi vrsti kazati redne proporcije, najbolj morala pokazati ona razdvojenost teh Meškovih črtic, omahovanje med resničnostjo in simboliko. Naravno je, da so se vse piščeve hibe morale še v večji meri pokazati na ilustracijah, posebno na onih, v katerih se je ilustrator ozko oprijemal besed avtorja. Avtorjeve neverjetnosti so pri ilustratorju še bolj neverjetne. Da pa je na mnogih mestih opustil preprosto tolmačenje avtorjevih besed in izkušal s pomočjo slike prinesti nov, soroden .glas, da bi se tako besedilo in slika
strnila v en, nov in prijeten akord, da torej ni izkušal biti jasnejši ko avtor, ampak besedilo samo spremljati z risbo, to je pri njem znak nadarjenega in zmožnega ilustratorja. Za to mu oprostimo tudi nekatere tehnične hibe, ki bodo počasi itak same izginile. In dobro znamenje je, da so se mu slike, v katerih se ni čutil vezanega, ampak je lehko ustvarjal samostojno, zelo posrečile. To so predvsem njegove lepe živalske slike: lev, škrjanček, vran, veverica, srna (in nekatere vinjete), ki bodo brez dvoma ugajale. Saj odpirajo otrokom pogled v svet in ga zbližujejo z naravo, ki je za otroka polna čudovišč, ki jih rad enkrat vidi tako prav od blizu. Čudno pa je, da risar, ki je baš v teh risbah pokazal tako dobro organsko izšolano oko (primerjaj značilne kretnje vrana in veverice!), nima prav nobenega zmisla za impozantno preprosto statiko latinskih črk. lnicijalke so se mu skoro vse ponesrečile! Kar na prvi strani nas pozdravi nemirna in potoglava črka „K“, očividno iz potomstva onih inicialk, ki so se par let kotalile po „Ljubljanskem Zvonu“, dokler jih ni uredništvo, ki je imelo nekaj več vkusa, vrglo med staro, neporabno šaro. Ostale inicialke so skrivljene, kruljeve, zvite in zverižene na vse mogoče strani in načine, ki nimajo nobenega pravega organskega zmisla. Latinska inicialka stoji kakor rimski legionar, ki se postavi na svoj prostor, stoji kakor hrast in se ne umakne, Santlove inicialke pa so beguni iz ortopedičnega zavoda. Inicialka ima namen markirati za oko začetek novega odstavka"), torej je lehko nekoliko
*) Stvar ni tako preprosta, kakor so tukaj bere. Ta namen in pomen je v resnici imela v starih rokopisih, ki so se pisali zdržema in kjer je bilo treba začetek novega odstavka markirati ali z velikostjo in okraskom črke (miniatura) ali pa z drugačno tinto (rubrum); knjige
večja, a tam, kjer je, naj mirno stoji in naj ne inoti bravca s svojo potoglavostjo, ali z usmiljenjem, ki ga zbuja. Inicialke antikve so v prvi vrsti ustvarjene in preračunane res samo za to. da m i r n o stoj e. Šantlove inicialke niso njegova osebna krivda, ampak manira, ki smo jo prinesli od drugod in ki jo kultiviramo še naprej, dasi so se drugje že davno izpametovali. Med Šantlove ilustracije je tiskarna stresla nekaj tiskarskih okraskov, ki pa v knjigo prav nič ne spadajo.
Mnogo več sreče je imela družba s svojim drugim ilustratorjem, tudi novo močjo, ki jo je letos pritegnila med svoje sotrudnike, Ivanom Vavpotičem. Knjiga, ki sta jo skupno izdala odbor in Vavpotič, je med letošnjim knjižnim darom najlepša, ž njo je družba marsikoga lepo odškodovala za razne očitke v zadnjih letih.- Razveseljiva pa je ta publikacija tudi zaradi tega, ker je družba kot naš največji založnik ž njo na lep način proslavila polnoletnost naše literature. Ob tridesetletnici Jurčičeve smrti (torej ob roku, v katerem postane v Avstriji kak literat po postavi last vsega naroda) je izdala prvi slovenski roman7) z ilustracijami našega prvega ilustratorja. Da je to delo šlo v skoro 85.000 izvodih med Slovence, to je lep založniški čin, ki zbuja nade na dobro bodočnost. Da vse še ni tako, kakor bi moralo biti in kakor bi v danih razmerah 1 e h k o bilo, tega je krivo dejstvo, da je začetek pri vsaki reformi težek in da činitelji, ki so sodelovali pri tej knjigi, še
so žc kar s kraja kopije rokopisov in tako je tudi ta praksa ostala, dasi lehko v knjigi začetek novega odstavka markiramo s samim bolim prostorom, ker nam ni treba štedili papirja.
’) Deseti brat. Homan. Spisal Josip Jurčič. Ilustriral Ivan Vavpotič, Slovenskih večernic 65. zvezek. 1. izdaja. 224 str. — 2. izdaja, 240 str.
niso dovolj navajeni na skupno« delovanje, ki je ravno za tako publikacijo prva potreba. Risar se je zmotil v času, v katerem bi bilo treba oddati risbe, ker ni poznal ustroja tiskarne, zato smo dobili dve izdaji, eno nepopolno med rednimi izdanji, drugo z vsemi ilustracijami, pozneje. Tiskarna še ni imela posla s takimi stvarmi, zato je stisnila ilustracije na premajhen format in jih natisnila na papir, na katerem sevajo med prave risarske delikatese črke z druge strani. Razmeroma najmanj še moti prosojnost papirja pri onih risbah, ki so narejene v bolj širokoploskovni, lesorezni maniri (str. 3, 7, 12, 19, 58, 73, 99, 154 i. t. d.'), pri risbah s eresorn pa se prav neprijetno obuti. S kakim veseljem je šel Vavpotič na to delo, to se vidi že kar na prvih risbah, posebno na prešerni inicialki „P“ (str. 4). Da mu je to veselje počasi minilo, to je iz znanih razlogov precej umljivo in to se pozna tudi na ilustracijah drugega dela, ki niso več tako skrbne. Kar sem rekel o Šantlovih inicialkah, to velja — sicer v mnogo manjši meri — tudi za Vavpotičeve; v večji meri sicer o onih na ovitku, ko o inicialkah v knjigi sami. Toda že na ovitku nam pokaže na prvi pogled varava maska desetega brata — škoda, da je ni v knjigi sami! — da je ilustrator vso zagonetnost desetega brata globoko pojmil; da je v svojih ilustracijah bolj poudaril veselo in prešerno stran romana, tega mu ne moremo šteti v zlo. Fina ironija, ki se kaže v mnogih risbah (prim. pred vsem klasično „Fuimus Troes“, str. 32), priča, da je ilustrator vseskozi ohranil premoč nad snovjo,, ki jo s svojo visoko tehniko oblikuje. Ta ironija je tu in tam res delikatesa le za onega, ki kakor umetnik sam, ne vidi v „Desetem bratu“ same snovi, ampak za
■) Navajam vodno drugo izdajo.
I. H. Z.: VII. razstava v paviljonu R. Jakopiča v Ljubljani.
snovjo trdi razmere, iz katerih raste, iti gibalne sile, ki jo ravnajo. In marsikomu, ki gleda svet z očesi, bodo odprle umevanje za Jurčičevo besedo. Tako je ilustrator postal kongenialen piscu, ker doseza z risbo to, kar pisec z besedo. Za one, ki niso umetniški sladkosne-deži, bo v obilici finih risb o Krjavlju dovolj užitka. Mogoče bodo potem spoznali tudi fini humor raznih vinjet, ki sicer ne ilustrirajo snovi, pač pa jo nevsiljivo spremljajo in tolmačijo (str. 58, 133, 145).
V	koliko so razni prti in peče v zaglavnih in zaključnih vinjetah narodne ali Vavpotičeve, tega ne morem odločiti, da pa so vkusne in duhovite, to rad priznam. Kar ta Vavpotičev „opus“ nekoliko kazi, je njegova neenotnost, ki pa jo spozna samo oni, ki gleda nanj kot na celoto. Ta neenotnost pa je precej umljiva, če pomislimo, da je to prvo Vavpotičevo delo, ki je nastalo povrhu še v neugodnih razmerah. Saj si Vavpotič šele ustvarja svoj stil; prava škoda pa bi bila, če bi si risar, ki ga odlikuje tolika duhovitost, prava umetniška finesa in velika risarska spretnost, tega stila ne mogel ustvariti, ker bi za to ne bilo — prilike.
Mohorjevi družbi smo za ta dar prav hvaležni, želimo samo, da bi omogočila v bodoče kolikor mogoče ozko in prijateljsko sodelovanje vseh činiteljev pri kaki publikaciji : avtorja (ilustratorja), tiskarne in založnika. Da je tako sodelovanje res potrebno, to je pač letos občutila. Odbor ne sme biti samo delodajavec, kakor se pritožujejo mnogi pisci. Da so reforme možne, to je doslej lehko uvidela, mi ji samo želimo pri tem mnogo sreče in uspeha. Reforme
E a so potrebne na vseh koncih in rajih. Tiskarska oblika Mohorjevih publikacij je hudo zastarela, ne-vkusna in ponekodi celo neekonomična. To se bo počasi moralo popraviti in treba bo popraviti
grehe, ki so stari že desetletja. A tudi iz najnovejšega časa imamo stvari, ki so nujno potrebne reforme. To je predvsem „Glasnik Družbe sv. Mohorja“, iz katerega odsevajo včasih prav čudni nazori. Tudi je neprimerno, da ga rabi „urednik“ (toda čigav?) za svojo privatno korespondenco. Družba je odgovorna javnosti za svoje delovanje, zato pa je „Glasnik“ v prvi vrsti namenjen za to, da se „Družba sv. Mohorja“ v njem pogovori z javnostjo, ne pa da v njem tiska ena sama oseba svoja pisma v — Litijo.
In še nekaj! Med inserati jih je nekaj, ki na noben način ne spadajo v koledar družbe, n, pr.: Brady, Grolich, Visol Limited, Amarol, German, Schneider (čez en milijon), Kriegner, Tuberin, Vertes, Feller, Egger, Trayser, Thermol, Zoltan (cela dolga vrsta jih je 1) — ki ponujajo razne ameriške, angleške, ogrske in gališke „specialitete“. Če mislijo razni naši časopisi, da ne morejo živeti brez takih in enakih inseratov, naj to opravijo s svojo vestjo.	Družba	pa naj o	priliki	vpraša	kakega	zdravnika	za
mnenje o teh stvareh in potem naj te inserate kratkomalo odpove. Saj narede v ljudstvu več škode, ko ima	družba	dobička	od njih.	In
njej	res ni	treba računati s temi
inserati in če se plačujejo tudi z zlatom.
J. A. Glonar.
VII. razstava v paviljonu R. Jakopiča v Ljubljani.
Slovenski umetniški naraščaj skoro drugačen ni mogel biti, kakor se je deloma pokazal na VII. razstavi, ki mu je izključno namenjena. Vzrastel je v tesni ograji globokih samoniklih vrednot, in vsaka vsaj malo sposobna mladina instinktivno čuti vpliv globoke nature, ki je visoko nad vsakdanjo praznoto okolice. Stremljenja slovenskih umetni-
kov, združenih predvsem v „Savi“, so morala potegniti vase mlajši naraščaj. Globoko samonikle vrednote so vedno zibelka široko raz-mahnjenega epigonstva, ki si, očaran in podjarmljen od velikega duha, prizadeva pobirati stopinje gospoda. V tisočero jecljajočih zlogih je potem mogoče najti reminiscence na polno govorico genija. Tako je tudi Jakopič-Groharjeva umetniška potenca in morda celo Tratnikova vabljivo vplivala na naše umetniško nadobudje ter ga potegnila na pot za seboj. In mladost oddaja iskre, manj ali dlje časa, kolikršna je bila ravno enakovredna potenčna zaloga zvabljenega mladeniča. In večina s tem konca svojo umetniško pot, izvoljeni pa se otresejo vpliva in postanejo mojstri.
Reči smo hoteli, da je VII. razstava take vrste razstava, o kateri se ne dä soditi drugače kakor ohraniti si na tihem spomin nanjo in čakati; prva izpričevala namreč še ne morejo biti merilo za zaključek
—	Dolinarja, Gustinčiča, Severja in Stefica si imamo predvsem ohraniti v spominu. Dolinar je kipar in zelo tiha voda; slikar Gustinčič nastopa z utrinki iz velikega ognja Jakopič-Groharjevega; kipar Stefic in me-daljer Sever se pridno šolata, z umetnostjo pa za enkrat še od daleč nista toliko v sorodu kakor Dolinar in Gustinčič. Rašica je pa vsem štirim nevkusen privesek; pada na celi črti. Najbolj moško so pa vsi nastopili s — cenami. — G. Jakopiču bomo hvaležni, ako nam o priliki enkrat zbere vse naše umetniško nadobudje v Svojem paviljonu. In nagrade od strani p. t. občinstva bi bile na takih razstavah nad vse na mestu. Mladina hoče in potrebuje vzpodbude in zanimanja okolice, vkljub temu da vedno re-volucionira proti nji.
I. H. Z.
Časopis pro moderni filologii.
Vydävä Klub modernich filologu. Redaktori: Jan Mächal, Josef Janko, Prokop M. HaŠkovec. Kočnik I. V Praze 1911. Sešit 1- 5, 480 str. Naročnina letno: za člane 8 K, za nečlane 10 K.
Mladi „Klub modernich filologü“ je obljubljal ob ustanovitvi klubo-vega strokovnega glasila v januarju 1911 zainteresiranim krogom zelo mnogo: „da mu bo prva skrb. da bi časopis, čigar namen bo gojiti českoslovansko, germansko in romansko jezikoslovje in literarno zgodovino ter zasledovati njun razvoj pri nas in v tujini, stal na višku sodobne vede ter postopal vedno popolnoma objektivno in saino-stalno“.
Vrstijo se stroke vedno v redu
—	slavistika — germanistika — romanistika, obseg je odkazan vsaki jribližno enakomerno: zadnje je ako pametno, da se ni treba niti cavsati urednikom, niti jeziti naročnikom, Nemci se pa tudi radi prve uredbe ne smejo pritoževati, saj so slavica celo v nemških splošnih knjigotržnih katalogih potisnjena po možnosti daleč nazaj. Tehnična uredba je čisto naravna: članki, arhiv virov (korespondence), ocene, poročila (v Mächalovem oddelku: pregledi revij, poročila).
Da je odmerjenega tudi v našem slavističnem oddelku literarni zgodovini več prostora nego jeziko-sloyju, je vsaj nekoliko pač v zvezi tudi z okoliščino, da absorbirajo „Listy filologickč“ mnogo sil. Pozornost pa obrača v tem oddelku nase nekaj drugega: dočim se vidi v „kritiki“ in „poročilih“ (A. Beer, A. Brückner, L. Červenka, J. F.,
,. Hanuš, M. Hysek, Korn'f, Mächal,
[. Menšik, V. Novotny, J. Päta, K. '5aul, K. Rieger, F. Slaby, D. Stri-)rny. Fr. Tržvniček) zavestno strem-jenje, da se opozorijo čitatelji na vse važnejše slavistične pojave širom slovanskih zemelj, segata preko
čeških mej izmed 6 jezikoslovnih •člankov (A. Frir.ta, P. Lang, A. Li-sicky, J. Zubaty) le Langova člančiča o csl. „jini>“, „unus“, „alius“ ter o psi. dvojici „jigT.la-jegi.la“, izmed 9 literarno-zgodovinskih člankov (J. Folprecht, Hysek, Mächal,
A.	Mazon, Novotny, Päta, Paul, Strpjček, Sti-iberny) pa le Folprech-tov obširni prispevek „K literarnemu delu Vs. M. Garšina“, Paulova študija „K vprašanju o vplivu J. Kollärja, Fr. L. Celakovskega in nemškega romantizma na Djulabije St. Vraza“ in Mazonova „Neizdana prva novela 1. A. Gončarova. To bi potrjevalo skoraj očitek, ki se večkrat čuje o praški slavistiki: da je preveč bohemistična in premalo slavistična, toda tudi kmet ne prepušča rad delavcev bratu ali sosedu, dokler imajo na domači njivi dela čez glavo ...
Paul, ki je proslavil tudi Vrazovo stoletnico s spisom o „Janu Kollärju in Stanku Vrazu“ v „Vyročni zprävö c. k. českč reälky pražske na Novčm mestö“ za šol. 1. 1909 do 1910, pravzaprav le referira o tem, kar sta pisala o fiziognomiji „Djulabij“ Drechsler in Prochaska, sklepajoč čisto pravilno, da vprašanje o vplivu slovanskih pesnikov Kollärja, Celakovskega in drugih se bo dalo razrešiti šele takrat, ko bo izdana Vrazova korespondenca in ko bodo objavljeni Vrazovi slovenski prvenci. Obširno referirata Mächal o Prochaskovem „Das kro-atisch-serbische Schrifttum in Bosnien und der Herzegowina“, Paul
pa o Bučarjevi „Povijesti protestantske književnosti“ (372). Žunko-viču bere Hanuš za njegovo anahronistično obrambo „Rokopisa Zelenogorskega in Kraljedvorskega“ poštene levite (472—3). Pregledi revij so seveda bolj bibliografske narave, kratko se omenja tudi I. zvezek „Vede“ (183). „Obširni življenjepis Primoža Trubarja“ v V. knjigi „Hrvatskega kola“ se pa pripisuje meni po krivici (272), njegov avtor je Bučar.
Brezdvomno je dokazal prvi letnik „Časopisa“, da „Klub rnoder-nich filologu ni precenjal vpliva češke univerze in da je imel srečno roko, ko je poveril urejevanje slavističnega oddelka Mächalu, ger-manističnega Janku, romanističnega Haškovcu. Kak slovenski skeptik poreče, da v češkem in sploh kakem slovanskem jeziku pisati o germanistiki in romanistiki nima zmi-sla. Marsikak naš znanstvenik je res primoran, oblačiti plod svojega truda v nemško obleko, zlasti vsak, ki koketira z vscučiliško kariero, ker se more na nemških vseučiliščih tudi slavist habilirati le z nemškim spisom, toda pozabiti se ne sme, da nam preostaja le ena pot, ako hočemo, da izgubi veljavo ponižujoči pregovor: slavica non legun-tur: da razpravljamo vprašanja, ki jih nemški znanstveniki morajo poznati, ako hočejo biti na višku svoje stroke, v svojem jeziku!
Kidrič.
Pri rodoslovje.
Slovstvo.
B.	Baebler. Kemija in mine- Kemija je mlada veda, pa si ralogija za četrti razred realk in za	je pridobila ogromen vpliv na na-
sorodne šole, Ljubljana 1910, Kat.	ziranje prirode in sega z več strani
bukvama. Cena 3 k v platno vez.	v dejanske koristi človekove (kemija
živil, tehniška, agrikulturna, rudar-stvena, biološka kemija). Vpričo tolike veljavnosti je kemija upravičeno uvrščena med predmete srednješolskega pouka. Kemija globoko premotruje prirodne pojave, ki jih navadno življenje prezre ali kar nič ne pozna. Zatorej mora imeti že nekoliko vežbanega duha, kdor se je hoče učiti. V naših srednjih šolah je določen začetni pouk v kemiji za IV. razred. Mineralogija je pridružena, ker rudnine niso nič drugega nego kemijske snovi, ki jih je utelesila priroda. Učencem velja kemija vkljub tej previdni ukrenitvi za „težak“ predmet. Naloga dobre učne knjige je, da uspešno pomaga premagovati neogibne težkoče prve-
§a pouka. Nuditi mora skrbno iz-rano snov v jasni, prikupljivi obliki, ki zagotavlja trajne uspehe. Novejša metodika v prirodoznanstvenih strokah si stavlja dvojno nalogo: materijalno, ki podaja spominu zaklade spoznavanja, in formalno, ki vzbuja in krepi vse duševne sile mladega duha, v prvi vrsti induktivno postopanje. Zagovorniki modernih prizadevanj poudarjajo, da je naglo kulturno napredovanje človeštva v visoki meri zasluga prirodoznanstva, ki pa se je povzdignilo na sedanjo čudovito višino s pomočjo vztrajnega in doslednega induktivnega duševnega dela. Pouk torej ne bodi tak, da učenec le ponavljaj to, kar je učitelj povedal v zadnji učni uri in kar stoji v šolski knjigi, ne bodi le receptiven in reproduktiven, nego učenec naj ob premišljenem vodstvu učitelja sam opazuje, sam sklepa, sam izvaja spoznanja, naj poedina spoznanja združuje in si širi obzorje, pa obenem tudi zmožnost, da zna s svojo glavo misliti, in da bo usposobljen za samostojno in za produktivno duševno delovanje, zakaj täko odlikuje resnično izobraženega človeka. Prirodoznan-stven pouk, ki vidi v načinu prisvajanja naukov važno izobra-
ževalno sredstvo, ima svoje izhodišče v prirodnih pojavih samih, kakor jih stavi učencem pred oči eksperiment. Z eksperimentom začne pouk in ž njim koraka od lažjega do težjega — in ob vsem tem potu izsleduj učenec zakone prirodnih dogodkov. V tem zmislu — od lažjega do težjega — bodi razvrščena snov v šolski knjigi in ne po zahtevah znanstvenega sistema. Težišče pouka je potem seveda v šolski uri. Učna knjiga bodi učencu le dobrodošel pomoček pri ponavljanju doma. Besedilo šolske knjige bodi tako, da zgolj spominsko znanje ne dovede učenca do povoljnega uspeha.
Kdorkoli soglaša s temi našimi izvajanji in pripozna, da je tak način pouka tisti, ki zagotavlja uspešno duševno izobrazbo — ta bo z Baeblerjevo „kemijo in mineralogijo“ docela zadovoljen. Knjiga je skrbno urejena po navedenih načelih modernega prirodoslovnega pouka, in odkrito pripoznavamo, da se je avtorjevemu strokovnemu znanju in njegovi pedagoški usposobljenosti posrečila nelahka naloga, da je po teh načelih učno snov
f.pretno izbral in razvrstil ter jo vlil v obliko vseskozi preprostega in jasnega besedila.
Knjiga ni opremljena bogato, pač pa primerno, zadostno in skrbno premišljeno. »Stvarno kazalo« je avtor spretno uporabil, da je dostavil slovenskim izrazom nemški prevod, v njem je raztolmačil tujke in vpletel kratke podatke o znamenitih kemikih.
Kako izdatno knjiga stopnjuje spoznanje, uvidimo vrlo dobro, ako upoštevamo, da prvi odstavek (str, 1) skromno opozarja na razliko med tem, kaj je „telo“, kaj „snov“, korak za korakom pa se obzorje učenčevo širi in polagoma toliko razširi, da zadnje poglavje (stran 136—138) govori o „asimilaciji škroba in beljakovin“, ki je „temeljni pogoj rastlinskemu, žival-
skemu in človeškemu življenju“. — To je že spoznanje, ki ga šteje novejša veda med svoje najdragocenejše pridobitve.
Želimo, da knjiga uspešno dosega smotre, ki jih je vanjo položil avtor, ko je hotel mladini ž njo utirati pot do samostojnega mišljenja in jo obogatiti s spoznavanjem prirode. Naj bi se knjiga rabila dosledno v tem zmislu. Avtor je svojo plemenito nalogo resno shva-til in srečno pogodil.
Ta uspeh naj g. avtorja po-bodri, da svoje delo nadaljuje in napiše še „kemijo za višje razrede realk“.
Ferd. Seidl.
Herle Vladimir, dr.: „Kemija in mineralogija za IV. razred gimnazij in realnih gimnazij“. 87 slik, 2 fot. prilogi in 1 zemljevid. Založilo „Društvo slov. prof.“ v Ljubljani. Tisk. Kat. tisk. 1911. Cena vez. knjige K 220. —
—	„Zemljevid važnejših rudninskih najdišč na Kranjskem in v sosednjih pokrajinah“. Izdalo in založilo „Društvo slov. prof.“ v Ljubljani. Tisk J. Blasnika nasl. 1911. — (Samostojna izdaja zemljevida, ki je dodan na prvem mestu omenjeni učni knjigi za kemijo in mineralogijo.)
Da bi se pe<*al z besedilom učne knjige, ki jo navajam na prvem mestu, se naj ne pričakuje. To prepuščam popolnoma onim krogom, ki si prisvajajo v poslednjem času privilegij izdajanja učnih knjig za naše srednje šole, oziroma, ki si prilastujejo „pravico“ določevati pisatelje za take tiskovine. Tu naj nas zanima edino knjigi dodani in kakor omenjeno tudi samostojno i z i š 1 i zemljevid.
Difficile est satiram non scri-bere. Pri pregledovanju zemljevida se mi vsiljuje nehote vprašanje: iz kakšnih virov je pa zajemal g. pisatelj svoje grafične podatke? Ali
je prespal vse preiskave dunajskega c. kr. geološkega državnega zavoda poslednjih (okroglo) 20 let z ozirom na našo ožjo domovino ? — Menda ne ve g. pisatelj nič o vseh delih rudn. svetnikov Fr. T e 11 e r j a in J. D r e g e rj a.
V	bistvu konfundira pisatelj dva pojma: rudninska mapa (Mi-neralfundorts-Karte) in r u d i š k a m (Lagerstättenkarte), a pomanjkljivi sta obe risbi. Ker bi bilo skoro laže in krajše našteti pravilne označbe nego zgrešene, se hočemo omejiti le na par opazek. Pri Rov-t a h (Logatec) in na O r 1 e m (pri Ljubljani) so našli črni premog; v mapi teh rudninskih nahajališč (Mineralfunde) ni označenih. Pri Šoštanju je znana 37-66 oziroma do 79-13 metrov (!) debela premoška plast (Kohlenlagerstätte). Glavna plastovina meri od jugozapada proti severovzhodu 3-5 kilometra (!) in od jugovzhoda proti severozapadu kar 7 (sedem!) kilometrov. G. pisatelju je pa menda tudi vsa ta snov — neznana. Med Podsredo in Dovskim potokom je znana približno 11 km dolga vrsta premoških nahajališč. J. D reger je zazname-noval v svoji že 1. 1907. izišli karti („Rogatec-Kozje“ pas 21. kol. XIII;
1	:75.000) na tej črti 34 najdišč premoga kot „Kohlenausbisse am Reichenstein“. Nekateri strokovnjaki smatrajo to ozemlje za najznamenitejši spodnještajerski premogovnik bodočnosti. H e r 1 e t o v a karta pa ne ovaja tudi tozadevno prav nikakršnih podatkov. In kaj naj porečem o Herletovem premoš-kem ozemlju med Celjem, Zidanim mostom in (približno) Litijo? Take razmere, kakor jih je narisal g. prof. si predstavljajo o Zagorsko-Trboveljskem premogišču morda oni vozniki, ki prodajajo po Ljubljani remog; neodpustno pa je, če se lovenci in njih že itak majhna in splošno zaničevana znanstvena literatura na tak način pred vsem svetom smeši, kakor se je to tu zgo-
dilo. Izpod mojega peresa je prinašal „Slovenski Trgovski Vestnik“ v svojem VIII. letniku (1911) kot odlomek večje geološke, poljudne razprave opis večine (brezdvoina pa vseh poglavitnih) premogišč v slovenskem ozemlju; tam sem navedel nekaj virov, ki utegnejo služiti tudi kot prvi literarni kažipot. Na vse to opozarjam čitatelja, zlasti pa
g.	pisatelja, ne da bi se spuščal, razen glede nekaterih številk, v podrobnosti. Glavni sedanji premoški zaklad se nahaja v „Laškem zalivu“ ; toda pravzaprav le ob njega severnem robu. Po F. T e 11 e r j u je ves ta zaliv ob Savinji približno 3 km širok. Herle ga je pa zarisal istotam nekako 22 km široko. Za poznavatelja je dognana stvar, da bi pri Laške m komaj
1	km širok pas naravne premoške razmere že pretiraval; južno od Celja bi pa zadostovali že kaki minuciozni znaki!
Podobne iluzije kakor z ozirom na premog je ovekovečil g. pisatelj zadevno železa; razloček obstoji kvečjemu v tem, da ima v mapi poseben znak in da rabi celö visoko donečo legendo: „železno rudno polje“! Dotična ozemlja je smatrati torej po Herletovih risbah in po legendi na vsak način za rudišča ( Erzlagerstätten) in torej ne le za „najdišča rudnin“
( Mineralfundstätten). Gospod profesor, to je silna razlika! Kot „železno rudno polje“, z Vašimi znaki, nam sme namreč veljati edinole tako ozemlje, kjer se nahajajo železna rudišča ( Eisenerzlagerstätten) ; ali vsaj 1 rudišče! Rudišča so pa ona nahajališča rud), ki
') F. Bey schlag, P. Kruse h in I. H. L. Vogt („Die Lagerstätten der nutzbaren Mineralien und Gesteine nach Form, Inhalt u. Entstehung“ I. del. p. «0) so podali (doalovno) sledečo definicijo : ^ „Die Lagerstiittenkundo bezeichnet als ,Erz‘, diejenigen metallhaltigen Massen, aus welchen man nach dem jewoili-
dovoljujejo dobivanje kovin in njih spojin v veliki meri in z uspehom. — Na podlagi navedenega si dovoljujem na tem mestu prav skromna vprašanja : Kje pa dobivajo dandanes na Dolenjskem železno rudo v velikem in z gmotnim uspehom ? Kje so torej kaka rudišča, in katere lo-kalitete nam dovoljujejo imenovati vsaj 20—30% vsega dolenjskega ozemlja brevi manu: „železno rudno polje?“ „Fuimus Troes, fuit Ilion“: velja tudi vsaj o bivših, dolenjskih, železnih rudnikih. Dandanes nam donašajo parniki po morju mnogo bogatejše rude iz drugih krajev. Naravnost smešno-naivno je pa Herletovo stališče, če upoštevamo sledeče: Pri Trstu ni ne premoga, ne železnih rud ; na Dolenjskem imamo nasprotno premog (končno tudi Trbovlje in Zagorje nista silno oddaljena kraja) in po Herletovih podatkih: „železno rudno polje“; v Trst se ljudje selijo, ker dobč tam zaslužka, dolenjsko stran pa zapuščajo „Ame-rikanci“, ker baje nimajo dovolj dohodkov za še tako skromno življenje. Za Trst veljajo torej ravno nasprotne razmere kakor za Dolenjsko (po Herletu I), pa vendar so opustošena vsa bivša dolenjska
gen Stande der Bergbau- Aufberoitungs-nnd Hüttenkunde im Grossen und mit Vorteil Metalle oder gewisse Sohwer-inetallverbindungeu horzustollon vermag. - (Es handelt sili also nicht um chemische Technologie, infolge dessen dürfen z. B. die Kalisalzo nicht zu den Erzen gerechnet werden). — Diese Definition weicht also wesentlich von derjenigen des Mineralogen ab, für welchon die Erze Minorale sind, die in bestimmten chemischen Verbindungen Sohwe rm etalle i*nthalten. Die Lagerstattonlohre begreift als ,Erz‘ auch Minornlgomengo und Gesteine, die uin so weniger Erz im Sinne der Mineralogie enthalten, je höher das betreffende Sclnvermetall im Worte steht.“
„rudišča“, pri Trstu se pa razvija železna industrija1)!
Da se ne bomo lovili tozadevno za besede, naj le še pripomnim oziroma opozorim g. pisatelja, da je v naših teritorijih dopustno govoriti o železnih rudah splošno le v mineraloškem zmislu, da torej izraz „železno rudno polje“ z znakom, ki ga rabi g, pisatelj (ponajveč) ni dopusten, in da bi bil moral postopati glede železa podobno ali kvečjemu tako, kakor A. Aigner v „Die Mineralschätze der Steiermark“. W.
V	o s s o v spis: „Die Mineralien des Herzogthums Krain“ bi mu bil pa dober mentor; seveda na podlagi kritičnega razbora.
Morda se mi poreče : zemljevid je priloga učni knjigi za nižje, srednješolske razrede. Zato je moral pisatelj generalizirati. Taka mapa sme biti le splošna slika; v znanstvene detajle se ne kaže spuščati, češ, to ni pedagoško. Znanstvene podrobnosti so za strokovnjake. V okviru, ki ga dovoljuje učna knjiga, ni mogoče izdelati popolnejše ter pravilnejše mape. — Razen poslednjega stavka podpiše tudi referent navedeno. Zadevno poslednjega si pa dovoljuje sledeča vprašanja. Kaj je pa bilo treba dodati tako mapo učni knjigi za nižje razrede srednjih
') Posestnica ondotnih plavžev je Kranjska Industrijska Družba. (Österr. Montan- Handbuch 1910. Izdaja minist za javna dela.) — V tem viru se zrcali tudi „pomen“ kranjskih železnih rudnikov, ker jih deloma sploh ne navaja, deloma pa imenuje le kot opuščena.
šol, če se je ne more ali pa celo ne sme popolnejše, recte pravilnejše narisati ? O samostojno izdani karti pa niti ne govorim več po vsem spredaj navedenem. Kaj je sililo k temu pisatelja, ki ne pozna niti najneobhodnejše v take svrhe potrebne literature? Če se ne motim, se ne sme podajati na tej stopnji učencu v knjigi niti raznih teorij. Z neresničnimi (grafičnimi) trditvami se pa sme učečo se mladino pitati ?
Neresnični grafični podatki se pa ne tičejo le strokovnih vprašanj. Kakor učč sledeči izgledi, se namreč g. pisatelju ni zdelo potrebno niti topografije pravilno producirati.
Po g. H e r 1 e t u izvira n. pr. Glina severo-zapadno od Št. Vi-d a mesto pravilno zapadno-južno-zapadno od tega kraja in vzhodno od Osojskega jezera. To zato, ker je smatral nad St. Vidom potok W i m i t z kot Glino! Zagorje in Trbovlje riše tik ob Savi; Laški Trg pa leži kake 3 km jugo-vzhodno od ondotnega železniškega mosta mesto pravilno tik severno od njega. Kaj pravijo k tem „pravilnostim“ naši gg. geografi ? Saj velja menda vsaj še za šolski poduk: amicus Plato, magis amica — veritas! Na vsak način smemo pa temeljem vsega navedenega in z ozirom na založništvo biti tudi uverjeni, da vsaj pri oficielnih recenzijah doslej še ne velja pregovor: vrana vrani nikoli oči ne izkljuje.
Dr. Karl Hinterlechner.
Publicistika in polemika.
Odgovori.
I.
„Veda“ (I. 304) je prinesla 53 vrst obsegajočo notico, ki je pa uredništvo „Naših Zapiskov“ tako hudo razburila, da je bilo treba napisati kar tri strani polemike. Ubogemu notičarju „Vede“ se na koncu očita „vzvišenost in napihnjenost znanstvenikov“, lastnosti, ki menda nista tuji publicistom. To so pač take nevkusnosti, ki so cvetke slovenske primitivnosti. Tudi ljudje, ki bi mogli hoditi skupaj lep kos poti, se morajo tudi še danes pri prvih korakih skregati, tako je rešena lepa in stara slovenska šega.
Polemičar „Naših Zapiskov“ vč, da je notičar „Vede“ sociolog. In radi tega naj bi kratkomalo sprejel Abditovo definicijo socializma, „ker je terminologija že postala tako stalna in precizna ..Dovoljujem si oporekati, da bi bila Abditova definicija tako silno precizna, da bi bila ona tista, ki jo daje znanost. To je precejšen križ z definicijami socializma, vsaka hoče biti znanstvena. Cel kup jih je in druga nasprotuje drugi. Da bi bila Abditova opredelba edino zveličanska, o tem dvomiti je menda dovoljeno. Res je, v njej se nahaja vse polno etično nališpanih občnosti nekako po realističnem receptu. Ali je pa to jedro socializma? Ne pojem socializma, ki pač še nima potrebne opredeljenosti, ampak konkretni program socialno-demokratične stranke bodi podlaga diskusiji.
Polemičar „Vede“ kakor tudi Abditus sta gotovo organizirana so-druga socialno-demokratične stranke, ki zavzema nasproti katolicizmu kot politični velesili določeno stališče. V svojem najnovejšem spisu o socializmu razpravlja Foustka tudi o razmerju med socializmom
in verstvom1) in sicer navaja nazore znanega Belgijca Vanderveldea. Vandervelde se vpraša, ali je mogoče, da b: mogel v praksi socialist zavzemati nevtralno stališče. Razlaga, da je katolicizem protiven socialističnim teorijam. Radi tega bi bilo nespametno nasproti katoliški cerkvi zavzemati pasivno stališče, češ, da je konfesija privatna stvar. „Biti katoličan in obenem biti socialist ni samo logično nasprotje, ampak tudi praktična nezmožnost“ (str. 679). Abditus bi me pa utegnil prekiniti, rekši: „Nočem biti katoličan, ampak kristijan“. Moti se, ako misli, da so naše slovenske mase samo krščanske, ne pa tudi katoliške. Posameznik išče in najde lehko v sebi čistega kristijana, pa mase poznajo krščanstvo le v obliki katoličanstva. Stranka, ki je tako impetuozna kakor socialno-demokratična, mora priti v konflikt s katoliškim verovanjem mas. Zgodilo se je to povsodi, kjer je nastopila socialna demokracija, ker je borba proti tradicionalnim nazira-njem rimske konfesije imanentna socialni demokraciji. Ako bi poslednja hotela opustiti to stališče, bi se oddaljila od današnjih nazi-ranj nič manj, nego se je oddaljil sindikalizem, ki noče poznati parlamentarne borbe.
Ni dvoma, da vlada v mednarodni socialni demokraciji, kar se tiče naziranja o značaju borbe proti konfesijam, nekaka racionalistična enotnost. Nazori v Berlinu niso drugi ko na Dunaju, v Rimu ali Parizu. Taka temeljna izprememba, kakršno zagovarja Abditus, bi globoko vplivala na enotnost socialnodemokratske kulturne politike. Socialna demokracija bi prenehala biti to, kar je danes. Ustoličiti pa tisto čisto kristijanstvo. ki lebdi
‘) Čok kil politika. Dfl ötyrty 1911. str. 668—683.
Abditu pred očmi, to je nemogoče, ne da bi prišlo do borbe s konfesijo.
Nisem pristaš „Svobodne misli“, ker sem prepričan, da specifične narodnostne in konfesionalne razmere slovanskega juga zahtevajo specifično rešitev, ki je ne more dati „Svobodna misel“ s svojo univerzalno formulo. Povsem soglašam z Abditom, da ne gre na tak način, kakor to dela „Svobodna misel“, „iztrgati iz duše (ljudstvu) verstvo, ga pahniti v duševne dvome o resničnosti Boga in njegove ekzi-stence“. Pa radikalna stranka, kakršna je socialno-demokratična, bo v borbi za take državne oblike, kakršne ima v svojem programu nehotč prisiljena, da sega v tisto duševno okrožje, ki bi naj bilo po Abditovem mnenju nedotikljivo, To povzroči politična praksa take stranke.
Nacionalne stranke, ki so jim strogo narodni smotri prva točka programa, imajo težko stališče napram konfesionalni politiki. Toda tam, kjer besni boj za obstanek narodnih manjšin, kjer gre za to, ali za vselej izgine ali pa se reši narodna pozicija, tam je potrebno, da se najde formula konfesionalnega premirja, da se sklene konfesionalna treuga dei. Gospodje okrog „Zapiskov“ so bolj strogi napram takim narodnim manjšinam, kakor napram lastni struji.
Vzemimo, da bi kak dr. Rybaf izrekel podoben nazor iz narodno-
stnih ozirov, kakor je to storil Abditus iz socialnih ozirov, neusmiljeno bi ga kamenjali gospodje okoli „Naših Zapiskov“. Zakaj ta dvojna mera ?
Daleč smo zašli v publicistiki. Polemičar „Naših Zapiskov“ se je tako silno razburil, ker je notičar govoril o znanstvenem značaju „Vede“ in publicističnem „Zapiskov“. Polemičar dobro pozna pakt med „Zapiski“ in „Vedo“, po katerem bi naj „Zapiski“ ostali polemična publicistična revija, ki se bavi z aktualnimi vprašanji, dočim bi imela „Veda“ nehvaležnejšo nalogo, prinašati bolj akademično gradivo. Ako razlikujem med znanstvenimi in publicističnimi članki, se mi zdi, da to ni nič poniževalnega za „Zapiske“. Dober znanstvenik mora biti dandanašnji obenem publicist, saj mora biti moderna znanost pristopna vsem slojem, Ako bi se smatral znanstvenik vzvišenega nad publicistom, bi bilo to prav starokopitno, in polemičar je gotovo tako lojalen, da prizna, da ni notičar „Vede“ tudi kot sotrudnik „Zapiskov“ nikdar smatral publicistike za kaj manjvrednega. Priznati pa mora polemičar tudi, da pravzaprav v „Vedi“, kakršna je danes, ni mesta za vsestransko proučevanje vprašanj, ki so predmet vsakdanje politične borbe. Moral sem se pa tokrat nekoliko aforistično dotekniti takih vprašanj, ker se mi je zdela replika na polemičarjeva izvajanja potrebna.
Bogumil Vošnjak.
Došle publikacije in knjige.
Novi akordi. Zbornik za vokalno in instrumentalno glasbo. L. X. št. 5. Urejuje dr. Gojmir Krek. Založništvo L. Schwentner. Ljubljana. Cena za leto 10 K, za pol leta 5 K. Posam. zvezki po 2 K. (Gerbičeva številka.) — Ta izborno urejevani glasboni list najtopleje priporočamo.
Carniola. Uredniki dr. Jos. Gruden, dr. Jos.	Mantuani,	dr. Gv. Sajovic. Nova
vrsta. L. III. zv. 1. V Ljubljani 1912.
časopis za zgodovino in narodopisje. Urejuje Anton Kaspret. 8. letnik, snopič 1—4. Maribor 1911. — Oba ta dva naša domoznanska lista se razvijata jako lepo. Pred leti se je govorilo o tem, da bi se združila. Ne centralizacija, ampak delitev dela je gibalo moderne kulture, ker napenja sile in kliče na delo lokalne moči, ki bi ostalo sicer sterilne.
Dom in svet. Leposlovju, znanstvu. L. XXV. št. 1. 1912.
Srpski književni glasnik. Urednik Jovan Skerlič. Beograd 1912. Izlazi 1 i 16 svakoga meseca	u sveskama od pet tabaka i staje na celu godinu 18	kruna.
Blgarska	Sbirka izlazja pod redakcijata na dr. Nikola Bobčov, Sofija	1912	ednaž
r meseca, osvčn avgust i septemvrij, struva 9 fr.
Slovan, mesečnik za književnost, umetnost in	prosveto.	V Ljubljani 1912. L.
X.	št.	1-2.
Naši Zapiski. Socialna rovija. V Gorici 1912. L. IX. št. 1.
Ljubljanski Zvon. Mesečnik za književnost	in prosveto. V Ljubljani 1912.
L. XXXII. št. 1.
Oliver Twist. Spisal Charles Dickens, poslovenil Oton Župančič. V Ljubljani 1911, založil L.	Schwentner. Cena broš. K 5, elog. vez. K 6'20.
Salonska	knjižnica XIII. Darija. Češki napisal Julius Zeyer.	Vest. Ruski	spisal
A.	P.	Šeller-Mihajlov. Prevel: F. A. P... č. V Gorici 1911.	Zal. Goriška Tiskarna.
Cena K 2-80 broš; K 3'80 vez.
Svetovna knjižnica XI. Velika vas. Roman. Francoski spisal Edgar Monteil. Poslovenil F. K. V Gorici 1911. Zal. Goriška Tiskarna. Cena K 2--10 broš. X 3M0 vez.
Macfall, Haldan: Historya malarstva. Przektad Jana Kasprowieza i Jožefa Ruffera uzupelione historymalarstwa polskiego w opracowaniu Z Batowskiego i "WI. Podlachy Redaktor Tadeusz Pini. Lwow, Zyblikiewicza L. 85.
Ta krasna zgodovina umetnosti znamenitega angleškega umetniškega zgodovinarja jo začela izhajati v Lvovu in bo do konca leta dovršena. Na meseo izidejo 3 snopiči na petih polah. Vse delo bo obsegalo 3* snopičev in stane za abonente sedaj 72 kron. Kar dajo temu delu posebno vrednost, so krasne, umetniško reproducirane barvaste ilustracije. To delo bo lepa galorija najznamenitojših slik, ki bi tudi našim boljšim hišam služila v diko in kras.
Niederle, Lubor: Slovanski svot... poslovenil m uredil dr. J. A. Glonar. S karto. V Ljubljani 1911, zal. „Omladina“. (III. knjiga znanstvene knjižnice „Omladine“.) Cona K 4-50.
Ta knjiga, v kateri so nahaja tudi drja. Lončarja „Socialna zgodovina Slovencev“, o kateri je bilo v zadnji „Vedi“ govora in jako instruktiven članek J. Mačkovška „Statistika Slovencev“, bi morala biti v rokah slodnjega slovenskega intoligonta.
Zola, fimile: Polom. Roman iz vojsko 1870/71. Preložil Vladimir Levstik. V Ljubljani 1911, zal. L. Schwentner. Cona K 5'SO broš. 6'80 v eleg. vezavi.
V založništvu „Goriške Tiskarne“ A. Gabršček
sta izšli sledeči publikaciji:
ANDREJ GABRŠČEK: NARODNE PRIPOVEDKE V SOŠKIH c; PLANINAH.
Mala osmerka, str. 384, cena broš. 3 — K.
Delo obsega vrsto deloma še nikjer objavljenih narodnih : : : pravljic ter je namenjeno odraslim bravcem. : : :
m ,
|§f|II VLADIMIR KNAFLIČ SOCIALIZEM ORIS TEORIJE. ;?
Osmerka, str. XII -j- 371, cena broš. 4'— K, vez. 5-20 K.
Delo so pohvalno bodisi omenili, bodisi ocenili ali o njem
ref eri rali:
„Omladina* (1911, št. 5-6), „Čas‘ (1911, št. 7-8), „Naši
-	- Zapiski“ (1911, št. 9), „Veda* (1911, št. 4. in 5). - -
-  ■'    ................................