iMXJVENSiÖTCTRAJN^ 30. april 1979. -Naše Novink 9 v PIŠETA IN UREJUJETA: Lojze Košorok in Pavla Gruden ANDREJKA IN JOŽE SREČNO! Kar po domače... V okviru mednarodnega filmskega festivala v Sydneyu, pri kateremu je na povabilo Avstralije sodelovala tudi Jugoslavija, si je zainteresirano občinstvo imelo priliko ogledati tudi dva slovenska filama. Razuljivo je, da filmske festivale obiskuje le ožji krog ljubiteljev filmske umetnosti, in da ni bilo pričakovati velikega števila Slovencev. Galopirajoče hiranje naše okrajene narodne zavesti in minimalna potreba našega delavskega sloja za kulturnim izživljanjem je v popolnem skladu z avstralskim predmestinim življenjem. Želodec, grlo, postelja; vrt, balinanje, plesi, to je naše. Kultura vinske trte in klubski patriotizem. V precejšniji meri smo se tudi nalazli spolnosti izven meja dostojnosti. Otvoritveni film jugoslovenskega programa je bil "Praznovanje spomladi", ki v naturalističnem realizmu (slog v kateremu sta izdelana oba filma) prikazuje slovenski kmečki živelj pred pr. 200 leti, kako navzlic pokristjanjenju praznujejo "Kurentovanje", ki se je vedno končata z enim ali dvema umoroma na kar je duhovščina maorala gledati skozi prste, če si je hotela pridobiti novih vernikov. Seveda so poklicali na pomoč vojake, ki so poskušali "kurente" razgnati kar pa je bito vse zastonj. Ta, res za naše pojme nesprejemljiv poganski običaj, ki so ga izkoriščali moški za ubijanje pod maskami v svrho maščevanja, in absolutno nagnusna moška spolna nasilnost in grobost pričajo, da beli pogani niso bili nič boljši od črnih in da morajo dušni pastirji še danes marsikje tolerirati poganske običaje in zakone, ki so ljudstvu prešli takorekoč v krvno nasledstvo, da bi ti pristopili h krščanstvu. Še danes temnopolti in belci prodajajo hčere v zakon in še danes mladenči iz siromašnih Spomin Joj, kako so sladke vrele solze izza mojega pogleda v padajoči mrak. Nekdo, ki mi je drag, je danes zjutraj mi zaupal, da ima me rad. Poslavlja se za vedno v pesmi tega dneva sled... Spreletava sreča se skoz mene, že me objema noč- metulji boža me dotik spomina. V nedeljo 22. aprila sta si pred oltarjem v slovenski cerkvici v Merrylandsu, obljubila zvestobo na novi, skupni življenski poti, nevesta Andrejka SODJA in ženin Jože ANDREJ AŠ. Lepo poročno sveto mašo za mladi par je daroval p. Valerijan Jenko ob prisontosti skoro vseh povabljenih gostov. Poročna gostija pa se je vršila, seveda kje drugje, če ne na slovenskem hribčku v Horsley Parku, v organizaciji Slovenskega društva Sydney. (Zanimivo bi bilo malo pobrskati po spominu, koliko slovenskih porok seje že vršilo v Horsley Parku?) Ne bom se spuščala v podrobno opisovanje poročega slavja, kratko naj rečem, bilo je zelo lepo i rada verjamem nevestinim besedam; "Zelo sem srečna in tega dne ne bom nikoli pozabila!" Omenim naj raje, družin vstopajo v vojaško službo. Razlika je le ta, da so tudi slovenski starši nekdaj prodajali sinove v vojaštvo. Ta slovenski film, ki dokazuje, da se poganstvo belcev more celo kosati s poganstvom temnopoltih, je doprinesel neznansko velik delež k pobijanju rasnih predsodkov. Kdor skriva resnico, skriva zlato. Iz naše grde pretekle resnice, ki smo jo pokazali svetu smo dokazali, da so bili, in so pod kožo pogani v vačji ali manjši meri enaki. Vsi izhajamo iz poganstva. Drugi film "Vdovstvo Karoline Žašlerjeve", Prikazuje da je odnos delavskega sloja do spolnosti, posebno moška nasilnost pri neotesanih in uglajenih, tak kot je bil v poganski dobi še danes ne samo v Slovenjiji ampak po celemu svetu. Delavski sloj je povsok enak. Pokazuje tudi na tragedijo ki jo človeštvu povzročajo alkoholizem, nezvestoba, razbrzdana spolnost, pomanjkanje ljubezni, otopelost do sočloveka v takšni meri, da more "cela vas" opazovati sovaščana, ki izvršuje samomor ne da bi ga kdo poskušal preprečiti. Tudi to se danes godi povsod na svetu. Ženske so se žrtve patrijahrhalnega sistema v Sloveniji kot drugod. Vendar pretresljivi trenutek ko nekdo nad grobom Karoline vzklikne: "Le kaj bomo zdaj brez tebe, Karolina", ki je z vso svojo nebogljestjo, če drugo,ne, vsaj v zabavo in klepetanje soveščanov, vžgala iskrico ljubezni, posebno ko so se ob njeni smti zavedli, da je bila tudi ona del njihovega življenja. To je sporočilo, ki še ga mora vsako zavedati: ni ga človeka brez vrednosti. Niti po smrti. Tudi oba filma kot taka se moreta brez dvoma pridružiti v vrsto kvalitetnih filmov v mednarodni filmski industriji. Pavla Gruden. ZOPET NA SVADBI ANDREJKA in JOŽE ANDREJ AŠ Pavla Gruden Na eni strani poročamo o pogrebu, na drugi strani poroke. Tako je naše življenje, ne Hanje, življenje in smrt. V soboto 7. aprila smo bili na svadbi v Caringbah, kjer sta si pred oltarjem obljubila večno zvestobo, hčerka neše poznane in zavedne slovenske družine: MARY OBLEŠČAK in TREVOR TOLSON iz Springwopda. Ženin je iz številne družne, najmlajši od trinajstih bratov in sestra. Mery Obleščakovo vsi poznamo. Še kot malada deklica je s sestro Belindo nastopala na naših prireditvah, na materinskih in očetovskih proslavah, Miklavževanjih itd. Poznamo jo tudi iz Wollongonga, kjer so Obleščakovi dolga leta bili vodilna sila pri kulturnih prireditvah društva Planica. Ce bi Obleščakovih v Wollongongu ne bilo, nemara ne bi bilo Kmečkih ohceti, vsakoletnih parad, razstav in zelo verjetno tudi. ne toliko narodnih noš. Kot take jih poznamo, kot je na svadbi dejal senator Mulvihill, da jih vsa javnost v Wollongongu pozna kot ambasadorja slovenske kulture. Da je na svadbi bilo razpoloženje na višku nebi posebej povdarjal. za vaselje in slovensko vzdušje je skrbel Štefan Šernek s svojim ansamblom. In kot je slovenska navada, sta pred vhodom v dvorano pripenjala svatom šopke z nageljni Liza Reja in Zdravko Tomažin oba v narodnih nošah. Liza se je kasnije v imenu vsehin naše slovenske skupnosti zahvalila Mery za njeno dek), za njeno požrtvovalnost med nami in slovensko skupnost Navada je, da dobita ženin in nevesta ob tej priliki darila. Brez dvoma je bilo za njo najlepše darilo to, da je za to svečano priliko prišla iz domovine njenih staršev njena stara mama - Frančiška Obkšeak. Tako je bilo na ta njen veliki dan sreča in veselje še popolnejša. Draga nam Mary, hvala ti še enkrat za vas tvoj trud za našo slovensko skupnost, prepričan sem, da si lahko ponosna, kajti tvoja mladost je bila tudi radi tega lepša in bogatejša; želimo ti iz vseh naših src obilo lepega družinskega življenja, na nadaljni poti v zakonskem življenju. L. Košorok da sta oba, Andrejka in Jože rojena v Sloveniji in da sta se šolala in "gor rastla" v Avstraliji. Vesela sem vsake slovenske poroke, ko slovenski fant popelje pred oltar rojakinjo, in ne tujko. Andrejka in Jože sta se spoznala na Slovenki priraditvi, to omenjam za tiste zaskrbljene starše, ki ne vedo, kje naj njihov sin ali hči najde sebi primerno družbo in morda življenkega sopotnika... Andrejkini in Jožetovi starši so v pripravo in organizacijo poročega slavja vložili veliko truda skrbi in denarja, za kar se jim v imenu 120 povabljenih svatov iskreno zahvaljujem (še danes me trebuh boli od preobilne jedače in eh, menda pila nisem preveč...) A kar je še bolj važno, zahvaljujeme se staršem, za pošteno, slovensko nevesto in ženina, katerima ponovno kličem na skupno življensko pot sreče in blagoslova. Imejta se rada, draga Andrejka in Jože pa bosta premagala tudi vse težke trenutke, ki morda kdaj pidejo. Mi po vaju bomo od daleč spremljali z ljubečo mislijo in skrbjo. Bog vaju živi! Danica ISKRICE Hudobija ima najhujše obrambno sredstvo. I. ANDRIČ Laž je bolj vešča v samoobrambi kot resnica. V. HVGO Lenoba je nadloga — toda najbolj škodljiva je pri nadarjenih. I. PRIJATELJ Včasih se tudi neumni ljudje drsijo pametnih načel. • • -.'•• L. SINCLAIR IN MEMORIAM Zopet nam je smrt izstrgala iz naše sredine zavednega in požrtvovalnega rojaka. Tokrat je zahrbtna bolezen zahtevala žrtev in nam vzela vsem priljubljenega sodelavca, moža in očeta ŠTEFANA ŽEKS. V naljepših zrelih letih, ni še dopolnil svoj 54ti rojstni dan, je nenadoma odšel od nas. V torek 24. aprila smo se zadnjič poslovili od njega. Težko je najti besedo zahvale za njegovo požrtvovalno delo, za delo, ki ga je nesebično žrtvoval za našo skupnost. Ne spomnim se več datuma kdaj sem ga prvič spoznal. Srečali smo se na naših slovenskih prireditvah. Vem le to, da nam je prišel na pomč, kmalu do smo na hribčku v Horsley Parku, kjer danes stoji slovenski dom, prirejali zemljišče za društvene dejavnosti. Prijel je za vsako delo, ko smo začeli čistiti zemljišče, pomagal pri organizaciji piknikov, prireditev, prijel je za delo povsod kjer je bila potreba. Tako tam, tako kasneje pri društvu Triglav, kjer smo kupili tudi zemljišče. Kot tesar je bil med prvimi, ki je pomagal zbijati prvo streho na Triglavu. Nato ga vidimo neštetokrat s soprogo Marijo in hčerkami v kuhinji ali za točilno mizo. Skratka skočil je na pomoč vsakomur in bil povsod kjer je bila potreba največja. Kot takega smo ga z veseljem volili v društvene odbore. Dolga leta je bil član odbora v klubu Triglav in drugih pododborih triglavske skuponsti. Odlikoval se je predvsem po svoji veseli prekmurski naravi, nikdar ni vsiljeval svojih predlogov in svojih nazorov, rad se je podrejeval mišljenju večine in s trudim in nesebičnem delom gradil slovensko skuponst. Strmel je predvsem za tem, da bi čimpreje imeli svojo streho, svoj dom in da bi nam bilo vsem čim lepše in prijetnejše. Vsi so mu bili prijatelji, vse je imel rad in vsi smo imeli radi ŠTEFANA! Zato nas je njegov nenadni odgod toliko bolj presenetil in razžalostil. Dobro se zavedamo kaj smo z njim izgubili. Redki so med nami, ki bi si upali toliko žrtvovati za skupnost, kot je to žrtvoval ŠTEFAN. Daje bil priljubljen in spoštovati za skupnost, kot je to žrtvoval Da je bil priljubljen in spoštovan med nami, je dokaz, da smo ga na zadnji poti spremljali vsi njegovi prijatelji. Skoro bi se bil začudil, ko je pri maši zadušnici v slovenski cerkvi v Merrylandsu zmanjkalo sedežev. Mašo zadušnico in pogrebne odbrede je opravil p. Valerijan in zadnjhi počitek je našel v Rockvvoodu na slovenskem oddelku pokopališča. Pri odprtem grobu se je množica prijateljev molče in s solzami v očeh poslovila od njega. Triglavčani so se poslovili od svojega prijatelja in sodelavca ŠTEFANA z dvema pesmima žalostinkama. V zadnje slovo pa mu je spregovoril in se poslovil od njega njegov dolgoletni prijatelj Lojze Kučan, s preprosto a iskreno besedo. Dragi Štefan, naj ti bo lahka avstralska zemlja v kateri že počivaš, vemo da si nad vse ljubil svojo slovensko zemljo v Prekmurju, to si neštetokrat dokazal s svojim nesebičnim delom, da bi nam v tujini bilo lepše in znosnejše v naši slovenski skuposti. Soprogi Mariji, hčerkami z družinami naše iskreno sožalje! Ti Štefan počivaj v miru in klanjamo se tvojemu spominu! Lojze Košorok 10-Naše Novine, 30. april 1979 asa TRIBINA Č1TALACA HB Svi radovi konkurišu za 'Njegoševu nagradu' Prese su jednolično ktaparale, slivajuči se sa zujanjem kompresora utapale su se u jedinstven zvuk, kao neku disharmoničnu melodiju ali ustraljeno ponavljajuči kao neke iste, ili bar slične tonove. Bilo je oko tri sata posle podne, "Boss" nas je več pitao da li čemo raditi, odnosno, ko če od nas danas raditi prekovremeno. To pita sigurno zbog pretstoječih Uskišnjih Praznika, verovatno da bi se na vreme mogao napraviti obračun, plata če sigurno biti sutra a ne u četvrtak. Svejedno danas još samo tri sata, sutra iprekosutra a posle četiri dana odmora. Baš lepo, kome ne prija odmor. Prišao mi je jedan zemljak i počeo da mi objašnjava; kaže da je danas sahrana jednog našeg; nežna od čega je siromah umro; da li je po sredi prirodna smrt ili nesretan slučaj. Veli još da je on iz moga mesta rodenja, mojih godina, samac, čuo je od nekih koji če iči danas na sahranu. Dao sam se na razmišljanje, ali sam utvrdio da takvoga nema ovde u Australiji. Razišli smo se radeči svaki svoj posao. Nikako nišam prestao da mislim na to, predlo je več dvadesetak minuta a ja još uvek na to mislim, na taj nečiji poslednji čas, poslednji dan. Odjednom krv mi je navrla u glavu, neka čudna toplina mi je prožimala telo a noge kao da su mi počele klecati. Rukom sam se pridržao za sto i mucajuči, poluglasno, drhtavim glasom i tiho izustio: -Vlada, Vladimir...-Obuzelo me je neko čudno osečanje, osečao sam se bespomočno, neka melanholija, apatija ili još nešto teže, tužnije, setnije i žalosnije, nešto kao strah od nečega nepojmljivog. Zašto baš on, kada, kako, zbog čega baš on. On moj školski drug još iz osnovne škole. Jedva sam zadržavao suze. Ništa mi, više nije išlo od ruke. Nepažljivo sam radio, hodao nesigurno i tromo, biče da sam čudno izgledao i u licu. Čekao sam jedino da dodu tih prokletih šest sati i da izadem na ulicu. Čekao sam jedino da dodu tih prokletih šest sati i da izadem na ulicu. Neznam kako ču dalje ovako. Da to mora biti samo on. Ko bi drugi mogao biti?... Samac, a mojih godina?... Ovde u Australiji smo se sreli svega dva-tri puta a onda su nam se putevi razišli. Adresu mi je ostavio, potražio sam ga tamo, istina kasnije posle više od mesec dana, njega tamo više nije bik). Na ulici, srečom, to je industriski deo-grada i bilo je veče, nije bik) nikoga. Suze su mi navirale same od sebe, brisao sam ih. Nespokojstvo, bespuče duha i akcije... Sta sada učiniti, kako prekratiti sve to?... Ščepati bocu viskija i istresti je u sebe?... Opiti se, kontuzovati, zaboraviti?.. A sutra, povračanje... Batalio samitupomisao. A u snu te noči, mogao sami iščekivati, košmar. Kao dete sam. Bosonog trčim nepreglednom Panonskom ravnicom, ništa mi ne smeta, ništa me ne bode po golim stopalima. Polja se zelene, vetrič se poigrava detelinom, zelenim još nedozrelim liščem kukuruza. Sretan sam, nevino dečački, bezazleno. Odjednom spazih kolonu, nečiji poslednji ispračaj. Istog momenta samostario dobivši svoju prirodnu starost. Beli sanduk i na njemu ispisano zlatnim n _slovima: -Vlada, Vladimir.-Stresao sam se uhvativši se za glavu, obuzelo me je neko tmurno, teško i nepodnošljivo psihičko stanje. Mlad sveštenik sa lepom, gustom, crnom ali kratkom bradom, sa čela kolone upro je u mene svoj prodoran ali umiljat pogled pun saučešča. Počeo je da poji. -Spomjanimi... Hristedušu rabatvojego-- Vječnaja pamjat, vječnaja pamjat...-Pesmu je prihvatila cela kolona. Lepe, mlade devojke, sve obučene u belo, počele su da niču kao pečurke uzdižuči se sa čitave nepregledne ravnice.Stoječi uspravno sa podignutim rukama ka nebu, sve uglas su pevale poslednju posmrtnu pesmu Vladi. -Vječnaja pamjat.-Naprečac, kao lebdeči u vazduhu prostirato se groblje. Nekoliko nekako modernih zgrada, zelena trava. Groblje, bez krstova i spomenika, humke sa tek nešto uzdignutim pločicama na kojima su bila ispisana imena pokojnika, kao da je bilo okruženo nekim peskom, pustinjom. -Ne tamo, ne tamo... Vlado, Vladimire, Vladeta... Ostani ovde, ne idi tamo, ne idi tamo.-Pateči se, počeo sam da vičem, da zapomažem da urličem. Probudio sam se sav mokar, oznojan, iznemogao i slomljen. Teško sam se pribrao koliko toliko. Sna više, nije bilo. Pristavivši nekako kafu, skljokao sam se na stolicu čekajuči da voda u džezvi provri. Ujutru, na poslu mi je objašnjeno da to nije umro Vlada. Kao da mi je bik) lakše, ali svejedno rezonovao sam, ožalio sam jednog zemljaka, jednog čoveka. Srdan Gčulič Springvak, VIC SKITNICA Ja brzonoga skitnica puteva i sumraka Ja brzopoveca skitnica zora i mora Nosim u rukama tabane dolazaka i odlazaka Oglodane čeljustima drumova i koraka isekao sam drumove koracima u rukoveti I rasejao moju prisumost pod zvezde Daleko su sunca moga leta Zamrznute su reke moje zime Dok nekoliko oblaka beže preko čela Moje oči suze za dalekom Aljaskom Jedna luda ptica kJjuje u krletkama srca A ja jašem na ledima krvotoka I Galopiram za svojim gladima Jovo Miloš ZAŠTO? Senka, a sunca nema više. Zašto si ugasila sunce? Vatra, a samo gomila pepela. Zašto si zapalila vatru? Proleče, asvudaokolo žuto. Zašto si mi vratila jesen? Gitarastara, a prsti svi polomljeni. Zašto si proklela pesmu? Zašto je sve to tako kad ostaj u samo sečanja, samo rane, samo suze, i ništa više i ništa više. ...Zašto? Condor Valentino, Red Hill, A.C.T. NEPOZNATOJ ŽENI Zar taj čovek tudi od toga je draži, zarje njegov zagrljaj tebi bio blaži? Zar si njega mogla, tako da zavoliš? Sad si spremna dom zbog njega da razoriš. Imaš dvoje dece, pomisli bar na to, i zapamti: sve što sija nije zlato! Prijava ljubav da odvede dobrom neče, od tog nema nikad, radosti i sreče. Zadovoljstvo nije sreča sva, probudi se jednom iz tog lošeg sna. Zar ti čini radost da te dvoje dele? Zar su tvoje namere bile tako smele. Vernost je vrlina, što nas žene krasi, trebala bi "majko" i ti takva dasi. Dva nejaka biča ti prljaš i kaljaš, zbog ljubavi lažne ti njima ne valjaš. Budi poštena jel to je važno, nikada nemoj voleti lažno. Nemanjaj muškarce, oni su svi isti, pokaj se da se tvoja savest očisti. VeraStojadinovic aforizmi Mudrost i vrlina su dva najlepša cveta čovekovog duhovnog aparata. *** Sebičnost je predodredenje nesrečnog života. *** Mi najčešče rešetamo tude slabosti, da bi prikrili svoje. *** Neklonost rada ljubav i prijateljstvo, a zavist mržnju. *** Poneka mala prepirka medu supružnicima je najbolji melem za razbijanje bračne monotonije. *** Zavist je največi razarača ljudske sreče. *** Ako želiš pravog prijatelja nači, onda traži nekog ko jetabi ravan. *** Čovek se treba uzdržati onda kada oseča naj veču potrebu da nešto kaže. *** Samo je tastom čoveku prijatno kada ga obožavaju oni kojeon prezire. *** Filozofija je poezija u prozi; poezija je filozofija u stihu. *** U zdravom stanju: čovek nije svestan ni zdravlja ni bolesti; ubolesti: svestan je oba. *** Život je agregat prohujalih propusta. *** Altruizam je prerušeni egoizam koji se ispoljava u dobromedelu. *** Slobodan je čovek koji sh vata da mora raditi ono što je neizbežno. *** Bog je stvorio čoveka samo zato da bi imao s kime da se sprda. *** U ljubavi čovek daje ono što misli da uzmima. *** Rad je vrlo korisna stvar, jer odvrača čoveka da misli na svoje ništavilo. *** Onaj ko prezire laskavce-laska sebi. *** Veliki duhovi uzdrmavaju istoriju, a mase je menjaju. S.Milovanovič Newcastle. lspred mene su ljudi, iza mene su ljudi... Diogene, nadimičovjeka. *** Kako da vam bacim "rukavicu u lice" kad nemate obraza *** Nema naročite razlike izmedu onih koji se "posipaju pepelom", i onih koji bacaju "prašinu u oči". *** Kožu bih odrao za čovjeka. Ali kako, kad svako čuva svoju? *** "Trojanskih konja" još uvijek ima, ali je Troja sve manje *** llspjesi su negatini - rekao je pesimista. Neuspjesi su pozitivni - rekao je optimista. *** Kako uhvatiti Ijude u laži, kad nisu na sovjem mjestu? *** Bog je promašio u zastrašivanju ljudi Paklom. Njegov Nebeški pakao pravi je Raj prema ljudskom životu na zemlji. *** Dajem tri Sunca za jednu "debelu hladovinu". *** Pomognimo da nam Otadžbina otplati dugove. *** Prije rata smo govorili: Nije loše, ali moglo bi biti bolje. Poslije rata smo govorili: Mora biti bolje. Danas govorimo: Biče opet rata. *** Plagijatori! Možete me plagirati tematski - ali nemojte sistematski. *** Ne vodi svaki Aforizam u Afirmizam - Nekoji vode i u zatvor. *** Slavko Šparovac Meibourne