197
Dvignili so pesti in zapretili Iztoku.
»Mirujte, poslanec je! Veste pa sedaj, kdo naj odloči pravdo, kdo naj dokaže, da je Ant svoboden, veste, velmožje!"
»Boj, boj, boj!"
Kakor valovje so povzeli vojniki vzklik in po Šumi je zavrelo in započel se je hrup. Vihar je izbruhnil.
Poslanci so naglo odjezdili. Za njimi so se dvigala kopja, rožljali so tuli, roke so grabile toporišča.
„Naj odloči boj!" je razmišljal Iztok. „Upal sem, da ne pomočim meča v bratovsko kri.   Toda Volk
G. G  MJASOJEDOV
RUSKI  KMETJE  POSLUŠAJO  CARSKI MANIFEST,  KI ODPRAVLJA ROBOTO
jezikom, kakor ga zamami kozelnik. Toda Volku ti ne boš prešteval dlake, Volk te ugrizne. Velmožje, poglejte  ga!   Kdaj je starostoval deček v narodu?"
„Nikoli!" je zabesnel odgovor.
„Kdo govori zamamne besede, kdo si drzne staviti  velevajoče  nasvete  svobodnim  starešinom?"
„Nihče!" je zagrmelo drugič.
„Lažete," je povzel Volk, Jažete! Sedaj ste culi zameketati kozliča — in vi, ovni čred, ste obmolknili! Za jezik potegnem tega kozliča — za roge ga ne morem, ker jih še nima — in vam ga pokažem. Ta mladič je služil Upravdo — in pocedile so se mu sline po tronu. Zato se je vrnil, da se dvigne pred nami — in zacaruje — kot despot!"
»Nikdar! Mi smo svobodni! Smrt despotu!"
Od daleč se je čul glas radosti. Velmožje pa so molčali in zrli na temni obraz Volkov. Zavladal je molk in mir, kakor pred izbruhom viharja Iztok je bral odgovor z Volkovega lica. Žalost mu je plala v srcu.
Počasi se je dvignil starosta Volk. Veke so se mu razprle, oči zabliskale. Kakor despot se je ozrl po okolici.
„MIadič!" je ogovoril Iztoka, spodnja ustnica se mu je izveznila v globokem zaničevanju. „Mladič, do sita si se nažrl olja v Bizancu, da se ti valja jezik voljno po čeljustih. Zamamil si narod s sladkim
mora  pasti.   Na  Tunjuševi  preprogi je ležal,   izda-javec! . . . Goba je na našem telesu. Odsečem jo."
XI.
Ko se je zvečerilo, so zagoreli na obeh robovih ravnine visoki ognji. Oglašali so se rogovi z divjim glasom in pozivom na boj. Krog gorečih grmad so se zbirali vojniki, ostrili kopja, brusili strelice in osti ter prepevali bojne davorije. Vsepovsod so darovali bogate obete Perunu, obljubljali ovnov Morani, če jim prizanese v boju. Hukali so v gozde in ljubimsko ogovarjali vile, naj jim pridejo z mehkim predivom obvezavat rane, ščuvali so bese in volkodlake na sovražnika.   Pred Volkom so metali kvišku ugledni