Pomolčal je, prihajala sva proti vrhu. Tam se je ustavil:
»Vidiš, nič drugega ne bi rad za jubilej: da bi me vzeli za to, kar sem bil: umetnik. Nekdo, ki je vsemu človeškemu blizu. In kaj sem imel v domovini za življenja najbolj človeškega? Stisko, lačne matere, romarje, ljudi, ki čakajo onostranstva, da bodo vsaj enkrat nekje deležni pravice, Jerneje, Aleše, Francke, Milane in Milene, romantične mlade ljudi, ki so tako lepi v svoji veri, duše, ujete v ožino, ki od prebujenja do groba hrepene po nemogočem prostoru. Nešteto majhnih usod sem sre-čaval — iz njih sem predel žalostne zgodbe, komedije, hrepeneče pesmi, prerokbe. Iz tolike brezimnosti svojega ljudstva sem delal apoteoze, epose in herojske vizije, po zakonih lepote, ki vam ne veljajo več zaradi nekakih predsodkov. Nisem pisal črnobelih priročnikov, marveč lepoto. To je bila naloga, ki mi jo je bil dal Bog. S tem sem služil domovini, družbi, človeku. Vi pa mislite, da je lepota nepotrebna, zato ne bo dolgo, ko boste ljudem nepotrebni vi. Tudi lepota je kruh. Jaz nisem bil poklican za drugo službo. Vi pa me nikar ne delajte za tisto, kar nisem bil.
To sem si imel povedati za jubilej, ker ste vi pozabili.
Tako, naravnost, brez programa in brez sistema. Zdaj pa grem.«
»Kam,« sem ga vprašal, da bi ga ustavil.
»Tja, koder je kaj moje čiste soseske. Na klanec, k Sveti Trojici, k Močilniku. Poslušat, kaj mi bo povedala ta dobra zemlja, tihe megle in še tišji dobri ljudje, ki so moji in meni blizu, kakor so bili nekdaj.«
Ogrnil je plašč in plapolaje zdrsnil na vrhniško stran, kjer se je odpiral med gozdovi tih, zvezdam prijazen večer...
Vida Taufer I Vrt v snegu
Večerni mrak se zgrinja do neba Kot črešnja v cvetju sije trepetlika Zavesa zmrzlih kapelj se svetlika Na nizkem grmu kakor slap miglja
Ves vrt pokriva mehka plast snega Povsod blazine rahlo so razpete Deviški sneg počiva kakor dete Nihče ni stopil še na bela tla
Srebrni mesec čez nebo vesla
Počasi tipi je s svetlimi rokami
S skrivnostnim leskom ga iz spanja drami
Razliva čez blazine dih srebra.
as