List 7. Politični oddelek. Vojaška justica. V poslanski zbornici je bil te dni na razpravi rekrutni kontingent za letošnje leto. Pri ti priliki se je oglasil socijalni demokrat Daszynski in kar je mož povedal o vojaški justici v naši državi, je po vsem omikanem svetu vzbudilo senzacijo. Mi nismo nasprotniki armade, nasprotniki pa smo izrastkov militarizma, vsled katerih ljudstvo trpi, tudi naše slovensko ljudstvo, tako da je dolžnost pravih rodoljubov, tudi v tem oziru povzdigniti svoj glas. Mej najobčutneje izrastke militarizma se po vsi pravici šteje vojaški kazenski postopnik. Ta zakon smo podedovali iz onih temnih Časov, ko še ni bilo splošne dolžnosti, služfti pri vojaštvu, ko so bili v armadi sami prostovoljci, najeti ljudje najsumljivej-šega kalibra, mej katerimi se disciplina ni dala drugače vzdržati, kakor z železno pestjo. Ali že pred pol stoletjem se je spoznalo, da ta kazenski postopnik ni več primeren razmeram sedanje dobe, a čim se je uvedla spošna vojna službovanja, čim armada ni dru-zega več, kakor ljudstvo v orožju, od tedaj se je premnogokrat, skoro leto na leto, culo zahtevanje, da naj se vojaški kazenski postopnik sodobnim razmeram primerno premeni, ker je ta kazenski postopnik v kričečem nasprotju s pravnim čustvom ljudstva. Kako se pa godi dandanes pri kakem vojaškem kazenskem procesu ? Tu ni ne obtožitelja, ne zagovornika. Ves proces se izvrši v odsotnosti obdolženca. Obdolženec ne vidi ne sodnika, ne prič in ne ve, kaj in kako se je o njem sodilo, in tudi sodniki ne vidijo prič, nego imajo opraviti samo z mrtvim papirjem, namesto z živimi ljudmi. Vse namreč opravi avditor. Ta je najprej preiskovalni sodnik, potem je državni pravdnik, potem je zagovornik in nazadnje sodnik. Vse je tajno, tako da nihče prav ne ve, kaj se je zgodilo. Očitno je, da take razmere bijejo pravnemu čustvu naravnost v obraz. Vsa čast avditorjem, ali kazenski postopnik, po katerem se morajo ravnati, je vender tak, da jemlje ljudstvu zaupanje v vojaško justico. Ljudstvo je namreč vajeno na javnost kazenskih obravnav, vajeno je, videti v neodvisnem zagovorniku ne toliko obtoženčevega branitelja kakor kontrolo nad sodniki, vajeno je, smatrati kot dokaz neodvisnosti sodnikov, da ti niso imeli posla s preiskavo, da je državni pravnik poseben organ in končno je vajeno videti, da se ne sodi po izpovedbah prič, katere so bile izrečene v preiskavi, ampak po ustnih izpovedbah teh prič. Že dolgo vrsto let zahtevajo ljudski zastopniki, naj se vojaški kazenski postopnik preustroji po tistih principih, po katerih je ustrojen civilni kazenski postopnik. Toda doslej je bilo vse prizadevanje popolnoma brez uspeha. Vojna uprava obljubuje sicer vsako leto, da se tej zahtevi ugodi, in domobranski kakor tudi vojni minister izjavljata leto na leto, da se že vrše priprave in priznavata, da je sedanji vojaški kazenski postopnik skrajno pomanjkljiv, ali ostalo je vedno le pri besedah, storilo se ni ničesar. V pojasnilo, kake krivice zamore roditi sedanji vojaški postopnik tudi če je sodnik vseskoz pravičen, pošten in nepristranski, se je tekom let tako v državnem zboru kakor v delegacijah navedlo na stotine konkretnih slučajev. To zbirko je letos pri razpravi o rekrutnem kontingentu znatno pomnožil socijalni demokrat Daszynski. Kar je Daszynski povedal, to kriči do neba. Ali je vse tako, kakor je povedal, tega seveda ne moremo vedeti, toda senzacija, ki jo je provzročil njegov govor, se ne da popisati. Izvzemši avstrijske liste se bavijo vsi listi sveta z Daszynskega razkritji. V nas Stran 62 Slovencih je za to zadevo še najmanj zanimanja. Sicer je tudi na tisoče sinov slovenskega naroda pod zastavami, ali za njih usodo se nihče ne meni, ker pri nas vlada mnenje, da postane Človek že nelojalen, ako izreče o kaki vojaški zadevi svoje mnenje. Daszvnski je pred vsem razkril_slučai nadgoroč-nika Matagjca. Tajjjbiljjg,binec princezinje Lujize Koburške, zapravljive hčere belgijskega kralja. Prince-zinja Lujiza je soproga avstrijskega^podmaršalaprinca Koburga. ani^živje^ž. ijjim. Ker s svojimi dohodki ni izhajala, si je pri notoričnih oderuhih jemala denar na posodo. Dne 15. junija 1. 1898. je zapadlo pet menic v skupnem znesku 575 000 gld. in princ Koburg jih je tudi poplačal. Nakrat pa se je reklo, da sta na teh menicah nahajajoča se podpisa princezinje Lujize in bivš** nadvojvodinje Štefanije ponarejena. Obdolžra^JeJrilj^^ da je oba Rpdpisa ponaredil in obsojen na šest let ječe. Čez leto dni je višje vojaško sodišče razsodilo, da podpis princezinje Lujize ni bil ponarejen, ampak samo z podpis nadvojvodinje Štefanije, a dasi ni bil nihče oškodovan, dasi Matačid ni niti vinarja od tistega denarja dobil, je bila prisojena mu kazen vender odobrena. Daszvnski je z navedbo vsakovrstnih detajlov dokazoval, da je Ifotavfi^ fci topi ft*-*jjjrj |^ft /g jflft popolnoma nedolžen, da so drugi ljudje falsificirali podpis nadvojvodinje Štefanije. Ko bi bil na menicah ostal samo pristni podpis princezinje Lujize, bi oderuhi najbrž ne bili dobili krivičnega oderuškega pro-fita. Oderuhi so potrebovali ponarejeni podpis, da imajo revolver v rokah in si ž njim zagotove oderuški profit, kar se jim je tudi posrečilo. Matačicev slučaj je izjemen. Daszvnski pa je navedel tudi druge in sicer iz Gališke, iz voja fcm. Galgoczvja. Kakor Matačidev slučaj, tako so tudi ti slučaji tacega značaja, da zamorejo še mrliču zvabiti solze v oči. Tudi teh ni kriva armada, kriv je pred vsem vojaški kazenski postopnik, ker daje, posameznim osebam uprav strahovito oblast v roke, ne daje, pa nobenih jamstev proti zlorabi tega postopnika in zoper človeške slabosti, katerim je lahko podvržen tudi kak avditor. Kakor rečeno, nečemo dolžiti vojaško justico, da je komu vedoma in namenoma storila krivico, a slučaji, ki jih je Daszvnski navedel, pričajo, da se pri J merjajo prav nečuvene krivice, katerih je v prvi vrsti Akriv vojaški kazenski postopnik.