Poštnina plačana v gotovini.
Cena'Številki 1 Din.

i
ŠTEV. 12.	32. LETNIK
DECEMBRA 8. 1936.
Tlikarm Ba1k4nyi - D. Lendava
MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja,ki se je obhajala 1. 1904 , dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki P.odP'ra.tl D°m duhovnih vaj, posvečen sy. Družini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marij ikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.	'
Cena: na skupni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo L 1937 tudi naročnik. Naročnina se plačuje konči vsaki mesec naprej.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se slttžijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto meso, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb. Črensovci, Slov. krajina.
D a r i.
Na dom sv. Frančiška v Črensovcih so daruvali v Din. sledeči: Tornar Treza, Bogojina, v zahvalo za ozdravleno stvar 10, Raduha Marija, Zagreb 10, Copot Ana, Odranci 20, Černi Terezija, Francija 29-25, Vučko Agata Francija 8-75, Tretji red, Sv. Jurij Slov. krajina 74 50, Žalik Jožef, Francija 10-75, Fujs Marija, Ižakovci z Francije H4, Ferko Marta i Ciglar Marija z Francije 17-50, Ftičar Kata, Hotiza, v zahvalo za prejete dare 10, intereš za »Malo Cvetišče 1615-60. Potom N. N. daruvano 2000, Plej Kata i Žižek Kata nabrale na senji 20, Horvat Franc i Kočar Jožef nabrala v Bo-gojini 155 75, Halas Martin, Črensovi 20. — Oča sirot povrni obilno vsem. Odbor. — Izdali smo: za 1000 podobic francuske zahvale 148 Din.
Na siromaško blagajno pri Domi sv. Frančiška v Črensovcih sta daruvali v Din. sledečlve: Raduha Marija, Zagreb, na sirotišnico 10, Hozjan Marija, Odranci iz Francije 21'75,-Marija naj bo smilena plačnica obema. Odbor.
Na podporo Mar. Lista sta v Din. daruvala: Balaško Mihal, Rakičan 3, Horvat Matjaš, Beltinci 5. — Mati Boža naj Vama povrne 1 Vrednik.
Pristop k podpornoml društvi Dom sv. Frančiška v Črensovcih iz Francije.
Cenjeni gospod urednik! Jaz Forjan Micika i Baligač Micika lubive siromake i ščeve biti članici podpornoga društva. Vsaka od naj daruje letno pet dinarov do najne smrti. Sve sosedi tii v Franciji i nama lejko v ednom pismi pošlete pristopne podobice. — Dobile sta. Vrednik.
LETO 32
8. DECEMBRA 1936,
Naročnikom Marijinoga Lista.
Dvatreseti let smo slavili našo dobro nebeško Mater Marijo po njenom listi, po Marijinom Listi. O kak nedopovedlivo veliko zasliiženje so spravila ta leta za tiste, ki so to njeno glasilo podpirali z naročitevjov i ki so si punili duše z njegovimi na-vuki. Z tem snopičom dokončamo 32. letnik. Ki je pazlivo čteo celi letnik, si je spravo nezmerne nebeške kinče. Od sunca vekša svetlost je sijala z »Marijinoga živlenja", štero smo čteli. Od katoličanske Cerkve pa smo teliko lepoga čteli, da so se nam oči zarosile i smo z globočine srca hvalili Boga, da smo kato-ličanci. Te zadnji snopič nam prinaša tolažbo katoličanca na smrtnoj viiri. Zlata vredna vsaka črka. I keliko drugih navukov je napunjavalo naše duše. Vse lepote naše svete vere so se bli-ščale v Marijinom Listi. Naši izseljenci so pa najšli v njem tisto, ka so doma mogli ostayiti, tak, da jih je Marijin List vezao z domačov cerkevjov i domačov očinskov hišov. O keliko navukov je pa dobila mladina!
Prezvišeni gospod nadpastir želejo, kak so pismeno sporočili, da bi si vsakša hiša v Slovensicoj krajini naročila Marijin List. Bogajte jih draga Marijina deca i naročite si ga. Čeravno so teški časi, vendar se viipamo, da ki Mariji na čast previipa od svojega siromaštva odtrgati letno 16 dinarov, ga Marija teliko blagoslovi v vremenitnom i gospodarskom položaji, da ne samo da ne bo čiito teh 16 dinarov, nego dobi ešče vekši blagoslov, kak bi ga meo, če si Marijinoga Lista ne bi naročo. Poskusite, pa mi date prav. Marija je zadosta bogata i smilena i dobrotliva i puna lubezni, ka 16 dinarov zlejkotov povrne ne ednok nego stokrat, kak je njeni Jezuš to obliibo. Ki ne verje, naj poskusi, pa mi vsaki bo prav dao. Kem več blagoslova potrebujemo, tembole podpirajmo bože delo.
Zdaj vam pa dragi naročniki naznanim, kak se bo odseh-mao plačiivao Mar. List. Olejšamo vam plačiivanje, ka do mogli ešče najvekši siromaki tudi pristopiti k naročnikom.
Cena Marijinoga Lista za leto 1937. na skupni naslov je 16 Din letno. Plača se zdaj do konca decembra 4 Din. i k leti l. 1937. vsaki mesec dva dinara do konca junija.
Ki ma na svoj naslov naročen Marijin List, plača za njega letno 20 Din. Zdaj decembra se plača 10 Din., ostalih 10 Din. pa do konca junija leta 1937.
Cena Marijinoga Lista prek mej države je letno 40 Din. Plača se te mesec 20 Din., ostalih 20 Din. pa do konca junija l. 1937.
Tisti naročniki prek mej države, ki majo poleg Marijinoga Lista naročene tudi naše lepe krščanske Novine, plačajo za oboje v Ameriki 3 Dolare, v drugih državaj pa 100 Din. v našoj vrednosti. Ti plačajo 50 Din. te mesec decembra, ovih 50 Din. pa do konca meseca junija l. 1937.
Vsi naročniki Marijinoga Lista dobijo zraven tudi Ma-rijikin Ograček i Kalendar Srca Jezušovoga za naročnino, morajo pa biti tudi v prišestnom 1938. leti naročniki.
Gda vam to vse naznanim, vam draga Marijina deca, želem blažene božične svetke i z Marijinov liibeznostjov napunjeno novo leto.
Črensovci, 1936. dec, 8, na lepi den Prečiste Nebeške Mamike.
KLEKL JOŽEF, duhovnik, vrednik.
Živlenje Blažene Device Marije, Matere Bože,
Naše Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža sliižbenica: Marija z Agrede)
Tretja kniga.
20. Od dobrih činenj, ki jih prečista Devica izkazala nekim osebam z hiži Zakarijovoj.
V hiži Zakarije je bila dekla hudobne narave, nemirna i tožliva, ki je vnogo psuvala i preklinjala, ali je itak znala skrivati te pogreške pred svojimi gospodari. Štirinajset dni so jo sprevajali nečisti diihovje. Samo v navzočnosti Marijinoj so se potegnoli nazaj, ar jih je moč te svete gospe prisilila na to. Na Marijin pogled so deluvale na deklo tudi druge milosti. Poleg svojih pogreškov je mela velko sočutje do sirmaških pa je bila posebno naklonjena Mariji. Pomagala njoj je pri njenih poslaj i njoj skažiivala vsakše poštiivanje. Mariji so se povidla njena čiis-stva i zapovedala je hudim duhom, naj več ne napadajo dekle.
Oni so se pitali začudeno: „Što je ta žena, da ma tak redko moč nad nami. Odked ma posebno oblast, da dela ka šče ?" Zato so znova zamrzili tisto, ki jim je „strla glavo". Ali Marija iztrga iz njih škramplov siromaško grešnico, jo popela na pot odrešenja i jo preobrazi v ščista driigo osebo. Vstrajala je v tom stanji skoz celo svoje živlenje. Bila je ponižna, zahvalna i sveta v živlenji i smrti.
Tiidi je ne bila bogša od te dekle edna ženska, soseda Zakarije, ki je živela razviizdano. Gda je prišla Marija, se je nor-čarila z njene skromnosti, ali itak se je trudila, da jo pobliže spozna, da vidi njeni pojav, nastop. Gda se njoj to posrečilo, te se ščista spremenila. Bila njoj naklonjena, ali ne znala, odked prihaja ta moč. Zavolo svojih grehov se je topila v skuzaj i srečno se oslobodila vseh grešnih poželenj. Trudila se, da kem pogostej vidi mater milosti. Ona njoj toga ne kratila, nego njoj pomogla pri njenom rešenji.
Tiidi druga čiidovita spreobrnenja te vrste je Marija povzročila v Zakarijinoj hiži. Cela hiža je bila posvečena ž njenim živlenjom. Pravični so še bole naprediivali i bili obsipani z novimi milostmi. Vse to je dosegnola presveta Devica s svojov navzočnostjov i z nekelko reči. Večkrat njoj Gospod nazvesto, ali oseba, ki se njoj približava, spada med odebrane ali zavržene. Odebrane je blagoslavlala — tak tiidi v nebesaj dela — i molila Boga, da jih spopuni v svojem prijatelstvi i milosti. Če pa je nasprotno zaglednola grešnika, je prisrčno molila za njegovo opravičenje, ka je največkrat tiidi dosegnola. Če je bio človek zavrženi, je bridko jokala i ponizila se pred Vsevišnjim, ar se je giibila njegova slika i delo njegovoga božanstva.
Zakaj lubim svojo Cerkev?
Katoličanec lepo vmerje.
„0, kak sem srečen, da sem kotriga katoličanske Cerkve 1" (F. W. Weber, pesnik.)
Leta 1846. se je povrno v katoličansko Cerkev v Ameriki pravnik Peter H. Burnett. Dvajsti let za tem je napisao knigo od vzrokov, ki so ga pripravili do toga stopaja. Potom, kda je zaspevao v njoj krasno hvalo katoličanskoj Cerkvi, pravi: „1 tak ne je nikše čudo, da je tak težko pridobiti katoličanca za pro-testantizem, ne na vrhki njegovogd živlenja, tak težko ob smrt-noj vori, da se to tiidi sigurno ne dogaja. Ne je znani niti eden primer, da bi kakši katoličanec na smrtnoj posteli spremeno svojo vero, medtem ka je jezere protestantov to včinilo; ... v toj strašnoj vori, kda večnost pred očmi vmirajočega razvija svoje neskončne daljave, o, te nieden katoličanec ne proba spremeniti svoje vere"- (Rosenthal B. III. S. 441.)
A zakaj nešče niedsn katoličanec spremeniti svoje vere pri
smrti? Zakaj teliki, ki — neso živeli več katoličansko, ali so živeli kak neprijatelje Cerkve, v teškom betegi hrepenejo pa po veri svoje mladosti i svoje prve Bele nedele? — O lepo, tak lepo se vmerje v senci naše Cerkve l —
Melanchton je bio Luthrov pomagač. Kda je njegova mati jako zbetežala, je pitala svojega sina, ali naj vmerje v staroj ali novoj veri. On njoj odpiše: „ V protestantskoj cerkvi se leže/ žive, a v katoličanskoj se ležej vmerje 1"
Našoj Cerkvi se jako rado v oči meče, da nikaj ne včini za zemelsko srečo človeka; da ga samo tolaži z modriivanjom i večnostjov. Te očitek je neosnovani. Kakpa da nas opomina, naj v vsakdanešnjih skrbeh ne pozabimo na naš namen i konec; vči nas, da „ravnamo z zemelskimi dobrotami tak, da ne zgubimo večnih" i vsikdar znova nas opomina, da nemarno tii svoje stalne domovine, nego jo moramo iskati v prišestnosti. „Poznaš li kraj, od šteroga srce v težkih voraj guči? — Ne je na zemli, nego v nebi gori". — Tiidi v jasnih dnevaj živlenja i v opojnosti prebujene mladeniške radosti nas opomina: „Vvseh svojih delaj se spomeni svojih poslednjih reči i nikdar ne bol grešio" (Sir. 7, 40). Tak nam tiidi te, kda smo zdravi, ne da pozabiti smrti. — Istina je tiidi to, da nas Cerkev vči, naj iščemo to, „ka je odzgoraj", da je za rešenje duše edno potrebno: „Iščite naj-prle bože kralestvo i njegovo pravico (Mat. 6, 33); ka pomaga človeki, če si celi svet pridobi, na svojoj duši pa škodo trpi?" (Mat. 16, 26). Ar pa sunce lejko zaide tiidi pred večerom, zato nas Cerkev vsikdar opomina, da bodimo pripravleni, da se čuvamo smrtnoga greha, da ostanemo v posvečiijočoj milosti. Ona nas vči, da tiidi dobra dela, štera včinimo v smrtnom grehi, nemajo zasluženja za nebo. »Vsaki den, ki je mino zobston, je nepopisani list v knigi tvojega živlenja". — Ona nas opomina, naj živemo v miri z Bogom, da svoja dela posvečujemo gledoč vsikdar na Boga i z dobrim nakanenjom. Vči nas, naj križ obi-nemo i liibimo i božo previdnost slavimo tiidi v najžmetnejših voraj živlenja, v nesreči, bolečinaj i smrti.
Posebno je genliva liibav i skrb Cerkve, kda zbeteža štero od njene dece, če beteg postane močen i nevaren, če se na obzorji živlenja prikaže smrt s svojov kosov, klonka na dveri be-težnikove hiše i šče iti notri. Pride doktor, da zdravi betežno telo, da vzdrži sprhneni glinasti ovoj, ali pozovejo tudi duhovnika, da zmiri dušo z Bogom i blagoslovi njeni odhod s toga sveta. I duhovnik pride — znabiti v kmičnoj polnoči, znabiti v viheri i blati, pride z Zveličitelom na prsaj i s pozdravom: »Mir toj hiši!" i stopi k betežniki. Zbrani vkiiper molijo čislo, betež-nik opravla svojo zadnjo spoved. — Potreto požaliivanje njemi puni dušo: »Gospodne, bodi milostiven meni grešniki!" a duhovnik guči v imeni božem i od Njega pooblaššen guči reči milosti: „Odvežem te od tvojih grehov!" — I kak poletni vetrič zapiha v očiščenoj duši milost boža, mir i liibav. — Genlivi je čas, kda domači klečijo okoli betežnikove postele moleč i jo-
kajoč, a duhovnik da duši sveto popotnico, kak krepilo i pomoč za drugi svet. — »Glejte, agnjec boži, ki odjemle grehe sveta". — „Sprimi brat, sestra, za popotnico telo Gospoda našega Jezuša Kristuša, ki naj te čuva hudih neprijatelov i te pripela v večno iivlen\e".
Nego s tem je šče ne izčrpana materinska liibav naše Cerkve. Ona se pripravi, da se z Bogom pomirjena duša okrepča i posveti za poslednjo, teško i tesnobno voro. Ne pozabi na reči sv. pisma: »Če je što med vami betežen, naj pozove duhovnike Cerkve i naj ga v imeni Gospodovom z oljom namažejo i nad njim molijo. I verna molitev betežnika reši i Gospod njemi olajša i če je v grehaj, njemi bo odpuščeno". (Jak. 5, 14.15). Kak bogato i potrebno tolažbo ma te list sv. Jakoba, iz šteroga se je Luther norca delao.
Goethe je ednok lepo pisao od svestev Cerkve, tiidi od svestev vmirajočih i od slednjega mazanja je pravo: »Kda nega več nikšega zemelskoga poroštva, te se slabotnomi z nebeškim poroštvom osigurava blaženo živlenje v večnosti" (Aus meinen Leben II.) Što more dostakrat biti pri posteli vmirajočih, zna, kak težka je slednja vora, kakša je bojazen, kak je strašna smrtna tesnoba. I za to poslednjo voro nam je Bog dao v svojem večnom smilenji čudovito svestvo, slednje mazanje. Povedano je nindri od njega: ,Ti mi ublažiiješ bolečine, pa me raz-veseljavaš pri ločitvi s toga sveta . . ."
Katekizmuš pravi, da slednje mazanje zbriše ostanke grehov, krepi v bolečinaj, a posebno v smrtnoj tesnobi. Ja, Goethe ma prav, kda pravi: — kda nega več nikšega zemelskoga poroštva, te pride Cerkev s poroštvom blažene večnosti; ... pa šče dele ide nežna skrb Cerkve: ona podeli betežniki v smrtnoj vori odpustek, to je, oslobodi ga vseh vremenitnih kaštig i s tem
včini dušo sposobno, da gleda lice bože.
* *
>j>
Ravno ta svestva za vmirajoče so glavni i najglobši vzrok, da katoličanci navadno tak mirno i Bogi vdano vmerjejo. V ed-noj knigi, ki jo je pred kratkim časom izdao eden protestantski vladni svetovalec, čtemo ete dogodek: Eden stari protestantski bolničar, ki je vnogo let sliižo v ednoj velikoj berlinskoj bolnici, obišče ednoga dneva katoličanskoga duhovnika i ga prosi, da ga sprime v katoličansko Cerkev. Pitani za vzrok te svoje odločbe, odgovori bolničar etak: „E, vidite, razlike med navukom katoličanske vere i protestantske cerkve so meni ščista nepoznane; nego nekaj sem se navčo. V bolnici sem stotinam liidem dvoro i je gledao, kak vmirajo. Bili so to liidje različnih ver i vereizpovedanj. Ali tisti, ki so vmirali na\vdane\še i na\poboine\še, so bili navadno katoličanci. I tak sem prišeo do osvedočenja, da vera, v šteroj se da najlepše v mreti, mora biti tiidi najbolša".
Pred večimi leti je ležala v Sarajevi jako betežna moha-medanska deklina i zahtevala, da prestopi v katoličansko Cerkev. Pitana za vzrok odgovori: da so katoličanci, ki jih je ona spoz-
nala v bolnici, vmrli tak spokorno i Bogi vdano, . . . zagotovo mora biti katoličanska vera prava i zato žele vmreti kak katoličanka.
Eden protestantski doktor je tumačo kak poseben pojav, da so v njegovoj vnogoletnoj i velikoj praksi katoličanci vsikdar mirnej i Bogi vdano čakali na smrt ... pa tudi takši, ki so se začetka protivili, kda je duhovnik prišeo k njim . . . mirno i kratko so se pripravili na smrt (Hamerle, Licht oder Irrlicht, 122).
Mora biti istina: katoličanu lepo vmerjel
* * *
Fa tiidi sledkar, kda je sprijao svestva za vmirajoče, ne zapusti Cerkev svojega liiblenoga betežnika. Marlivo prihaja duhovnik k botežnikovoj posteli kak tolažnik i poslanec boži. On vči težko betežnoga, ki že z viipanjom gleda na jiitrašnjo zarjo večnosti, zlato umetnost, to je: kak bolečine tela, v5re najvekše tesnobe, bolečine i smrtno stisko spremeni v dragoceno blago večnosti, šteroga njemi niti smrt nemre vzeti. Vsako, tiidi naj-menše delo, včinjeno iz lubezni do Boga, vsaka bolečina, velika ali mala, če se prenaša iz lubezni do razpetoga Zveličitela, njemi bo odkupnina za vekše, večne radosti.
Gotovo pa, kda se bliža vora smrti, kda že smrtna stiska pritiska srce, mi katoličanci pa zovemo duhovnika. I on pride — den i noč pripravleni, da pomaga; žrtvuje svoj nočni mir, ne plaši se duge poti, ne vremena. O, katoličanski duhovnik je pri-jateo i tolažnik vmirajočih. Gledaj ga, tam stoji z vijoličastov štolov prek ramen pri posteli vmirajočega. Ravno je s poslednjov odvezov osrečo dušo, ki se že loči od tela. Priklanja se nad vmirajočim, prijazno njemi sveti s svetlostjov vere v prepadaj smrti, guči njemi od blaženoga konca i od videnja s svojimi dragimi, štere je smrt že prle pokosila.
Spušča se mrak. Vmirajoči bije svoj poslednji i težki boj. Angeo smrti že razprestera svoje peroti nad postelov vmirajočega. Pomali izgovarja duhovnik vmirajočemi blagoslov Cerkve: Loči se, krščanska duša v miri I Blagoslov našega Gospoda Jezuša Kristuša naj te napuni! Moč njegove strašne mantre i smrti naj ti da moč! Zmagoslavni znak svetega kriza naj te čuva! . . . Gospod naj se te smiliije i te blagoslovi! Gospod naj ti bode milo-stiven, naj ti odpusti tvoje grehe i ozdravi tvoje rane. On naj blagoslovi tvoj odhod s toga sveta i naj blagoslovi tvoj prihod v večnost !...
Zdaj je vmirajoči zdehno poslednji težki dih . . . trudna duša se loči, . . . duhovnik jo sprevodi do božega trona i jo sprevaja s poslednjimi pozdravi te zemle. „. . . Pridite na pomoč, svetniki boži, pridite naproti, angelje Gospodovi, sprimite njegovo dušo i nesite jo pred tron Najvišjega ... Gospod, daj njemi (njej) pokoj večni i svetlost večna naj njemi (njej) sveti ..."
I nato poškropi z blagoslovlenov vodov telo, iz šteroga se je izselila duša, a mrtveča soba se napuni s pobožnimi dušami, ki molijo za pokojnoga—pokojne dušo, da njej izprosijo milostno sodbo i blaženo večnost ... O, kak lepo vmerje katoličanecl
Cerkev blagoslovi tudi šče grob. Kda je telo položeno v
zemlo, kak seme posejano za vstajenje, poškropi duhovnik z blagoslovlenov vodov triigo i moli: „Z nebeskov rosov naj okrepča tvojo dušo Oča, Sin i sveti Duh l"
Dišava kadila se vije nad poslednjim, tihim prebivališčom mrtveca, a svečenik govori v imeni Cerkve: „Z nebeskov dišavov naj razveseli tvdjo dušo Oča, Sin i sveti Diih\"
1 vrže trikrat na triigo zemlo, govoreč: „Z zemle si me stvoro, z mesom me obdao, Bog, Zveličiteo, obudi me na sodnji den\"
Znamenje Zveličitela Gospoda našega Jezuša Kristuša, ki te je s tem znamen\om rešo, na\ bo zaznameniivano nad tebov! Mir s tebov!
I že donijo v cerkvi tužni glasovi orgol: BRequiem aeter-nam ... daj njemi (njej) večni pokoj, Gospod i svetlost večna naj njemi (njej) sveti!" — V čarnom plašči stopi duhovnik k oltari i daruje pravičnomi Bogi za dušo pokojnoga(e) neskončno daritev. — I kda so prek tihoga groba šla že desetletja, kda so te sorodniki i prijatelje že davno pozabili, kda nega več kamena (spomenika) na grobi i več nišče ne misli na tebe, o, Cerkev te ešče ne pozabila, se te šče spomina v molitvi pri oltari. Na Dušni den ide v slovesnoj procesiji na pokopališče, moli tiidi za tebe i duhovniki vsega sveta darujejo te den svete daritve naših oltarov za vse siromaške duše. O, Cerkev te ne \e pozabila. Šče po vnogih letaj pošila ona pozdrave te zemle, ta v tihi, mili kraj duš i na obale večne domovine . . .
Ah, katoličanec vmerje zaistino tak lepo / . . .
Nevtepena.
Vsaki človek je meo greh na sebi, Ti nikdar.
Vsaki človek je zalo Boga, Ti nikdar.
Vsaki človek je delao kaj proti Božoj voli, Ti nikdar.
Vsaki človek si je zasliižo kaštigo, Ti nikdar.
Vsaki človek je bio nepopolen, Ti si vsikdar bila najpopolnejša
Vsaki človek je na greh nagnjen, Ti sama na dobro.
Vsaki človek je potrebuvao rešenje, Ti z svojim Jezušom si naša soodrešitelica.
Vsaki človek je iskao milošče, Ti sama si bila puna ž njimi.
Všaki človek šče biti vsikdar popolnejši, srečnejši; naj-vekšo popolnost i srečo si dosegnola samo Ti.
Vsaki človek bi rad vzivao čast i slavo, najvekšo si dobila samo Ti, kda si bila brez greha poprijeta, kak nikdar nišče pred Tebov ne bio i nikdar nišče za Tebov ne bo.
Zato te pa prosimo, skrij nas pod Tvoj deviški plašč, da se pokrije ž njim naše siromaštvo, da se ozdravi naša bolezen, da se ščisti naša nesnaga, da se olepša naša duševna
obleka i postane svatbena, v šteroj mo vredni vekomaj se veseliti z Tebov, hlev t ep ena, na nebeskom gostiivanji.
Brez greha poprijeta Devica Marija, reši nas smrtnoga greha.
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne duše.
III. Molitev.
7.	Viistnih molitev opravlajmo malo, nego te naj zvirajo iz srca. Človeki ne da moči vnogo jela, nego dobro prebavleno jelo. Nešterni pobožno opravleni Očanaš ali kratki psalm več vala, kak vnogo čiseo i dnevnic, če je z silov opravlamo.
8.	Če te med takšov molitevjov, na štero ne si obvezan, Bog na premišlavanje zove, nasleduj njegovo vabilo; s tem Bogi jako liibleno zmeno včiniš.
„Če te med čtenjom kaj v duši gene, odloži knigo i jo samo te vzemi v roke, kda tisto mesto več ne da hrane za dušo. Poprek moremo za gotovo vzeti, da tiste istine, štere bole odgovarjajo našoj duši i nas v go-tovom pogledi presvetijo na to gledoč, kakše žrtve moremo Bogi doprinesti, so istine, v štere je Bog neke milosti skrio za nas. I te moremo brez odlašanja sprejeti. „Veter piše, kde šče". (Jan. 3, 8). „Kde je pa Duh Boži, tam je sloboščina". (II, Kor. 3, 17). Tak piše Fenelov v knigi ..Krščanske misli*. Ravnotak piše sv. Frančišek Sal. v knigi: „Prava pobožnost" : „Skriy-nost vseh skrivnosti v molitvi v tom stoji, ka nagibe milosti v prostosti svojega srca nasledujemo. Čeravno maš več misli za molitev, Bog te pa vabi, kda se v njegovo nazočnost postaviš, k premišlavanji, te ne opravlaj molitve, nego premišlavanja i kembole boš prosti i mirem, tem bolše bo, ar tembole se poglobi tvoj razum".
BI. p. Jožef Pignatelli D. J.
(1737—1811).
Narodo se je v Saraguzi na Španjolskom 1737. leta iz kne-ževske družine. Že kak dete je ostao brez roditelov. V 15 leti zapusti brate, bogastvo svojega doma i odide v jezuitski red. Kak mladi jezuit je razvio jako zaslužno delovanje. Po navadi tistoga časa je predgao na vulicaj, bio je profesor šolske mladine, brano je Družbo pred ogrizavanjom neprijatelov itd. Vnogi odličniki so prihajali k njemi po nasvete, sam je pohajao robe, na smrt obsojene pripravlao na zadnjo pot, tak ka nieden ne vmro nespokorjen. Zavolo toga so ga zvali za očo obešencov i on se je bole ponašao s tem, kak s svojim knežovskim na-
Bože Detece, daj nam Angelsko srce, da mo te vredno molili.
slovom. Bio je 30 let star, gda so Jezuite pregnali iz Španjolske na otok Korsiko. Njuvi neprijatelje so je zatožili pri španjolskom krali Karoli III., da hujskajo narod, da so pripravlali zasedo krali itd. — pa ravno Jezuiti so edini merili liidi. — Zato jih je krao nazliik papinim protestom pregnao na otok Korsiko, brez da bi se osvedočo od njiive krivice. Tudi naš p. Jožef Pignatelli je zapiisto svojo drago domovino v najlepšoj dobi svojega živlenja star 30 let. Njegov brat ga je nagovarjao, da njemi od krala sprosi slobodno prebivanje v domovini, či se odpove Jezušovoj Družbi. Pa on rajši odide i na Korsiki deli usodo z brati svojega reda. Burbonski dvor pa ešče ne miruje. Od pape Klemen-ta XIII. zahtevle, da scela odpravi Jezušovo Družbo, čiravno so papa malo pred tem izdali bulo »Apostolicum pascendi mu-nus", v šteroj hvalijo Jezuite i povdarjajo prevelka njiiva zaslii-ženja za vero i Cerkev. Papa pišejo ostro pismo Karoli III., v šterom njemi pravijo: „Ka pa bo pravo svet, Veličanstvo ?! Ka
bo pravilo nebo!" Pa je nikaj ne hasnilo. Zakon od pregnanstva je ostao v svojoj moči.
Papa Klement XIII. so se do zadnjega časa ostro borili za obstoj Jezuitov. Za vladanja Klementovoga naslednika, pape Kle-menta XIV. so se Burbonci ojačili. Zagrozili so papi, da bo zaplenjeno vse cerkveno imanje na Španjolskom i da se izneverijo cerkvi, če ne razspusti Jezuitov. Z žalostnim srcom nato raz-spiisti papa leta 1773. Jezušovo Družbo. Družba je bila razpiiš-čena, ne pa scela odpravlena i to so preprečili ništerni driigo-verci: Protestant Fridrik II. v Prusiji i pravoslavna casarica Katarina II. v Rusiji. Imenuvana casarica je zato obdržala Jezuite, ar je obečala, gda je zasedla prestol, da ka se tiče katoličanske vere, ostane vse tak, kak je ona našla, dekreti pa od razspusta Jezušove Družbe do nje so niti ne prišli.
Kak svetni duhovnik je živo p. Pignatelli po razpusti Družbe ešče 24 let v Bologni. Meo je zvezo z vsemi bivšimi brati jezuiti, samo da na te način očuva v njih pravoga duha Jezušove Družbe i močno viipanje, da Družba na novo oživi. V Ba-logni je bi. p. Pignatelli napravo vnogo dobroga. — Pomagao je bratom redovnikom, sirotam; spreobračao je one, šteri so zajšli s pravoga pota vere i jakosti.
Klement XIV. so tužni i žalostni vmrli zavolo nevol, štere so tlačile njih i vso katoličansko Cerkev. Papov prestol zasedejo za njim Pij VI., ki dajo bi. p. Pignatelli izjavo, da priznavlejo za prave jezuite njega i njegove tovariše, naj pa ešče nadale nosijo obleko svetnih duhovnikov. — Vojvoda Parmski si zažele Jezuite v svojo pokrajino. Z papovim dovolenjom ido oni ta i odprejo zavod za vzgojo mladine. V tom zavodi ponavla p. Pignatelli redovniške obliibe po 24 letaj živlenja zviina Družbe. Papa Pij VI. so vmrli kak Napoleonov rob. — Pater Pignatelli pa postane vučiteo novincov, v štere zasaja duha sv. Ignacija, kak ga je mela stara Družba. Postane provincijal, deli miloščino i hrani robe po vozaj. Papa Pij VII. dovolijo Jezuitom, da pre-vzemejo rimski kolegij i hospicij sv. Panteona. Tu je bi. p. Pignatelli znova razvio svoje delovanje. Prosi miloščino i jo deli sirmakom; v njegovih rokaj se dari na čudežni način pomnožu-jejo; brate redovnike pošila v bolnišnice, da se brigajo za duše trpinov, pripravla predge za verno liidstvo, spovedavle.
Leta 1811. zbeteža i preda vse stvari patri ekonomi. K sebi pozove vse jezuite i se poslovi od njih. Obide vulice, da ešče zadnjikrat daruje siromakom. Blažene smrti vmerje v 74 leti živlenja. Včakao se je ešče, da se je Družba obnovila. Pater Pignatelli je bio vsikdar veren svojemi zvanji i Božim nagibom, vdan molitvi, trdno je zavupao v Boga i dobra dela smilenosti
je v čelom živlenji opravlao.
Navuk. V katoličanskoj Cerkvi je vnogo raznovrstnih redov i redov-niških družb. Redovniki so prvi odpirali šole, negovali znanost, kniževnost i umetnost. Tudi dnesden se oni bavijo z znanstvenimi deli, a poleg toga pomagajo duhovnikom s tem, da držijo misijone, duhovne vaje, predge itd. S perom i rečjov branijo sv. vero.
V Bethlehemi.
Večer je nastao. Marija i Jožef sta štalico, kak se je pač dalo, vred vzela. Jožef je od dobrih liidi nekaj proso i Mariji ležišča pripravo. Ona je pa za njega večerjo pripravila. Tema je postala i Jožef je lego k počitki. Marija je pa ne mogla spati. Znala je, da je njena viira prišla. Skoro bo vidiia svojega sinka i ga k srci stisnola. Ona se je popolnoma potopila v to veliko skrivnost, i njeno srce se je topilo v blaženosti i radosti, kda je zaželela svoje dete. To pa naednok leti pred njov. Obdano od velike svetlosti, v svojoj nemoči i liibeznivosti. Brez bolečin, štere so posledica poprijetnoga greha za druge matere, brez toga, ka bi se pečet njenoga devištva vrazio, je porodila dete. Z najglobšim čutenjom i z nepopisnov pobožnostjov je dete vzela gor, je s prekipečov blaženostjov stisnola na svoje srce, je povila v plenice, štere je s sebov prinesla i je je položila v jasli na kupček slame i sena. Nato je pozvala Jožefa i sta oba pokleknola pred jasli i ne sta se mogla nagledati lublenoga deteta.
Tiidi mi pokleknimo v diihi poleg njeva i pozdravimo z notrašnjov pobožnostjov Bože Dete.
Sem k jaslicam poklekno ... Ne pozabi pa:
Sem mamiko pogledno:	V sirotaj On žive,
„Bi smeo Ga vzeti v naročje?" Tem odpri svo srce,
Pa sladko pravila mi je:	Ka moreš, rad, o rad njim daj,
.Zato sam porodila Ga,	Te Jezuš moj
Da srečen ž Njim si vekomaj. De tiidi tvoj."
Le varvi Ga,	— Sn.
Marija moli svojega Je-dinorojenega Sina. Sveča, ki poleg nje gori, je naša od lubezni plamteča vera.

Palau Gabriel, D. 1.'
Po Kristušovoj poti. XVIII.
1.	Ki trdi, da čistost mojih navukov jedino on zagovarja, naj pazi, da s svojov gizdov nede škodo mojoj stvari.
2.	Nišče mi ne more vekše hudobije napraviti, kak če z nepripravnim orožjom šče mojo Cerkev braniti.
3.	Tistoga, ki jo šče z drugim orožjom, kak z pravicov i poš-tenostjov braniti, moremo ne za svetca, nego za norca meti.
4.	Ki se vsikdar pači nad drugimi i v svojih bližnjih samo falingo vidi, naj pazi, da vednako hodi i naj si pregledne svojo dušno vest.
5.	Več vala malo opraviti, nego dobro, kak dosta začeti i ne dovršiti.
6.	Več vala v srednje potrebno delo resno se podati, kak na veke senjati od popolnosti i nika ne delati.
7.	Več mi hasni tistoga ponižna gorečnost, ki se združi z prijateli v deli, kak pa krič v se zapretoga človeka, ki stonja v svojem brlogi.
8.	O, če bi bili moji vučeniki, ki med svetom žiyejo, vsikdar krščeniki!
9.	Žalostni katoličanci so tisti, ki neso niti k duhovniško-mi, niti k redovniškomi stani pozvani, pa se ne morejo z svojimi bližnjimi za družbeno delo združiti.
10.	Nikaj ne zahteva bole združitve, kak vera, štero sem jaz nastavo; nikaj je ne tak enotnoga, tak živoga, kak telo, šte-romi sem jaz glava.
12. Zdriižo sem svoje apoštole i vučenike ; zdriižo sem moža i ženo; zdriižo sem siromake z bogatci, vučene z nevučenimi, velike z malimi, sluge z slobodnimi, pogane z povrnjenimi židovi.
12.	Jaz sem pravoga napredka Pot, jaz sem Pravica, štera vsaki zdrav razum presveti; jaz sem Žitek, od šteroga shaja vsako človečo, driižabno, naravno i nadnaravno živlenje.
13.	Zato sem prišeo, da živlenje dam i to v obilnosti; naj obudim dušo i telo.
14.	Jaz sem izobrazba narodov; tisti, ki poedince bliže spravi k nebi.
15.	Če je kde red, je od mene; i če je kde nered, te prihaja od človeka i od sovražnika človečega roda.
16.	Ka je v znanosti istina; ka sedajo razvozlati te zmote; ka je liibezen med liidmi i mir pa pokoj v državaj; ka jakosti cvetejo: vse od mene shaja. Vsaka istina i zvišenost svedoči za mojo pravico i zvišenost.
17.	Vsako dobro, štero se od najvekšega dobra oddali i postavi sebe na toga mesto: je samo na videz dobro, po pravici pa hudo; i zavolo kvara i piistine, štero napravi, bo čutilo mojo pravičnost, če njemi obilnost mojega smilenja ne zvabi pokorne skuze z oči.
18.	Svestva so znamenja milosti, štere delijo i so najdrii-žabnejša sredstva Cerkve.
19.	Daritev svete meše predpostavk bratstvo liidi. Pa vendar keliko krščenikov misli nato, da bi z duhovnikom sv. mešo za svoje brate dariivali?
20.	Očanaš predpostavk bratstvo liidi. Pa vendar kelikim mojim sinom pride na pamet, da bi ga v diihi liibezni opravili?
21.	Oltarsko Svestvo predpostavla bratstvo liidi, pa vendar keliko krščenikov pristopa k njemi z bratskim srcom?
22.	Občestvo svetcov predpostavla bratstvo liidi. I vendar keliko krščenikov misli na zemli na to, da bi bratsko pomoč prosili od nebeških krščenikov?
23.	V mojem deli je vse združitev: zdriižo sem liidi z svojim Očom, zemlo z nebov, Adamovo deco z miloščov; i ka obsojam greh, je zato, ar te loči človeka od Boga i brata od brata.
24.	Vi ste moji vučeniki; vi ste moji prijatelje; vi ste moji bratje; vi ste moji sinovje. Ste ponosni na te časti? I štera so tista vaša dela, štera vas vredne včinijo za te časti?
Salezijanci v Španiji.
Gotovo ste prečteli lepi, a zednim pretreslivi članek od Španije. Ta dežela je jako daleč od nas, a vendar si ne smo popunoma tuji. Celi krščanski svet sprevaja z nekšov grozovi-tostjov potek španskih dogodkov, ar je od toga v velkoj meri odvisna usoda ostale Evrope i tak tudi naša usoda. V Španiji živejo po večini liidje, ki se preživlajo s poledelstvom i živino-rejov. Po naravi so dobri i preprosti, kak je dober i preprosti naš slovenski narod. Vseh prebivalcov je povprečno 24 milijonov i so skoro vsi katoličanci, niti nega 1% driigovercov. Mogoče se bodete čudili i te pravili: „Kak je prišlo do tak strašne revolucije med samim krščanskim ludstvom?" Spomniti se moramo reči sv. Evangelija, ki pravi, da so deca toga sveta bole pametni, kak pa deca svetlosti. V Španiji so se slabi bole pametni pokazali. Najprvle so začnoli z nedužnov propagandov, v šteroj so branili pravice delavstva i zahtevali svobodo štampa. Kda so to doseg-noli, so v novinaj, v revijaj i v filmaj širili komunistično idejo i norili preprosto liidstvo, ki rado verje vsakšemi kričači. Slikali so njim komunističen raj, šteroga so pa ešče dozdaj nikomi ne dali i tak so si pripravili tla. Pravih komunistov je jako malo, a največ jih je zasleplenih, ki morajo slepo vršiti povelja komunistične vlade, ki je vmorila v sebi človeka i zdaj divja bole kak nema zverina. Ka se dnes godi v Španiji, to se vutro lehko zgodi v Franciji i potom v drugih državaj. Ne smemo si misliti, da pri nas nega komunistov. Tudi pri nas so i samo čakajo priliko, da bodo lehko dejansko pokazali svoje prepričanje. Zato bodimo previdni!
Opisati ščem samo eden primer neizmernoga trplenja, ki ga te dni preživla nesrečna Španija. Znana so vam grozodej-
Prečista Mati Boža, občuvaj v čistosti namestnike tvojega Jezušeka.
stva, štera so bolševiki vprizorili i šče dnes den vprizarjajo vtoj brat-skoj moriji. Čteli ste že, ka so delali z redovnicami, redovniki i duhovniki, kak so jih mantrali, ar ne so se šteli odpovedati pravoj veri, ar ne so šteli zatajiti Kristuša i njegove Cerkve. Ravno tak so vam znana bogoskrunstva, štera so počinjali i šče dnes počinjajo s svetimi hoštijami. Kda človek čiije i čte od teh zverinskih dogodkov, more trepetati od groze i praviti: „0, Bog, zakaj vse to dopustiš, zakaj ne pokončaš teh peklenskih služabnikov?" A mi znamo, da je Bog neskončno potrpežlivi i neskončno smileni, da nešče smrti grešnika, pa naj si bo celo komunist, nego šče, da se grešnik spreobrne i žive. Opisao vam bodem, ka so nešterni salezijanci morali pretrpeti. Meli so sa-lezijanci na Španjolskom 53 zovodov, v šterih je deluvalo okoli 767 sobratov. V teh zavodih se je vzgajalo 22.700 mladine, med šterimi je bilo 80% delavske i kmečke mladine. Dnes je skoro vsaki zavod samo kup razvaline i vnogi sobratje so dali svoje živlenje za svoje ovce.
Eti smo meli preči tovarišov Španjolcov, ki so z nami študirali bogoslovje. Med počitnicami so se podali v domovino, a prišli so ravno te na svoje domove, kda je vovdarila revolucija. Siromacje ne so meli niti teliko časa, da bi si oglednoli domačijo, da bi pozdravili svoje domače, so že mogli bežati, a ne vedoč kam. Tisti,-ki so mogli priti do nemškoga, talijanskoga ali portugalskoga konzulata, so tam dobili potne liste i ž njimi po-begnoli. Tak se je rešilo vnogo redovnic, redovnikov i duhovnikov. V tom pogledi so se Nemčija, Italija i Portugalska najbole izkazale i zato njim dnes odrešeni del Španije zazavle: .Živijo'. Vsi ne so bili tak srečni. Za nešterne se šče dnes ne ve, kde so i ka je ž njimi. Med temi so tiidi bili novomešniki, ki so v svečanom razpoloženji pričakuvali i hrepeneli po tistom dnevi,
kda bodo prvič stopili pred oltar Gospodov, kda bodo za svoje drage prvič daruvali presveto Daritev. Prišeo je pa vuk i jih je vse razgnao, a vnoge pokončao. Tisti, ki ne so mogli pobegnoti, so se pridružili verobrancom, da skupno ž njimi pomagajo ne-srečnoj domovini. To je ne navaden upor, nego kak pravijo Špa-njolci, to je pravi krščanski boj, ar se borijo za Kristuša i njegovo Cerkev.
Število žrtev je zdaj že daleč prestopilo broj od 100.000 liidi. Ne mislite si, da je večina spadnola v boji, ne, večina je bila vmorjena doma, ar ne štela pogaziti katoličansko cerkev. Za ednok je šče ne mogoče dati natenčen izid, žr šče ne konec klanja i zagviišno se bodo nešternim ježili vlasovje, kda bodo zve-dili, kelko nedužnih liidi je bilo vmorjenih.
Dozdaj je bilo vmorjenih v Španiji 18 salezijancov, a za vnoge druge se šče nikaj ne ve. Tu vam prinašam nekaj podrobnosti od teh modernih mantrnikov.
Vlovili so mladoga sobrata Jožefa Marqueza, ki je bio profesor v zavodi i so ga odegnali z drugimi duhovniki, da ga štrlijo. Zadeli so ga slabo i ga samo ranili, a vendar tak, da je obležao na zemli. Mislili so, da je mrtev i so ga zato z drugimi mrtveci naložili na tovorni auto tak, da je krv od mrtvecov kapala ne njega. Kda so jih pripelali na pokopališče, so opazili, da mladi mož šče žive, zato eden izmed razbojnikov pravi svo-jemi tovariši: „Morava ga končati". A te njemi odgovori: „Se ne splača, ve nede dugo živo, ar njemi neprestanoma teče krv". Vrgli so ga v mrtvečnico. Ponoči se njemi je posrečilo priti do nekše vode, kde si je oprao rano, i po dvodnevnoj hoji priti v naš samostan v Sevillo.
Gospoda Rajmunda Goicoechea, ravnatela v Madridi, so edno voro meli privezanoga k zidi. Ves te čas ga je stražo vojak, ki je držao puško naperjeno proti njemi. Proso je, če bi smeo iti 00 sv. Hoštije, misleči v sebi, da jih bodo brezbožniki onečastili, a toga so njemi ne dovolili. To ga je tak bolelo, da je za dva dni vmro od žalosti.
V začetki revolucije se je sobrat Anton Fernandez Camacho podao na pot, da bi obiskao svojo mater. Bio je oblečeni v ci-vil. Kda je šo prek najbole nevarnoga dela mesta, so ga brezbožniki stavili i ga preiskali. Ar so najšli pri njem svetinjice, so ga pitali: „Ka ti ešče verješ v to ?" A on njim nevstrašeno odgovori : „Ja, verjem do smrti". I taki so ga vmorili.
Pri Mohernando so stavili mladoga duhovnika, ki je delao svoj novicijat pri salezijancaj. Bio je v civili. Odegnali so ga v Guadalajaro, da bi ga izročili svojemi povelniki. Naskori so ga prignali nazaj i ga preiskali. Meo je pri sebi razpetje i pravli so njemi: „Vrži to na tla i sklači ga v blato". A njegov odgovor se je glasio: „Nikdar". Tiidi njega so taki vmorili.
Vnogo jih je na te način vmorjenih, a vnogo jih šče čaka na smrt, pripuščeni na milost i nemilost krvoločnih bolševikov. Vendar so se salezijanci ne prestrašili i ne bodo zavolo toga
zapustili Španije, ar dobro znajo, da bo po toj nevihti znova zasijalo sunce svobode, kak sija dnes na Portugalskom, ki je pred kratkim preživela ravno takši boj. A mesto tistih, ki so spadnoli kak mantrnicje Kristušove Cerkve, bodo zavzeli drugi, ar je že Tertulija pravo poganskomi sveti: „Krv mantrnikov je seme novih krščenikov".
A vi, bratje, molite, da bodo kem kračiši tej dnevi, da bo naskori zavladao mir nad Španijov. Te bo v Španiji znova gori stanola iz katakomb pomlajena Kristušova Cerkev, štero ne so mogli premagati Rimlani, če tiidi so se borili proti njej skoro 300 let. I kak je ednok Julijan Odpadnik pred smrtjov na ves glas zakričao: „Ztnagao si Galilejec", tak si bodo razbili glave vsi tisti, ki se dnes z najvekšov peklenskov silov zaganjajo v Kristušovo Cerkev v Španiji, ar na njenih vrataj tiidi tii stoji napis: „1 peklenska vrata je ne bodo premagala".
ZELKO ANTON, salezijanec, Italija.
Ne pij!
Ka alkohol ne da moči, nego jo jemle, glejmo nekaj zgledov. Neki angleški zdravnik je napravo poskiišnjo pri delavcaj. Ednoj čupori je dao pivo piti, driigoj pa nikaj. I večer, gda je delo bilo končano, se je osvedočo, da so tisti, ki nikaj neso pili, več dela zvršili, kak tisti, ki so pili. Za en čas je spre-meno svoj načrt i je tistoj čupori dao malo piva piti, štera je dozdaj nikaj ne dobila, tistoj pa nikaj ne, štera je dozdaj dobivala. I gledajte presenetliv uspeh pri prle slabejših delavcaj. Tej so zdaj več dela napravili, kak oni, ki so prle prvi bili. Prle prvi so zdaj postali zadnji, ar so pili malo piva.
V nekoj ciglani so delavci, ki neso nikšega alkohola pili, v ednom leti napravili 35.131 ciglov več, kak tisti, ki so malo piva pili. Zarazmite, petresetijezero stoedentreseti ciglov več. Za edno malo hišo zadosten material.
Leta 1908. so priredili tekmo na 100 kilometersko daljavo v Kieli. Tekmovalci so bili dvojni. Edni, ki so zmerno pili pivo, drugi pa, ki nikšega alkohola ne so pili. I uspeh? Tej, ki so zmerni pivci bili, so dobili dobrih 45%, ki pa nikaj ne so pili, pa so dobili skoro 92 procenta zmage.
Nišče naj zato ne guči, da alkohol da delavno moč, ne da je, nego jemle jo.
Kalendarje Srca Jezušovoga
so vsem naročnikom razdeljeni. Če je što ne bi dobo, naj se taki glasi, ka ne sfalijo prle, kak bi se zglaso za nje. — Uprava v Črensovcih.