o naravstvenej obvezanosti. 231
o naravstvenej obvezanosti.
Piše dr. Janko Pajk. VI.
Človeška svoboda nagib k obvezanosti
(Konec.)
Iz rečenega sledi, da si z naravstveno svobodo nimamo misliti drugega nego samodoločbo volje po zakonih prirode, kateri so tudi zakoni človeškega duha. To samodo-
232 O naravstvenej obvezanosti.
ločbo imenujejo naravstveniki odločbo (determinacijo), po ka-terej. dela sobstvo nezmotljeno po vnanjih vplivih in la,stnih po-čutkih samo po svojem razumu. Njemu nasproti stoji neod-ločba (indeterrainacija), t. j. sodba in dejanje po vsakoršnih nagibih, nagnenjih, počutkih in pomišljenjih, brez vse in vsake meje svobodnosti. Po nauku odločbe (determinizma) je človek v svojem mišljenji in delovanji navezan na gotove prirodne in naravne meje, katerih ne more preskočiti; po nauku neod-ločbe (indeterminizma) ne zna človeška svoboda v dejanji nobenih mej, nego je popolnoma samovlastna (absolutna), da sme storiti, kar se jej ljubi. V prirodoslovnem pomenu svobode ni nikake neomejenosti, pa tudi v dušeslovnem oziru človek ni neomejen, niti celo v hotenji; človek kot končna stva,r, stoječa sredi posredstva, je temveč trdno privezana na zakone in slučaje posredstva. Da tudi v naravstvenem oziru ni samosvoje svobodnosti, ampak da je človek navezan, pokazali smo uže preje. Samo nemška doranevnost (idejalizem) domišljuje si človeka popolnoma svobodnega. Tako tudi še Kant. Kant-ovo naravstvo je osnovano na načelo neodločbenosti ali „indetermi-nizma", katerega imena sicer ne rabi. Njemu velja nVolja" za popolnoma „svoj evlastno" (avtonomno); svoboda dejanja ne vidi se mu privezana na nijeden čas, na nijedne okolnosti, na nijedno vrsto ali nasledstvo, celo ne na zvezo dušnih dogodkov mej seboj, nego sobstvo (subjekt) mu začina „vso vrsto (poredje) svojega bitja z vsakim dejanjem vnovič, torej od po-četka" 1) To je posledica njegovega „domnevnega" (idejalnega) nagledovanja dušnih dogodkov! — Vendar čutil pa je tudi Kant slabe posledice svojega nauka, po kojem bi uživala duša neko „razuzdanost"; trdeč, da dela vendarle človek v naravstvu ozirajoč se na neko „naj višje dobro", torej se daje določevati vendarle po nekem „predmetu" (objektu) v svojem dejanji!2) Zato si je Kant izmislil svoj velevnik ali ^imperativ" in pa svoj „ti moraš dejati", mesto da bi prosto priznal omejenost človeške svobode! — Ta pomankljaj Kant-ovega naravstva zapazil je Schopenhauer, kateri postavlja „vsesvetovno voljo" na
») Kritik der praktischen Vernunft, str. 114. in 117.). Prim. isto delo, str. 172. in 173.
o naravstvenej obvezanosti. 233
mesto samovlastne Kantove laži — volje i) A tudi Schopenhauer-jevo podjarmljenje človeške volje seza predaleč ter uničuje naravstveno obvezanost; ako sera žrtva svojega posredstva — kakor sodi Schopenhauer —, potem tudi nisem več odgovoren, nisem več zameren! Iz te zadrege pomaga nauk o razvoju. Narav-stvena načela, katera se sestavljajo iz človeške razsodnosti in iz naukov crpljenih iz dejanskih posledic, vidna so iz človeškega značaja, značaj pa je nasledstvo vsega duševnega in naravstvenega razvoja človeškega; v značaji združujeta se namreč duševna prošlost in vtis posredstva. A ker je s pojmom ,raz-voja" združen tudi pojem „razl i čn osti" (varijacije) — brez različnosti bi zastajalo vse telesno in duševno življenje —, zato ne vplivajo prejšnja dejanja pri človeku popolnoma na sledeča. Namesto nuje ali potrebnosti seza vmes človeški po izkušnjah razbistreni razum. In tu leži „svoboda" človeška; tu tudi leži „obvezanost" njegova! — Naj se primerjata značaj .odločenca" (determinista) in „neodločenca" (indeterminista)! Dušno stanje prvega podobno je ravnovesju pripravne ladje, katera o burji koleba, a ravnotežja ne izgubiva; dušno stanje neodločenca podobno je slabo napravljenej ladji, katera tudi pri tišini koleba in se pri prvej burji prevrača. Trdna načela so dobri krmarji v življenji človeškem.
Ali je pri načelu predodločbe (predestinacije) možna obvezanost ? — Tako odločenost trde bogoslovci, po katerih nauku je usoda človeška od početka določena. — Pri tem načelu je človek stroj, a volja njegova ni več njemu lastna, nego nekemu zunaj njega stoječemu, višemu činitelju. — Isto velja otvarnem (materijalističnem) naziranji sveta, po katerem je človek popolnoma odvisen od svetovnega ustrojstva. Odgovornost in obvezanost pa tudi tu ne ponehata; vsaj v čuvstvenem ali este-tičnem oziru pogledovalcu vselej ostane to, kar je naravstveno, bodisi zlo, bodisi blago, neugodno ali pa ugodno, po kojem vtisu dejanja presoja; sobstvena obvezanost pri pomankanji naravstvenega čuvstva se ve poneha. Zato „materijalizem" ne poznava osobne obvezanosti,
Samodoločba k zlemu ali dobremu omejena je torej po razumu, volji, pa včasih tudi po okolnostih. Jedina volja še ne
'J Die'Welt als Wille.
234 O naravstvenej obvezanosti.
') V dosedanjih Člankih popraviti naj se blagovoli „izkustvo" za „izku vst vo".
zadostuje, da se je naravstveno; to uči vsakdanje izkustvo, i) Zato je kriv nauk Sokratov in vseh njegovili naslednikov, ki tirjajo samo razum za naravstvenost; potem bojda človek ne more zgrešiti pravega dejanja. Aristotel pripomnil je dobro, da je treba tudi navoda in vaje k dobremu. Tudi pri najjasnejšem razumu zabrede človek prav lahko v nasprotno temu, kar ima za blago. Naj se pomisli, kako mogočen je vpliv po-sredstva! Opačna vzgoja, polovičen pouk, prirojena lenost v mišljenji, krivi svetniki, včasih popustljivi predstojniki, lahkomiselni in razuzdani nagledi dotičnih dob časa, razvade kraja in določenega društva, včasih celo javne izpodbude in podražbe brezvestnih in v glavi razgretih vodij ljudstva, krivi narodni nazori, včasih povsem opačni naravstveni nauki in sto raznih okolnostij človeške družbe so prav silovite in mogo prav lahko plitve glave, neuke ljudi, cele stališe in po cele narode okužiti v nenaravstvenem oziru. A zavedenci in popačenci niso nezamerni ali celo nedolžni; čemu pa niso okoristili darove svoje narave in glas svojega razuma ? Čemu udajali so se slepo oblasti pohujšljivcev? Zakaj se niso potrudili, predavane jim nauke izkušati, pretehtavati in se jim ustavljati? — Ko bi se hotelo prezirati in odpuščati prestopke zavedencev, kje bi bila potem meja mej krivdo in nekrivdo, mej zamernostjo in neza-mernostjo? Potem bi vsi ljudje brez vse razlike bili nedolžni in nekrivi!
Oni dobrohotniki, ki hote vsako krivdo odpuščati in celo zagovarjati — češ, tako slaba je narava človeška! — so skriti nasprotniki naravstva. Ni res, da vsak gladnež mora krasti, in ni res, da vsak potrebnež mora bližnjika opleniti! Izkušnja nas uči prav nasprotnega. Da, tolmačiti se dado največi prestopki in najhujša zločinstva, a samo zategadelj ne še tudi oproščati ali pa celo zagovarjati! —
(Dalje prihodnjič.)