1

Ivo Trošt:

Moja setev.

Zbrani mladinski spisi.

II. zvezek.

V LJUBLJANI, 1920.

Last in založba „Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta".
Natisnila »Učiteljska tiskarna".

• ;j  t  *4t, tyQ> Q$4 f  'Iv

Založništvo si pridržuje vse pravice.

Clfil- tfbh

^5<rc >4-T--'j t

Petranova Ljudmila.

Povest.

elo nedeljo so imeli v Dolini
prvo sveto obhajilo. Za vse
župljane, posebno pa še "za
prvoobhajance, je bil to velik,
slovesen praznik.

Res, lepo je bilo videti
dolgo vrsto belo oblečenih
deklic z venci na glavi, z molitveniki v rokah,
s svetim mirom v mladem srcu in pa z gorečo
željo po ljubljenem Odrešeniku. Prav toliko ka¬
kor deklic je bilo tudi dečkov, ki so imeli kitice
cvetja ua prsih in s svetim strahom pričakovali
trenotka, da prejmejo v srce svojega Boga.

Matere in očetje so bili ganjeni do solz, ko
so gospod župnik prvikrat povabili mlado dru¬
žinico k mizi Gospodovi. Vsem se je zdelo, ka-
kqr da so otroci, ki čakajo sv. obhajila, angeli

6

Božji. In vendar nebeškim duhovom ni dana
tolikšna milost kot dolinskim prvoobhajancem.

Tudi Petranova Ljudmila je bila med onimi
srečnimi deklicami, ki so danes prvič prejele
svojega Zveličarja. O, kolika sreča je prišla v
njeno srce! — Ko je stopala z drugimi tovari¬
šicami proti domu in so si one ogledovale lepo
obleko, krasne vence v laseh in kazale mične
podobice, katere so bile dobile v spomin slo¬
vesnega dne, je bila Ljudmila med njimi samo
s telesom, njen duh je plaval tam gori v solnčnih
višavah želeč se na veke združiti s svojim Bogom.

Na koncu vasi zraven Korenove stoji mala
Petranova hišica; zato je bilo Ljudmilinih tova¬
rišic tudi vedno manj. Polagoma so se druga
za drugo zgubile domov. Ljudmila je ostala sama
in šla mirno po cesti proti Korenovi hiši.

Gospodar Ivan Koren je prvi bogataš v Do¬
lini. Ima veliko in lepo hišo, prodajalnico, mnogo
zemljišča in sploh vsega na debelo, ali Ljudmilo
in njeno mater sovraži, dasi mu nista storili nič
žalega. Nekoč je zapodil deklico domov izpred
svojega praga, kjer se je igrala z njegovim si¬
nom, štiriletnim Milančkom. „Poberi se, ti be¬
raški otrok, poberi se od tod. Nič prida ne mo¬
reš biti, zakaj tudi tvoj oče ni bil.“

Deklica je jokaje stekla k materi in vpra¬
šala, kaj neki je Korenu nahudil njen oče. Mati
ji je rekla, da se gre tu'za neke denarje, o ka-

7

terih misli Koren, da mu jih je vzel njen 'rajnki
oče, kar pa ni bilo res.

Rajnemu ni mogel dokazati tatvine, zato je
pa skrbno pazil, da bi mogel zaslediti na njem
kakšno sumljivost. To se mu ni posrečilo do
Petranove rane smrti in tudi poslej ne. Toda
oni dan, ko je Koren zasajal drevesa na vrtu
poleg Petranove hiše, je izkopal več srebrnih
tolarjev. Takoj je sumil, da jih ni ondi zakopal
nihče drugi kot pokojni Petran, ker se je bal,
da bi jih ne našli pri njem. To je Korenovo
sovraštvo do Petranovih še pomnožilo in popol¬
noma utrdilo v njem prepričanje, da le on in
nihče drugi ni kriv tatvine.

Ljudmila je stopala proti njegovi hiši in se
spomnila Korenovega sovraštva. Ta misel jo je
stresla. Danes ne sme biti temu prostora v nje¬
nem srcu, kjer biva sam Kralj nebeški. Bežite
sovražne misli, le bežite! — Tako si je Ljud¬
mila prizadevala pregnati skušnjavo. V tistem
hipu se prikaže na Korenovem pragu črnolasa
glavica malega Milančka. Spoznavši Ljudmilo,
hitel ji je nasproti in klical: „0, kako si lepa
danes, Milka! Daj meni cvetke, daj!“ In ne
maraje za očetovo sovraštvo in njegove prepo¬
vedi je kobacljal kar po sredi ceste nji nasproti.
Tedaj pridrči za njim po cesti par konj brez
voznika. Kakor blisk so drvili v vas. Ljudmili
ni bilo za lastno nevarnost, tudi ji v tem hipu
ni bilo za Korenovo sovraštvo: kakor mlada

8

srnica je planila k dečku in ga skoro brez sape
potegnila v stran. Ko mine prva nevarnost, pelje
ga v hišo in pove, kaj se je zgodilo.

„ Ali ti nisem pravil že tolikokrat, da se mi
ne druži s temi berači!“ je kričal Koren na
sina, katerega je imel sicer rad, deklico je pa
pogledal po strani in odšel. Tudi Ljudmila je
odšla, ne da bi ji bil kdo privoščil lepo besedo.

Nekoliko vsled prebitega strahu, nekaj pa
morda tudi zato, ker so jo tako mrzlo sprejeli
pri Korenu, je zginilo za trenutek prejšnje ravno-
dušje, zginil je prejšnji rgjr iz njenega srca. A
to je bilo samo za trenotje. Ko je zagledala na
pragu ljubo mamico, se je spomnila tudi svoje
sreče in zadovoljno je tekla v njeno naročje.

Njeno dobro delo je videl Bog, videl jo je
pa tudi Korenov brat, kapitan Pavel. Tudi Mi-
lančkova mati je je videla, ali zastran boječnosti
si ni upala pohvaliti pogumne deklice.

* *

*

Bilo je kakih dvanajst let pred temi dogodki.

Takrat je gospodaril na Korenovem domu
še stari Koren, prileten in častitljiv možak. V
prodajalnici je še pomagal tudi sedanji gospodar
Ivan Koren; ker je pa oče sodil, da ni še za¬
dosti izkušen v trgovskih stvareh, se je moral
cesto udati povelju Jožefa Petrana, ki je bil
sicer nekoliko starejši, marljiv in vesten po¬
močnik. Za svoje mladosti se je učil trgovine

9

v mestu. Ko mu je zbolela mati, je prišel do¬
mov in ji stregel, poleg tega je pomagal očetu
obdelovati malo zemljišče.

Se pred materino smrtjo je oslabel tudi
oče. Tako je Jožef Petran izgubil poleg matere
in očeta tudi nad dve leti službe s tem, da je
z otroško udanostjo lajšal svojima roditeljema
zadnje dni njunega življenja. Premišljeval je
slednjič, kaj bi ukrenil. Rojstna hiša je in ostane
rojstna hiša; tudi v sami cesarski palači na Du¬
naju ne bivam tako rad kot tam, kjer sem za¬
gledal luč sveta in preživel mladostna leta. Toda,
kaj mi bode vse to, če pa mi ne zadostuje, da
bi imel ob čem živeti. — Tako si je mislil Pe¬
tran; iz teh mislij ga je predramil stari Koren
s ponudbo, naj pride v njegovo prodajalnico.
Kdo se je raje oprijel ponudbe kot on! Tedaj
sta se on in Ljudmilina mati naselila v mali
hišici poleg Korenovega vrta. Petranu je bilo
osemindvajset let, pa je preudarjal in mislil, da
je za mesto že prestar. Sklenil je torej ostati
na očetovem domu in pomagati Korenu pri tr¬
govini.

Stari Koren ga je imel rad, ker je znal ce¬
nili njegovo sposobnost, a ne tako domači sin,
'ki ga je sovražil zastran odkritosrčnosti. Dosti¬
krat je namreč moral, dasi nerad, razkrivati
gospodarju, kako se vede Ivan. In to vedenje
ni bilo zmiraj vzgledno. Imel je mladenič mnogo
napak, med temi tudi grdo trdovratnost in,ško-

10

doželjnost. Njegova je morala veljati vselej, ko
bi se podrlo pol sveta.

Neki jesenski dan je bil za Korenovo hišo
poln groze in nesreče.

Delavci so podirali v gori bukve za drva.
Prejšnji dan je bil ž njimi tudi stari Koren ter
jim odkazoval, kaj bodo posekali in kaj pustili
Vendar njegovi naduhi ni bilo to dobro. Strma
pot, dolga hoja, utrujenost in oslabelost so ga
tako prevzele, da je zvečer komaj prilezel do¬
mov. Drugi dan so podirali delavci sami, le po-
poludne jim je nesel domači pastir Boštijan
malico.

Ta dečko je služil pri Korenu samo še malo
časa. Tudi je moral biti nekje daleč doma, ker
se mu je jezik zaletaval prav po tuje. Nihče ni
vedel, kje je služboval poprej in kakšno je bilo
njegovo prejšnje življenje. Koren ga je sprejel
v službo meneč: za volarja bo že dober; ako
bo pa sposoben za kaj boljšega, no, saj smo
sleharni dan skupaj, lahko se mu še kaj navrže.
— Boštijan — klicali so ga Bašte — je oprav¬
ljal službo vestno in točno; tudi niso opazili
domači posli na njem druge napake, kakor to,
da je zelo lakomen na denar. Oni dan je tožila
starejša dekla, da ji je nekdo vzel iz zaklenjene
skrinje tri goldinarje. Ugibala je, a uganila ni
tatu. Bašte se ji je sicer zdel sumljiv, reči se
mu pa ni upala. Raje je povedala to svoji to¬
varišici, kateri tudi ni bil dečko preveč vzoren

11

poštenjak, ker ga je videla' neki večer, ko je
hlastno pobiral na vrtu sadje in je spravljal v
nedra za srajco. Zmenili sta se, da ga skupno
primeta zvečer za denarje, ko bode zopet doma.
Zgrabili sta ga res obe precej trdo, a volar se
je tako izrezal, da sta morali molčati.

Ono popoldne, ko je nesel Bašte malico de¬
lavcem v goro, je oslabel stari Koren. Tožil je,
da ga silno duši v grlu ter grozovito tišči in
peče v prsih. Zvečer so poslali po zdravnika,
malega volarja so pa prinesli delavci malo ži¬
vega domov. Posekana bukev je namreč tako
nesrečno padla nanj, da mu je strla vrat in hrbet.

Vsa Dolina je bila polna groze o toliki ne¬
sreči.

Korena so spravili z Bogom, vendar pa ni
mogel več, govoriti. Duhovnik mu je podelil
samo zakrament sv. poslednjega olja, priporočil
njegovo dušo in odšel. Nihče se ni utegnil mnogo
baviti z umirajočim volarjem, dasi je tako čudno
vil z očmi ter mahal z rokama, kakor da bi
hotel še nekaj povedati. Seveda, bolečine so
ga zmagovale in ko se mu je udrla kri, je
izdahnil za vselej.

Takoj so ga odnesli v mrtvašnico.

Vse drugače je bilo s Korenom. t

Mož je težko čakal zdravnika. Ko ga pa le
ni bilo, je sklenil z Bogom svoje življenje. Iz¬
gubil je zavest, v njem je hrščalo kakor v gozdu
o nevihti; pa nehalo je tudi to. Došli zdravnik

12

mu ni mogel več pomagati; potrdil je le, da je
bilo za starega moža po tolikih mukah še naj¬
boljše zdravilo smrt. Bog bodi milostljiv nje¬
govi duši!

Silna žalost se je naselila v hišo.

Zaprli so prodajalnico ter s črnim suknoni
preoblekli stene in oder, kamor so položili Ko¬
renovo truplo. Tihi mir je zavladal po vseh
prostorih in ta mir je govoril vsem glasno in
razločno, da je oblastna smrt obiskala to hišo.
Med dvema vrstama težkih voščenic je spaval
na mrtvaškem odru mož, kateri je bil spoštovan
v vsi občini. Z lastno pridnostjo in varčnostjo
si je pridobil skoro vse sedanje imetje. Lahko
se je v smrtni uri zadovoljno ozrl v svojo pre¬
teklost, saj je mogel reči: „Zahvalim te, o Bog,
za dneve, katere si mi dal. Glej, od svoje mla¬
dosti doslej nisem nobenega zgubil!“ In tako
more govoriti le malokdo.

Dva dni pozneje se je zgrnila zemlja nad
starim Korenom. Vsem je bilo žal vrlega moža,
ki ni nikomur storil za las krivice, pomagal pa
povsod, kjer je le mogel. Veličasten pogreb je
pričal, koliko hvaležnih src je želelo: mir in
zveličanje njegovi duši.

V daljno Afriko so naznanili sinu — kapi¬
tanu Pavlu — očetovo smrt, mladi Ivan Koren
je pa prevzel gospodarstvo.

13

II.

Tisto jutro po pogrebu je mladi gospodar
zbiral v prodajalnici denar in pregledoval blago,
če je še vse v redu, kakor je bilo oni dan,
ko mu je zbolel oče. Petran mu je pomagal pri
tem delu ter mu izkazoval čast in pokorščino,
kakor prej staremu Korenu. Ko prideta do de¬
narnice in jo Ivan Koren odpre, zarjove kakor
lev, ko se, zvečer odpravlja na plen: „Denarja
manjka!“

„1, kako to, gospod?" čudi se Petran; „saj
so vsi omoti bankovcev, vsi zavoji Srebrnjakov
in krajcarjev. Vse mora biti še tako, kakor ste
pustili, zakaj jaz nisem odpiral blagajnice tista
dva dni prej, kot ste zaprli prodajalnico, ker
tudi nisem imel ključa. Od onih dveh dni sku¬
pilo je tukaj v predalu."

„Pred petimi dnevi je bilo pet omotov gol-
dinarskih bankovcev, v vsakem po sto goldi¬
narjev, danes sta samo še dva; bilo je v dveh
zavojih goldinarskih tolarjev, tudi v vsakem po
sto goldinarjev, danes je samo še jeden zavoj.
Torej manjka štiristo goldinarjev. Kje so?"

Petran je stal kakor okamenel. V svesti si
je bil popolne nedolžnosti, vendar sam ni vedel,
kako bi odvrnil strašno sumnjo od sebe.

„To menda veš," začel je zopet Koren,' „da
si bil že pet dni sam v prodajalnici, ker sem

14

jaz imel opravka pri bolnem očetu. Kdo je torej
izmaknil denarje, če ne ti?"

Petran se je zagovarjal, kakor je vedel in
mogel; klical je Boga in vse svetnike na pomoč,
a nič ni pomagalo. Poklicali so ključavničarja,
ki je pregledal zapiralo in spoznal, da je bila
blagajnica odprta z umetnim ključem kakoršne
rabijo pravi tatovi.

Potem so preiskali vso Korenovo hišo od
zadnje dekle in obleko rajnega volarja Bošteta
pa vse do shramb samega pokojnega Korena,
vse so prevrgli, a našli ničesar. Obrnili so se
potem tudi v Petranovo hišo in pretaknili vse
kotiče, ali vse zastonj. Koren je zlezel celo pod
streho, in glej nesreče! našel je tam razmetane
prazne omote ukradenih bankovcev. Oba s Pe-
tranom sta jih spoznala, da so pravi.

„Zadosti je dokazov!" zakričal je Koren;
„sedaj po orožnike. Tatov ne maram pod streho,
in denarje hočem dobiti nazaj."

Milo je prosil Petran in vnovič zatrjeval
svojo nedolžnost, saj mu ni vest očitala ničesar.
Takšen človek se lahko zagovarja. A toliko huje
mu mora biti v srcu, ko vidi, da vse nič ne
pomaga. V duhu pred seboj vidi sramoto, po¬
nižanje, uničeno družino in trpljenje po ne¬
dolžnem.

Petran ni mogel dokazati svoje nedolžnosti.

Pol ure pozneje je stopal pred dvema orož¬
nikoma v zapor. Začela se je splošna preiskava

15

proti njemu. Povpraševali so o Petranu po vseh
onih krajih, kjer se je kdaj ustavljal ali bival;
v njegovi hiši so vse prevrgli in našli samo to,
da je prišel oni, ki je vrgel omote bankovcev
pod Petranovo streho, skozi podstrešno okno;
zakaj poznale so se praske na zidu in po okvirju
okna. Te je napravil zlikovec z žeblji na čev¬
ljih. Petran se je oddahnil, ko so mu to pove¬
dali, ker on ni nosil nikoli tako težko okova¬
nega obuvala. Čemu tudi? — Ko so zopet pre¬
iskali pri Korenu, so našli pod starimi jaslimi
v hlevu na pol zakopanih blizu petdeset tolarjev *
in umetno odpiralo ali vitrih. To je Korena še
huje zmešalo kot one praske na Petranovi hiši-
Nikakor se” ni dalo dokazati, da bi bil Pelran
res kriv; zakaj trgovski pomočnik nima v hlevu
prav nobenega opravila, in potem tudi ni ver¬
jetno, da bi sam nesel omote bankovcev pod
lastno streho skrit.

Nadaljevali so preiskavo pri vseh hlapcih
in deklah, celo pri pastirju, pa niso našli rtičesar. .

Gospodje iz sodišča so poizvedovali o Pe-
tranovem življenju in vedenju, a nikdo mu ni
mogel očitati niti za las krivice. Vsakdo, ki je
poslušal Petranovo pripovedovanje, kako mu je
nekdo podtaknil omote, mu je tudi verjel, vsakdo
pravim, mu je verjel, samo Ivan Koren ne. Sku¬
sil je na njem sedaj ohladiti svojo jezo zastran
prejšnjih navskrižij, in podtikal Petranu vsa-
koršne izmišljene slabosti. To pa ve vsakdo,

16

da ljudje raje slabo govore kot dobro, kar pa
ni prav. Tudi Koren ni ravnal prav, zato tudi
ni dosegel ničesar. Petranu je res škodoval ve¬
liko s svojim sumničenjem; ali, da bi ga spravil
v zapor, to se mu v njegovo strašno jezo ni
posrečilo. Gledal je pozneje Petrana kot svojo
živo nesrečo, a raje bi bil srečal na potu tudi
samega — Bog nas varuj — kot Jožefa Petrana,
nekdanjega trgovskega pomočnika, ki sedaj ni
vedel kaj početi, da bi pošteno preživel sebe,
ženo in otroka.

Dobro je vedel, da mora Korenu izpred oči.
Toda kaj pomaga, ko mu bode tako silno težko
zapustiti ženo in hčerko, in kadar se povrne
domov, bo moral Korenu zopet pred nos, ker
stoji njegova hišica prav blizu Korenove.

Tistikrat je štel Petran že trideset pomladi
v svojem življenju, in njegova nada, postati kdaj
trgovec ali vsaj pošten trgovski pomočnik, mu
je za vselej splavala po vodi. Pod milim Bogom
ni imel sorodnika, ne znanca, ki bi mu bil po¬
moč na tem razpotju. Daši so poznali trgovci
v Dolini in okolici njegovo poštenost, ni ga
hotel nihče vabiti k sebi, Petran se pa ni upal
nikomur ponujati.

Zima se je bližala z naglimi koraki v de¬
želo, Petran z ženo in hčerko je pa še vedno
premišljal samotno v svoji hišici, kam bi krenil,
da bi vendar nedvomno dokazal svojo poštenost
in bi mu bilo zopet mogoče vsakomur vedno

17

pogledati v oči, rekoč: poglej me! res, da imam
žuljave roke in tudi moram delati, a zato je
moje delo pošteno in moja vest čista.

Ugibal je včasih po cele noči, mislil in molil
je prisrčno za božjo pomoč.

Tiste dni je prišel po dolgih letih zopet po¬
gledat svojo rojstno vas Dolino Korenov brat
Pavel. Ker ni mogel priti k očetovemu pogrebu,
je došel vsaj obiskat njegov grob.

Pavel le bil že kapitan ter nosil lepo črno
obleko z zlatimi gumbi, nizko čepico in z zla¬
tom okovano sabljo, ki je kaj prijetno žvenke¬
tala po domači vasi. Kapitan je moral imeti
mnogo denarja, zakaj skoro sleherni dan je iz¬
praševal vaške otroke, vračujoče se iz šole, ka¬
teri je bil najpridnejši. Vse je potem obdaril z
bakrenim, najpridnejše pa s srebrnim drobižem.

Koliko lepega je znal povedati gospod Pa¬
vel o tujih deželah, tujih ljudeh, mestih, gorah
in rekah. Ko bi hotel vsaj polovico tega pono¬
viti, bi moral napisati cele knjige. Za sedaj
povem le, da je kapitan živo nasprotje svojemu
bratu: mehkega srca in dober kot duša. Pripo¬
vedovali so, da je še tedaj, ko je bil v višjih
šolah na Dunaju, rešil življenje nekemu sošolcu,
ki je vsled nebrižnosti zdrsnil v Donavo. No,
to ni še nič čudnega, poreče marsikdo. Bliž¬
njemu pomagati je naša dolžnost. Ce pa po¬
vemo, da je oni sošolec Pavla še tisto jutro
surovo napadel na ulici in ga pozival, naj se

2

18

gre ž njim poskusit, če noče biti ničvredna za-
nikarnost — potem mora vsakdo priznati, da
tako krščansko prizanesljivi niso vsi ljudje na
svetu.

Sam se ni nikoli hvalil s takimi deli, zato
so jih pa toliko raje pravili vaščani, ki niso
mogli prehvaliti dobrega kapitana.

Dečke in deklice iz višjih oddelkov je po
šoli kar povabil v svojo sobo ter jim razkazoval
imenitne stvari in drage spomine, ki jih je pri¬
nesel s seboj iz raznih delov sveta in daljnih
znamenitih mest. Hranil je oljkovo vejico z
Oljske gore, košček kamena s Kalvarije, cvetice
iz Jeruzalema, kamenčke iz Jozafatove doline,
školjke iz Rdečega morja, kavino cvetje iz In¬
dije, pravo steblo kineškega čaja, cvet opijeve
rastline z Japana, sto in sto spominov iz ame¬
riških mest, o katerih je pripovedoval tako lepo
in mikavno, da so otroci često pozabili na ma¬
lico, na čas, na domačo hišo in na vse, kar je
bilo in kar se je godilo okolo njih.

Nekega dne pride kapitan Pavel k Petranu.

„Kako je, sosed?"

— E, gospod, dosti bolje bi bilo lahko.

»Torej se ti godi slabo."

— Tega ne morem reči, a dobro mi tudi ni.

„Kaj ti teži srce?" — Peter je začel pri¬
povedovati svojo nesrečo. Kapitan ga je zvesto
poslušal in na obrazu se mu je poznalo, da mu
verjame.

19

„To se bo dalo poravnati. Sam hočem go¬
voriti z bratom, da te zopet sprejme.“

— Bog Vam pomagaj, dobri gospod! — Te¬
daj priteče v sobo mala Milka. Bilo ji je komaj
dve leti: „Papa, papa! — tam zunaj mož!“ Ker
je govorila se otroško-nerazumno, ni vedel ka¬
pitan, kaj pravi, zato ga je vprašal:

„Odkod pa ta-le angeljček?“

— Od Boga, odkod neki?

„Pridi no sem, ti kodravka kodrava!"

Dete se je zelo branilo tujega gospoda, dasi
jo je mikala obleka in pozlačeni gumbi. Ko jo
potolaži oče, naj se nikar ne boji, se je pomi¬
kala le počasi kapitanu nekoliko bliže. Začbla se
je igrati z verižico njegove ure, potem se je
dotaknila sabljinega svetlega držaja, nekoliko
pozneje je bila pa že na kapitanovem kolenu.
Ondaj nekdo zunaj močno zašepeče in pokliče:
„Pavel, pojdi no domov!" Bil je Ivan Koren.

„Kaj neki bi rad ?“ reče kapitan ter odide.
Petran je dobro vedel, da je prignala Korena
sama nevoščljivost za bratom. Morda se je tudi
bal, da bi izvedel kapitan resnico. Toda Ivanove
besede niso Pavla kar nič zadrževale. Sleherni
dan in vedno raje je zahajal k Petranu. Poma¬
gal mu je kot pravi brat ugibati iu premišlje¬
vati, kaj bi počel sedaj.

Kaj bosta počeli Ljudmila in njena mati,
če pojde kam daleč v službo? Ta misel je Pe-
trana vznemirjala noč in dan. Mati sicer neko-

2 *

20

liko zasluži s šivanjem, ali kaj bo to za obe.
Slednjič mu reče kapitan:

„ Drugače ni kot tako-le: na Reki imam pri¬
jatelja, ki te gotovo vzame v službo, če mu le
rečem. Poskusi! Ne bo ti slabo. Vsako nedeljo
boš lahko pri svojih dragih, in ako bodeš hotel
po nekoliko mesecih tudi daljši dopust, ga
dobiš, verjemi."

Petran je stvar pretehtal na vse strani in
nazadnje hvaležno segel v roko milemu do¬
brotniku.

Drugi teden je odhajal kapitan Pavel Koren
na svoje prejšnje mesto. Mali Milki je pustil v
spomin mnogo lepih igrač in dva kot solnce
rumena zlatnika. Ž njim je odšel tudi njen oče
na svojo novo službo, katero mu je na Reki
naklonil kapitan Pavel.

III.

Minilo je kakih deset let. Ljudmila je do¬
rasla in dovrševala vsakdanjo šolo.

Videli smo takoj začetkoma naše povesti,
kako plemenito srce je imela. Tiha solza se ji
je ukradla v oko, ko je stopala iz Korenove
hiše domov. Svetli žarki pomladnega solnca so
se odsevali v njenem vencu; odsevali so pa
tudi v solzi, ki se je potočila po njenem licu.
Kateri odsev je bil lepši, ne morem vam po¬
vedati.

21

„Ti si jokala, moja Milka", je dejala mati
in poljubila hčerko na celo. Jokala si same
sreče in zadovoljnosti. Tudi jaz se radujem da¬
nes s teboj, moje dete."

Ljudmila je povedala ihte, kaj se ji je zgo¬
dilo medpotoma iz cerkve in kako mrzlo so jo
odpravili iz Korenove hiše.

„Lepo je in prav, da si to storila. Oče ne¬
beški ti je zapisal to dobro delo; sedaj pa po¬
misli, kaj je bolje: posvetna hvala ali nebeško
plačilo."

Ljudmila ni rekla ničesar, lahno je zardela
in se skoro sramovala svoje slabosti. Mati je
spoznala njeno zadrego, zato je ni več spomi¬
njala tega, marveč je dejala: „0, da bi živel še
danes tvoj oče, kako srčno bi se veselil tvoje
sreče. Toda upajva, da gleda z nebesnih višav
na naju obe in se raduje z nama. On prosi pri
Bogu za naju, da se nama ne zgodi krivica."

Ljudmili so solze zalile oči. Mati jo je po¬
sadila zraven sebe na klop in začela: „Do da¬
nes ti nisem še pravila tega. Nisem si upala
kaliti tvoje otroške sreče, tudi danes naj zato
toga ne obsenči tvojega srca. Človek obrača,
Bog obrne.

Tisto leto je bil gospod kapitan Pavel na
dopustu. Skupno sta odhajala s tvojim rajnkim
očetom, Pavel na svoje mesto, oče v službo na
Reko. Rajni tvoj oče naju je potem obiskaval
vsako nedeljo. To so bili najlepši časi našega

22

življenja. Ali na svetu ni stalne sreče. Oče ni
bil še dobro leto v novi službi, ko ga je ujela
na potu od železniške postaje proti domu huda
ploha. Do niti moker je prišel domov in legel
v posteljo, iz katere ni nikoli več vstal. Zgra¬
bila ga je pljučnica; in dasi primeroma mlad in
krepak, je kmalu slutil, da ji ne uide. Prejel je
sv. popotnico in me poklical k postelji. Ondaj
je bilo tebi tri leta. Zatrjeval nama je še sled¬
njič svojo nedolžnost zastran Korenovega de¬
narja, in če bi izkopali tu-le pod našim ognji¬
ščem, ne samo kakor oni dan na Korenovem
vrtu tam-le za hišo srebrne tolarje, ne verja¬
mem, da bi jih bil skril tvoj oče. Priporočil
nama je poštenost, ljubezen in spravljivost ter
izdihnil svojo blago dušo.

Sedaj pa še nekaj. Koren sumi, da sva mi-
dve podedovali po očetu ukradene denarje;
stvar je pa neresnična. Pošteno sva se preživ¬
ljali ob delu svojih rok. Ali to je zadostovalo
samo za sproti. Ko sem ono leto zbolela, sem
se zadolžila za nekaj goldinarjev pri Kotniku,
ki je bil dober prijatelj tvojemu očetu. Rad mi
jih je posodil, in upam, ko bodeva obe delali,
zasluživa v kratkem toliko, da povrnem dolg.“

Ondaj se prikaže mimo okna zagoreli obraz
umirovljenega kapitana Pavla. V ustih je imel
pipo dolgocevko, pod nosom na pol osivele brke,
velike modre oči so prijazno zrle v svet, širo-
krajen slamnik mu je pa delal senco do pleč.

23

Ni bila to navadna ura, da bi se ustavljal
kapitan pri Petranovih. Oglašal se je vedno pri
njih le proti večeru, ko se je vračal iz šole ali
iz župnišča, kjer je bral časnike ter se pogo¬
varjal o tem, kar se je zgodilo novega po svetu.
Ko je minil v to določeni čas, je krenil domov,
a medpotoma je spregovoril prijazno besedo z
vsakomur, da ga je le srečal. Postal je običajno
pred kovačnico, kjer je kovač obdeloval s tež¬
kim kladivom železo. Ogledal si je tudi, kaj
dela čevljar Dreta. Slednjič je stopil k Petra-
novim ter povedal, kaj je novega po svetu.
Povsod je bil dobrodošel gost, in ko bi bil iz¬
ostal le jeden večer, bi vsi popraševali, zakaj
ni kapitana.

Danes je privedla posebna pot Pdvla k Pe-
tranovim.

„Ali je doma Milka ?“ vprašal je brez od¬
lašanja.

„Doma, gospod, kmalu bo tukaj", je bil
odgovor.

„Tukaj-le sem ji prinesel nekaj za spomin
prvega svetega obhajila. Vrla deklica je; zato
želim, da bi se še, dolgo spominjala današnjega
dne. Z Bogom!"

Kapitan ni čakal zahvale. Nagloma je odrinil.

Petranovka je poklicala Ljudmilo ter ji po¬
kazala lično škatljico, v kateri je bil krasno iz¬
delan zlat križec.

24

Toda Bog jima je odločil zato še težavnejšo
poskušnjo na potu življenja.

Bilo je nekaj tednov pozneje.

Mrak je legel na zemljo, na nebu je zable¬
stela večernica, za njo pa brez števila drugih
zvezd in zvezdic. Ljudje so se vračali s polja,
pastirji so gonili živino domov. V stolpu se je
oglasil zvon, znaneč ,Angeljevo češčenje*.

Kapitan Pavel danes ni dobil doma gospoda
župnika, zato je krenil v večernem hladu po
stranski poti nekoliko na polje. Ugajal mu je
skrivnostni mir, katerega je motilo slavčje petje
v goščavi ob potoku. Počasi je korakal ter zo¬
pet in zopet postajal in poslušal. Zrak je bil
napolnjen z vonjavo poljskih cvetic in kapitanu
se že davno ni zdelo tako prijetno v božji na¬
ravi kot nocoj.

Kar spozna za seboj znane glasove:

„ Prodaj meni dolg pri Petranovki! “ sili ne¬
koga Ivan Koren.

— Čemu ti bode? Saj veš, da je moj po¬
kojni oče le dobro mislil o Petranu in zato je
tudi pomagal vdovi, kadar je mogel. Kako bi
smel jaz ravnati drugače kot moj oče?" mu je
odgovarjal Kotnik.

„Posebne vzroke imam in dobro ti plačam,
če hočeš? Daj, prijatelj. Ako ni drugače, pre¬
plačam ti ono malenkost, katere ne bi ti nikoli
izterjal."

— Ne morem, Ivan, ne morem.

25

„Doklej boš še premišljal?"

— Vedno.

»Poslušaj, da ti povem. Moj brat zahaja
pogosto k Petranovim. Sam ne vem, kaj je to.
Zadnjič je deklici podaril celo zlat križec. Vedi
torej: mož ima denar, in jaz ne bi rad, ko bi
ga zapustil komu drugemu kot meni. Skoda je
vsakega krajcarja takim ljudem, ki so mi tako-
rekoč okradli hišo, pa jim ne morem do živega.
Saj veš, koliko smo našli oni dan na mojem
vrtu. Bog ve, koliko je že prej brat znesel prite-
penkama. Zato mu jih moram spraviti s pota. —
Ti mi prodaj dolg, jaz pa Petranovki hišo, in
mir bo zopet med nami. Ni res?“

Kotnik ni rekel ničesar. Videti je bilo, da
bi bil že rad doma, zato je nagloma pozdravil
in odšel. Mikala ga je Korenova ponudba, hotel
se je le še posvetovati z domačimi o tej stvari
in potem ukreniti, kakor bi kazalo bolje.

Kapitan je slišal ta pogovor in hudo mu
je bilo pri srcu. Najraje bi bil kar skočil med
Kotnika in brata ter jima v krepkih besedah
pojasnil njuno početje. Utegnil bi bratu pove¬
dati tudi katero grenko zastran trdosrčnosti in
hudobnosti. Kotniku bi pa očital dobičkarstvo.
Toda premagal se je, stisnil pest in zamahnil s
palico proti kraju, kjer sta prej stala onadva,
rekoč: »Čakaj; ako to storiš, napeti hočem druge
strune. Videti hočemo, kdo zmaga."

26

Ko se je vrnil kapitan domov, je že razgrajal
Ivan na ves glas po hiši in se silno jezil:
„To je vendar sramota, da podpira in daje po¬
tuho moj brat ljudem, ki so nam bili vedno v
škodo. Koliko mi je pokradel in potajil Petran,
tega ne ve nihče." Njegova žena ga je slišala,
a ker je je bilo sram, da ni ničesar dala Milki,
ko je rešila Milančka, se ni hotela oglasiti ne
za to — in ne za ono stranko.

Pavel je pa rekel, stopivši čez prag:

— Kaj ti je škodil Petran ? Ali ni bil vedno
pošten pomočnik? Ne sumniči ljudij po krivici.

„Ti se vedno potezaš za kakšne usiljence.
Ali ti je treba tega, povej, lepo te prosim!"

— Za pravico se je vsakdo dolžan potezati.

„No, pa se le potezaj. Kmalu boš videl, da
je brezuspešno tvoje delo."

— „Ne vein,“ je rekel Pavel in umolknil.
Razšla sta se različnih misli.

Štirinajst' dni pozneje je imela Petranovka
v rokah tožbo, naj poravna dolg. Tožil jo je pa
Ivan Koren.

Bridko je zajokala in stisnila obraz v pred¬
pasnik. Premišljala je to in ono, kje bi dobila
denar, a vse ni nič pomagalo. Ljudmila jo vpraša:

„Kaj se Vam je zgodilo, mama, da jočete?"

— ,0, le potrpi, dete moje, to so bridkosti
življenja, kakoršnih še ti ne poznaš, zato si pa
srečna. Kaj me žalosti, izveš že kdaj pozneje."

27

Deklica ni bila zadovoljna s tem odgovo¬
rom, vendar si ni upala več siliti, da bi ji mati
razložila vzrok svoje žalosti. Ni namreč hotela
polniti dekličinega srca s sovraštvom do onega,
ki je bil kriv vse nesreče. Predobro je vedela,
da se bo morala izseliti iz hiše, kjer je preži¬
vela toliko lepih dni v življenju. Obe bosta brez
doma, brez strehe. Kotnikov dolg res da ni tako
velik, vendar večji kot cena onega koščka zem¬
lje, ki jima je bil doslej v priboljšek. Zapalo bo
torej zemljišče in hiša. Kaj ji pomorejo oni kraj¬
carji, ki ji ostanejo? Ali bo mogla s tem pre¬
skrbeti svojemu otroku novo domačijo?

Ponoči, ko je hčerka sladko spala, je ihtela
njena mati na tihem in močila zglavje s solzami,
topeča se v vroči molitvi, da bi ljubi Bog po¬
tolažil in omečil nemilega soseda prav po zna¬
nem izreku: Za reveži hodi Bog.

Minila je prva dražba Petranove hišice, in
nihče ni obljubil zahtevane cene. Za drugo dražbo
je obljubil Koren, da ponudi on toliko, kolikor
je treba, da se njemu poravna dolg in tožni
troški. Ubogo Petranovko je to zbodlo kakor
nož v srce. Torej tudi še one krajcarje ji hoče
iztrgati od ust, kar bi vrglo več. O, nečloveški
sosed, da se ne boji Boga!

Da bi se vsaj dobil kdo, ki bi obljubil
kupno ceno!

Sedaj tudi Ljudmili ni moglo biti več ne-

28

znano, zakaj je žalost prevzela materino srce.
Tolažila jo je in žalovala ž njo.

V tem se je bližala druga in zadnja dražba.

Začelo se je vroče poletje. Ljudje so sprav¬
ljali seno, vročina je pritiskala, da so vrane zi¬
jale, kakor je govoril čevljar Dreta, ki je veljal
v Dolini za polovico vremenskega preroka. Zem¬
lja je razpokana režala proti nebu, zahtevaje
moče, zakaj že nekaj tednov ni bilo dežja. Pravi
nebeški blagoslov bi bil sedaj, ko bi prišel in
namočil žejno lice zemlje. Vse je hrepenelo,
vse zdihovalo po njem: Pošlji ga, dobrohotno
nebo!

Bilo je dva dni pred zadnjo dražbo Petra-
nove hiše.

Kapitan je sedel zamišljen v svoji sobici in
se oziral po znanih predmetih, ki so ga spomi¬
njali mnogih veselih dni na božjem svetu, ko
je še ponosno veleval pomorščakom stoječ na
kapitanovem mostiču sredi ladije ter motril kom¬
pas in pa zaznamenoval hitrost, s katero je re¬
zal parnik zelenkaste morske valove.

Nocoj ni bil kapitan najboljše volje. Dobil
je namreč pismo iz mesta Adena v Arabiji, da
se je potopil oni parnik, kateremu je bil toliko
let kapitan Pavel Koren. Stari pomorščak je
glasno tožil o slabih časih in slabih kapitanih.
Mnogo njegovih znancev se je potopilo, a večina
se je, hvala Bogu, vendar-le rešila. Ta novica
ga je nekoliko utešila. Vendar je moža vzne-

29

mirjala še neka druga stvar, in to je bila zad¬
nja dražba Petranove hiše. Silno ga je jezilo,
da se brat ni vdal vkljub vsem grožnjam. To¬
rej niti toliko mu ni vreden on, ki je njegov
rodni brat; on, ki mu je dal toliko denarja v
kupčijo, da je Ivan spravil lepe dobičke v svoj
žep, a nikoli ga ni še prosil krajcarja. Niti to¬
liko ga ne ceni, da bi vpričo njega prizanesel
revi, katere dolg je Korenu prava ničla. To je
čudno.

V sveti iezi udari kapitan po mizi in hoče
zopet k bratu, da mu naznani terjatev za doto
in vse posojene novce. Ondaj se mu prikaže
izpod nekih papirjev droben, zapečaten listič,
čigar naslov je kazal, da je namenjen prav ka¬
pitanu. Urno ga odpre in bere:

Velečastiti gospod kapitan!

Srčno rada bi Vas ustno prosila , da po¬
sredujete za me in mojo ubogo mamo pri
gospodu bratu zastran skorajšnje dražbe, pa
nisem mogla skrivaj z Vami govoriti in Vas
kleče prositi milosti.

Zato izvolite mi oprostiti otroško nepre¬
mišljenost in poskusite omečiti srce gospodu
bratu, da naju z mamo pusti pod streho.
Saj bodeva poravnali dolg, kakor hitro bo
mogoče. Gospod kapitan, vedno ste bili tako
dobri meni in moji mami; zato upam, da

30

ne bode zastonj moja prošnja. Vaša beseda
veliko zaleže. Usmilite se nas vsaj Vi, dobri
gospod kapitan.

S solznimi očmi Vas prosi
hvaležna

Ljudmila Petranova.

Pripomnja:  ' To pisemce ponese v Vašo
sobo mali Milanček, ki je bil danes dopol¬
dne pri nas. Z Bogom!

„Ta otrok, in tako piše!“ čudil se je Pavel
in zopet bral drobni listič.

Nekaj trenotkov pozneje je bil že pri bratu
in hudo sta se prijela.

„ Torej ne misliš odnehati? Pusti no Petra-
novi siroti na miru.“

„Kaj siroti? To ti je pravi beraški rod, ki
ni vreden, da ga zemlja nosi, verjemi!“

— Motiš se, Ivan, in prenaglo sodiš. Baj¬
nemu Petranu nisi mogel dokazati krivice, pa
vendar si ga sovražil in preganjal do smrti. Se¬
daj hočeš uničiti še njegovo družino. In zakaj?
„Pa tolarji, izkopani za Petranovo hišo?“
— Bog vedi, kdo jih je skril. Morda celo
ista oseba, ki je vrgla zavitek bankovcev na
njegovo podstrešje. Sicer pa vedi, da vsi ljudje
sodijo stvar tako kot jaz, in jaz, to veš dobro,
imam s teboj tudi nekaj pravice govoriti,

31

„Tako? No, radoveden sem, če je res. Pro¬
sim govori!“

— Torej, ker želiš, bodi! Ali hočeš, da iz¬
računava, koliko je moje dote irt onega, kar
sem ti dal spraviti, skupaj?

To je Ivana vendar za trenotek oplašilo.

„Upam, da ni sile," pravi mirneje.

— Praviš: ni sile. Ali je pa, tebi sila pre¬
ganjati Petranovko in Ljudmilo izpod strehe?
Nehaj, pa neham tudi jaz.

„Torej za to ceno! O, saj sem vedel, da
sta te ženski čisto pridobili na svojo stran. Pre¬
malo si moški, zato ne poznaš prekanjenosti,
kakor jo poznam jaz, žal, predolgo. Zato me,
dragi brate, ne ujameš. Raje pojdem tudi sam
po svetu, kakor da bi me strašili taki ljudje. “

— Kakor vidim, ne jenjaš.

»Nikdar!"

— Pripravi moje denarje!"

„Ce hočeš, takoj jutri!“

— Dobro, jutri, ali vsaj v enem mesecu.

„Takoj jutri zvečer!"

Mrzlo sta se poslovila.

Kapitan je prišedši v sobo medlo gledal
razne spomine in zbirke, hlastno stopal semter-
tja in stiskal roki v žep pa zopet iz žepa. Mu¬
čile so ga težke misli. Kakor je poznal bratovo
trdo skorjo, se ni nadejal, da pritira vso stvar
tako daleč. Torej rajši pojde — to je dobro ve-

32

del Pavel — po denar na posodo, kakor da bi
odnehal sam v svoji strasti.

Pavel je mislil dolgo, dolgo, in vedno bolj
čuden se mu je dozdeval konec vseh teh po¬
sebnosti. Slednjič bode moral še sam izpod
strehe. O, ti nesrečni greh! Ni se sicer bal, da
mu bode s tem kakšna krivica, če ne bode pri
bratu, a jezilo ga je, da je bilo brezuspešno vse
njegovo prizadevanje.

Tudi Ivan je spal nemirno to noč. Ugibal
je, kam se obrne na posodo po par tisočakov,
da se odkriža brata. Zena ga je tolažila in mi¬
rila, naj potrpi in počaka, pa to ga je še huje
razkačilo.

IV.

Naslednji dan se je začel z lepim, jasnim
jutrom. Milijoni kapljic so odsevali z rosne trave
po livadah in senožetih, odsevali so tudi s cvetic
na malem vrtiču poleg Petranove hiše, ki je pa
menda danes zadnji dan Petranova. Ljudmila
ni mogla drugače, kot da je šla med svoje ljub¬
ljenke na vas. Pogledala je vsako prav od blizu,
kakor bi ji hotela povedati, da se bosta kmalu
morali ločiti. Dostikrat prej je odmevalo v tem
času izmed malih gredic veselo petje, a danes
nisi slišal glasa. Lepota poletnega jutra, prijetna
vonjava in veličastno božje solnce niso imeli
danes toliko moči do njenega srca kot tiha,
moreča skrb in žalost. Otožno se je ozrla čez
ograjo proti Korenovi hiši, viru vsega zla in

33

žalosti v njeni duši. Takoj za ograjo je opazila
malega Milančka. Velik slamnik mu je skoro
popolnoma zakrival rumenolaso glavico, roki je
moško držal v žepu kot vaški župan in ponosno
se je pomikal bliže ograji. Tega vsaj danes ne
smemo zameriti mlademu junaku, zakaj prvič
je oblekel nove hlače.

O tako slovesnem dnevu, ko je tudi on na¬
pravil važen korak v človeškem življenju, pa
bi se človek držal samo doma in bi ne smel
pogledat, čeprav samo do soseda, to se je zdelo
malemu dečku nedostojno, če ne celo žaljivo.
Silil je ven, le ven v pisani svet.

„Milka, hlače, glej no, hlače imam danes!“

Deklica je pogledala preko vrtne ograje in
ni mogla vzdržati smeha videč malega junaka
v prvih hlačah.

— Milanček, ti si vrl dečko, že^idim. Pa
velik si, velik in močan.

„Kmalu bom tolik kot stric Pavel, kaj ne?"
se je hvalil mladi Korenov dedič.

— Kako si oddal sinoči pismo, fantič?

„ Nesel sem ga stricu na mizo.“

— Ali so bili doma?

„Ne; prišli so šele zvečer."

— Morda ga še niso prebrali.

„Ne vem," reče deček počasi in užaljeno,
da je tako slabo opravil izročeno mu nalogo.
„Saj nisi nič rekla, Milka, da ga morajo tudi

3

34

prebrati. Čakaj! pojdem povedat, naj ga prebe¬
rejo.^ Že se je hotel vrniti.

— Stoj no! Ni treba hoditi. Nekaj bi te
rada vprašala. — Deček postoji in gleda, kaj
bode sedaj.

— Ali so tvoj ata doma?

„Doma v prodajalnici, če niso že odšli v trg.“

— Torej pojdem s teboj. Govorila bi rada
ž njimi.

„Milka, le pojdi. Pokažem ti novega konjiča
katerega so mi prinesli mama oni dan iz semnja
Tak je, kakor živ: oči, ušesa, grivo, rep in tudi
dlako ima povsod. Vsak večer spi pri meni na
postelji, da mu ni pretrdo. Pojdi, no, brž, Milka!“

Blagi deklici je bilo v tem hipu prav toliko
do Milančkovega konjiča, kot letošnjemu poletju
do lanskega snega. Bala se je le, da kapitan
ni dobil njenega lističa, zato se je namenila iti
sama prosit milosti. Stopila je za dečkom v pro¬
storno vežo Korenove hiše. Milanček je bil kmalu
na vrhu stopnic in odprl vrata one sobe, kjer
je počival njegov konjič.

„Milka, pojdi no za menoj. Bodeš videla
kak lep sivec je.“ Deklica je gledala boječe za
njim. Vedela je namreč, da bi ne bilo spodobno,
ko bi slušala Milančka. Tudi jo je preveč skr¬
belo, kako bo opravila pri hudem sosedu. Samo
ljubezen in pa nada, da bi videla ljubljeno ma¬
mico še kdaj veselo, ji je velela poskusiti s
prošnjo še pri samem Korenu.

35

Odpro se stranska vrata. Milka se strese
kakor šiba, meneč, da pride sam Koren, a ni ga
bilo. Dečkova mati je slišala Milančkov glas na
stopnjicah in prišla gledat, kaj počenja nemirnež
neugnani.

„Kaj bi pa ti rada, Milka?“ ogovori jo
prijazno.

— Oprostite, gospa, prišla sem prosit, da
bi nama z mamo ne prodali hiše.

„Ljuba moja, prav nič ne bi opravila, tudi
ko bi že ne bilo prepozno. Mojega soproga nam¬
reč ni doma, ravnokar se je odpeljal po opravilu
v trg. Sinoči sta se sprla s kapitanom, danes
je šel menda zastran njega tja. Skoda, škoda,
da ni drugače. Glej, Milka, prav všeč si mi.
Ali mojemu možu je zastonj vsaka beseda. Se
celo kapitana užene. Potrpi, Bog bode že kako
preložil."

Malo potolažena je šla Milka zopet domov.

Dopoludne je bilo zelo soparno; zemlja je
pokala same vročine in sušeče seno je prijetno
šumelo pod žarki pekočega solnca. Delavci so
hiteli, grabili, skladali, obračali in sušili, nakla¬
dali in vozili mrvo domov. Senožeti so bila ka¬
kor mravljišča. Vsem se je zelo mudilo; zakaj
modri možje, ki se razumejo na to, kakšno
vreme kaže pratika in kaj obeta bodeča neža
pod streho, so uganili tudi v Dolini, da popo-
ludne ne bode rado brez dežja; prav gotovo

3 *

36

pa pride ploha z večerom; tako so se strinjala
prerokovanja.

Kapitan je nemirno stopal po polju in se¬
daj pa sedaj pogledal ne nebo, dasi je imel sto
drugih skrbij.

Res so začeli kmalu popoludne gledati beli
gručasti oblaki kakor ogromni velikani od juga
in severa čez domače gore v tiho Dolino. Nji¬
hove glave so se vzdigovale višje in višje. Po¬
tem je zavil zahodni veter in podil prah pred
seboj po cesti. Ko se mu je pozneje vzprotivila
burja, sta naredila vrtinec in vzdignila prah
kakor stolp visoko pod nebo. Jelo se je temniti
in daljni grom se je oglašal. Hkrati se je ojačil
tudi veter in dvigal prah vedno silneje.

Kosci so že zložili seno v kope ter hiteli z
vozovi pod streho; kmetič na njivi se je pa milo
oziral v nebo, da bi skoraj začelo rositi blago-
dar. Nekoliko pred mrakom se je nebesni svod
popolnoma pregrnil z groznimi oblaki. Bliski,
kakor velikanske ognjene kače, so švigali v tem¬
nem polmraku, da se je človeku zganjala duša.
Silna burja vendar ni ponehala. Kakor v naj¬
hujši zimi, samo ne tako mrzla, je bdčala čez
drn in strn; in oni kmetovalci, ki so se sprva
bali toče, so se tolažili s tem, da ne bode niti
dežja veliko.

Grmenje je bilo vedno bližje in silnejše. V
daljavi so odmevali treski. Bila je grozna noč,
kakor sodnji dan.

37

Kar se zasveti, kakor da sijejo vsaj štiri
solnca. V tistem hipu nekaj poči kakor z dobro
puško, in le z bližnjih holmcev in s sosednjih
oblakov je donel grom; na Korenovem hlevu
pa se je zasvetil plamen.

w Če ne bo drugače," je godrnjal kapitan
Pavel tedaj sam s seboj v svoji sobi, „kupim
jaz Petranovo hišo za vzklicno ceno." Toda
kmalu je nehal, zakaj čudno se mu je zdelo,
kaj pomeni tako živahno tekanje in krik po
dvorišču. Kakor bi trenil, je bila namreč vsa
streha v plamenu. Vsled silne burje se je ogenj
prijemal sosednjih poslopij. Začela je goreti tudi
Korenova hiša.

Pomagaj, kdor more!

Strašanski krik se je razlegal z gorišča.
Vse je vrelo skupaj, vsi so hiteli spravljati po¬
hištvo in štacunsko blago v varnost. Ogenj je
lizal brezobzirno vse, kar je dosegel. Korenova
žena je vpila in obupno vila roke, govorila je
pa vse zmešano. Zato ni nihče prav vedel, česa
bi se najprej lotil.

Požar je divjal silovito, in močna ploha, ki
se je usula med tem, kakor da ga je hotela še
pospeševati: gorelo je, kakor bi polival z oljem.

Živino so rešili in tudi blago iz vseh pri¬
tličnih prostorov. Zgornji deli hiše so bili pa
vsi v ognju. Nihče se ni upal blizu. Plamen je
švigal grozovito skozi okno in skozi streho, in
vendar je bil v prvem nadstropju Korenov

38

največji zaklad — mali Milanček, katerega je že
dela dekla spat. Toda kdo se je spomnil ubožca
v grozni zmešnjavi.

Pavlu so znesli njegove reči, kolikor so jih
mogli v naglici pograbiti, na prosto; on je pa
dajal ukaze na levo in desno ter pomagal va¬
ščanom, ki so gasili. Tudi on se je vedel jako
čudno, in ljudje so že počeli misliti, da z bla¬
gim gospodom ni vse v redu.

Njegov brat Ivan se ni še vrnil iz mesta,
kamor je bil šel po denar, da ga odplača in
spravi iz hiše. Zares, zelo navzkrižna brata.

Tudi Ljudmila je prišla bliže in pomagala
nositi vodo. Videla je, kako je jadikovala Ko¬
renova dekla, kateri je zgorela obleka in menda
nekaj denarja; toda kakor bi trenil skoči Ljud¬
mila k nji in jo prime za rame: „Metk.a, kje
imaš dečka ?“ Dekla ni mogla samega strahu
niti povedati; le kazala je prestrašeno tja gori
v razsvetljena okna. A huje kot dekli je bilo
Ljudmili. Ni mogoče popisati, kako ji je raz¬
svetlil požar preplašeno lice. Groza, strah, oči¬
tanje in pomilovanje se je v istem hipu zrcalilo
na njenem licu. Vendar to le za trenutek.

„0, ti, brezskrbna ženska!“ reče dekli, a v
splošni zmešnjavi je ni slišal nihče. Prerije se
skozi množico, kjer so ženske namakale rešil-
cem rjuhe. Hlastno zgrabi najbližje mokro ogri-
«. njalo in hiti ž njim ovita proti vratom. Toda
strašanski smrad in dim jo je hotel zadušiti.

39

Možje z zavezanimi ustmi in nosovi so valili
tam mimo velike sode iz prodajalniške zaloge,
deklica se je pa tesneje stisnila v rjuho in zle¬
tela kakor srna navzgor po stopnicah do vrat,
kjer je videla zjutraj dečka, ko jo je vabil, naj
gre pogledat njegovega konjiča. Na vratih je
slišala žalostno in pridušeno zdihovanje. Duri
so že gorele. Brez pomisleka je odrine in vidi,
da gori dečku pri nogah posteljnjak in odeja,
obupno je stezal revček ročici na pomoč, a ni¬
kogar ni bilo, ki bi ga rešil iz dušilnega dima.
Ljudmila ga zgrabi in nese na prosto-—

Kolikorkrat je pozneje deklica pripovedo¬
vala ta grozni prizor, je dostavila, da ne ve,
kaj se je nadalje godilo ž njo. Zavedla se je
šele pri materi na postelji. Tudi mi ne moremo
kaj, da ne bi spomnili tu pomoči angela va¬
ruha, ki dostikrat tako čudovito pomaga svojim
varovancem. — Ljudmila ni bila s svojim bre¬
menom niti sredi stopnic, ko se je podrl strop
z groznim ropotom. Zgrudila se je z dečkom in
ni mogla več iz dima in plamena, ki je napol¬
nil vso vežo. Prihiteli so ljudje in oba odnesli
na cesto. Milanček ni bil skoro nič opečen, ona
pa samo po rokah in obrazu, a ne nevarno.
Spravili so jo nezavestno domov, ko so ji žen¬
ske pogasile gorečo obleko.

Korenka je strastno zgrabila dečka, kapitan
jo je prijel za roko in dejal: „Vidiš, Ljudmila
ti je rešila sina!"

40

— Bog ti povrni, blaga deklica. Nikoli te
ne zabim!

V tem času je prišel domov Ivan Koren.

Kakor besen je vpil in razganjal s poti
množico. Bilo je že prepozno. Streha je zagr¬
mela z groznim treskom na kup, plamen je pa
švignil visoko pod nebo.; vsa okolica je bila
tako razsvetljena, da bi pobral šivanko deset
streljajev od pogorišča. Povsod se je raznesla ža¬
lostna novica, da imajo nocoj v Dolini grozno noč.

Slednjič zapoje trobenta. Prišlo je gasilno
društvo iz mesta z brizgalnico in drugim orod¬
jem. Toda rešiti se je dalo le malo več. Koren,
dasi še ponosen in osvete željen, je bil brez
strehe in hvalil Boga, da mu je ohranil ženo
in sina.

* *

*

Kakšna izprememba v naravi naslednje ju¬
tro! Sinoči, ko so se gasilci že razšli in pustili
samo straže na pogorišču, je divjala nevihta,
kakor da so se odvezale vse naravne moči;
danes je nebo milo, jasno, zrak svetel, prozoren
in mil kakor človeški obraz, ko se je polegla
v prsih razgrajajoča strast. Solnce plava veli¬
častno po vedrem nebu, ki je prav kakor umito.
Vse diha novo življenje, vse se veseli božjega
daru, ki je napojil suho zemljo.

Kapitan Pavel je šel že zjutraj zgodaj na
polje pogledat, da li ni morda toča napravila

41

škode. Tu in tam je res ležalo po tleh odbito
listje, a škode nikake. Rahločutnega moža je
namreč vsaka nadloga, ki jo je videl na svojem
bližnjem, nemilo dirnila v srce. Prošlo noč ni
spal kapitan prav nič, zakaj strah ga je bil pre¬
več vznemiril. Požar mu je uničil marsikak spo¬
min iz prejšnjih časov, vendar mu danes bije
srce veselejše in mirnejše kot minole dni. Hvalil
je božjo previdnost, ki je vse tako uredila, da
revama v Petranovi hiši menda ne bo krivice.
Spomnivši se, da ima biti še ta dan dopoludne

dražba, krene domov in radovedno čaka, s čim

/

nagradi brat junaško Ljudmilo.

Delavci so vlačili narazen še tleče tramovje
in razkopavali podrtine na več mestih, da bi
cenilni možje, ki so imeli priti pogledat škodo,
laže spoznali, koliko je škode. Koren je bil
namreč zavarovan, zato ni toliko čutil nesreče.
V mislih se je bavil z načrti, kako in kaj bi
začel zopet zidati. Zgodaj je že brzojavil zava¬
rovalnici v Ljubljano, naj pridejo pregledat po¬
gorišče. Sporočil je pa tudi sodišču v mestu, da
je odstopil od tožbe proti Petranovki. Dražbo
naj opuste, vse drugo poravnata z vdovo po¬
zneje sama. Jednako sporočilo je dal tudi Pe¬
tranovki, ki je blagrovala svojo velikodušno
hčerko.

„Kaj hočem", je rekel Koren svoji ženi,
„dasi je bilo ondaj mnogo škode naši hiši; ali
sin je pa le sin, in ljudje so mi pravili, da ga

42

je rešila samo Ljudmila." Korenovka je hvaležno
pogledala soproga in pogladila lasce spečemu
Milančku.

Vsi so odobravali njegovo početje.

Nekaj dni pozneje so delavci razkopavali
grušč in kamenje v pogorelem hlevu. Prav v
onem kotu, kjer so navadno spali hlapci in vo¬
lar, se je odvalil velik kamen iz zida. Ljudje
so se čudili, da je tam porušeno zidovje, ko
ogenj ni niti segel tako nizko. Ko pregledavajo
udrtino še natančneje, se oglasi nekdo: „Čakajte,
mašne bukve! To je dobro znamenje!" Res so
našli v starih cunjah zavit star molitvenik, ne¬
koliko plesniv sicer, a sploh dobro ohranjen.
Na prvem listu so bile načrkane besede: „Te
bukve so Boštijana Boštijančiča iz Vrbiča h.
št. 19. Kdor jih najde, naj jih vrne."

Poleg molitvenika so bili pa tudi trije omoti.
Ko so jih pregledali, je bilo v vsakem sto ban¬
kovcev po goldinarju.

Delavci so poklicali gospodarja.

„Zaklad smo našli, zaklad!" so mu kričali
veselo nasproti.

Koren gleda, gleda in se čudi. Spoznal je
namreč, da so to prav tisti omoti, ki jih je
zmanjkalo v omari njegovega očeta. Šel je tudi
pogledat v svoj zapisnik in rad potrdil delav¬
cem, da Boštjan Boštijančič ni bil nihče drugi
kot nekdanji volar Bašte, ki je — kakor vse
kaže, imel denarje skrite v zidu poleg postelje.

43

„Vsaka stvar pride prej ali slej na dan.
Bašteta je pa Bog sodil.“ Tako so uganili delavci
in nekateri izmed domačih so se celo spominjali,
da je hotel nesrečni volar prav na zadnjo uro
še nekaj povedati. Gospodar je pohvalil zveste
delavce; potem pa molče pobral bankovce in
videč, da niso skoro nič poškodovani, jih je kar
sam nesel Petranovki.

Kapitanu se je orosilo oko, ko je izvedel,
kako se je stvar obrnila, in še rajši kot prej se
je oglašal pri raznih rokodelcih po vasi ter ob
vsaki priliki poudarjal, kako lahko bi se bil
njegov brat prenaglil. Ljudmila in njena mati
sta pa imeli pri Korenu vedno dosti dela. Radi
in mnogokrat sta pripovedovali pozneje, da sta
našli po dolgih letih bridkosti in skušnjav pri
Korenu svoj drugi dom.

/

Božični izlet.

1. Fantje se odpravljajo.

Malo ali nič snega ni bilo pred Božičem
tisto zimo. Led se je sicer blestel ob bregovih
zelene Soče in solnce se je zabavalo ob ledenih
čereh in na skalovju, z ledom pokritem v raz¬
drapani strugi. Mraz je pritisnil za praznike
samo toliko, da so se ljudje laže spominjali ča¬
sov, ko so peli ob rojstvu božjega Deteta:

„se joka na glas,
ker v štalci je mraz".

Tudi visoko gori med hribi v lepi kobari¬
ški okolici je vladala mila zima brez snega in
samo z ledom. Bela cesta se je vila ob Soči v
strmih klancih na Trnovo, proti Srpenici in
Bovcu, pokrita s prahom kakor poleti, enaka
na vzhod proti Tolminu in na zahod — v Italijo.

Ob spominu na tedanje čase in današnjo
premembo, ko je zagospodaril tam naš in naše
države dedni sovražnik, drhti srce v bolesti in
pero se trese, zastaja na papirju. Tolažijo nas

45

dosedanji mali uspehi in naša vztrajnost, ne¬
upogljiva volja, složnost in moč.

Tisto leto je obiskovalo šolo v kobariškem
trgu več štirinajst do petnajstletnih dečkov z
raznih strani Primorske deželice, nekaj celo iz
sosednje Kranjske. Namenili so vse svoje moči
posvetiti učiteljskemu stanu. Različni po svojem
znanju, nadarjenosti in značaju so se vendar ču¬
tili popolnoma domače v gostoljubnem sloven¬
skem trgu, in marsikdo trdi še danes, da je
prežil tisto leto najlepše čase svoje mladosti.
Učiteljstvo in ljudstvo jih je sprejemalo prijazno
povsod, enako se jim je prijazno smehljala na¬
sproti krasna okolica: ravno polje ob šumeči
Soči, ostrozobi Krn na vzhodu, gozdnati Mata¬
jur na jugu, a proti zahodu odprta dolina do
Robiča, kjer je naraven vhod med strmimi hribi
v italijansko kraljevino. Tam so slutila mlada
srca nov svet, nove razmere, ljudi in morda
celo deveto deželo z Indijo Karomandijo. Se
najbolj je mikalo, da bi pogledali, kaj je tam
za mejo, Kranjce, ki niso razven Trsta videli
nobenega mesta, Trsta si pa zato ni nobeden
ogledal, ker se mu je zdel vendar prevelik. Pri¬
morci domačini so znali gladko šteti v laškem
jeziku do 15, boljši celo črez 20, razločevali so
tudi italijanski jezik od furlanskega narečja. In
to je za take ljudi že nekaj, če ni celo dovolj.

Neko nedeljsko popoldne so krenili sami
Kranjci—do Robiča, si ogledali obmejno finančno

46

stražo in tudi reko Nadižo. Do državne meje
se pa od tam ne vidi, čeprav so pozorno upi¬
rali oči ob reki na jug, kjer baje stoje črno-
žolti in rdeče-zeleno-beli koli: meja med Av-
stro-Ogrsko in Italijo; tam se mora začenjati
novi svet ali vsaj stari mora bjti široko pobar¬
van z rdečo barvo kakor na zemljevidu in zid
mora biti silno visok zid na meji, če ni celo
potrebna močna železna ograja.

Tržpni so imeli marsikaj opravila tam preko
meje v Čedadskem sejmu ali v bližnjem trgu
Sv. Peter Slovenov, pa so se zato smejali do¬
mnevanju mladih dijakov, ki so videli še prav
malo sveta in še tisto malo površno. Postiljon
Janez, ki je vsak dan vozil poštno barko v Če¬
dad in nazaj, je trdil naravnost, da bi bil on
že stokrat videl obmejni zid, ko bi se le res
raztezal tam, enako bi tudi opazil železno ograjo,
ko bi stala tam na meji. Vsega tega nič. Skala
tu, skala tam, grmovje tu in tam, strma reber
na naši kakor na oni strani^ Dečki niso verjeli
ne tržanom, ne postiljonu. Trdovratno so ob¬
stali s svojim sklepom: Sami moramo videti,
kaj je in kaj ni.

Med dijaki Kranjci sta bila dva Janeza:
debeli in jezni Janez, z njima se je družil še
Lojz, ki pa ni bil ne debel, ne jezen, marveč
samo radoveden. Prvi je sprožil misel: na Bo¬
žično vigiljo pojdemo na italijansko mejo, pa
če je ne vem kaj tam. Debeli Janez mu je pri-

47

trdil: Zares pojdemo, a ne samo na mejo, na¬
ravnost v Čedad pojdemo!

— Ti! V Čedad je 5 ur hoda. Ali pa zmo¬
remo to pot?

— Kaj ti veš! Z očetom sem že hodil v Trst
7 ur daleč, pa me ni niti črevelj ožulil.

Jezni Janez je bil takoj pripravljen poiz¬
kušati dolgo pot samo za to, da bi se debeli
potem ne postavljal, češ, kakor v šoli sem tudi
na poti najboljši. Tega mu ni privoščil.

Lojz se je čutil tudi dovolj močnega, da
ne zaostane, pa če bi moral bos za njima. Ta
sklep je bilo treba primerno objaviti med to¬
variši ter jih povabiti na skupno zabavo, ki
obeta nekaj izrednega, zanimivega in zastonj.
Groš kruha pa zna kupiti radovedni Lojz sam.
Naučil ga je sošolec Emil, doma od Trsta. Emila
so potem zgrabili složno vsi trije Kranjci, da
mora z njimi, ker ne gre domov za praznike.
Lojz mu je dokazal, da je njegova navzočnost
na izletu neizogibno potrebna: Več znaš laščine
kot mi vsi skupaj, pa boš ljudi prašal to in ono,
kjer ne bomo izhajali s slovenščino. — S tem
ga je prepričal. Ponudil se jim je še sladkogolki
Adolf, ki je zlasti povdarjal, da je ob vsakem
važnejšem podjetju tudi kolikor toliko potrebno
znanje nemščine, on pa zmaguje ta jezik vsaj
v govoru najbolje med njimi. Pritrdili so, da
res zna govoriti nemški, a ta jezik ni potreben
v Italiji, kjer sploh ne marajo tujega jezika.

48

Nikomur ne pride niti na misel, da bi se po¬
stavljal z nemščino. Ker ga niso hoteli žaliti
so ga sprejeli med se s pridržkom, naj bo z
znanjem nemščine zraven pa samo — za parado.
Adolfu je bilo to tako všeč, da se je takoj po¬
hvalil, koliko denarja vzame s seboj in ga celo
lahko posodi. Navzoči so ga pogledali pomilo¬
valno, zakaj vsakdo je bil za-se prepričan, da
denar za ta izlet ni potreben. Kos kruha v žep,
voda se dobi povsod — Emil je zna prositi celo
v italijanskem jeziku.

No, nekateri fantje so se tudi v tem ure¬
zali. Dan pred Božičem je zapovedan post, ki
se drži na Goriškem in sploh Primorskem trje
nego na Kranjskem sam Veliki petek. Gospo¬
dinja jih je potolažila, da dobe kruh šele opoldne.

— Sele zvečer — recite, mati — zvečer.
Kje bomo mi jutri opoldne! — Tako jo je za¬
vrnil debeli Janez, pogledal oba tovariša zma¬
govito, celo izzivajoče in pristavil: Ce je človek
tešč, še laže hodi.

Še pred mrakom so se namreč vračali vsi
izletniki od soškega mosta mimo kapelice sv.
Antona proti domu, vsi prožeti z eno samo ve¬
liko mislijo: Novi svet, tuji svet! Mi ga bomo
videli, gledali, občudovali. Poslej nam ne bo
več nov, ne več tuj — nam, ki smo junaki!
— Ko bi jih kdo ostrašil z mislijo, da se bodo
postili jutri celi dan, bi se mu smejali.

49

Preko državne meje, v drugem kraljestvu,
drugačen denar, drug vladar, vojaki, orožniki,
financarji, celo gospoda je gotovo drugačna in
vasi, trgi, mesta, cerkve, vera. To je nekaj, če¬
sar še ni videl vsak državljan — na Kranjskem,
če je videl tudi Dunaj, Nemški Gradec, Prago
in Budimpešto. Vsi trije Kranjci so spali v eni
sobi. Zato jim sploh ni manjkalo zabave, a no¬
coj se je govorica sukala samo o jutrišnjem iz¬
letu, se morda za hipec oddaljevala od njega h
kruhu in postu, pa se zopet vračala k bodoči
zabavi, neznanim novostim. In ko so se jim
same zatisnile trudne trepalnice, so zasanjali o
razočaranju, ki se začne jutri takoj po zorni
maši. Po svetu, po svetu!

2. Fantje gredo.

Zastonj so povpraševale naslednji dan go¬
spodinje po svojih dijakih, zastonj so odpirale
spalnice in se čudile: „Jih ni, pa jih ni! Do¬
mov na počitnice menda niso šli, ker bi do
Šentjanževega dne komaj došli domov. Kam so
vendar prešli?"

Tedaj še ni vozila alpska železnica od Sv.
Lucije v Gorico, temveč samo težavni parizar,
obložen s štacunskim blagom in pa c. kr. pošta
10—12 ur. Od Gorice so imeli Kranjci malone
še prav tako dolgo pot do doma.

Ko se je zdanilo, so povedali skrbnim že¬
nicam tovariši domačini, da so bili ubežni fantje

4

50

še vsi lepo v cerkvi pri zorni maši. Če so, so
zginili šele potem nekako proti sedmi uri, a kam?

Zares jim je drsela jutranja ledena sapa
sem preko Krna v hrbet. Tuintam je počil led
pod nogo. Ali kdo bi se menil za take malen¬
kosti 1 Na jasnem nebu so se smehljale jutranje
zvezde, obledevale in se skrivale pred bližajo¬
čim se solncem, ki se je napovedovalo z veli¬
častno zarjo sem preko Libušenj, poznejšega
groba pesnika Gregorčiča. (Doba pesnikovega
kaplanovanja je bila še v najbolj svežem spo¬
minu v Kobaridu in po okolici.) Popotniki se
niso utegnili niti ozirati, da bi občudovali pri¬
hod nebeškega veslarja, ki jim je preko glav
pošiljal pozdrave na Rezijanske gore ter se jim
od tam smehljal prav tako in še jasneje kot
sam smoter današnjega potovanja.

Adolf je odspredaj žvrgolel z debelim Ja¬
nezom v nemščini ter mu dokazoval, kako lahko
se je jezika privadil doma pri očetu, cesarskem
uradniku, Janez pa, sin preprostega kmetiča, ki
je za priboljšek trgoval z maslom, jajci in ko¬
koši v Trst, je pripovedoval, da se je naučil,
kar zna nemščine, večinoma sam in s pomočjo
domačega učitelja. Ko bo umeval toliko skriv¬
nosti tujega jezika, da bo lahko čital knjige,
pisane v tem jeziku, potem bo napredoval hi¬
treje. Adolf mu je hotel ugoditi s trditvijo, da
on knjig tudi še ne umeva, toda govori pa do¬
bro — govori . . .

51

»Ljubljanski kuhltajč,“ se mu zareži v obraz
brezobzirni Janez in se ozre, če  so zadaj idoci
tovariši slišali njegovo - kakor je menil —
modrost, Niso ga umeli in tudi škoda ni bilo,
da ga niso, zakaj Adolf je bil silno užaljen vsled
Janezove brezobzirnosti. Gotovo bi se bila za¬
čela pričkati in konec bi bil — vsaj za danes
nepremostljivo nasprotstvo. To bi bilo pa za raz¬
voj povesti ne le usodnega, marveč naravnost
uničujočega pomena.

Lojz in Emil sta stopala skupaj v zmernem
vojaškem tempo in razmotrivala jezikovne po¬
sebnosti mehke in sladke italijanščine, ki je
bila znana Emilu tudi več po živem jeziku nego
po knjigi. Na podlagi slovenske in nemške slov¬
nice je razlagal Emil — seveda kolikor je znal
in mogel — zlasti gibčnost in mnogoličnost oblik
italijanskega glagola.

Jezni Janez je krevsal od zadaj sam, roke
na hrbtu, misli doma pri očetu in materi v do¬
mačih hribih, kjer gotovo že diši iz peči —
Ocvirkova potica, priboljšek družini za Božič,
za sveti dan. Doma so o Božiču že klali, in ob
spominu na žgance s svežimi ocvirki je čutil
že Janez mokra usta ter ubiral lice v še bolj
jezne in smešne gube. Pogovor, ki so ga imeli
tovariši spredaj, ni bil zanj ne pri prvem, ne
pri drugem paru. Dobro je vedel, da se uči le
s težavo, da ga mati narava ni obdarila z kdo-
vekako dobro glavo, pa si ni hotel greniti lepih

4 *

52

in kratkih božičnih počitnic s spomini na šolske
neuspehe. Današnji izlet ga je pa veselil, ker
mu je razložil Lojz, da bo lahko povedal doma¬
činom v rodni vasi, kje je že bil in kdaj.

Lična vas Staro selo je sprejela mlade po¬
potnike v svoje okrilje. Otroci so iz vasi ob¬
iskovali šolo v trgu Kobaridu. Tukaj srečajo
sošolca Ivana, ki jih praša radovedno in kakor
vselej z nasmehom: „Kam se pa nesete —
danes?“

— »V Čedad, Ivan, če bi rad vedel. “

— In peš tako daljavo, se začudi Ivan.

— In tešči, zakaj danes je post — vigilja
božična — pojasni Adolf in odkoraka naprej.

»Počakajte, fantje! veli Ivan, zgine v hišo,
odkoder se kmalu vrne s petimi kosi rogljičev
dobrega belega kruha. Samo jezni Janez je bil
še pred hišo, ostali štirje so že odšli.

— Pa jim ti nesi, Janez, ga sili tovariš in
mu tlači kruh v žepe, kjer more.

— Nesel bom že, hvala, a dal ne bom no¬
benemu, če me ne bo lepo prosil. Zakaj pa niso
čakali, ha, ha!

Za oddaljujočim se Janezom je zavpil Ivan:
— Vi ne boste danes v Čedadu!

— E, če Bog da, pa bomo, a ti ne boš,
Ivan. Po teh besedah je tekel za drugimi in
vpil: »Počakajte, počakajte!“ —To se je zdelo
Lojzu silno nespodobno, zato je nahrulil rojaka
in sošolca z grozno sirovino.

53

„Pa bi počakali!* se opravičuje jezni Janez
malomarno ter pokaže par dletastih zob spredaj
v zgornji čeljusti, kar pomeni pri drugih ljudeh
nasmeh, Janezu je pa to tako čudno skremžilo
obraz, kakor zajcu, ko gloje mlado drevesce.

Solnce se je bilo dvignilo na obzorje, jasno
nebo se je bočilo nad gorami, jezni Janez se
je pohvalil s kruhom, tovariši so se mu režali
v obraz, da ga bo sam nosil in sam jedel.

— Tešči človek potuje najlaže. Tako so
menili. Zasukali so se ob Nadiži proti jugu —
proti državni meji. Finančna straža, ki so ji bili
potniki znani iz Kobarida, se je prijazno smeh¬
ljala od mladostnega navdušenja žarečim mla¬
dim licem, ko jih je prašala: — Kaj pa če vas
zavrne obmejna straža, ker nimate potnih listov
za inozemstvo. Te pa izdaja c. kr. okrajno gla¬
varstvo v Tolminu.

— Potni list za inozemstvo! Kdo je vedel
za to oviro? To prašanje je vsem obstalo na
ustnicah. Tudi stražnik ga je opazil. Nasmehnil
se je in povabil dečke za seboj. Rade volje jih
je spremil do italijanske stražnice in tam do¬
povedal znanim stražnikom, kdo so mladi pot¬
niki in kam so namenjeni.

Med tem časom bi bili kmalu pozabili skoro
najvažnejšo stvar — državno mejo ter ob nji
visoki zid ali vsaj železno ograjo na rdeče bar¬
vanih tleh. — Tu je meja! je opozoril sprem¬
ljajoči jih stražnik ter pokazal na črno-žolto po-

54

barvan kol ob cesti, takoj poleg njega pa še na
rdeče-zeleno^beli kol, znak italijanske moči, obla¬
sti in veljave. Koliko razočaranje! Nikjer zidu,
ne železne ograje, niti rdeče barvanih tal. To
da bo državna meja!

Strmo pobočje z nizkim grmovjem na levi,
ob Nadiži cesta, reki na desno zopet strmo po¬
bočje z nizkim gabrovjem in jesenovjem. Do¬
lina se zajeda tako globoko med obe pobočji,
da mora potnik pogledati malone navpično nad
se, če hoče videti, kakšno je nebo nad njimi.
Cesta je lepa, gladka na naši in na oni strani,
vendar je trdil stražnik, da so najbrž ob rebri
v hribu zakopane mine, ki bi gladko cesto pred
očmi napredujočega sovražnika premenile v raz¬
valino, v zasuti grob, kjer bi prejel sovrag pla¬
čilo za svojo predrznost, da je hotel pogledati
po ti poti v Italijo „— ali pa iz nje,“ je nalašč
pristavil stražnik in pokazal tam stoječe itali¬
janske financarje z nizkimi klobuki in petelinjim
perjem. Kmalu se je domenil z njimi zaradi
potnih listov v inozemstvo. Italijanski stražniki
so se dečkom nasmehnili, zakaj všeč jim je bila
njih radovednost, ki jih je gnala v Italijo. Že¬
leli so vedeti, če znajo „signorini“ tudi italijan¬
ski. Odgovorili so vsi razven Emila, da ne. Celo
Lojz je zabil, da zna prositi kruha v tem jeziku.

Avstrijski stražnik jim je želel srečno pot
in se poslovil, ko so ga zahvalili za prijazno

55

pomoč. Emil je še govoril z italijansko stražo,
Adolf ga je pa pozival v nemškem jeziku, naj
se podviza.

„Le sclafs, students da Caporetto. Pover
students!“ S takimi besedami so se stražniki
ozirali za odhajajočimi potniki, a Emil jim je
zatrjal, da niso sclafs, marveč slavs — slavi —
Slovani. Beseda sclafs pomeni: robovi — suž¬
nji, a to niso Slovani, Sloveni. Ugovarjali so
mu malomarno.

— Je vse enako. Kaj nam mari sclafs o
slavo o — schiafs (sužnji — slavi ali — za¬
ušnice.

Prvega je došel Emil že skoro brez sape
jeznega Janeza in opozoril: Orcho, najlepše nas
niso sprejeli na laški strani, veš!

In začel mu je tolmačiti neljubi dogodek.
Janez je stiskal pesti in začel obljubovati z raz¬
nimi grožnjami, kako bi strl in pohodil te črno¬
oke ljudi, ko bi bil doma, prav doma na Kranj¬
skem. — Vso nesrečo so potem skupno obde¬
lali in uvrstili med nevšečne spomine današnjega
dne, ko sta Janez in Emil došla prve tri tova¬
riše. Prvič jih je obšel doslej neznani občutek,
da je vendar bolje, če so Slovani, nego Italijani.

Emil je pogledal na uro in potrdil, da so
že prekoračili — hvala Bogu — polovico pota,
prvo polovico. Adolf je tudi primerjal svoj ča-
somer in izjavil, da ni še nič — prav nič tru¬
den. To so potrdili tudi drugi, samo jezni Janez

56

je molčal, potegnil kos kruha iz žepa, ga jedel
ter grdo gledal, obenem pa mislil, da se smeje
tovarišem, ker je kruh, ki ga oni nimajo.

3. Nove težave.

Dolina se jame polagoma širiti, jasniti. Ob
Nadiži se prikazujejo vedno večji kosi zelene
trate — o Božiču, med tratami pa njive z ostanki
koruznih stebel. Jesenovje in gabrovje ob obeh
bregovih reke se — umika ostrotrnasti akaciji,
italijanski jagnedi se vzpenjajo visoko pod oblake,
češ, tukaj smo nebotični čuvarji domovine, ki
nam je dala ime in življenje. Polagoma se pri¬
kazujejo travnate goličave, na njih njivice, ob
njih sadno drevje, med drevjem na prisolnčju
vinska trta, ki je marsikje zlezla košati črešnji
ali celo hrastu v veje in vrh.

— Kakor na Tolminskem — cebedin, se
domisli Adolf, ki je bil nekje tam gori doma,
in pogleduje pozorno jeznega Janeza, kako zma¬
guje že drugi kos kruha, pa ga praša:

— I, sam vendar ne poješ vsega? -

— Lahko, saj je moj, odvrne Janez samo-
svestno in se potreplje še po dveh žepih, ki
mu jih je bunčil beli kruh.

- ,En kos mi prodaj! Koliko hočeš?

Lojz posvari sebičnika, da bi bilo grdo in
proti vsaki dijaški kolegijalnosti, ko bi sploh
zahteval kako povračilo: — Kar daj mu ga! mu
veli prijateljsko in odločno obenem.

57

— Zastonj ne! odvrne Janez, ki je v njem
zmagovala sebičnost.

— Deset krajcarjev ti dam! In Adolf seže
v žep po srebrno desetico, jo stisne sebičniku
v pest in mu kar sam potegne iz levega žepa
dvorogljati kos kruha ter mu takoj pokaže bele
zobe. Lojz se je samo jezil na glas.

Ker sta jedla dva, se je polotila želja po
belem kruhu še ostalih treh, neodoljiva želja,
ki jo je spremljal neutolažljivi želodec z nepri¬
jetno muziko.

Emil se je bližal tudi že Janezu, da bi mu
kakorkoli odstopil četrti in predzadnji kos kruha.
Debeli Janez ga ni hotel posnemati v ti pod¬
jetnosti, pa je moško koračil sam naprej po
beli cesti, ki se jevraztezala pred njim v daljno
dalj brez konca in kraja. Gorovje je popolnoma
ostalo v ozadju, ob cesti je stala tuintam pisano
pobarvana hiša.

- Nekaj smo le pozabili! opozori Lojz ne¬
voljne barantače za kruh, se obrne nazaj po
dolini in kaže visoko gori v pobočju na desni
strani Nadiže vhod v slovečo Landrijsko jamo,
ki ima v svoji notranjščini cerkvico sv. Janeza
Krstnika in nebroj mičnih pripovedek o ropar¬
jih, tihotapcih, o Atili in kraljici Vidi.

Nazaj grede se moramo bolje zanimati za¬
njo! meni Emil in opozarja pred njim hitečega
debelega Janeza, naj vendar počaka, saj v
Čedad dospejo slednjič vsi, čeprav nekateri

58

kasneje. Zbarantala sta bila za kruh z jeznim
Janezom, a sedaj se podviza, da ga ponudi tova¬
rišu, ki gotovo nima denarja in ko bi ga tudi
imel, nima Janez nič več kruha; zadnji kos je
moral zastonj dati Lojzu, ki je venomer godel
svojo o njegovi sebičnosti in dijaški nekolegi-
jalnosti. Ko je obiral kruh, je pa le molčal.

Tovariš se ustavi in počaka, kaj mu neki
namerava povedati Emil, ki se ni bil še lotil
kruha. — Ali si hudo lačen?

— Lačen pravzaprav ne, reče ta spredaj,
le prazen sem, prazen in — jedel bi tudi rad.

Emil se nasmeje odkritosrčnemu dovtipnemu
tovarišu in mu rade volje ponudi pol kosa.

— Se zate bo premalo, Emil, ga opomni ta.

— Ga pa še kupiva tam-le, glej, v Št. Petru,
ki se mu bližamo. Imam tudi jaz še nekaj novcev.

— Imaš? Ti? ga začudeno pogleda debeli
Janez in komaj zadržuje solze, vzame kruh in
ga jame ročno drobiti v usta. Emil je vedel, da
nima denarja, ne kruha s seboj, marveč samo
dobro voljo, ki je pa ginila za neznano goro.
Okrepčana sta opazovala spečo naravo naokrog
in opozarjala tovariše na živozelene grme la-
vorja, na osivele oljke, ki so se tuintam kazale
izmed sadnega drevja in vinskih latnikov. Vedno
več pisanih hiš jih je čakalo ob cestah, Emil
je celo vedel, da so v nekaterih gostilne. Do¬
slej lačni želodci so se potolažili § kruhom, pa
So kmalu naznanjali novo potrebo — žejo.

59

Ta in ona razvalina je spremljala mlade
popotnike po ravni cesti: osivelo zidovje, same
čeri z razpalimi vrati in podrtimi okni, zraven
nekaj trnja, robide, morda celo zasajene aka¬
cije — tak je bil danes nekdanji graščakov mo¬
gočni dom. Domišljija mladih dijakov je preme-
nila to osivelo zidovje v utrjeno bivališče ve¬
ljavnih gospodarjev, ki so odločali o življenju
in imetju, o pravici in krivici svojih podložni¬
kov, o njihovi lastnini in sreči. Razvaline so se
premenile v sijajne dvorane, okrašene vse v
duhu srednjeveške renesanse s pisanimi okni
in lesenimi stropi, bogato opravo, polne vitezov
in plemenitih gospa, cvetočih gospodičen, mla¬
dih pažev s pesnikom trobadurjem. Vsi so težko
pričakovali, kdaj se prične krvavi turnir, odhod
na boj ali vsaj na rop.

Se več kot sivih razvalin, sivih pomnikov
minulih dni, so videli božični popotniki razpalih
cerkva in kapelic. Tudi ob tem zidovju jim je
zastajala domišljija. Gotovo so bile nekoč lepe,
polne dragocenosti in obsajene z zelenim lavor-
jem. Danes se pase tam med osetom komaj
skromni osliček. Ob svojem času polne obiskoval¬
cev in pobožnih molilcev so danes prazne, puste.
V njih vlada sama groza, dolgčas, veliki pajek s
križem, živahni martinček in pisani gad. Kam so
došli iz svetišč svetniki, kam pobožni častilci?

Tega prašanja mladeniči niso mogli rešiti.
Svetniki so ostali vsekako v svoji slavi v nebesih.

60

Zaradi njih ni nastala cerkev in se tudi ni
podrla, temveč zaradi ljudi, ki se kmalu na¬
veličajo tudi največje krasote, če jim obenem
ne donaša tudi častnega dobička.

Trg Št. Peter Slovenov — San Piero al Na-
tisone — ima sicer precej italijansko živahno
lice, a slovenskega pokolenja, rodu in jezika ne
morejo utajiti. Že zelo utrujeni popotniki so se
ustavili pred gostilno srednje vrste, kjer so pro¬
sili vode. Gospodinja jim je pokazala sredi dvo¬
rišča globok vodnjak, gospodar jih je izpraševal
odkod in kam. Obema se je poznalo, da sta
navajena slovenskih gostov in tudi slovenskih
grošev. Tukaj so videli dijaki ne-le laške na¬
pise, marveč tudi laški denar. Adolf je že hotel
svoj zaklad zamenjati za laško vrednoto, pa mu
je svetoval gospodar, naj se ne prenagli: tudi
v Čedadu in celo Vidmu izhaja še samo z av¬
strijskim denarjem, samo dovolj ga mora biti.

Ponujal jim je tudi, ker se je že solnce
nagibalo proti poldnevu, slastno kosilo: polento
s svežim zeljem. Kranjci niso umeli, kaka do¬
brota je to, ostala dva sta pa ponudbo odklo¬
nila zaradi kratkega časa, ki ga še imajo, če
hočejo kaj videti po dolgem potovanju. Debeli
Janez je počival v senci golih vej debele murve
in dobro mu je dela senca, dobro solnčni žarki,
le zaradi gostilničarjeve ponudbe je mrmral:
Po vsem svetu so izkušnjave, prav zares so
povsod izkušnjave! Obenem ni pozabil siliti na-

61

prej. Nikomur pa ni hotel povedati, da ima na
desni peti že velik žulj, poleg tega je truden
in lačen.

Dvignili so se in počasi krenili z dvorišča
na cesto. Tiha želja je že premagovala vse: da
bi se le vrnili! — Tedaj zavpije za njimi gostil¬
ničar : Pravkar je zdrčala mimo kobariška pošta!

Gori ali doli? so ga prašali vsi, a on se je
vrnil v hišo in se niti ozrl ni več na pragu.

Kobarid, pošta, dolga pot, zima in led gori
med hribi, tukaj toplo solnce v deželi rajskomili
trud in božični post, jutri bo Božič, — vse to
se jim je sukalo pred očmi. Zraven pa še vpra¬
šanje: Kdo bo tako srečen, da bo jutri — za
Božič — doma v kobariškem trgu?

4. Naš cilj je Cividale-Čedad.

Le s težavo in ob skrajni uporabi posled¬
njih ostankov dobre volje so se jim noge vno¬
vič omajale, da so krevsali počasi naprej. Cesta
se je širila in daljšala pred njimi kakor sama
nesreča. Debeli Janez je sezul nadležni črevelj
in hodil bos na desno nogo ter zatrjeval, da je
to o opoldanski vročini nenavadno zdravo. Emil
se je kesal, da ni naročil porcije polente z ze¬
ljem: zato bi sedaj lažje ubiral pot proti Čedadu.
Jezni Janez bi se bil rad smejal, pa sta ga dra¬
žila Lojz in Adolf, da se samo grdo reži. Adolf
je zdihoval, koliko bolje bi bilo vendarle doma
kot v ti neobčutni laški tujini. Lojz se je še

62

najbolj tiho udajal neizprosni usodi, ki ni obe¬
tala nič več milosti.

Toda na obzorju so se dvigali zvoniki, od-
črtavali obrisi hiš in celo tvorniški dimniki v
sivo daljo zavitega mesta Čedada.

Vsepovsod naokolo sama ravnina, na desni
leno se valeča Nadiža, pred njimi prašna cesta,
nad njimi toplo solnce in nebroj skrbi.

Polagoma so pa začeli pozdravljati zvonovi
z raznih strani v vseh višinah in barvah a no¬
beden ni bil znan, nobeden domač zvon iz temnih
lin, ki bi vzbujal na dom, na dom spomin . . .

Zvonili so poldne.

Tam od vzhoda sem so se temno odražale
neke skupine na obzorju, toda v sinji daljavi.
Kranjcem je začelo hitreje biti srce. Znane po¬
dobe domačih gor kakor Nanos, Čaven, Trnov¬
ski gozd. Če so ali nifo? Podobne so jim samo
te-le daljne slike, a vendar ljube in mile, Če¬
prav samo podobne. Ali ni gledal kralj Albuin
z Nanosa v Furlanijo? Prav po tisti črti zrejo
sedaj lahko oni tja gori nazaj sivi Nanos.

Adolf je celo menil, da opaža goriški grad
in celo Gradiško. Dalje na jug mimo Gradiške,
je menil, mora biti morje, sinje morje Jadran¬
sko, naravnost na jug pa celo Benetke, a na
zahod mimo bližajočega se Čedada v nedozirni
daljavi Videm-Udine. Zares novi svet, široko
odprt na vse strani. O, ne! Za dečki v ozadju
je zima, skrb, mraz, led in Božič. O, kako lep

63

bi bil ta-le božji svet brez skrbi, truda, lakote
in oddaljenosti od doma.

Stopinjo za stopinjo se pomikajo božični
junaki proti mestu, ki jim je razgrinjalo vedno
jasneje svoje obrise. Cividale-Cedad, tukaj-le si,
ves siv in star in zaprašen!

Toda čuj! Ali zvoni še poldne v mestu?
Prijetno pritrkovanje zveni na uho kakor pesem
iz daljave, samo ljubek spomin brez razločnih
glasov. Božični zvonovi opoldne pred samimi
vrati v Čedad. Na Kranjskem done zvonovi
božično pesem šele zvečer v mraku in ponoči.
Zares novi svet, čudne navade. Primorski to¬
variši so razložili kranjskim, da so ti glasi po¬
zdrav bližajočim se božičnim praznikom, pesem,
ki se ponavlja po nekaterih krajih videmske,
pa tudi goriške nadškofije in sosednjih škofij
po več dni tisti teden pred Božičem in proti
koncu tedna tudi večkrat na dan. Je to neko
rahlo pritrkavanje na zvonove, ki pojo tako
kakor da sanjajo o davno minulih časih, krasen
sen o angelskem petju, o Gospodovem rojstvu,
o dnevu, ko sta se same blagosti v med scedila
zemlja in nebo . . .

Jezni Janez je izprva trdil, da imajo po
bližnjih vaseh gotovo v vsaki najmanj po enega
mrliča, pa mu zvone žalostni pozdrav. Ko je
slišal prijetno brnenje tudi iz mesta, je verjel,
da zvone novemu Božiču nov pozdrav, obenem
pa tudi tako star kot so zvonovi sami ali kolikor

64

je sam praznik že star. To se je jeznemu
Janezu zdelo tako neznansko milo in lepo, da
bi se najraje smehljal prijazno in sladko, kakor
tedaj, ko je sanjal, da ga zibljejo sami nebeški
krilatci, pa se je navzlic temu držal tako jezno,
ubiral obraz tako nevšečno kakor da je samemu
vragu popil ves lanski jesih. Kaj je mogel on
za to, da ga poteze v licu nikoli niso slušale.

Tovariši so se jezili, da gre cesta ponajveč
v ovinkih na levo in desno kolikor so bližje
mestu, svojemu cilju. Prej se je pa vlekla na¬
ravnost kakor v pekel. Jezni Janez se je zopet
smejal, pa je menil, da je s tovariši enih misli.

Hodili so že vsak sam za-se ob straneh
ceste, potrti, sključeni, uničeni pod tolikimi nad¬
logami in bremeni. Slednjič most preko Nadiže,
vhod v Čedad. Se pojo zvonovi, še pozdravljajo
novi Božič. Ali ne pozdravljajo tudi popotnikov
zmagovalcev?

5. Na cilju hrepenenja in razočaranja.

Pod kamenitim mostom iz sivega skrilavca
šumi proti jugu Nadiža, božičnim popotnikom
verna spremljevalka, obenem pa tudi glasna
opominjevalka, kaka prememba jih je dočakala
od današnjega jutra pa do vhoda v sivo mesto.

Stopali so po trdem skrilastem tlaku okorno,
utrujeno. Mestnim stražnikom, financarjem in
žandarjem se menda prav zato niso zdeli ne¬
varni. Ozrli so se za njimi in jih pustili na

65

miru v dobri zavesti, da najdejo trudnim no¬
gam najprej potrebnega počitka v kakem pre-
nočevališču. No, dijaki so tudi radovedno ogle¬
dovali čuvaje tuje države, čeprav jih niso raz¬
ločevali ne po stanu, ne po činu. Od leve in
desne so strmele vanje in na ozke ulice visoke
hiše iz sivega skrilavca kakor dolgočasni pom¬
niki davno minulih dni, ko je slavna Civitas
Julia (Julijevo mesto) gledala imenitnejše goste.

Videli so glavni trg z vodnjakom iz davnih
časov, palače državnih in mestnih uradov, stolno
cerkev, odzunaj sivo in dolgočasno, znotraj pre¬
vlečeno zaradi božičnih praznikov z rdečim bar-
šunom in zlatimi resami — ostanek slave nek¬
danje regine del mare — Beneške republike.
V cerkvi je pa vladal ves drugačni duh, duh
nekdanjih malikovalskih templov in bazilik, ki
so v svojem bistvu bogato opremljeni, vzorno
sezidani, zraven pa prav zadosti dolgočasni. Nič
ni tukaj iskrenega, nič prisrčnosti, ki bi vabila
srce k sebi in ga dvigala iz prahu v solnčno-
jasne višave. Vse kraljevsko veličastno, a nič
človeško dojmljivega. Zato trde tudi drugi po¬
potniki in resnični poznavalci zgodovinskih za¬
nimivosti solnčne Italije, da so tam doli cerkve
krasne in veličastne, toda — prazne.

Ali čakajo usode kapelic po deželi, razvalin
po hribcih in gričkih? Ali čakajo drugega ljud¬
stva, ki se bo z gorečim srcem in zaupno za¬
tekalo v božje hramove slavit svojbga Stvarnika ?

5

66

Naj bi nas ta nada ne varala, kakor je utrujene
popotnike, ki so se kmalu popraševali, kje je
se kaj mestnih zanimivosti. Niti Emil z vsem
znanjem italijanščine in popraševanjem ni iz¬
vedel nič več.

Slabo uro so hodili po mestu z zaprašenimi
črevlji, vzbujali pozornost nekaterih meščanov
ter se čudili, odkod tako velik smrad, ki so ga
polne vse ulice. Zapazili so pa tudi, da so samo
štirje. Jezni Janez je nekje zaostal ali se je kam
zazijal. Tako je menil Lojz, ki ga je bilo zelo
zaskrbelo, kje najde izgubljenega rojaka in to¬
variša.

Krenili so zopet v tisto ozko, nič preveč
snažno in smrdečo ulico, ki so po nji krevsali
— korakati niso več mogli — v mesto. Vsi štirje
so bili trdno prepričani, da domov ne pridejo
nocoj; noge niso hotele več, čeprav je bil duh
še krepak in čil, čeprav razočaran. Se bolj nego
med potoma so se v mestu pomnožili tisti utisi,
ki z njimi niso bili zadovoljni: kakor so jih
hladno pozdravljale razvaline gradov in cerkva,
tako se jim je zdelo hladno samo sivo mesto
Čedad, ki je jasno pričalo s svojo ostarelostjo,
da je že davno, davno vršel preko njega tisti
sedanji čas, čas kulture, ko je bil v cvetu raz¬
voja, v cvetu krasote — velik v zgodovini. Sam
je zdaj podoben trhlemu starcu, ki zna mnogo
pripovedovati o dnovih svoje mladosti; kaj je
dosegel in kam meri njegova bodočnost pa

/

67

ničesar. Vsa Italija ena sama razvalina, zanimiva
in sloveča, toda razvalina brez sedanjosti, brez
bodočnosti, lepa in lačna . . .

Tedaj se junakom božične vigilje prismeje
nasproti jezni Janez, zares je pa menil, da kremži
obraz na jok, tako mu je bilo hudo. Sel je bil
k neki branjevki kupovat jabolka z avstrijsko
desetico in zaostal ter se zgubil obenem. Po¬
kazal je tovarišem denar — laške palanke —
malim pokrivačam za piskre podoben drobiž.
Vsi so ga hiteli ogledovati, obenem pa tudi iz¬
praševati, kje je kupoval jabolka. Rad jim je
pokazal in tudi daleč ni bilo. Povedal je, da je
videl nekje v mestu Janeza, postiljona iz Ko¬
barida. Dražil ga je, če so danes zjutraj vsi iz¬
letniki na laški meji lepo po vrsti poljubili staro,
kuštravo babo, kakor jo mora vsakdo, ko prvič
stopa v deželo limon, pomaranč, polente, pe-
lagre in lakote. Janez se je zopet grdo režal ter
mislil, da se smeje, in hotel dokazati s smehom,
da ga je nameraval nagajivi Janez samo po¬
tegniti.

V naglici so nakupili jabolk in pomaranč
ter vsi preštevali — palanke. Zelo velike so se
jim zdele in nerodne.

„Kje je pošta, Janez, kje je?“ sili vanj ne¬
strpno debeli Janez, ki ga je bil medpotoma
ožulil še levi črevelj. Hodil je zato sicer obut,
a kakor bos po trnju in kremžil obraz od bo¬
lečin. „Ne vem,“ odvrne modro jezni Janez.

5 *

68

— Prašajmo! meni Adolf in se hoče poba¬
hati z nemščino, pa ga ni umel od najmanj
dvajsetih mimogredočih nihče kot samo eden;
še tisti je bil Slovenec iz Beneške Slovenije ter
je fantom rad pokazal pošto in tudi gostilno,
'kjer se ustavlja pošta iz Kobarida.

Nemilo se je začel norčevati postiljon z
utrujenimi junaki božične vigilje. Nazadnje jih
je dražil z grdo babo na meji, ki jo bodo mo¬
rali vnovič poljubiti, ko se vrnejo.

»Samo to povejte, prosim, doma v Koba¬
ridu, da smo tukaj in ne moremo domov!" Tako
je naročal debeli Janez in pristavil, da nima nič
denarja. Ob ti priložnosti je milo pogledal Adolfa,
Adolf ga je umel, pa je rekel Emilu: — Ne
vem, če bi mu posodil ali ne; dopoldne me je
razžalil s kuheltajčarjem.

— Jaz nisem slišal, odvrne ta in tudi ostali
trije potrdijo, da niso slišali. Adolf ni bil rad v
zadregi, pa je segel v žep, ponudil desetico Ja¬
nezu, naj kupi v gostilni kruha, a Janez ni vzel
denarja, marveč menil bolj potihem: Še nadalje
bi bil rad brez jedi, ko bi bilo to dovolj za
vožnjo s poštno barko v Kobarid.

Samo če imate kaj denarja? praša hudo¬
mušno postiljon, ki so se mu dečki smilili. Kmalu
so se pogodili: Za debelega Janeza, ki je kdove
kod pobral pametno misel, da bi se peljali do¬
mov, je založil Adolf, jezni Janez je potrebno
vsoto utržil skoro za prodani kruh. Lojzu je

69

manjkal samo en groš. Založiti ga je obljubil
Emil, ki tudi ni bil brez denarja. Povrhu je
moral obljubiti Adolfu debeli Janez, da mu bo
prihodnje tri domače proste naloge sestavil za¬
stonj in ne kakor doslej — po grošu. Zato mu
je kupil pomaranč, kruha in podaril za spomin
— eno palanko.

Ponesrečen izlet se je začel boljšati. Dečki
so šli in za poizkušnjo sedli v zaprt poštni voz,
da pomerijo, če bo dovolj prostora. Nič pretesno
ni bilo. Potem so se vrnili v gostilno in pripo¬
vedovali veselo današnje dogodke. Skrivali niso
niti svojega razočaranja, da so si slikali Italijo
vse lepšo kot so jo zares videli. Gostje so do-
malega vsi govorili beneško narečje slovenskega
jezika ter jim ugovarjali, da je Italija cvetoči
rajski vrt. Treba jo videti spomladi in poleti.

„Razgrete razvaline niso nič lepše!“ je ugo¬
varjal debeli Janez, ki je bil vedno glasneji.

Tudi drugi tovariši niso hoteli premeniti
svojega mnenja o slavljeni lepoti Italije. Kmalu
bi bil nastal prepir, da ni došel postiljon Janez,
potrkal z bičevnikom ob tla in zagrozil: Zdaj
pa le hitro na voz, če ne poženem in ostanete
vsi v Italiji, naj bo lepa ali grda!

Odpravili so se prav radi, zakaj bližala se
je prav naglo sveta noč. Na zahodu je žarelo
nebo, solnce se je poslavljalo z italijansko ni¬
žino, a še prisrčnejše z obmejnimi, s slovenskimi
gorami ter jih poljubljalo s poslednjimi žarki.

70  -

Za božičnimi popotniki so se zaprle duri
poštne barke. Konji so hiteli po gladki cesti
brez klancev. Kolikor bolj so se bližali državni
meji in zasneženim goram, toliko nestrpneje je
silil pod noge znanec mraz. Dečki so brisali pot
s šip v oknih, da so mogli opazovati naravo
zunaj, zavijajočo se v tajinstveni mrak.

Ko so pridrčali v St. Peter Slovenov, je le¬
gel že mrak na zemljo, in mnogovrstne luči so
zablestele po okolici. Na nebu so se kresale
zvezde in vedno več jih je blestelo na miglja¬
jočem svodu nebeškem — prav kakor božično,
prvo sveto noč.

— Italijanske zvezde poglejmo! je menil
jezni Janez in se oziral skozi okno, tovariši so
se mu smejali in dokazovali, da" so res še na
italijanskih tleh, kjer je tudi vse italijansko, a
nikakor ne zvezde, ki so naše, vseh nas zem¬
ljanov.

In zopet so začeli tarnati od kraja, da so
mislili še zjutraj, kako se začudijo lepoti kra¬
ljeve Italije, pa so doživeli tako presenečenje.

— Zdaj že vidim, da ni Italija deveta de¬
žela, je trdil Adolf in debeli Janez mu je pri¬
trdil zvesto: — Se tretja ni, kam deveta!

— Sem že raje Slovan stokrat raje nego
Lah, je menil Lojz in mimogrede dregnil, da je
to ljubezen še veliko očitneje pokazal, jeznega
Janeza, ki je trdil, da bi se bil tisti čas, ko se
je zgubil po jabolka, kmalu skoro stepel z mestno

71

stražo. Zahtevala je od njega nekak passaporto
(pos). Janez se je držal žalostno kakor vselej,
ko se je smejal, in pripovedoval svojo nezgodo,
ki se je samo zato končala zanj ugodno, ker
se ni bal laške guardie (straže). Niso mu ver¬
jeli, zato bi bil skoro obutal debelega Janeza,
ko bi ga ne bil zmotil Lojz, ki mu je očital la¬
komnost, ker je prodajal podarjeni kruh. Tudi
drugi so ga zmerjali za to.

Landrijske jame niso videli v temi in na
meji jih je laški stražnik komaj pogledal, če so
še tako furbi (drzni) kot zjutraj. Na glas so se
mu zasmejali in nalašč, zakaj pokazati so mu
hoteli, da so zdaj že na varnem, na domačih
tleh in jih nič več ne veseli lačna Italija, ki je
morda res lepa, a ne zanje, za mlade Slovane.

Ko je voz zaropotal po avstrijski državni
cesti, jim je šele zavriskalo mlado srce pravega
domoljubnega ponosa. Tema se je natepla od-
povsod v poštno- barko. Tako so vsi odkraja
nazivali zaprti poštni voz, ki je z otlim bobne¬
njem vzdrževal zvezo med avstrijsko in laško
pošto. Dečki so se komaj zdahnili od prve utru¬
jenosti, ko je voz obstal pred pošto v Kobaridu.
Poštarica je prva prašala Janeza, če je videl
fante. Postiljon je pritrdil zadovoljno: — Videl
in pobral, gospodična.

— Kje jih pa imaš?

Na to prašanje so bili živ, glasen odgovor
fantje sami, ko so se med smehom in dovtipom

72

izkobacali iz voza na dvorišče. Kdor je slišal
vriše, je prišel gledat mlade ubežnike, kako so
odrivali drug drugega, naj stopi naprej, se opra¬
viči in plača voznino, zakaj Janez je povedal, da ni
nobenega naznanil na pošti v Čedadu, ter vseh pet
pobral s seboj bolj vsled usmiljenja kot za denar.
Obljubili so pa že tedaj, da zbero potrebni denar
in plačajo doma, če imajo zares kaj okroglega.

„Samo da so tukaj, reče postarni gospod
poštar. Ves trg je bil v skrbeh za nje. Ne sprej¬
mem nič. Da jih le imamo! Dijaki, dajte Janezu
postiljonu malo napitnino, pa bo dobro.

Dečki se zahvalijo najprej gospodu poštarju,
potem še „gospodu“ postiljonu. Govoril je Adolf
sladkogolko in pretiho, potrdila sta mu Emil in
debeli Janez. „Gospod“ postiljon je bil zahvale
tako vesel in zaradi besede „gospod“ tako sre¬
čen, da je velikodušno odklonil vsakršno na¬
pitnino. Svetloba v poštni veži je bila preveč
blesteča, fantom so se oči osolzile prevelike
sreče. Lahkotno so odkorakali vesele praznike
želeč dobrim ljudem proti domu. Tiho so sto¬
pali po ulici, dokler se niso razšli, le debeli
Janez je zatrjeval dovolj glasno, da vsa zabava
vendar ni bila preveč jalova, saj je bila zastonj.

Tovariši niso vedeli, če bi se jezili zato ali
smejali.

Z obema rokama so jih sprejele gospodinje.
Naslednji dan je bil ves trg poln dogodkov, ki
so jih doživeli izletniki na božičnem izletu.

73

Konec! Emil, Lojz in debeli Janez so res
dosegli učiteljski stan in so v njem osiveli. Vsi
vrli Kobaridčani jih poznajo in cenijo. Jezni
Janez je že tisto leto popustil knjige in se vrnil
domov pripovedovat, kako se mu je godilo na
sveti večer za mejo. Adolf je nekoliko let ubi¬
ral stopinje do učiteljskega stanu, pa ga le ni
dosegel; prej so ga potisnili med vojake. Po¬
zneje je dobil nekje v Istri gozdarsko službo
ter jo neradovoljno ostavil, ko je umrl. Gotovo
se vsak Božič spominja tudi v nebesih pri ljub¬
ljenem Bogu, kako je bilo tisto leto in tisti dan
pred Božičem, ko ga je tovariš razžalil s kuhl-
tajčarjem, pa mu je odpustil, ponudil plačilo za
poštni voz domov ter mu podaril za spomin
laško palanko.

Obljubo za brezplačno sestavo treh prostih
spisnih nalog je pozneje debeli Janez zvesto
izpolnil. To verjame vsak, kdor ga pozna.



NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIENICA

00000482586