—

i




. ;



I

s

t






Ivo Trošt:

Moja setev.

Zbrani mladinski spisi.

I. zvezek.

V LJUBLJANI, 1914.

Last in založba ..Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta“
Natisnila ..Učiteljska tiskarna".

Založništvo si pridržuje vse pravice.


Slovenski mladini!

Dolgo let sem motril Tebe in s proroškim
duhom gledal Tvojo negotovo bodočnost. Ce¬
sto mi je zdrsnilo pero iz roke: spoznavajoč
Tvoje napake in slabosti, sem dvomil o Tvoji
sreči, toda nisem klonil z duhom. Nevidno je
priplavala v mojo dušo lahkokrila, vedno se
smehljajoča in vse obetajoča nada, da sem vzra-
doščen zrl v Tvojo solnčno plan, samo Tvoje
kreposti. Srce mi je zadrhtelo v najčistejšem
veselju, prsti so nehote segli po pero, ki je po¬
slej opisovalo Tvoj pogum, vztrajnost, sarno-
svest, napredek, hrepenenje po popolnosti, za
vzori, ki solnčnojasni dvigajo srce in dušo nad
težave življenja k zmagi, k uspehom.

Spoznal sem, da lahko dosežeš vse, česar
se lotiš, dosežeš, samo če hočeš. Velikanska
moč je v Tebi, ako jo le hočeš in znaš prav ra¬
biti in ceniti. Zaupaj sama sebi, zaupaj, da sama
iz sebe zmoreš vse. V tem je Tvoja rešitev in
Tvoja poguba. Sarnosvest je nepremagljiva sila
na svetu, v nezaupnosti je smrt in sramota.

4

Dolgo vrsto let se mi je tako godilo. Pero
je drselo po popirju in dolga vrsta spisov se je
daljšala. Vsi so pa privreli iz srca z nado iii
strahom za Tvojo srečo, o mladina! Zato mi
pero ni moglo zastati. Gledal sem Te v duhu
in resnici, gledal ter pisal.

Ti pa, slovenska mladina, čitaj te-le
zbrane spise, odseve žalostnih in veselih dni.
ter vedi, da čitaš v njih — dogodke lastnega
življenja. Moja setev — tvoja zabava.

Pisatelj.

Oživela resnica.

Povest.

1. Junaštvo.

Solnce je pripekalo. V mestu je vladala ti¬
šina malone kakor popolnoči. Prevelika vročina
je tiščala vse k tlom po ulicah. Le posamezni
vozovi so drdrali črez most v mesto in iz me¬
sta, za njimi se je pa dvigal prah kar v oblakih.
Muhe so bile nadležne ljudem in živalim. Vsak¬
do je iskal sence, če je le mogel. Leno se je po¬
mikala Ljubljanica po Gruberjevem prekopu. Na
levem bregu sta se kopala dva dečka, z desne
jima je plaval nasproti tretji, pa ju ni dosegel.

V trenotku so bili vznemirjeni stanovalci
najbližjih hiš ob prekopu za Gradom in ob do¬
lenjski ter ižanski cesti. Kmalu je ves dogodek
izvedelo tudi mesto. Ljudje so postajali po bliž¬
njih ulicah in si pripovedovali nenavadno novi¬
co. Ženske na trgih so sklepale roke in mislile
na svoje drobljance doma in v šoli. Ta hip jim
je polnila srce samo ena želja: o da bi bil tudi
moj otrok kdaj takšen! Izvoščeki so si pripove¬
dovali na mestnem trgu s kozla na kozla o slav¬
nostnem sprevodu z mesta na bregu Ljubija-

— 8

niče, kjer je rešil iz vode junaški dečko svojega
tovariša tvegaje s tem lastno življenje. Ljudi se
je nabiralo tam vedno več, iz bližnje mestne
stražnice je pritekla straža in vestno zabeležila
imeni obeh dečkov ter natanko popisala ves do¬
godek.

Kmalu je bil poleg rešenega dečka tudi nje¬
gov spremljevalec in učitelj. Sam ni vedel, če bi
se jokal ali jezil. Na izprehod sta šla z Egonom.
Toda sedmošolec Radnik se je v senci košatih
kostanjev zaglobil v čitanje, dočim je njegovega
učenca navzlic vročini mikalo k vodi. Otroci so
včasih samoglavni. Egonova mama ju je pustila
na izprehod samo z obljubo, da ne bosta silila
na sobice. To neposlušnost bi bil Egon kmalu
plačal zelo drago. Izmuznil se je k vodi, metal
trnke in nastavljal ribam. Ali ribice so bile pre¬
vidnejše in se niso doteknile vabe. Zdolgočasilo
se je Egonu ob nevspešnem ribolovu, pa je po¬
gledal gori in doli po vodi. Na nasprotnem bre¬
gu sta se kopala dva dečka, se potapljala v vo ¬
do in se zabavala s plavaško umetnostjo. Zaho¬
telo se mu je k njima, in prej nego bi kdo naštel
do deset, je bil slečen ter v samih kopalnih hla¬
čah rezal valove k tovarišema na nasprotno
stran. Vse je kazalo, da se kmalu pridruži vrst¬
nikoma, kjer se bo nadaljevala zabava. Joj!
Na sredi vode zavpije: »Krč — krč! Pomagaj¬
te!« začel se je potapljati.

9

Dečka — Kljunov Gašper in Maličev Lovro
sla že prej videla junaškega plavača, kako
drzno se je spustil proti njima. Oba sta se zapo¬
dila potapljajočemu se na pomoč. Lovro se je
zagnal proti onemu mestu, toda ne naravnost,
marveč v nekoliko višje določeni smeri, ker mu
je bilo znano, da ga več ali manj zanese tekoča
voda. Gašper ni bil tako previden, pa ga je za¬
neslo nižje od mesta nesreče. Boriti se je moral
naravnost proti vodi in zato priplaval na mesto
nesreče — prepozno.

Egona ni bilo in tudi Lovra ne več na po¬
vršju. Zdelo se je Gašperju, da je videl za hipec
se roko, potem nogo, in valovi so zagrnili oba
ponesrečenca. Zavpil je na pomoč na breg in
pripovedoval, kaj se je zgodilo. Kdo naj čuje, ko
je cesta prazna in ulice puste kakor ponoči! Ga¬
šper se je sukal na površju, kjer sta zginila to¬
variša. Nekdo na bregu ga je le slišal in tekel po
rešiini čoln meneč, da on potrebuje pomoči.
Krik onega meščana, ki je hitel po rešilni čoln,
je vendar priklical nekaj radovednežev na
breg. Za ona pod vodo je bil vsak trenutek uso¬
den. Trenutkov je pa bilo več.

Kar zavpije nekdo na bregu: »Hvala Bogu!
Ga že vidim. Otet je!« In res! Nižje proti mostu
je plaval rešitelj držeč Egona z eno roko črez
pas. Trudil se je z bremenom k bregu. Za njima
je rezal valove Gašper Kljun in hitel tovarišu

10

pomagat. Malič se je hotel nekoliko odpočiti in
se zlasti prepričati, če je rešenec še živ, pa je
Gašper prijel ponesrečenca in ga spravil na
breg, kjer je bilo zbranih že mnogo meščanov
in radovednežev. Vsi so pozivali drug druzega
na pomoč, a zganil se ni nobeden.

Takoj za Gašperjem je dosegel breg tudi
Lovro. Oba dečka sta bila blizu enih let, enake
velikosti, temnolasa in oba razburjena od napo¬
ra. Ljudje ju niso razločevali. Vsem je drhtelo
prašanje na ustnicah: »Kateri ga je rešil?«

Egon se je na bregu kmalu zavedel in z oč¬
mi iskal rešitelja. »Jaz!« — »Jaz!« odgovorita
Lovro in Gašper obenem.

»Tudi brez tvoje pomoči bi bil ž njim na
kopnem«, povdarja Lovro. Gašper pa spozna
ljudem na obrazih, da ne razločujejo pravega
rešitelja, ki je potegnil Egona iz globočine. Za¬
smeje se mu pomilovalno in reče: »Ali se ti

blede? Na vse zadnje boš še trdil, da si se po¬
greznil ti za njim na dno.«

»No, mislim da.«

»Mislim, da sem ga jaz«, se ponosno vzrav¬
na Gašper vesel, da mu ljudje pritrjujejo. Lju¬
dem je verjel tudi Egon sam. Ozrl se je sicer
začetkoma v Lovra in že odprl usta, da bi mu
povedal, kako krčevito se ga je oklenil v vodi,
toda videl je, s kakim občudovanjem gledajo vsi
Gašperja, čul njegove prepričevalne besede in

11

verjel tudi sam. Ves tresoč od straha in razbur¬
jenosti je zahvaljeval Gašperja. Obleko mu je
prinesel Radnik ves bled in prestrašen. Kolika
odgovornost, ko bi bi! utonil sin generala pl. Kr¬
žana. Ta trenotek je bila končana njegova slu¬
žba, zapečatena njegova brezskrbna mladost.
Prepozno, prepozno.

Lovro Malič je spoznal, da je tudi zanj tu¬
kaj vse končano. Prerekanje z Gašperjem ni
zaleglo nič, prič ni imel. Slednjič bi mu utegnili
očitati, da se poteza za plačilo, ki ga ni zaslu¬
žil. «Gašper, resnica se že izkaže. Kakor olje
priplava na vrh.« Te besede je slišal Lovro
večkrat od pokojnega očeta. Verjel jih je in
zato svaril ž njimi tovariša Kljuna, ko se je ho¬
tel okoristiti z njegovim junaštvom. Videl je
kmalu, da je poleg rešenega generalovega sina
popolnoma odveč, ker mu ne verjamejo.

Molče se je torej vrgel v valove in plaval
k svoji obleki. Za njim je došel čolnar in po¬
bral Gašperjevo obleko in veslal ž njo na na¬
sprotni breg, kjer so ljudje že glasno hvalili
slavljenega rešitelja. »A! Tako mlad! Se štiri-
nast let ni star, pa tako pogumen. General bo
znal dostojno poplačati toliko junaštvo.«,

Vsi so čestitali Gašperju Kljunu, da je ro¬
jen pod tako ugodno zvezdo. Poslej bo pl. Kr¬
žan najbrž sam podpiral njega in njegovo ma¬
ter.

12

Lovro je uvrstil spomin na današnje dobro
delo v svojem srcu med bridke spomine. Zelo.
zelo je dvomil, da bi — navzlic očetovemu za¬
trdilu vzplavala kdaj resnica o njegovem juna¬
štvu v javnost. Ni se mogel premagati, da bi
zopet ne prišel na mesto k mostu, kjer je bilo
vedno več ljudi. Nihče ga ni več poznal, ker
je bil oblečen. Zato je nemoten gledal prizor,
ki mu je rezal srce.

Radnik je vodil Egona domov. Z njima ie
stopal Gašper Kljun, za njimi pa množica ljudi.
Slavnostni sprevod se ie pomikal v mesto in
vedno več ljudstva se je zgrinjalo na ulico.
Vsi so govorili o mladem rešitelju. Nasproti se
jim pripelje svetla kočija, v nji pa gospa ge-
neralica. Stopila je z voza in objela sinka, po¬
tem še Gašperja, ki se je v svoji raztrgani
obleki branil tolike ljubeznivosti. Bos je moral
ž njo v kočijo. Poleg sebe ga je posadila in ve¬
lela pognati proti domu, kjer je nedavno izve¬
dela, kaj se je zgodilo Egonu.

Vse to je dobro videl Lovro Malič. Srce se
mu je krčilo, da se je bolestno prijemal za prša.
Sebičnost, ki se je ne iznebi noben človek, do¬
kler diha, je govorila Lovru: »Lej, tako-le bi
bil danes lahko ti poveličevan in slavljen. Za¬
kaj nisi? Stopi h gospe in reci, da si ti rešil
Egona!«

13

Lovro je vedel, da bi trm ne verjela, kakor
triu niso prej verjeli ljudje, ki so vendar lahko
videli, da je on priplaval z dečkom iz globočine,
on ga je pripravil h kraju; Gašper mu je poma¬
gal samo iz vode, kar bi lahko storil vsak
otrok. Stiskal se je za prša in zdihoval na ti¬
hem: »O Bog, o Bog! Težka je tvoja poizkuš-
nja. Svet mi je očetov nauk. Vem pa tudi, da
je resnica ljuba Bogu in ljudem. Zato bi ji srčno
rad pomagal, da bi prišla čimprej na dan. A
kako?

Dobro delo se hvali samo. S tem se je tešil
in si slikal svetlo bodočnost v mislih, ko svet
in general izvesta resnico. Izkušal je ukrotiti
v sebi zavist zastran plačila, ki ga gotovo
prejme Gašper na mestu njega.

Ljudje so se razšli in raznesli novico po
vsem mestu. Tudi Lovro ie krenil k teti v tr¬
novsko predmestje in povedal doma ves dogo¬
dek. Odkrito ji je priznal resnico. Ker je bila
teti znana njegova resnicoljubnost, mu je ver¬
jela in se jezila, da je tako boječ. Zakaj bi se
ne potegnil za pravico? »Pravica se že izkaže
sama«, ugovarja deček.

»Izkaže, seveda, ali kedaj? Tepec!« mu je
zabrusila v obraz skrbna ženica. Lovru se je
pa vnovič jelo krčiti srce. Zbežal je ljudem iz¬
pred oči na samoto, kjer si je z jokom olajšal
bolno dušo.

14

Naslednji dan so objavili dogodek pri do¬
lenjskem mostu vsi v mestu izhajajoči listi. Črno
na belem je bilo. da je Egona pl. Kržana rešil
iz vode Gašper Kljun. 131etni sinko revne bra¬
njevke vdove. General je bogato obdaril po¬
gumnega rešitelja ter obljubil redno podporo
njegovi materi. Zato je pa teta zopet obdelo¬
vala Lovra, zakaj se ne potegne za pravico.

Le iztežka ie zakrival nove solze za svoje
junaštvo.

2. Čuden človek.

»Čuden človek! Ne vemo. če je vesel ali
žalosten, pobožen ali brezbožen. V cerkev ne
sili preveč, v družbo tudi ne. Doma dela mar¬
ljivo in tudi po hišah je marljiv sedlar. Prosi
ne nikogar, dasi ne živi v obilnosti. Otroka *
Lovra in Metko ima zelo rad, kaže pa, da se
deček obrača bolj po očetu, a deklica po materi.
Vsi žive mirno, tiho, zadovoljno. Prijateljstva
ne išče Malič in zabava mu je delo, Sosedom
pomaga rad in v svojih računih ni oderuški.

Tudi otroka ne marata, da bi ju ljudje pla¬
čevali za vsako malenkost, ako kje pomoreta
kaj malega v sili.«

Tako so ljudje sodili Andreja Maliča izpod
klanca.

Neko popoldne so pri stricu sosedu kopali
krompir. Tudi Lovro in Metka sta ga pobirala

15

in znašala v vreče. Zvečer so jima ponudili
zato sladkih suhih lirušek. Otroka sta lih hva¬
ležno odklonila, češ: »Za večerjo sva delala,
ne za hruške.« Za njima na dom pride potem
sam stric. Ko pa čuje, da je 'brat Andrej otroka
celo pohvalil za to, se je razjezil: »Ali je morda
premalo? No, čakaj! Gosposki ste, že vidim.
Denarja hočete. Tukaj-le za vsakega dvojaca!«

Ničesar niso vzeli in Andrej je rekel bratu,
naj spravi denar, ker pomoč v sili izgubi vso
veljavo, če jo plačamo.

»Čuden človek!« je mrmral brat in zopet
ponudil sladkih medenk, ker sta bila pridna.

»Tudi pridnost se ne sme plačevati. Plačilo
pridnosti je dobra vest.« Brat Ivan je pa grajal
njegovo nesebičnost, češ: otroka ne bosta znala
ceniti svojega dela. Ljudje ju bodo izrabljali in
za hrbtom imenovali — bebca, če bosta pre¬
več skromna.

»Motiš se, brate. Za plačilo je ena in za do¬
broto je druga.«

Stric Ivan je molče pritrdil in si mislil:
Prav govori Andrej. Po svetu je bil in pri voja¬
kih je služil učenega vojaškega zdravnika. Bil
je imenitnega rodu — poljski grof, ka-li. Tukaj
se je naučil takih posebnosti. Resnične so, toda
ljudje se jim smejejo, ker niso navadne.

Čuden človek!

16

Bilo je pa še več drugih slučajev, ko je
Andrej Malič učil svoje otroke prenašati kri¬
vico, storiti kot ljudje zahtevajo od nas, ne se
ustavljati, ne obsojati in pustiti sodbo drugim,
zlasti ne se maščevati. Vsak dan sta doživela
kak nov zgled, kakšen mora in kakšen ne
sme biti človek, da spozna, kaj je dobro in s
svojo plemenitostjo koristi človeštvu.

Vsega nista umela, toda iz mnogih zgle¬
dov sta posnela mnogo naukov in lepih navodil.

Pod klancem v gosti senci košatih orehov
je stala Maličeva hišica. Niso bili njihovi tisti
orehi in tudi svet okolo hišice je bil sosedov,
toda otrokoma je bil očetov dom svetišče, kjer
sta začela spoznavati, kaj je prav in dobro,
s tem pa tudi resnično vrednost — človeka.

Neko jesensko dopoldne je bila hišica pod
klancem prazna. Desetletni Lovro in dve leti
starejša sestra sta jokala za očetom, ki so ga
odnesli sosedje na pokopališče, nekaj dni prej
pa sta tja spremila nepozabno mamico.

Ostala sta siroti na širnem svetu. V nek¬
danji dom se je naselila praznota in črna žalost.
Temna groza je režala celo podnevi skozi od¬
prto lino na klanec, koder so hodili vaški otroci
mimo v šolo. Kaj šele ponoči? Na tihem so si
naravnost pripovedovali, da straši v hišici pod
klancem. Zdelo se je vsakomur, da zija tam
skozi nekaj strašnega. Nemila groza, nedoj-

17

mljiva tajnost, ki je pobrala Lovru in Metki tako
nagloma mater in očeta, ko sta najnujneje po¬
trebovala njihove vodilne roke.

Hišico so razkužili in zaprli. Oba Mali-
čeva je namreč pobrala nalezljiva vročinska
bolezen.

Otrok se je začasno usmilil stric Ivan. Vsi
so ju milovali. Saj so ju tudi imeli vsi radi, zakaj
pomagala sta povsod, nadlegovala nikjer. Ko
sta došla drugi teden po očetovem pogrebu v
solo, je gospod učitelj opozoril vse na nenado-
mestno izgubo, ki zadene otroka, ko mu Bog
pokliče starše s sveta. Ob prvem odmoru med
urami so ju obstopili in jima ponudili kruha,
peres, svinčnikov, sadja, kar je kdo prinesel s
seboj. Lovro je pa pokazal dvajsetico, ki mu
jo je dal pogrebni dan gospod župnik. Lahkega
srca je odklonil ponujane darove.

»Čudno, da ne mara,« so se čudili otroci
in šepetali med seboj: »Jaz bi pa vzel, jaz
tudi, jaz tudi...«

Še dve leti je ostal Lovro pri stricu, pozimi
pomagal doma pri delu, poleti je pasel. Vsakdo
izmed vaških pastirjev je bil vesel, če je prignal
domov tedaj ko Lovro. Tako zgodaj kot oh
pa ni imel nobeden vaških zaspancev živine
na paši. Zato je bila njegova goved lepo snažna,
zdrava, čila in rejena kot repa. Nobeden ni znal
tako umetno pokati z bičem kot on. Napravil

2

18

je piščal, ki je piskala malone kakor bi godel.
Nikjer se ni učil, pa je vendar znal. Vse se
mu je posrečilo. Tudi v šoli ni bil zadnji. Ker
ix> naravi ni imel daru, da bi bil hitro umel vsa¬
ko razlago in se odlikoval med nadarjenimi
tovariši, so bili njegovi izdelki lepo čisti, od¬
govori dobro premišljeni, in kar se je naučil
sicer počasi, tega ni zabil nikoli. Površnim otro¬
čajem, ki so pa vsako stvar umeli nekoliko brže
je bil vedno vzor marljivosti in natančnosti.
A vsakdo si je prizadevni zaman, da bi ga
dosegel.

Z dvanajstim letom je zapustil rodno vasi¬
co. Težko mu je bilo slovo, zelo težko. V lastno
pomirjenje, je zatrjeval, da se vrne nekoč na
dom in ga ne ostavi več. Oj tedaj bo lepo, lepo.
Sirota, ko bi tedaj vedel, kaj ga čaka na svetu!
Rad je pa imel svoj rojstni kraj, kakor ljubi
ptica log, kjer se je izvalila.

Metka je ostala pri stricu in pomagala pri
gospodinjstvu. Tisoč vezi je vleklo Lovra nazaj
domov, a vse so se stekale v eno samo in ta je
bila — Metka. Edina sestra na svetu, obenem
spomin na očeta in mater.

Lovro se je preselil v Ljubljano k očetovi
sestri, vdovi po nižjem uradniku. Stanovala
sta v trnovski župniji. Deček je sam rekel, da
bi po dovršenih šolah rad postal ključavničar.
To ga je veselilo.

19

V isti hiši z Lovrom je stanoval tudi Ga¬
šper Kljun. Njegova mati je vsak elan vozila
na trg prodajat zelenjavo. Nista živela v obil¬
nosti. Tudi jc bilo dečku cesto dolgočasno poleg
matere vse dopoldneve na trgu, vedno na
istem prostoru kakor pribit na ulico. Povsod
isti obrazi, vozniki, kočije gospoda, vojaki,
stražniki, pa zopet vedno iste kuharice, odje¬
malke, sitne gospodinje, ki so se pogajale za
par fickov kakor za večnost, izvoščeki, go¬
spoda, vojaki, mestna straža, dijaki — zmerom
isti kolobar. Ko je bilo Gašperju 6 let, ga je
poznalo že skoro vse mesto. Vedel je, kje se
skrivaje shajajo študenti ali rokodelski pomoč¬
niki, da neopaženi igrajo za denar; kje se brez
skrbi krade sadje in kje se ukradene reči brez
nevarnosti zopet spravlja v denar.

V šoli je vrlo napredoval. Že prva leta je
kazal, da lahko doseže boljšo bodočnost, ako
ga ne zapusti pamet. Tako mu je prerokovala
tudi Lovrova teta in se veselila, da najde nje
nečak Lovro tako nadarjenega součenca.

Gašper je poizkusil zato z enajstim letom
v gimnazijo. Toda že ob pol letu so ga od¬
pravili od tam zastran slabega vedenja. Do¬
kazala se mu je namreč očitna tatvina. Dečko
je moral nazaj v ljudsko šolo. Mati je trdila,
da je njen sinko nedolžen, kakor padli sneg.

20

Gašper se pa ni mnogo menil za to, marveč
je živel tako, kakor je bil navajen.

Z Lovrom se nista mogla posebno, ker
mu deček z dežele ni maral pomagati pri ne¬
poštenih dejanjih. Očital mu je: »Tebe bo še
konec od same poštenosti.«

»Da le ti ne končaš vsled nepoštenosti,
to je sramotneje.«

»E, kdo gleda danes na vsako malenkost.
Povsod se goljufa, povsod bogati s tujimi žulji,
kdor more, tisti hitreje in bolje. Ali še nisi slišal,
da zapirajo le male lumpe, dočim puste, da se
veliki sleparji vozijo prosti v kočijah, ha, ha?«

»Meni je pa naročil pokojni oče, da je
vsaka tatvina — mala ali velika, tajna ali očit¬
na — sramotna onemu, ki jo je storil.«

»Ali je bil tvoj oče pridigar?«

»Ne, rokodelec.«

»Revež.«

»Toda poštenjak.«

»Ha, ha!«

Nekaj dni po dogodku, ki je za trenutek
nudil Ljubljani snovi za samo eno govorico,
ni videl Lovro tovariša Gašperja kakor samo v
šoli. Učitelji so ga postavljali v zgled svojim
učencem. Gnetli so se okolu njega in ga obču¬
dovali. Vsak je hotel biti njegov prijatelj, samo
Lovro se mu ni približal. Nek tovariš ga vpra¬
ša: »Ali se nista kopala skupaj?«

21

»Skupaj, seveda.«

»Pa nisi ti mogel pomagati Egonu?«

»Saj sem mu. Stric, ki je bil pomorščak, me
je navadil, kako se mora potapljati.«

»Sem te že videl. Toda ne zameri, Lovro!
Ali si se bal?«

»Nisem se bal.«

»Pa ga nisi rešil.«

»Jaz sem ga otel; Gašper laže.«

Součenci so se čudili, da se ne potegne
za resnico, on je pa dejal, da se že vse izve.

Čuden človek, so si mislili tovariši in ga
zapustili.

Gašper ga poslej navadno ni pogledal več.

Prvi mesec po začetku naslednjega šol¬
skega leta se je raznesla po šoli novica, da so
sklicani neko nedeljo dopoldne vsi višji razredi
mestne šole in povabljeni tudi starši k redki
slovesnosti, ko bo sam mestni župan pohvalil
Gašperja Kljuna, ter vpričo vseh izročil njegovi
materi državno nagrado za rešitev življenja.
Zopet je bilo govorice za nekaj dni po vseh
razredih.

Slavnostni dan se približa. V praznično
odičeni dvorani mestnega doma so se zbrali
učenci, mnogo roditeljev, vsi učitelji, mestni

22

svetovalci, celo sam general in slednjič je došcl
gospod župan z zastopnikom deželne vlade.
Slovesna tišina med tolikim občinstvom. Na
migljaj pokliče Gašperjev učitelj, dečka pred
župana. Ta se spodobno prikloni ter ozre po
ljudeh. Morda je z očmi iskal obraz, ki bi mu
bil nevšečen ta trenotek. Ni ga našel, zakaj
Lovro ni došel k svečanosti. Bal se je, da ga
premagajo bolestna čustva. Župan pojasni ob¬
činstvu pomen in namen današnje slavnosti,
potem nagovori mater, ki se je topila v sol¬
zah sreče. Slednjič še položi dečku roko na gla¬
vo in reče: »Ti pa, Gašper Kljun, ostani vedno
bližnjiku na pomoč, kakor si se pokazal. Torej
nadaljuj najplemenitejše dobro delo!« Kolikor
besedi toliko nožev v srce Gašperju, ki je ko¬
maj čakal, da pride iz gnječe. Nato odšteje
župan materi določeno nagrado in navzoči ge¬
neral ji priloži še enako vsoto. Vladni zastopnik
pohvali mater in zbrano učiteljstvo, ki je znalo
vzgojiti tako človekoljuben značaj, da se že
v rani mladosti ne straši žrtvovati za sočlo¬
veka. Potem pozove navzoče, da trikrat
vzkliknejo cesarju »slava«, ker je naklonil svo¬
jim narodom tako modre šolske zakone in tako
dobre šole. Vse se je zgodilo kakor je želel
gospod z zlatim ovratnikom. Učitelji in učenci
so zapeli cesarsko pesem. Župan je zahvalil
navzoče za obilo udeležbo, kakor tudi njega

23

ekscelenco generala in vladnega zastopnika za
vso blagonaklonjenost.

General je povabil župana, Gašperja in
njegovo mater k sebi na obed.

Slavnost, Gašperju tako dolga muka, je
bila s tem končana. Otroci so se v dolgi vrsti
motali iz dvorane in si šepetali po stopnjicah,
da je bilo zares lepo. Kako strašno grdo bi pa
bilo, ko bi se izkazala resnica, da je Lovro
Malič rešil Egona in ne Gašper. Nekoliko takih
opomb je čul tudi Gašper Kljun. Oh, kako so
ga spekle v dno duše. Vedel je, da jih drugi
ne razširja kot Lovro.

»Ti-i-i!« mu zapreti neko popoldne potem
na stopnjicah v šoli, »varuj se me, če izvem, da
si še kje govoril, kakor bi bil ti rešil Egona.«

»Lagal ne bom.«

»Jezik za zobmi ali —«

»Ali pride tvoje sleparstvo na solnce.«

»Prej bo tebe konec.«

Nekdo je zakašljal zgoraj na stopnjicah, pa
sta se ločila.

3. Z nagrado in brez nagrade.

Bogato je poplačal general pl. Kržan re¬
šitev svojega sinka. Kljunovka je najela na nje¬
gov račun primernejše stanovanje, vsak mesec
je dobivala od njega znaten priboljšek. Doseda¬
njemu opravilu na trgu se ni mogla odvaditi.

24

Trdila je, da bi ji bilo brez dela dolgočasno. Za¬
to jo je Kržan podprl z denarjem, kolikor je po¬
ti ebovala, da ie bila njena zelenjava vedno
najboljša. Gašper je zamenjal ljudsko šolo s tr¬
govsko. Imel je več učiteljev, ko so mu ob po¬
sebnih urah pomagali pri učenju. Nosil je
lepo in odbrano obleko ter se vede! odlično.
Vsako nedeljo in četrtek je obiskoval Egona.
Vselej so ga sprejeli najpresrčneje. Tudi Egon
jc kmalu vzljubil svojega rešitelja. Sprijaznila
sta se, igrala in učila skupaj ter si zaupala vse
kakor brata — še preveč.

Gašper se je sicer premenil po zunanjosti,
zato pa se še ni prav nič pretnenila njegova
notranjost. V ugodnejših razmerah je celo na¬
predoval — v slabem. Prvo, kar je Gašper naj¬
bolj pogrešal ob tistih veselih dneh, je bil —
tobak. Kadil je na skrivnem že davno. Ta na¬
vada se je sčasoma premenila v hudo strast.
O, kako so mu dišale fine cigarete! Kar sko¬
minalo ga je po njih, ko je začutil njih duh v
generalovem stanovanju. Vprašal je tovariša,
če mu je znano, kam jih spravlja papa. Egon je
vedel. Nekega dne mu je povedal Gašper, da
tudi on kadi in še mlajši dečki tudi kadijo, ko
jih ne vidijo starši in učitelji. Naravnost mu je
svetoval, naj vzame papanovih cigaret in jih
prinese prihodnjič, da bosta kadila. Deček se je
branil, češ: papa trdi, da ne sme mladenič ka-

25

diti, dokler sam ne prisluži toliko denarja, da
mu ga bo dovolj za druge stvari; ako mu kaj
ostaja, potem naj šele določi, če nima druge
večje potrebe, kakor da pušča novce tudi — v
zrak.

Gašper se je namrdnil nevoljno. -E, že
zopet tiste pridige!« Spomnil se je tedaj tudi
tovariša Maliča, ki mu je očital nekoč, da je
bil njegov oče revež.

»Prinesi! Poizkusiva, potem boš šele videl,
kaka slast je to! In pa pomisli: fant brez ciga¬
rete je — baba.«

Egon je dobil cigarete in mu jih dal. Tudi
sam je izkusil kaditi in to je bila poguba obema.

Dečka sta se igrala navadno na vrtu, ob
slabem vremenu v hladnici in le redkokedaj
v Egonovi učilni sobi. Zunaj sta bila bolj prosta.
Tudi danes sta začela poizkus s tobakom v
zadnjem kotu vrta, kjer ju ni mogel nihče opa¬
zovati. Ali ko sta došla potem v obednico k
mamici, sta oba dišala po tobaku. Egonova
mama je kmalu zaduhala premembo in izve¬
dela, kaj se ie zgodilo. Njen sinko je bil namreč
odkritosrčen in je priznal vse. Gašper je mislil,
da sedi tedaj na žrjavici. Ko bi vsaj mogel kam
pobegniti.

Ostro je prijela oba in jima zapretila, da
se to ne sme več zgoditi, sicer —

26

Toda stara navada železna srajca. Gašper
poslej res ni več silil Egona, da bi mu prinašal
cigarete, ali kajenja ni mogel opustiti. Prinašal
je cigarete h generalu sam in silil dečka, naj
puši ž njim.

Drugo, kar ni ugajalo Gašperju pri gene¬
ralovih, je bila tista sladka pijača — malinovec,
ka-li. Tako omledna se mu je zdela, da bi jo
najraje zlil po tleh. Kaj? Dečku s 14. letom se
menda ne daje samo mleka in kruha, limonade
iti malinovca. Gašper je že znal piti vino, pivo,
žganje, celo — jeruš.

Dišeča cigareta in požirek ognjeve pijače,
to je užitek, kakor si ga ne more privoščiti
vsak. Zato je prinašal Gašper Kljun s seboj tudi
stekleničico z opojno pijačo. Ko je vedel, da
sta dovolj na varnem in da ne bo treba več
h gospe generalici, je silil tudi tovariša, naj ga
posnema. Egon je poizkusil, pa ni šlo. Bil je v
tem oziru svojega učitelja prav slab učenec.
V učenju se je kosal ž njim, v tem se ni mogel.

V imenitno, bogato opremljeni vili je bilo
dovolj zabave. Imeli so lepo zbirko raznovrst¬
nih slik in kipov, knjig s podobami v mnogih
jezikih, igrač, orožja, izvrsten klavir v veliki
sobani, več nadetih živali in krasne cvetice na
vrtu, a ob robu gredic na pritlikavcih veliko
sladkih hrušk in jabolk. Vse to ni ugajalo Ga-

27

šperju. Želel si je drugačnih podobic, druge
zabave.

Nekoč je prinesel s seboj — kvarte ter jih
pokazal Egonu. Dečka je zanimala vsaka igra,
pa se je lotil tudi te. Kmalu jo je imel, pa sta
igrala najprej zastonj, pozneje za denar. Se¬
veda je poslej Egon vedno izgubljal. Ker ni imel
novcev, je redno ostajal dolžan svojemu po¬
krovitelju. Nabralo se je izgub že lepa vsotica,
ki se je večala teden za tednom. Egon je sam
trdil, da denar, ki ga ima v svojem »psičku«
ne bo zadoščal. Ko bi le mogel do ključa! Ga¬
šper pa kakor nikdar, niti tukaj ni bil v zadregi.
»Če hrani mama ključ, vzemi denar drugod —
kjer je«, mu je svetoval brezvestno.

»Ne smem.«

»E, ko bi ljudje počenjali samo tisto, kar
se sme, bi bil na svetu prav takšen dolgčas ka¬
kor v šoli in v cerkvi.«

Takih naukov ni doslej slišal Egon še nič.
ždelo se mu je, da so resnični, a vendar na¬
pačni, ker je vedno več slabih, ko dobrih ljudi
na svetu. Bal se je, kaj poreče papa, ko mu jih
pove, bal se je tudi mame.

No, konec se je bližal mnogo hitreje, nego
si je kdo mislil. Sicer bi bil prihrumel prej ali
slej, a dečka bi bilo kolikor kasneje, toliko bolj
škoda.

28

V Egonovi igralni sobi se Gašperju že
davno ni zdel več dovoli pripraven prostor za
njegove poizkuse. Zatekala sta se raje na vrt
in se mudila tudi ob slabem vremenu raje v
hladnici. Tu ju ni motil nihče. Ako se je kdo pri¬
bližal, sta ga videla takoj pri vhodu na vrt, pa
sta ročno pospravila nedovoljene stvari. Ga¬
šper je kar poskakoval samega veselja, ko se
je vračal domov od generala vselej s polnimi
žepi.

»— eklet«, se je pobahal nekoč prešerno
Lovru Maliču na ulici. Ali so te že izveličale
tiste dolgočasne pridige?«

»Ne še«, odgovori mirno tovariš.

»Kako ti pa je kaj no?« vpraša zopet Ga¬
šper, kakor bi hotel reči: vidim, da ti ni dobro,
a vendar te vprašam, da mi sam priznaš z be¬
sedo, kako velik revež si na svetu, a jaz — po¬
glej me!

Odgovor je bil pa rezek in odločen:

»Kako mi je? — Bolje kot tebi.«

Gašper je rožljal s priigranim denarjem in
se smehljal s prezimim nasmehom na ustnicah
domov, a Lovro ie krenil po svoji poti h klju¬
čavničarju, kjer se je učil rokodelstva. Všeč
mu je bilo, da je odšel Gašper molče, zakaj
očital bi mu lahko zopet njegovo uboštvo in
skromnost, a zato bi se morda sprla.

29

Očetovi nauki so se mu obnesli vrlo dobro.
Njegova vdanost mu je odpirala duri povsod,
kjer je potrkal. Nesebičnost mu je naklanjala
prijateljev celo med odraslimi pomočniki. Za¬
radi postrežljivosti ga je nekoč pohvalil sam
mojster, pa tako-le: »Izvrstno boš izhajal,

Lovro, na svetu, te zagotovim, ako ostaneš
vedno takšen, toda — bogat ne boš nikoli.«

»Da bom le zadovoljen, gospod mojster.«

Nasmehnil se mu je in si mislil: prav go¬
vori. Škoda, da jih je tako malo na svetu, ki bi
ga umeli, in še manj takih, ki bi ga posnemali.
Zopet ga je vprašal:

»Vendar, povej mi, dečko, kaj nameravaš
doseči, če ti Bog ohrani zdravje in pamet, pa
se izučiš v rokodelstvu?«

»Imam že gotov načrt.«

»In sicer — ?«

»Hišico svojega očeta tam pod klancem v
rojstni vasi bom izkusil kupiti od strica ali nje¬
govih naslednikov. Tam se ustanovim, kjer je
delal moj oče.«

Mojster zmaje z glavo kakor hoteč reči:
»Malo je to in skromno, kakor si skromen ti
sam.«

»To pač dosežeš,« ga vzpodbuja mojster,
»če se ti bo sreča količkaj smehljala na svetu.«

»Upam, da prislužim toliko.« Tedaj ga na¬
lašč podraži mojster:

30

»Kaj pa — če ne?« Radoveden ie bil, kaj
mu odgovori.

»Mii ostane še vedno rojstni kraj nepoza¬
ben; vsaj po smrti bi rad počival s svojimi v
domači zemlji.« Mehko, skoro boječe je izgo¬
voril Lovro poslednje besede, tako lepe so se
mu zdele.

»Lepa je tvoja misel, Lovro. Svet bi bil
drugačen. Ko bi hoteli biti vsi ljudje skromni
in pošteni.«

Mladeniču se to ni zdelo nič čudnega. Pri¬
vadil se je celo tega, da je molče potrpel, če
so se razuzdani tovariši norčevali ž njim in ga
dražili, ker ni maral prejemati običajne na¬
grade, ako je nesel kako skrivaje popravljeno
stvar strankam na dom.

»Nisem zaslužil toliko, hvala,« se je bra¬
nil, dočim so tovariši poželjivo sprejemali taka
darila, si potem zanje kupovali pijače in tobaka
ter si s tem kvarili zdravje.

Lovro ni imel denarja, zakaj stric je kupil
na dražbi njegovo rojstno hišo. da so se plačali
zaostali davki. Z drugim je poravnaval pri¬
spevke pri Lovrovem mojstru za okrajno bol¬
niško blagajno, kakor morajo vanjo plačevati
vsi mojstri, ki imajo vajence in pomočnike. To
ga je bolelo, a pomagati si ni mogel drugače,
nego s trdno nado, da zopet kupi očetovo ded-
ščino, ko doraste in kaj zasluži.

31

Zato je ostajal ob nedeljah večinoma
doma pri knjigi ali je pa obiskal teto v trnov¬
skem predmestju. Neko popoldne mu teta pove
še to-le novico:

Gašperja so za vselej zapodili od generala.
Sam Egonov oče je zalotil oba dečka v vrtni
lopi, ko sta pila žganje, kadila kot Turka in
igrala za visok denar na kvarte. Podpore
njemu in materi sicer ni odtegnil, a prepovedal
mu je vstop v hišo in vsakršno občevanje z
Egonom. »Sedaj vidim,« je dejala teta, »da mu
rešilna nagrada ni teknila. Kmalu bi tudi ver¬
jela, da je ni zaslužil, ker kaže, da je ni vreden.
Vsaj hvaležen bi moral biti svojemu dobrot¬
niku.«

Lovro je milo pogledal teto, a odgovoril ni.

4. Greh in krepost.

Gašper Kljun je dovršil trgovsko šolo in
nastopil službo. Njegova nadarjenost mu je po¬
vsod odpirala duri na stežaj. To je bila obenem
njegova sreča in nesreča. Svojo- nadarjenost je
namreč predrzno zlorabil in se tudi zanašal na¬
njo, kakor da mu mora biti zanesljiv angel reši¬
telj iz vseh stisk in zadreg, ki mu jih je vedno
več nakopovalo razuzdano življenje. Komaj se
mu je stol ugrel pri enem gospodarju, je začel
iskati tovarišev za igro in prepovedano zabavo.

32

Ker mu v mestu ni bilo treba posebno iskati
take družbe, ko so ga poznali zrelega ptička
vsi malovredni paglavci, se je domislil, da je
sedaj nekaj več, torej tudi družba zanj prema¬
lenkostna. Bil je trgovski sotrudnik z dovršeno
trgovsko šolo in mnogo obetajočo bodočno¬
stjo. Začel se je nazivati ne Gašper, marveč
Kaspar Kljun, kar se mu je zdelo bolj odlično.
Povzpeti se je moral stopnjo višje in se tudi
povspel; začel je ponočevati; s tem je pa za¬
nemarjal službo ter po dnevi površno opravljal
svoje delo. Razmišljeno je kimal in zdehal in'
delal — vse narobe. To so pa lastnosti, ki niso
za trgovca.

Potikal se je nagloma iz ene službe v
drugo, iz zdruge v tretjo. Slednjič je dodelal
svojo bodočnost tako, da so se ga sploh bra¬
nili v službo, zakaj ne samo dobre lastnosti se
kmalu razširijo o človeku po svetu, marveč
tudi slabe.

Ker je bil že v službi s primerno plačo, je
odredil general, da poslej ne bo dobival več
njegove podpore. Naklonil jo je raje njegovi
materi, ki je bila vsled starosti opustila trgo¬
vino z zelenjavo in živela sama za-se, nadejaje
se veselih vesti od sina Kasparja.

Zastonj so bile njene nade; sin se ni mogel
za delj časa ustanoviti pri nobenem gospodarju.
Vsaka dva meseca je bil brez službe in nadle-

33

Koval mater za podporo. Nekega porrdadanjega
dne, ko je že računal komaj z dvaindvajsetim
letom svojega nemirnega življenja, so ga potr¬
dili v vojake.

Veselil se je premembe. Odprl se mu je nov
svet, široko polje vztrajnega delovanja, ki ga
je pripravilo na sam rob propada.

Tudi Maličev Lovro je. dovršil učenje in
začel pomalem služiti denar za svoje delo. Se¬
daj je bil že skoro svoboden človek. Lahko je
šel, kamor se mu je zdelo, zaslužek je obrnil,
kakor se mu je videlo bolje. Rad si je privoščil
ob nedeljah kako urico razvedrila, saj je vedel,
da mu koristi za dušo in telo. Začel je zahajati
v družbo svojih vrstnikov in starejših delav¬
cev. Imeli so svojo sobo. kamor so se shajali
ter čitali knjige in časopise, da se izobrazijo 1  za
javnost. Danes ni več dovolj, da bi rokodelec
samo umeval svoje delo, znati mora še kaj več:
kako se treba vesti v družbi, pri gospodi in v
uradih. Poznati mora kraje od koder dobiva
surovo tvarino za svoje izdelke, poznati mesta
in pota, ki po njih spravlja izdelke svojega
obrta v denar. V ta namen je bilo v knjižnici
več knjig. Lovro je čital in čital. Ko se je na-
čital povesti, zgodovinskih in zemljepisnih
opisav, je vselej segel po strokovni knjigi.

Večina tovarišev je bila zapisana v dru¬
štvo abstinentov in vzdržnikov, ki niso nikdar

3

34

ali le malokdaj in le v mali masi okušali kaplje
opojne pijače. Imeli so pa svojo hranilnico, ka¬
mor so nosili prihranke in zaslužke vsak teden.
Tudi Lovro je že imel hranilno knjižico in se
veselil številk v nji, ki so se od tedna do tedna
preminjale v vedno večje . . . Seveda niso bili
ti mladi ljudje brez troskov, a tudi ne brez ve¬
selja. Izbrali so vsako leto društven odbor, ki
ie moral skrbeti za pouk in zabavo. Zato je
bilo treba plačevati mesečne prispevke, ki niso
bili posebno veliki. Pevci so se združili, najeli
učitelja ter se vežbali v petju. Tudi igre so po¬
izkusili in jih igrali v društvu. Lovru je najbolj
ugajalo petje. Oj, kako mu je drhtela duša, ko
je pel o domovini, o rojstnem kraju, o Sloven¬
cih, Slovanih. Za te trenutke bi dal pol živ¬
ljenja. Peli so pa ti mladeniči kakor slavčki,
da se je nabralo na ulici pod oknom društvene
sobe ljudi kar v trumah. Kaj šele na zabavah
in izletih v mestno okolico ali kam delj — na
visoke gore!

Lovro je imel lep glas že v mladosti, pa
je sedaj redno- hodil k pevskim vajam in se iz-
vežbal v petju, da so vsi občudovali njegov pri¬
jetni glas. Cesto je bil vabljen z boljšimi pevci
v cerkev in na veselice, kjer so prepevali, da
so se pevcem in poslušalcem srca topila ra¬
dosti.

35

Neko nedeljo koncem poletja je več tova¬
rišev pevcev priredilo izlet v Lovrov rojstni
kraj. Preštel je mladenič prihranjene novce,
teta je sporočila sto in tisoč pozdravov v do¬
movino različnim znankam in sorodnikom, pa
ie hitel s tovariši na lukomatijo, ki jih je pe¬
ljal daleč tja za solncem. Lovro je molčal na
vlaku in sanjal kar o belem dnevu lepe sanje,
kako se vrne nekoč po ti-le cesti domov in
ostane doma za vselej — pod rodnim krovom,
ki mu je danes gospodar njegov stric, a ga za
njim gotovo podeduje njegov bratranec France.
Ta mu ga proda za male novce. Tedaj vzame
k sebi sestro in zopet se jima bo snovalo mirno,
zadovoljno življenje v hišici pod klancem, ka¬
kor se je snovalo samo še za njegove mladosti.

Več ur s postaje so hodili peš. Upehan je
pozdravil kar v eni sapi sestro, strica in do¬
mače. Vse bi bil najraje .pbjel in poljubil, tako
polno mu ie bilo. srce milobe in ganjenosti. Vrst¬
niki so ga povpraševali radovedno, kdaj se vrne
v svoj rojstni kraj.

»Kadar bom imel toliko, da kupim rojstno
hišo in pa dela dovolj do smrti,« je bil odločen
odgovor. A Metka je takoj pristavila rahlo oči¬
tanje, da bi lahko že davno zmogel hišo, ko bi
hotel dokazati, da je on rešitelj generalovega
sina.

3 *

36

»Vse, vse vemo tudi doma; nam je pisala
teta.«

»Dokazati ne morem, dasi sem ga rešil
jaz,« reče ponosno Lovro.

»Čuden človek«, potrdi stric, »čuden ka¬
kor njegov oče; samemu sebi neče dobro.«

»Oni, ki je prejel plačilo na mestu mene,
bi bil lahko drugačen človek, ko bi ga ne bil.
Resnice sicer jaz ne morem dokazati, vendar
me sladka zavest osrčuje, a njega plačilo —
slepi in peče.«

Metka pa reče skoro nestrpno: »Denar je
pa vendar sveta vladar.«

»Zato, ker človek ne zna ž njim vladati
sveta, vlada denar človeka.«

Nato zdahne zopet stric: »Čuden človek.«

Nič posebno sporazumljeni se niso ločili.
Lovro si je mislil domači kraj lepši in prijaz¬
nejši nego je bil v resnici.

Na pomlad je bil poklican domov na vo¬
jaški nabor. Prav nič se ni veselil domovine,
dasi jo je srčno ljubil. Vedel je, da sedaj še ne
srne misliti na dom.

Tudi on je bil potrjen v vojake.

Misleci, pesniki in pisatelji trde, da je zlo s
tem ukleto, ker mora nezdržno roditi samo do¬
broto. V pesmi, ki jo je narekovalo življenje

87

Lovru in Gašperju, se to ni uresničilo. Zlo je
provzročalo samo zlo, čim dalje večje zlo. Ka¬
dar je videl Gašper tovarišev mirni obraz, se
mu je zdelo, da gleda svojo lastno podobo —
tako, kakršna bi morala biti, če bi ravnal prav.
To mu je kazalo njegov greh v toliko večji
gnusobi.

Cesarju sta služila oba pri isti stotniji.
Lovro je prenašal težavo vojaškega stanu
mirno, vdano. Šalil se je rad s tovariši, ki so
se čudili njegovim navadam in nazorom v živ¬
ljenju. Ob dolgih večerih, ko so se jezili neza¬
dovoljneži, da ne morejo s praznim žepom po¬
pivati v kantini, je Lovro zbiral okolu sebe več
vrlih pevcev, ki jim pijača in smotka ni bila za¬
četek in konec veselja na svetu. Prepevali so,
da se je tresla kasarna. Tudi častniki so bili
bolj zadovoljni ž njimi, nego s tistimi, ki so se
potikali po gostilnah. Pevci so vstajali zjutraj
zdravi in čili, pivci vrtoglavi in zaspani.

Gašper Kljun se je veselil življenja po go¬
stilnah, kvartal in sproti poganjal po grlu pri-
sleparjeni dobiček. Ker je bil bolj izobražen, je
kmalu zaslovel med podčastniki in si znal pri¬
dobiti ugled celo pri častnikih. V kratkem je
prislužil dve zvezdi, potem štiri in slednjič celo
šest, Lovro nobene. Toda Kljun je bil vselej ne¬
zadovoljen, ko je čul v kosami vesele pevce
iii med njimi glas Lovra Maliča. Zaškrtal je z

38

zobmi, skrčil pesti in jezno pogledal v okna,
odkoder se je glasilo ubrano petje: »Ta zabiti
tepec mi je vedno za petami, prav kakor bi jaz
kaj dal na to, da je zapisano: vsak človek ima
svojo vest. On sam — ta-le zatrepanec je mo¬
ja slaba vest. Jaz se je moram iznebiti. Čakaj!«

Tiste dni je bil službeno premeščen k stot¬
niji mladi poročnik Egon pl. Kržan. To je bilo
Gašperju že znano in z Egonovo pomočjo je
delal načrte v pogubo Lovru Maliču. »Vem, da
mi še zaupa. Pri drugih častnikih bodo njemu
verjeli, ker ie generalov sin. verjeli, kar mu jaz
povem o tern-le zatelebancu Maliču. Moja slaba
vest izgine najprej v preiskovalni zapor, po¬
zneje na trdnjavo. In vse se uredi! E, moj talent
me še ni zapustil. Najprej sem jaz, nazadnje
tudi še jaz.« Po tem navodilu se je ravnal Kljun
in začel kopati jamo Lovru. Kmalu je utihnila
vesela pesem v kasarni. Malič in najboljši pev¬
ci so bili premeščeni v vojaško kuhinjo. Neka¬
teri so dobili celo zvezdo, med njimi tudi Lovro.
Naloga mu je bila, da preskrbuje kuhinjo z me¬
som in prikuho ter nadzoruje delo.

Kljuna so tedaj povišali do narednika.

Stotnija je bila zadovoljna z novimi ku¬
harji. Ničesar niso pridržali za se, nikjer ščipali
stotink in desetink od obeda za lastno suho
grlo, saj večinoma niso pili vina. Vse so vpora-
bili, kakor je bilo zapovedano. Dobro jim je

bilo. Škoda le, da je vsako veselje tako kratko.
Narednik Kljun je po stotnikovem naročilu ne¬
kaj krati nadzoroval kuhinjo. Strogi mu je bil
obraz in osorno vedenje. Niti sam major bi ne
mogel biti bolj možki. Kmalu se je pokazalo,
da je Kljun našel velike napake v računih. Tr¬
dil je in dokazoval s številkami, da je kuhar
Malič v svojo korist dražje zapisoval zlasti pri¬
kuho nego je v resnici plačal. Dobiček je se¬
veda spravil v svoj žep in s tem ogoljufal stot¬
nijo za nekaj desetakov, morda celo stotakov.

Tako je dokazoval gospod narednik, grdo
gledal in prav grdo ozmerjal korporala Maliča,
da se je drznil na tako umazan način ukaniti
tovariše. Drugim je trgal od ust, da bi se sam
nažrl. Fej!

Nemilostno se je tedaj obrnil gospod Kljun,
imenoval Maliča tepca in osla in vsem obljubo-
val strogo preiskavo in najstrožjo kazen.

Vse kuharsko osobje je šlo v preiskovalni
zapor.

Veseli časi pri stotniji so se premenili v
tiho žalost. Vsi so vedeli, da so kuharji nedol¬
žni, zakaj jedi je bilo toliko kot navadno in bolj¬
še. Toda knjiga, številke govore drugače. Ali
se ne razume strogi gospod narednik na trgov¬
ske knjige? Nekaj že mora biti resnice. Tako so
sodili fantje pri stotniji in izkušali ponavljati
znane pesmi. Zaman. To je ugajalo naredniku

40

Kljunu, posebno pa še veselje, ko se je oziral v
okna preiskovalne ječe, da je tako lahko in
kmalu ugnal svojo — živo slabo vest.

5. Denar in usluga.

Dolgo kakor morska kača se je vlekla pre¬
iskava. Častniki s stotnikom so obupali, da bi
bilo storilcem mogoče dokazati krivico. Tudi
prodajalci, zaslišani kot priče, so potrdili iz¬
jave kuharjev. Ali te številke?

Tudi Kljun je težko čakal konca. Po gostil¬
nah, kamor je zahajal, je javno smešil Maliča
in njegovo skromnost, da so se smejali tovariši,
pa tudi gosti. »Ta je navidezno pravi evangel-
ski mož. Ako ga udariš na levo lice, ti nastavi
še desno; skrivoma si je pa vendar hotel na¬
praviti mehko ležišče z našimi novci. Hinavec!
Z neumnostjo in navidezno pravičnostjo bi ho¬
tel prikriti svojo zlobnost. Poznam ga že
davno. Poslušajte, prosim, zgodbe: Vsem Vam,
tovariši, je znano, da sem jaz rešil iz Ljublja¬
nice sedanjega našega poročnika gospoda E. pl.
Kržana. Tedaj mi je bilo še manj kakor 14 let.
Z Maličem sva se skupaj kopala. Videl sem,
kako je generalov sinko plaval proti nama, se
začel potapljati in klicati na pomoč. Hitel sem
in ga rešil. To je vse res; res je pa tudi, da je
ta-le slabič, ta-le Malič pricapljal za menoj in

41

trdil, da je dečka rešil on, ha, ha! Vsa Ljub¬
ljana se mu je smejala. Še sebe je komaj spravil
na suho.

General pl. Kržan mi je še danes hvaležen
za to, a Malič pa do kraja nevoščljiv. Tak je bil
vedno. Zakaj se ne upa povedati dokazov, ka¬
kor sem Vam jih povedal sedajle jaz, farizejska
duša!«

Mnogo so govorili vnovič o Lovru in Ga¬
šperju. O tem je izvedel tudi poročnik pl. Kr¬
žan. Kakor davnih sanj se je še spominjal onega
dogodka, vendar je še vedel, da sta bila tedaj
res dva dečka in da je bil Gašper njegov reši¬
telj. Kdo je bil drugi tovariš, se ni brigal. Kako
bi se tudi, če trde vsi, da ga je rešil Gašper in
tudi za to prejel plačilo. Mislil si je: ta-le Malič
mora biti že navaden lopov, ki bi rad s svojo
lažjo in hinavščino preslepil javnost, da bi ga
izpustili. Šel je poročnik in razložil stotniku vso
stvar ter si izprosil dovoljenja, da sme obiskati
Maliča v zaporu. Menil ga je pa samo prav po¬
šteno ozmerjati, da si po krivici lasti uslugo, ki
mu je ni storil.

Mirno je sedel Lovro ob ubornem ležišču
in čital neko knjigo, ki si jo je bil izposodil pri
ječarju. Prav nič se ni čudil nenavadnemu po-
setu. Častniki so prihajali vsak hip k njemu v
zapor. Zopet bo stara pesem — izpraševanje
brez konca, si je mislil.

42

Poročnik je začel nekaj drugega, a povsem
neprijazno:

»Torej Vi ste meni rešili življenje, Malič?
Ni ga niti pogledal, marveč iz smotke puhnil
dim proti oknu in zrl za njega kolobarji. Lovro
odgovori mirno: »Da, gospod poročnik«.

»Od kod ta sreča, da sem slednjič, najsi
pozno, vendar spoznal svojega rešitelja?« pra-
ša zasniehovalno.

»Dosedaj me ni še nihče vprašal tega.«

»Pa bi sami povedali.«

»In bi mi nihče ne verjel, gospod poroč¬
nik.«

»Prav gotovo,« reče ta naravnost zanič¬
ljivo, nekaj pomisli in reče: »Zakaj torej la¬
žete?«

»Govorim resnico,« gospod poročnik.

»Pa jo dokažite!«

»Ne morem, a tudi Kljun je ne more.«

»Kako? Njemu verjamemo vsi!«

»Brez dokazov, gospod.«

Poročnik strese pepel od smotke, zmaje z
glavo in se nasmehne rekoč: »Zakaj niste iz¬
kušali dokazati svoje trditve?«

»Ker so vsi verjeli Kljunu.«

»Ali bogata nagrada, plačilo?«

»Resnica se ne da utajiti in zavest o stor¬
jeni uslugi ne kupiti in ne prigoljufati. Vse pride
še na dan.«

43

»To je resnica, ali kdaj pride?« Nič več se
ni oziral nadporočnik za kolobarji dima v okno.
Mladenič ga je začel zanimati. Izkušal ga je še
dalje: »Boste li mogli mirno čakati — morda
do smrti?«

»Zakaj ne? Vse svoje življenje se hočem
boriti za resnico.«

»Kje ste se navzeli teh naukov?«

»Od rajnkega očeta, a sem jih že veliko
pozabil.« Pl. Kržan bi bil rad izvedel tudi še kaj
več o Lovrovem očetu. Sedel je sam na jetni¬
kovo slamnico in velel jetniku, naj sede na stol.
Gledal mu je naravnost v lice in med pripove¬
dovanjem se mu često zazibal nasmeh na ust¬
nicah, tako nedolžno smešni so bili prizori iz
Lovrove mladosti. Končal je z očetovim na¬
ukom : vsako maščevanje rodi še večje mašče¬
vanje; Bog pa pravi: »Moja je osveta!« Uga¬
jal je poročniku ta nauk, ugajal tudi Lovro.

Ko bi le ne bilo tistih številk, bi bil pl. Kr¬
žan na mestu prepričan, da'Lovro ni hudodelec.
Številke, številke!

Med Lovrovim pripovedovanjem so Egonu
uhajale misli k prizorom raznih zarotnikov in
krivovercev, kakor je čital o njih v knjigah.
Tudi ti so branili svoje početje s čudnimi nazori
o življenju. Spoznal pa je kmalu, da Maličeve
misli o življenju niso napačne, še manj pa ne¬
varne. Ako bi jim že očital napako, bi bila ena

44

ta, da se jih ljudje ne bodo oprijeli zaradi pri¬
rojene sebičnosti nikoli. Zato je vprašal Egon:

»Pa da niste nikoli izkušali dokazati res¬
nico, če ste res meni rešili življenje?«

»Izkušal, seveda sem, toda brez dokazov
so se mi samo posmehovali. Težko mi je bilo
zares — ne radi nagrade, marveč radi resnice.
Zadovolil sem se slednjič z mislijo, da je zavest
o storjenem dobrem delu tudi nagrada. Pomnil
bom pa vedno svojega očeta, ki je trdil: kakor
olje splava na vrh vsake tekočine, pride.resnica
gotovo na dan; in tudi ta pride. Velik bo tisti
dan, ko oživi krivično teptana resnica.«

Egonu se je zdel jetnik vedno bolj zagone¬
ten, za to pa tudi vedno bolj zanimiv.

»Torej vi ne veste, kaj je zavist?«

»Vem, gospod poročnik.«

»No, kaj?«

»Črv, ki vedno huje gloje človeku v srcu,
ako ni stopil nanj in ga pohodil, ko se je prvič
oglasil v življenju.«

»In kaj je čast?«

»Zavest, da smo vselej ravnali tako, kakor
je prav brez ozira na lastno korist ali škodo.
Skladati se mora vselej z našim življenjem in ta
sklad moramo braniti do smrti. Kdor drugače
živi, kakor govori in misli, nima časti.

»Vrlo dobro.«

»Kaj je krivica?«

45

»Čin, ki se ne sklada z našo častjo, čeprav
je slučajno narn v korist ali zadoščenje. Tak čin
se prej ali slej maščuje onemu, ki ga je zagre¬
šil.«

»Kaj je zagrešil torej Kljun po Vaših
mislili ?«

»Lastil si je dobro delo, ki ga ni storil.«

»Sedaj ste se ujeli: glejte, on je narednik,
ugleden podčastnik, trgovski sotrudnik z naj¬
lepšo bodočnostjo. Zakaj se njemu ni maščevala
krivica, ki jo je storil Vam, kakor trdite.«

»Ni še vseh dni konec, gospod; prav go¬
tovo mu privoščim nagrado, ki je ni zaslužil;
tudi zavidal mu je nisem nikoli.«

Pl. Kržan ni vedel, kaj bi mislil o Maliču.
Njegovo življenje se do pičice ujema z nauki.,
ki jih je slišal od očeta. Obraz njegov svedoči,
da je nedolžen ali pa velik falot.

Proti zvijači zvijačo! Tako si misli mladi,
a skrbno vzgojeni častnik. Vstane, si popravi
sabljo, obleče rokavice in reče, kakor da se je
šele sedaj domislil nečesa: »Korporal Malič,
ali še veste natančno, kako ste me prijeli pod
vodo?«

»Sami se gotovo bolje spominjate, gospod
poročnik.«

»Prav malo, ali nekaj še vem; povejte Vi,
koliko se spominjate tistega trenutka. Bova
videla, če se ujema.«

4 f ;

»Z obema rokama ste me pograbili za levo
nogo. Ker pa tako nisem mogel z Vami plavati
na breg, sem Vas prijel nagloma črez pas in
prižel k sebi. Ob bregu sem se hotel za trenu¬
tek odpočiti, tedaj se približa Kljun. Vas pogra¬
bi šiloma iz mojega objema in spravi na breg.«

»Dobro: z obema rokama za levo nogo,
pravite.«

»Nič drugače ni bilo. Saj se morate prav
tako spominjati tudi Vi.«

»Korporal Malič! Blagor Vam, če sem se
jaz oprijel z obema rokama za Vašo nogo. To¬
liko vem, da sem nekoga pograbil za nogo; čc
je bila Vaša ali Kljunova, tega se ne spomi¬
njam. Doženem pa kmalu. Gorje Vam, če la¬
žete! Jutri opoldne se vrnem.«

Pol ure pozneje je stal pred Egonom Ga¬
šper Kljun. Bil je dobre volje. Samo službeni
predpisi so mu branili, da ni ponudil roke v po¬
zdrav staremu znancu. Radoveden je bil, kaj
dobrega mu zaupa gospod Egonček.

Poročnik je pa danes ubral lice v najres¬
nejše gube. Niti prijaznega pogleda ni imel za
svojega rešitelja. Gašper je ugibal, katero ne¬
umnost je napravil nazadnje, da bo sedaj le ka¬
ran za njo.

»Povejte, narednik Kljun, ali se dobro
spominjate, kako je bilo tedaj, ko ste mene rešili
iz Ljubljanice. Natančno!«

47

»Kakor da je bilo včeraj, gospod poroč¬
nik.«

»Torej!«

»Prijel sem Vas za roko in vodil kakor
otroka s seboj na breg.«

Pl. Kržanu se stemni lice. Takega še ni
videl narednik Kljun.

»Vi lažete, narednik!« zagrmi nad Gašper¬
jem kakor grom na gori Sinaj, ko se je razode¬
vala volja božja.

»Dobro vem, da sem v smrtni borbi nekoga
pograbil za nogo, potem sem se onesvestil, se¬
daj pa spoznavam, da ta noga ni bila Vaša,
marveč — Maličeva.«

»Tisti« — je že hotel reči Gašper nekaj
žaljivega, pa mu je velel molčati pl. Kržan:
»Tisti blagi mladenič, ki je Vam velikodušno
pustil nagrado in čast rešiteljsko.«

»O saj sem vedel, da mi je ta zavistni člo¬
vek — moja sovražna senca vedno za petami
in gleda, kje bi me počrnil.«

»Zopet lažete. Preplemenit je in prepošten.
Čuvajte se roke pravice, ki jo ne vidi nihče.
Ukanili ste javnost, moje starše in mene. Se¬
daj bo težje. Ne zaupam Vam več. Pogledat
moram natančno Maličeve račune, če ni vmes
Vaša sovražna roka. Počakajte me tukaj.«

Kolikor besed, toliko mogočnih strel v Ga¬
šperjevo srce. Prebledel je in se stresel — —

48

Težko je čakal Lovro ob ležišču odločitve,
težko kakor čaka duša v vicah poziva, naj se
dvigne pred božje lice, ker je zadostila neskon¬
čni pravičnosti. Kar zaškriplje ključ v durih.
Natančno je čutil Malič, da se odmika nekaj
težkega z njegovega srca. S slovesnim licem
stopi v ječo pl. Kržan in reče glasneje nego je
najbrž sam nameraval: »Prosti ste, korporal
Malič. Konec je Vašega trpljenja in moje zmote.
Na vrh je splavala resnica, moj rešitelj!« Ob
teh besedah objame Lovra in ga pritisne na
prša.

In zopet je moral pripovedovati Lovro,
kako hudo mu je bilo, ko so ga zaničevali za¬
stran nedokazanega junaštva. Nikogar ni tožil,
le svojo bolest je razlagal in obžaloval, da je
človek tako slabotno bitje, ki le z največjo te¬
žavo premaga svojo sebičnost.

Natančna preiskava je dognala posebno
vsled Kržanovega delovanja, da so bile šte¬
vilke »kuhinjskih računov« Lovra Maliča pona¬
rejene. Tinta popolnoma enaka, pisava do ma¬
lega ista. Šele strokovnjaki so dognali po tinti,
da se je prvotna pisava vršila več dnijrred po¬
nareditvijo, celo več tednov pred popravki.
Pregledoval je račune Kljun in on je tudi našel
pogreške. Sam se je ponudil za ta posel. Kdo
je popravljal? Lovro ne v svojo pogubo. Kdo
drugi kot Kljun iz sovraštva.

49

Odvedli so ga v celico, ki jo je pravkar za¬
pustil Malič. Tudi tovariše so izpustili. Gašper
je kopal jamo drugim, pa je telebnil vanjo sam.

Pa da ni res njegovo zlo rodilo še hujše
zlo — za njega samega?

Veselo življenje se je zopet nadaljevalo
pri stotniji, petje se je razlegalo celo iz kuhinje,
kjer je neomejeno vladal Malič s tovariši. Nje¬
gov ugled je bil vsak dan večji. Celo nekdanji
zasmehovalci so ga spoštovali, ker je lahko
spoznal vsak sam, kako resnična je bila trditev
Lovrovega očeta: resnica plava na vrh kakor
olje. Prijatelji so občudovali njegovo dvojno ju¬
naštvo: da je še nedorasel deček 'rešil smrti
pl. Kržana iti potem molče prenašal krivico, da
je drugi prejel plačilo za njegovo dobro delo.
Ta glas se je razširil po Ljubljani. Vsakdo bi bil
rad poznal Lovra Maliča. Celo v Gradec se je
moral peljati. Tam je živel še stari general
pl. Kržan v pokoju, z njim pa njegova gospa
soproga. Tudi njima je moral pripovedovati,
kako se je boril sam za pravico in slednjič
zmagal.

Ko je odhajal, so mu ponujali bogato da¬
rilo, pa Lovro ga je hvaležno odklonil in se za¬
dovoljen vrnil k stotniji.

Egon pl. Kržan je bil povišan v nadporoč¬
nika. Nekega dne pokliče Maliča, mu zaupa pri¬
jazno, da je poizvedoval o njegovem prejšnjem

4

50

življenju pri mojstru in pri sorodnikih umrle
tete. Dognal je, da je bil Lovro vedno vesten
in pošten. Tudi mu je sam povedal, da so se
vrlo zabavali s tovariši na izletih, ko so prepe¬
vali do mile volje.

»Ob pijači in tobaku«, se pošali Kržan.

»Ne. Tovariši so pili alkoholno pijačo le
nekateri, večina ne; jaz ne kadim in ne pijem.«

»Pa vas veseli tako življenje?«

»Seveda.« —- »Zakaj?«

»Ker lahko pomagam drugim in sebi pri¬
služim, da mi ni krivice.«

»A kdaj bo dovolj, da kupite hišico pod
klancem?«

»Bo že, če Bog da zdravje.«

»Lahko Vam povem, da je že Vaša — v
zahvalo.«

»Potem nima zame niti polovico cene. Sam
jo moram zaslužiti.«

»Ste jo že.« — »Ne morem, gospod nadpo¬
ročnik. Spomin mojega rajnega očeta bi bil s
tem žaljen. Mene veseli, da sern doživel res¬
nico.«

»Torej nečete?«

»Ne morem, gospod.« Pl. Kržan položi
predenj 1000 K — znak hvaležnosti njegovih
staršev. Lovro jih odkloni. Potem mu nasve¬
tuje, naj jih nakaže komu drugemu; tudi general

51

bi bil užaljen, če jih ne sprejme. Malič reče. naj
jih daruje — njegovi sestri Metki.

»Torej smem!«

»Če hočete, prosim samo —« Lovro bi bil
najraje poljubil roko svojemu dobrotniku, tako
dobro se mu je zdelo, da dobi Metka denar. Ta¬
koj naslednji hip je že dvomil, če je toliko za¬
služil ali ne. Ni pa utegnil dolgo ugibati. Nadpo¬
ročnik sam mu je napisal nakaznico in pozval
slugo, da je nesel denar na pošto. Potem je šele
pogledal Lovra in vprašal: »No, kaj pa prosite
samo —?«

»Prosim, da bi Gašper Kljun ne bil prehudo
kaznovan. Mogoče ga izpokori že to, kar je do¬
živel te dni. Preostra kazen ga požene v obup
in moj tovariš bo padal vedno nižje, slednjič se
zvrne v blato, da se iz njega ne dvigne nikdar
več. Prosim torej, naj bi mu bila obsodba samo
migljaj, da je za male in velike zločine še pra¬
vica na svetu.«

Pl. Kržan se domisli, da je Gašper nekoč
tudi njemu na ta način tolmačil svoje nazore:
male tatove zapirajo, a velike izpuščajo. Zato
reče Maliču: »Kraljevska hiša bi se lahko po¬
našala z Vašo plemenitostjo. Kljuna poznam že
davno, a misliti si nisem mogel, da bi utegnil
biti tak zlobnež. Zanj ni rešitve več. Kot Vaš
dolžnik bom povedal gospodom častnikom Vašo

4 *

52

željo, da bodi Kljunu kazen samo migljaj na
pravo pot.«

Prosim, samo Kljunu ne povejte tega, da
sem tako želel jaz. Preveč me sovraži, da bi
me slušal.«

»O, ti angelsko dobra duša!« ga pohvali
nadporočnik in odide.

Kmalu potem je krožila med stotnijo vest,
da ostavi Lovro Malič domači pešpolk in Ljub¬
ljano. S posredovanjem pl. Kržana je bil spre¬
jet v c. kr. vojni arsenal na Dunaju kot klju¬
čavničar. Dobil je nekaj dni dopusta, posetil
rodni dom in se veselil na svatbi edine sestre
Metke, ki sc je možila na ugledno posestvo v
sosedno občino. Lovro je še dvomil na tihem,
bo li srečna ali ne z nezasluženim denarjem.
Obiskal je grobova že prekopanih roditeljev in
molil za pokoj njih dušam, a vedno se mu je
usiljevalo vprašanje, če se je povsod ravnal po
očetovih naukih. Strah ga je bilo negotove bo¬
dočnosti v ledeno hladni tujini. Srce je drhtelo
v njem in kdo more vedeti, če bi ne bil omagal,
ko bi ne gledal zapuščene razvaline, last oče¬
tovega brata, hišice pod klancem. Zavest, da
jo mora pridobiti, ga je dvignila, da gre in za¬
služi toliko, kolikor treba za odkupilo.

Pozdravil je domače in se vrnil v Ljub¬
ljano. Tukaj je izvedel, da je bil Gašper obso¬
jen na tri mesece zapora in izgubo šarže. Hotel

53

ga je obiskati, najsi se je srce upiralo v njem.
Gašper je pa izjavil, da ga ne mara videti.

Žalosten je odšel Malič.

Mudilo se mu je v veliko, lepo in bogato
mesto.

6. Kdo je na boljem?

Mladi čitatelji si že mislijo, da je Lovru
izzvenelo življenje kakor vesela pesem v ve¬
seli družbi. Lahko vest je imel res, marljive
roke in ne preveč potreb. Sam je mislil in
ravnal vedno plemenito, njegova dela so bila
vedno premišljena in vrlo uspela. Sovraštva ni
poznal in sovražnika skoro ni imel. Kako da
bi mu ne izteklo življenje gladko in mirno?
Zakaj bi se godilo takemu človeku slabo na
svetu? — Življenje je boj. Tudi najpravičnejši
se mora boriti z nasprotnimi valovi na morju
življenja. Ta boj ni prizanesel niti Lovru Ma¬
liču.

Vsaka dobra stvar na svetu ima nasprot¬
nike.

Težko je zapuščal domači kraj, s potrtim
srcem slovensko zemljo. Toda pot se mu je
odpirala naprej za srečo, za ciljem življenja. Na
cesarskem Dunaju so mu obetali boljšo piačo
in delo v puškarnici. V nekaj letih se izuči za
puškarja in ostane v arzenalu, dokler ga bo
volja in z vedno večjim zaslužkom.

54

Vlak je drdral od Ljubljane na Štajersko.
Sprevodniki so klicali imena postaj v nemškem
in slovanskem jeziku — znamenje, da še vozi
železnica po slovenskih tleh. Lovru je bilo tako
mehko pri srcu, da je čutil nekaj vlažnega v
očesu. Zavedal se je, da on mora, mora med
tujce — za kruhom. Zakaj? Toliko slovenskih
sinov lahko prehrani domovina; on mora stran,
mora... In kakor že stokrat se mu je gladko
razsnovala pred očmi bodočnost: še pet, šest,
kvečjemu deset let, pa se bomo tako-le vozili
domov, zares domov v rojstni kraj v Orešje.
Videl je hišico pod klancem lepo pobeljeno,
okna pobarvana, vrata nova, stopnjice obnov¬
ljene in nad vhodom napis: Lovro Malič, pu¬
škar in ključavničar. Pri tleh v sedanji kleti bo
lična delavnica, zgoraj, kjer je nekdaj živel
srečna mladostna leta, pa stanovanje. Ljudje
ga bodo obiskovali, mu donašali dela, plačevali
in poslušali njegove doživljaje. Joj, to bo lepo!

Vlak je drdral proti Gradcu. Potniki so se
premenili. Kranjska se je umeknila štajerski
noši in slovenska nemški govorici. L.ovro se
je čutil tujca, dvakrat tujca ob- misli na tako
srečno bodočnost v milem rojstnem kraju. Spo¬
minjal se je ob ropotu železnih koles pesniko¬
vih besed:

Gorje mu, kdor nima doma,

kdor ni nikjer sam svoj gospod.

55

Toda žalne misli so ga minile prav tako
brž kakor so ga bile obšle. Ozrl se je na svojo
vojaško opravo in ponosno pogledal sopotnike,
češ: cesarja služim in domovino. Nismo si tujci
ne! V tejle državi imamo, hvala Bogu, vsi
enega cesarja in vsi enake dolžnosti, pa tudi
enake pravice. Otroci smo ene velike družine
avstrijskih narodov. Naši očetje so krvaveli za
to domovino in mi ji služimo, pa je tudi njena
dolžnost, da skrbi za svoje sinove. Še živi osi¬
veli, dobrotni naš vladar Franc Jožef I., ki je
podpisal postavo: vsem mojim narodom pra¬
vico in svobodo.

In jaz? Ali mi ne cvete najlepša doba mla¬
dosti. Delati se ne strašim, zdrav sem, zado¬
voljen z malim. Ali mi ni odprt širni svet?
Brata se čutim z vsakim zemljanom.

Te misli so ga obodrile, da je vprašal zra¬
ven sedečega kmetiča, kam se vozi. Pogledal
ga je možiček, tudi najbrž ume!, ali odgovoril
mu je v tako neumljivem nemškem narečju, da
ni vedel Lovro, če ga hvali ali zmerja. Poslej
je prihranil svojo radovednost za primernejše
čase in molčal. Obšel ga je spanec, ki mu je
pričaral v sanjah pred oči zopet najlepšo dobo
življenja, ko je še bival pri starših. Z Metko
sta se podila in skrivala po hiši, mati je predla,
oče pa šival pri oknu. Zunaj je kraljevala zima,
a pri peči je bilo tako prijetno. Otrok se pa

56

naveliča tudi tega in čuti potrebo, da mora
nekoliko poskočiti. Kdo bi mu zameril? V njem
vse kipi življenja, vse in se giblje, pa bi miro¬
val tak človek?

Iskal je Metko v kotu za omaro, pa se je
stresel vlak in ustavil na Dunaju na južnem
kolodvoru. Še je gledal, kje je Metka, ko so
potniki pospravljali svoje reči in odhajali s
postaje. Tudi Lovro je pobral kovčeg in se na¬
potil v arsenal.

Novemu življenju v veliki orožarnici av¬
strijske države se je privadil kmalu. Tudi du¬
najsko nemško narečje je umel lažje kakor mo-
žička na železnici.

Začel se je zanimati za zanimivosti cesar¬
ske prestolnice, ki je srce, središče države.
Duša mu je bila polna narodnega ponosa, ko
se je domislil, da tudi naš nar«^ ni bil zadnji
med njimi, ki so pomagali z mečem, krvjo in
umom pisati slavno preteklost Avstrije in nje
vladarjev.

Spoznal je na Dunaju še veliko več. V tem
po vsej vnanjosti nemškem mestu ne morejo
ob nobenem koraku zakriti dejstva, da je Dunaj
središče države, ki objema večino državljanov
slovanske krvi.

»Cuj, Malič,« mu de nekega dne tovariš
Vaclav Novotny, ki ie z njim delal ob istem
ognjišču in vrtal kos jekla, »tebe poznam, da

se nisi naučil nemški od matere. Ime tvoje
kaže, da si Slovan. Gl^j, tudi jaz govorim bolj
gladko češki kakor nemški. Ce si zadovoljen,
govoriva svojo materinščino; se bova že umela
pomalem.«

Lovro mu je radostno pritrdil in začel slo¬
venski. Seveda jima ni šlo posebno spretno.
Toda sčasoma sta vendar spoznala, katere be¬
sede nas ločijo, pa sta pomagala drug drugemu.
V nekoliko tednih jima je iztekel jezik tako,
da se sama nista več zavedala, če govorita
češki ali slovenski.

Nikoli ne pozabi Malič, kako je došel z
Novotnym neke nedelje potem med živahne,
vztrajne Čehe. Povdarjali so sedanjo svojo
narodno moč in mnogoštevilnost, vspeh svojega
dela in neustrašenost pred nasprotnikom. Trdili
so, da jim Nemci na Dunaju ne dajo šol v
češkem jeziku. Vzdržujejo jih na lastne stroške,
kakor tudi drugod, kjer so Čehi v manjšini.
»Ne,« pravi Čeh, »kar zmorete vi, zmoremo tudi
mi. Vi vztrajni, mi vztrajnejši. Vi svoje šole, mi
svoje. Čeh se kmalu nauči dveh jezikov; po¬
izkusite se vi in se jih naučite, potem si bomo
šele enaki, sicer smo mi več: kolikor jezikov,
toliko glav — toliko večja sposobnost. Ta re¬
snica ostane. Ako kdo trdi drugače, vara sebe
in druge. Ako dela to v nevednosti, zasluži ob¬
žalovanje, ako v zlobnosti pa — batine.«

58

Movotny je mislil Nemce.

Lovru so ugajali odločni, delavni Čehi in
rad je ostal v njih družbi. Želel je, da bi bili Slo¬
venci tako vztrajni in podjetni, samozavestni in
ponosni na svoj rod.

Spoznal je nekega Rusina pravoslavne
vere in se prav dobro sporazumeval z njim.

Delovodja je bil postaren podčastnik z
dolgimi brakami, ki je govoreč nemški vedno
ponavljal besedo «dazumal«, pa se ga je prijelo
to ime, dasi ga ni slišal rad. Lovro ga ni nikoli
dražil ž njim ali se mu posmehoval, ko so ga
dražili drugi. Zato in pa vsled svoje vestne
delavnosti mu je bil zelo všeč. Nekoč sta ostala
sama v delavnici. Delovodja »dazumal« s pra¬
vim imenom Jan Levicki ga potaplja po rami
in'ga vpraša v poljskem jeziku: »Kako je Slo¬
venec?« Lovro se mu nasmehlja in odvrne
slovenski: »Hvala! Dobro — gospod!« Tedaj
se je Poljaku razvezal jezik.« Povedal mu je.
da je doma blizu Krakova. Njegov oče je bil
tudi podčastnik, a v arsenalu doma v Krako-
vem. S posebnim ponosom mu je pripovedoval
o nekdanji prestolnici poljskih kraljev. Imeli
so tudi Poljaki svoje kralje in svoje plemstvo,
svojo slavno zgodovino, ko so drugi narodi še
dremali v temi nevednosti. — »Mi smo imeli
svojo svobodo, ko drugi še niso znali niti kaj
je svoboda. O, prijatelj moj, vi ne poznate ža-

59

lostnega konca Poljske. Naša svoboda in tuji
pohlep sta nas pokopala. Toda Poljska še ni
izginila... Več nas je kot nekdaj in zavedni
smo. Še in še — naša Poljska vstane, vstane
še. — Prijatelj, dovolite, da govorim poslej z
vami samo v poljščini, v sladkem materinem
jeziku, a vi z menoj slovenski. Brata sva.«

Lovro je čital nekaj poljske zgodovine, pa
je dobro umeval Levickega in njegovo tugo po
nekdanji poljski slavi. Začel mu je razlagati
pozabljeno slovensko prošlost in probujenost
sodobnih Slovencev, ki stopajo z vedrim du¬
hom in krepko roko v kolo prosvetljenih na¬
rodov.

»Tudi nas ne reši nobena druga pomoč kot
lastni um in krepka dlan,« reče Levicki in
stisne Lovru desnico. Pozneje sta se večkrat
pogovarjala z delovodjo.

Neko nedeljo popoldne ga je povabil s seboj
med same Poljake. Imeli so svojo bralno sobo,
svoje društvo in poljske časopise, ki so jim
prinašali žalostne in vesele vesti iz domovine.
Radostno so pozdravili brata Slovenca in mu
z nekim viteškim dostojanstvom obljubili svojo
brambo,

Tu je izvedel Lovro tudi, da je na Dunaju
mnogo slovanskih društev, ki združujejo v
svojih prostorih po mestu raztresene Slovane.

60

V treh letih je bilo Maliču očito, da je ve¬
čina ljudi v c. kr. orožarnici slovanskega rodu
in na dunajski ulici vsak tretji človek — • Čeh.
Toda vsako jesen, ko so se selile lastovke na
jug, je nekaj gnalo tudi njega z vso silo z njimi,
pa ni mogel. Oziral se je za jatami tic selivk
in misli so hitele v južne kraje, v domovino.

Lovro je doslužil vojaška leta. Delovodja
je bil zadovoljen ž njim in ga nagovarjal, naj
služi še nadalje v arsenalu. Plačilo bo imel
dobro, po desetih letih pokojnino, sicer pa
opravo in red kakor doslej. Pomišljal je, kaj bi
ukrenil.

Nekega jesenskega dne mu piše mojster
iz Ljubljane, da je Gašperju umrla mati. Obu¬
pala je, da se ji sin poboljša. Sramotno ji je
bila ustavljena podpora, ki jo je dobivala od
generala, ko se je bila povsod raznesla resnica,
da je njen sin ni zaslužil, marveč si jo prilastil
goljufivo.

Gašper je dosedel in doslužil svojo kazen.
Vrnil se je v Ljubljano — ne domov, ker ni
že davno imel doma več, marveč na nekdanje
stanovanje svoje matere. Povedali so mu, da
je Stariča končala v bedi in žalosti poslednje
dni. Klicala je Gašperja, naj se vrne k nji, da
bosta lažje trpela skupaj ter ji slednjič on, njen
edinec, zatisne oči. Zaman. Vrnil se je pre¬
pozno, vrnil brez namena, da se kdaj poboljša.

61

Silno se je jezil na Maliča, kjerkoli je go¬
voril s kakim znancem. Samo Lovro je kriv
njegove nesreče, je trdil in prisegal večno ma¬
ščevanje. Nekaj časa so ga poslušali, potem so
se obračali stran od njega in govorili, da je
lahko slišal: »Ko bi bi! tako nedolžen, bi ti pri
vojakih ne potrgali zvezd.«

Odšel je slednjič za srečo v Ameriko.

»Morda tam v jam e srečo, ki jo je tukaj
lovil zastonj.« Takšen je bil konec pisma. Žal
je bilo Lovru nesrečnega tovariša in želel mu
je boljše bodočnosti v novi domovini. Zanj je
bila tovariševa usoda najboljši nauk, da ni
dobro, če si preveč prebira službe. Zato je ostal
v arsenalu.

Ni mu zvenelo mlado življenje, kakor ve¬
sela pesem v veseli družbi, zakaj življenje je
boj in vsak boj je neprijeten. Želel si je domov
med svojce na rodno grudo, njegova hranilna
knjižica je kazala še širno vrzel do vsote, ki mu
je potrebna, da se postavi na lastne noge.

Želel si je med domače ljudi, ki ga bodo
umeli.

Tudi tukaj namreč, kjer si je po volji izbiral
prijatelje in somišljenike, niso ljudje ni z daleč
priznavali njegovih nazorov o življenju, da si
so radi prejemali njegovo pomoč.

Imenovali so ga malodušnega bebca, ko
jim je pripovedoval svoje življenje. Poljak Le-

62

vicki mu je celo prerokoval, da ostane vse
svoje žive dni revež. Lovro se je branil in do¬
kazoval, da je v skromni zadovoljnosti često več
sreče nego v obilnosti in bogastvu. Razumela
sta se oba in ostre besede so donele na obeh
straneh, dokler ni delovodja rekel porogljivo:
'»Prijatelj slovenski! Ne budali! Živi, kakor
živimo vsi, sicer boš — ne srečen, marveč
nesrečen. Prijatelj sem tvoj, pa ti zaupam, da
se nekaj kuha proti tebi. Neko pismo ali kaj je
došlo kdoveodkod in v tistem pismu si ti očr¬
njen kot državi in sploh človeški družbi ne¬
varen ropar, prevratnik. — — Nad teboj že
bdi oko pravice. Čuvaj se! Ako najdejo na tebi
količkaj krivice, boš imel mnogo sitnosti.«

Malič je ostrmel. Rad je imel Levickega.
Saj mu je bil kakor oče in brat obenem. Zato
je verjel njegovi besedi in se prestrašil, da je
bil bled kot stena. Skriven sovražnik je ne¬
varnejši. Ali kako naj si pomaga? Kaj je na¬
pačnega v njegovem življenju? Ako uči druge,
na si pomagajo med seboj, to ni še greli.«

Tri dni pozneje je bil — pod ključem.

7. Naprej, naprej — do sreče!

Čim dalje greš, tem delj ti kažejo.

To je izkusil tudi Lovro Malič. V bridkosti
se utrjuje značaj. A bridkosti je okušal mnogo,
premnogo. Tudi sedaj se je začela proti njemu

63

dolga preiskava. Vse njegovo dosedanje živ¬
ljenje je bilo kakor na dlani. Nikjer pa niso
našli na njem krivice. Poizvedovanje je seglo,
seveda tudi do nadporočnika pl. Kržana. Naj¬
prej se je blagi mož prepričal, česa ga dolže,
potem se je pa dvignil v sveti jezi in šel sam
na Dunaj in sam razložil Lovrovo življenje.
Velel je tudi prinesti brezimenski list, ki ga je
dolžil — prevratnih nazorov in nevarnosti za
obstanek človeške družbe, če bi se ti nazori
razširili. Pisava je bila sicer popolnoma tuja,
a pismo 'je bilo iz Amerike, kjer bi utegnil imeti
Malič tega in onega znanca. Pl. Kržan je uganil
naravnost po obdolžitvah, da ni provzročitelj
onega lista nikdo drugi kot Gašper Kljun. Saj
druzega sovražnika itak ni imel Lovro na bo¬
žjem svetu, koder je še služboval.

To izpričevalo je pomagalo.

Nadporočnik je sam obiskal Lovra in se
prijateljski pomenkoval ž njim, kakor s svojim
bratom. Priporočil ga je 'celo njegovim povelj¬
nikom in se prijazno poslovil želeč, naj mu le
vedno poroča, kako se mu godi. To je dvignilo
njegov ugled pred vsemi tovariši. Vrhu tega
ga krivična preiskava kakor prvič tudi sedaj
ni prav nič potrla. Njegova mirnost in previd¬
nost ga ni ostavila niti za trenotek. »Križi živ¬
ljenja,« je dejal, ko so ga obšle nadloge, in po¬
trpel vdano. Tožil ni nikoli.

64

Njegova marljivost in vestnost, zlasti nje¬
gova nesebičnost in neizmerna požrtvovalnost
do trpečega sobrata so mu bile najsijajnejše
izpričevalo za naravnost blesteče vspehe in na¬
predek v službi.

»Ni talent, ki bi morda iznašel novo Ame¬
riko,« so trdili njegovi zapovedniki. »toda upo¬
raben v službovanju in v svoji stroki kakor
malokdo? Saj je še vedno razmotrivanja vred¬
no vprašanje: kdo ima večje zasluge — oni,
ki je našei Ameriko ali oni, ki jo je znal pri¬
praviti do tega, da koristi vsemu človeštvu
s svojimi darovi.«

Lovru se je obetala na Dunaju najlepša
bodočnost. V nekaj letih bi bil lahko postal
puškarski mojster prvega razreda z lepo plačo
in ugledno službo. Toda Lovro jo je odklonil
trdeč, da se je naveličal kruha v tujini in se mu
toži po domu bolj kot kdaj prej.

Po dvanajstih letih vojaške službe se je
vrnil v rojstni kraj.

Jesen se je bila naselila v deželo in nebo
je otožno strmelo v umirajočo naravo, ali v
srcu Maličevem je vzcvelo prav tedaj sto in
sto nad : — še več: vse dosedanje nade bi mo¬
rale sedaj le v klasje; porodilo se jih je pa
vedno več.

Še je stala hišica pod klancem, nekdaj last
njegovega očeta, a sedaj ne več. Otroci so ho-

65

dili iz Orešja tam mimo v šolo in okno je že
režalo na pot in otroci so se ozirali raje v
drugo stran nego v tisto okno. A danes ni
zijala več'skozi lino pusta groza in grozna
tema, marveč — svetloba. Stric, ki je kupil na
dražbi hišo, jo je zabil popravljati, in tako se
je moralo zgoditi, da je najprej puščala streha.
Deževnica in snežnica ste kapljali na pod. Stro-
povi so vsled tega segnili in tudi streha se je
nekega zimskega dne pod težo snega sklonila
na pod. Ta se je udrl, ker so bili tramovi pre¬
pereli in črvivi, pa se je zasmejal beli dan skozi
lino, kjer so si nekdaj mislili vaški otroci, da
neomejeno ponoči in podnevi kraljujejo samo
strahovi.

Hišica pod klancem je bila samo razvalina.
Stopnjice so se nagnile pod lastno težo, zakaj
več let že ni nihče stopal po njih. Tudi vrata
so odpovedala službo in se sama odprla burji,
ki je poslej tulila in piskala po praznih prosto¬
rih huje kot resnični strahovi.

Pozneje je Lovrov bratranec France vrgel
v odprto klet v pritličju kako orodje, da ni
bilo drugod na poti. Sploh pa tudi on ni mislil
na podrtijo nekdaj Lovrovega doma drugače
nego, kdaj bo utegnil, da jo naloži na vozove
in prepelje v zasluženi pokoj na cesto, kjer jo
stro težka tovorna kolesa.

66

France ni vedel, s kolikom trudom jo je
sezidal pokojni Andrej Malič. Tako mine vse
na svetu.

Tiste čase je donašal Šemkov Drec trikrat
na teden pošto iz bližnjega trga v vas. Iz vasi
jo je pa raznašal dalje po ('količi, kadar se mu
je ljubilo. Neko popoldne je o takšni priložnosti
tudi pripovedoval ljudem novico, da se je do¬
poldne pripeljal v trg s pošto Maličev Lovro.
»Takoj sem ga spoznal, seveda, kaj bi ga ne.
Lepo je oblečen, lepo. Zlato uro ima, seveda,
pa gosposke, svetle čevlje, seveda, pa tirolski
klobuk. Rekel je, da pride orodje za njim po
železnici, seveda; s seboj je nosil samo črn
kovčeg. Najbrž da ima v njem same denarce,
ki mu jih je dal tisti gospod — general — kali,
ki mu je rešil sina. Kaj bi mu jih ne. Povedal
mi ni tega, seveda, in tudi za vino ni dal. Pa
dvajset let se nisva videla, seveda ne. Menda
je pregosposki. Seveda, ko bi ne vedeli, odkod
je doma.«

Tako je priporočal Šemkov Drec svojega
rojaka domačinom. Marsikdo je bil res rado¬
veden, kakšen je nekdanji Lovro.

V nedeljo po deseti maši so pa obstopili
možaki Lovra pred cerkvijo pod tistim koša¬
tim orehom na semnjišču. Vse bi radi izvedeli
od njega; če je videl, kje delajo denar, ali je
cesar vsak dan zraven, kjer ga delajo, ali je

67

on sam že govoril s cesarjem, kako mu je na
starost in kaj pravi, kdaj se že naveliča cesar¬
stva. Naravnost so ga vprašali, če mu res pla¬
čuje general vsak mesec stotak, ker mu je
rešil sina, koliko je zaslužil in prihranil v ce¬
sarskem mestu in kam namerava sedaj.

Lovro se ni bil navajen norčevati z ljudmi,
tudi se mu ni podalo, toda danes se je moral
nasmejati preprostosti in radovednosti svojih
rojakov. Najraje bi jim bil pritrdil vse, da bi
potem razširjali te vesti in dodajali jim še iz
svojih zakladnic namišljenih namečkov. V ne¬
kaj dneh bi bil vsled tega on sam pravi otročji
strah v domači občini — »doma bom«.

Ta mirni odgovor je zapanjil celo najbolj
mirne in najbolj oddaljene sosede. Lovro je
govoril o povsem drugih stvareh, a sosedje
so si na gorenja vprašanja sami sestavili od¬
govore po svojem okusu in lastnih mislih: Ako
ostane doma, ni drugače, kakor da ni tako
bogat kot pravijo. Zaslužil je morda nekaj,
sicer pa ni nič druzega; general ga je pozabil,
kakor sploh gospoda rada pozabi dobrote
kmečkega človeka; sedajle je prišel domov,
pa misli, da ga bomo na starost redili mi. Kaj
pa?

Ti odgovori so se ponavljali glasno od pipe
do pipe. Nekateri so ga že začeli ščipati z

68

nevšečnimi pogledi: en pojedež več. Ali ni
dovolj naših otrok? Pa še tak le!

Skrbni sosedje so se tako tresli, ne za
blagor občine, marveč za svoj žep, ako je bilo
treba dovoliti krajcar občinskemu revežu;
sami so pa ob nedeljah zvečer in ponoči praz¬
nili bokale, da niso vedeli slednjič kam domov.

»Kupim očetovo hišo,« jim Lovro zopet
vrže nekaj, kar jim ni bilo všeč. Pogledovali
so ga še bolj pomilovalno kakor prej, češ: pri¬
jatelj, ako nimaš več denarja kot za tisto črno
grobljo, potem te ni dosti nikjer. Le pojdi, pa
ne samo nazaj na Dunaj, še toliko dni za Dunaj.

»Nekaj sem prihranil,« se je pohvalil Lov¬
ro, videč, da ga cenijo samo po denarju, kakor
prešiča po slanini.

»Gotovo ne malo,« doda bratranec France
in oteplje že od poslednje nedelje dogoreli ko¬
nec smotke.

»Zapil nisem nič — zakadil nič — zaigral
tudi nič,« mu pojasni Malič mirno, a strogo,
meneč: naj se le čudijo, kakšno je moje bo¬
gastvo. Sedaj se je začelo splošno prepričanje
deliti: oni, ki so ga radi v nedeljo izpraznili
kozarček, so dejali: skopuh je; oni, ki niso
marali za vino in smotke, so rekli: bogat je;
večina je bila pa takih, ki so radi pili in kadili
— zastonj. Ti so v posameznih slučajih lahko

69

potegnli s prvimi ali z drugimi, danes so pa
rekli: malo je vreden.

»Imam pa tudi pokojnino — vsak mesec.«

Tu je javno mnenje udarilo na vrh.

»Hm, tako mlad,« se oglasi možakar, ki
mu je že dogorevalo v pipi, in ga ošine s po¬
gledom kakor z bičem.

»Sem jo moral sam zlagati. Država je pa
tudi dolžna skrbeti za svoje uslužbence, kakor
vi za posle, če se pri vas postarajo v službi.
Ali je prav, ako zapodite človeka na starost
obnemoglega izpod strehe? Tako je z nami, ki
smo služili cesarja.«

»Prav govori,« so se drezali sosedje počasi
se razhajajoči izpod oreha. »Prav govori, res,
a čuden človek je vendar. Baje živi čudno, ka¬
kor njegov oče. Saj vemo, kako je preskrbel
doto Metki.«

Tako je zvenelo od hiše do hiše po širni
občini o Lovrovem prihodu.

Še tisto popoldne sta se s Francetom do¬
menila za hišico pod klancem. Bratranec bi bil
rad imel takoj vso kupnino, a Lovro mu je ni
mogel odšteti. Preračunal je namreč naprej,
da ga bo mnogo stalo popravilo, mnogo tudi
ustanovitev lastne delavnice. Za vse to treba
denarja in zopet denarja, kakor je trdil Na¬
poleon, da ga mora biti za vojsko. Lovro ni
prihranil toliko in tolažil sorodnika s tem, kar

70

zasluži v prihodnje. Neverjetno je majal glavo
France in skoro da je imel prav, ko je vprašal:
»Pa veš, da zaslužiš toliko?«

»Če mi Bog pusti zdravje in veselje do
dela!«

»Imel boš še drugih stroškov, saj vemo,
kako se izhaja danes na svetu: od samega dela
ti ostane le malo.«

»Prijatelj, vse to sem že premislil. Natan¬
čno vem, v koliko letih bo hišica zares moja.
Kapital so moje roke in jaz kapitalist, ki živim
od tega, kar mi vrže glavnica na leto. Postran¬
skih dohodkov nimam in tudi ne računam, da
bi jih kdaj irnel. Račun je torej čist. Da mi le
ne nagaja zdravje, pa ti povem do pičice, koliko
denem na stran do danes leto. Zato imam
vedno dovelj dela, vedro glavo in veselo srce.«

France je imel sicer pripravljene že razne
ugovore proti nepobitnosti Lovrovih računov,
vendar se je čudil njegovi iskrenosti, ki ž njo
naravnost priznava vzor svojega življenja. Že
je sklenil, da pritrdi njegovemu mnenju, vendar
ga je premagala sebičnost:

»Kaj pa, oprosti Lovro, če te Bog prej
pokliče k sebi?«

»Se zmenita ti in Metka za mojo dedščino.«

»No, tako pa.«

»Ali si mislil, da ponesem kaj s seboj?«

71

France ni odgovoril, zakaj sram ga je bilo,
da se je spustil tako daleč in pokazal toliko
nezaupnosti. Začel je raje pripovedovati o
Metki, ki je sicer pridna gospodinja, toda do
skrajnosti varična, celo skopa. Najlepše po¬
sestvo v vasi imata z možem, pa še ji ni nikdar
zadosti. Tako dela in se trudi in stiska, da ne
privošči najpotrebnejšega ne sebi, ne možu, ne
drugim. To jo še pripravi v bolezen.

Lovro pogleda Franceta pozorneje in de
počasi: »No, pa vidiš prijatelj, da bogastvo ne
osrečuje človeka.«

»Tukaj je očitno.«

France je na tihem vendar dvomil o ti
trditvi, Metka bi bila pa gotovo huda, ko bi jo
slišala.

8. Sreča.

Lovro se je natanko ravnal po očetovem
nauku. Tudi je res živel mirno, a ne srečno. Za¬
stonj išče človek popolnosti na svetu, kjer je vse
nepopolno. Še sto in sto drugih razmer bi bil
moral poravnati, pa bi mu še ostale nekatere,
ki bi mu kalile resnično srečo. Teh razmer ni¬
kakor ni naravnost zakrivil sam, pa so se brez
njega tako motale z najvažnejšimi dogodki nje¬
govega življenja, da se jih ni mogel nikakor
ubraniti. Kaj je mogel on za to, da ni bil sebičen
in krivičen kakor ostali svet?

72

Najel je delavce in popravil hišo. Vse se
je vršilo po dobro premišljenem načrtu, vendar
so nekateri vaščani zabavljali: Lejte si no,

nekaj let — pa ne dosti — je bil z doma, pa
že hoče biti gosposki, ali ne vemo, čigav je?
— In vendar ni bilo niti sledu potratnosti na
celem poslopju. Kaj jim je hotel? Zastonj bi
iskal vrv, da jim ž njo zaveže jezike, ko na
vsem svetu ne najde vrvi tako velike.

Začel je z delom. Tega je čakal že prav
nestrpno. Zdajle bi se imele pokazati dozorele
njegove najiskrenejše nade. So se, toda kako?
Ljudje mu niso zaupali. Raje so dajali dela
največjim skaza-mojstrom, samo ne njemu, ko
vendar ni bil izbirčen v delu. Sestala se je celo
njemu nasprotna stranka, ki je trdila, da Lovro
ne živi prav po krščanski veri, kakor ni živel
njegov oče. Njegove nauke so nekateri namreč
nalašč tolmačili napačno, češ: samo do bližnje¬
ga priznava dolžnost, a do Boga nič. Seveda
jih je Lovro opozoril na svoje dosedanje živ¬
ljenje. Nihče mu ni mogel očitati, da zanemarja
dolžnosti do Boga. On bi bil pa lahko opozoril
nasprotnike, kako zanemarjajo svoje dolžnosti
do Boga in bližnjika ter žive, kakor da je ves
svet samo zanje ustvarjen; pa Lovro ni rekel
ničesar, ker ni hotel nikogar obsojati. Bolelo
ga je vendar to sumničenje. Spoznaval je čim
dalje, kako zelo se je prevaral, ko je upal, da

73

mu zasije malone rajsko življenje, kadar zago¬
spodari na očetovem domu.

Preskrbel si je dela od drugod in delal ve¬
činoma vnanjim naročnikom. In vendar je ljubil
to zemljo, ljubil sosede navzlic njihovim na¬
pakam. Na nikogar se ni jezil, vsem odpuščal
in se še vedno nadejal, da mu zasije solnee
željene sreče. Vse nade zaman.

Začelo se mu je zdeti, kakor da tudi tukaj
ruje neka skrivna roka proti njemu in njegovi
sreči. Sosedje so se ga že večinoma izogibali.
Živel je sam zase skoro edino ob vnanjem za¬
služku. Vsak dan mu je bilo očitneje, da bo še
najbolje, ako gre za zaslužkom drugam, ker ne
mara tukaj zaslužek k njemu. Ven, ven iz rojst¬
nega kraja! Ali naj se jezi ali plaka ob nepo-
bitni resnici? Najli kljubuje in ostane? Ob
čem mu je potem možno živeti in zmagovati
stroške? Naj gre in prizna, da se sreča v do¬
mačem kraju samo tedaj smehlja človeku, ka¬
dar spi daleč iz domovine in lepo sanja o nji?

Neizprosne razmere so ga silile v to.

Premišljal je in bil žalosten, kakor še nik¬
dar v svojem življenju. To da bo moje plačilo
za vse zatajevanje? To —- plačilo? Lovro ni
mogel spati cele noči. Samo to je želel in tudi
tega ni dosegel. Premetal se je ponoči na po¬
stelji in mislil, da sanja, pa je bila neodoljiva
istina. Začel je buditi spomine svoje najnež-

74

nejše mladosti. Tedaj se tudi njegovemu očetu
ni še vse snovalo tako, kakor bi bil rad. Kaj bi
učinil oče v enakem slučaju? In tisti hip ob¬
stane Lovro, se umiri in tišči čelo z obema
rokama: Ali me niso že večkrat zvali bebca?
Po zaslugi. Ako sem v premagovanju dospel
že tako daleč, zakaj ne premagam sam v sebi
še te strasti. Domačinom bo ustreženo in tudi
zame bo bolje, da grem. To bo poslednja žrtev,
poslej pa nič več. Vse premagano. Zmaga,
zmaga!

Tako se mu godilo v mislih. Premagati
je bilo treba pa še srce. To je nevaren so¬
vražnik. Tudi to je sklonil, saj je bilo že nava¬
jeno, da je Lovro stisnil prša in — zmagal. O,
kako sladka zavest!

Njegov sorodnik France je odobraval sicer
njegov sklep, toda opravičeval ga je drugače.
»Sila življenja« je govoril, »ta sila je najmoč¬
nejša na svetu. Vse uniči, tudi jekleno trdne
sklepe. Še črvič se zvija v prahu in brani svoje
življenje in onemogli starček na smrtni postelji
prosi Boga — ne srečne zadnje ure — ne,
marveč, naj mu vsaj za trenotek še podaljša
življenje.«

Lovro mu ni ugovarjal, dasi je prestal on
tudi mnogo hudih, vročih bojev, a se ni maral
hvaliti s tem. Čemu? Najlepše plačilo mu je se¬
daj zavest, da je premagal vse, tudi najhujše,

75

najtežje, in če se primeri še kaj — ničesar se
ne straši več on — zrnagalec.

Neko noč se je nemirno obračal na postelji
in računal, koliko večerov bo še spal pod lastno
streho. Lepa, jasna noč je bila in mesec je ve¬
slal po nebu. Zvezdice so se smehljale počiva¬
jočim zemljanom, veličastni mir je kraljeval v
naravi, a v Lovrovem srcu se še ni pomiril
vihar. Ali se hipoma pomiri razburkano morje?
Ne. Nemirnejše od morja je človeško srce. Med
drevjem pred vasjo se je oglašal čuk in s kriča¬
njem podil družino na lov, v nasprotnem hribu
je lajal lisjak in pozival lovca, naj že pride, če
mu ni že ves pogum zlezel v čevlje. V lahno
megleno tančico povita je snivala vas.

Lovru se zdi, da čuje pod streho ropot.

Nehote se domisli mladih let, ko so trdili
vrstniki, da straši pod Maličevo streho. Lovro
ni niti v mladosti, niti sedaj verjel v strahove,
vendar je hitro zmolil očenaš za rajnce starše
ter se domislil, kdaj je bil zadnjič na njih grobu.
Potem je poslušal še natančneje. Morda so miši.
Kmalu sliši, kako da je nekaj padlo. Lovro se
zgane na postelji. Kaj pa je? Sama stara šara
je pod streho in vrednosti nobene; pa ne, da bi
se zmotil — tat? Vnovič zaropoče prav močno.
Kakor da se kdo pobira na tleh, pa ne more
vstati.

76

To je človek! si misli Lovro, prižge luč in
hiti po stopnjicah pod streho. Neprijetne misli
so ga sprehajale, kaj zagleda, ko odpre lino.
Dobrega se ni nadejal ničesar, vendar zavest,
da je do nocoj še on gospodar v tej hiši, ga
obodri, da dvigne lino nad seboj. Orožen prizor!
V najbližjem kotu že gori razna navlaka, ki jo
je nekdo zažgal s snopom suhe slame. Plamen
se prijemlje tramov na ostrešju; tam le blizu
line na tleh pa se valja človek in tudi gori. Iz
ust mu gori. Lovro se zdrzne: Bog nas varuj.
Spomnil se je naslikanega peklenščeka. Prekri¬
žal bi se bil, to je vedel, da se spodobi, pa ni
mogel geniti nobenega uda. Slehrni trenotek je
bilo v njem bolj trdno prepričanje, da se je pri-
tepel sam Bognasvaruj pod njegovo streho. In
po kaj? — Ali mu je prišel sam nečisti duh za¬
žgat hišo? Nemogoče!

Približa se človeku ob lini in spozna — -
Gašperja. Iz ust mu je gorelo žganje, a na njem
je oblizoval plamen obleko, oblizoval razgaljena
prša, da so se napravljale na živem telesu rdeče
lise. Zastonj je mahal z rokama. Obe je že imel
opekli, zakaj, kamor se je doteknil, je zagorelo
in plamen se je prijemal njegovih rok, kakor da
je Gašper en sam smolen utrinek. Lovro ni
utegnil mnogo ugibati, zakaj tako in ne drugače.
Njegovo sočutje z vsakim trpinom mu ni dalo
nič premisleka: »Gašper, Gašper, Kljun! Ne-

77

srečni človek! Požigalec! To je tvoje delo! Moj
Bog, Gašper, zbudi se! Odpri oči!« Zastonj!
Brke, obrvi, vejice, lasje so bili že osmojeni.
Gašper se ni ganil več. Lovro ga je potegnil
skozi lino na prosto in hitel trgati z njega ob¬
leko, pa tudi njemu se ni godilo bolje kot prej
Gašperju: kamor je prijel za obleko, zmočeno
in polito z alkoholom, so še njemu zagorele
roke, Opekel se je revež, da je milo tožil in kli¬
cal na pomoč.

Plamen se je že dvigal skozi streho.

Prihiteli so ljudje in gasili. Lovru je nekdo
obe roki velel držati na tleh, kjer mu jih je za¬
sul s prstjo. Joj, kako ga je hladilo. Gašperju so
s kleščami strgali obleko z života, a v tem času
je bil že mrtev. Lovro je silil k njemu, da mu
zatisne oči in pomoli za njegovo dušo, a ljudje
so ga tiščali k tlom, da si ne oškoduje rok za
vselej.

Čudili so se sosedje, kako more imeti usmi¬
ljenje, dasi ix) smrti, s svojim največjim na¬
sprotnikom.

O nesrečnik! O Gašper, ali si prišel po to
v Orešje?« Tako je jadikoval vso noč in na¬
slednji dan. Roki je nosil obvezani. Na strehi
je bilo sicer nekaj škode, več pa na njegovih
rokah. Sreča, da so mu jih pravočasno zasuli
s prstjo. Došla je iz trga komisija in pregledala
truplo Gašperja Kljuna. Iz vseh okoliščin se je

78

dalo povzeti samo to, da je prejšnje popoldne
popival v žganjarni, povpraševal o Maliču in
zvečer nalašč zlezel na Lovrovo podstrešje,
kjer je izkušal zažgati, da bi se še slednjič ma¬
ščeval za namišljeno zlo. Pijan žganja je zaži¬
gal samega sebe. Rad bi se bil rešil, pa ga je
prej zadela kazen — za plačilo.

Končal je nesrečno, kakor je živel ne¬
srečno. Lovro mu je preskrbel dostojen pogreb
in sam pomagal nesti na pokopališče.

Sosedje so se spogledovali in molčali. Tudi
Lovro ni več govoril o tem. Zaradi opeklih rok
je odložil svojo selitev v bližnji trg za nekaj
tednov.

Vročina je pritiskala. Veliki srpan je uve¬
ljavljal svojo pravico: ali zgori ali zori! Neko
popoldne so zašumeli po vasi, da pridejo vojaki.
Res so došli naslednje jutro odposlanci 17. peš¬
polka, da preskrbe za prihodnje dni polku sta¬
novanje. Lovro je rad gledal mlade fante, saj
se je sam spominjal vojaških let in raznih do¬
godkov tiste dobe. Tudi on je služboval pri tem
polku.

Topel popoldan je bil, ko so došli. Lovro
se je umikal solnčnirn žarkom od okna v delav¬
nici, dasi je bilo zastrto. Tudi muhe so nazna¬
njale svojo usiljivo navzočnost z glasnim bren¬
čanjem. Dva vojaka prikorakata prav tisti čas
z županom po klancu k Maliču.

79

»Ali vi, mojster Malič, imate kaj prostora?
Tesna nam prede. Pomislite, cel polk!«* Lovro
r.eče županu prijazno:

»Vem, vem! Če se umaknem sam k so¬
sedu, k Francetu na mrvo, sicer ga nimam; saj
vam bo znano.«

»Znano, znano; vendar prosim, no!«

Lovro jim je pokazal svojo spalnico. Vo¬
jaka sta šla in pripravila. Mnogo itak ni bilo
treba, ker je imel Malič še vse malone tako
urejeno kakor pri vojakih. Potem je vprašal
vojaka, katere častnike imajo pri polku in se
razveselil, ko je slišal med drugimi tudi ime
stotnika pl. Kržana.

»Še ga bom videl!« je vzkliknil veselo. In
vojaka sta se pohvalila, kako radi imajo vsi
vojaki gospoda stotnika.

Naslednji dan predpoldnem je prikorakal
polk v vas. Godba je igrala vesele koračnice,
vojaki, prašni in utrujeni od dolge poti, so oži¬
veli ob zvokih vojaške godbe, celo konji so
strigli z ušesi, se otepavali s kratkimi repi in
veselo hrzajoč gledali pred gostilnami — prazne
jasli. Slutili so menda, da je za danes konec ce-
stovanja. Tudi vojaki so se ozirali, kje jim bo
odkazano bivališče. Sredi vasi se ustavi godba
in dovrši koračnico. Začelo je vrvenje po vasi,
zakaj vsakdo je mislil najprej na počitek. V do¬
bri pol uri se je polegel nemir in vrvenje, samo

80

kuharji so zakurili zunaj na pašniku, sekali drva
in pripravljali obed.

Častniki so obedovali pri županu.

Po obedu se obrne stotnik pl. Kržan k žu¬
panu in vpraša, če je nastanjen kak častnik pri
Lovru Maliču. Župan se začudi, da takle go¬
spod, kakor pl. Kržan, pozna Maliča.

»Kaj bi ga ne? Tega človeka bi moral po¬
znati ves svet. On je zlata duša.« Župan pritrdi,
dasi mu ni šlo prav od srca, ker ni zahajal Ma¬
lič k njemu v gostilno; stotniku se pa s tem ni
maral zameriti. Potem pogleda župan zapisnik
in pove, da je nastanjen pri Maliču nek nadpo¬
ročnik.

»Prosim, sporočite gospodu nadporočniku,
da menjamo stanovanje. Jaz dam prenesti svoje
reči k Maliču, on svoje k Vam, pa brez zamere,
gospod župan.«

»Ali — gospod stotnik!«

»Nič, nič pomisleka! Jaz želim preživeti
te večere z Maličem. Vedite, mnogo sem mu
dolžan, premnogo — celo življenje.« Župan je
stal osupel pred stotnikom. Zdaj mu je bilo vse
jasno, kar so pripovedovali o Maliču. Torej res,
vendar res! Kdo bi si bil mislil. Čuden človek,
ali dober, usmiljen in — sloveč.

Kmalu popoldne priropoče britka sablja
stotnika pl. Kržana pred Maličevo delavnico in

81

stotnik zakliče prijazno: »No, dober dan, moj¬
ster!«

Lovro prihiti, sname delavsko čepico in
ostrmi; stotnika ni pričakoval pred nočjo.

»Le bliže, le bliže, Malič! Ne bojte se mi
seči v roko, Bog Vas živi! Ali me še poznate?«

»Še, še, gospod stotnik. Kaj bi Vas ne, ko
Vam moram biti hvaležen.«

»Pustiva to malenkost. Sedaj se pomeniva
kaj drugega,« reče pl. Kržan in sede v orehovo
senco na leseno klop pred hišo.

»Kaj pa zopet dobrega, gospod stotnik?«

»Le potrpite, vse izveste počasi. Naglica
ni dobra.«

»Kako ste še zaznali, kje bivam?«

»Prav lahko! Ali niste nedavno pogoreli?«
Lovro pritrdi in gleda pl. Kržana.

»Tudi opekli ste se, hoteč rešiti staremu
sovražniku življenje, naj si Vam je v zadnjem
trenotku zapalil streho nad glavo.«

Lovro molči.

»Tako delo je prav, da pride v javnost —
v časnike, zakaj malo je tako junaških, tako
krščanskih duš. To sem čital.«

»In tako ste izvedeli za moje bivališče,«
pomaga Lovro, pa niti ena mišica na licu se
mu ne zgane zastran stotnikove pohvale. Ka¬
kor sam za-se izdahne: »Ubogi Gašper!« Stot t
nik pa nadaljuje: »Da, Maličev je sicer več na

6

82

Slovenskem, toda po Vašem velikodušnem rav¬
nanju bi moral takoj uganiti, da ste Vi edini
Malič, ki more narediti kaj tacega. Zaradi tega
bi Vas bil letos obiskal pozneje na jesen, a ker
se je nudila prej ta priložnost, mi je še ljubše.
Zdaj pa povejte, če so Vam roke že zdrave?«

»Pomalem zopet delam.«

»Dobro. Hiša je tudi popravljena, vidim.
Plačati rad pomagam jaz in vsi častniki našega
polka. Ali že vidim, da hočete reči: Kaj to mar
komu. Pustiva te posebnosti, samo recite!«

»Hvala, gospod. Ni mogoče!«

»Še vedno stari —?«

»In vedno starejši.«

Prijazno se mu je nasmejal stotnik in ga
povabil, naj sede k njemu v senco na klop ter
pripoveduje svoje dogodke zadnjih let. Rad mu
jih je razložil Lovro vse od kraja in končal z
žalostnim zatrdilom in mirno zadovoljnim li¬
cem, da mora sedaj zapustiti rojstni kraj, ker
ga ljudje ne umejo.

»Drugod Vam bo vsekako bolje. Pojdite
v mesto. Ljudje Vas bodo občudovali,« ga to¬
laži stotnik in se sam čudi Lovru, da ne kaže
večje žalosti zaradi tega, ker mu je izpodletela
edina želja na svetu: življenje v hišici pod
klancem.

»Bal sem se zares, da mi bo težje. Do ne¬
davno bi bil rad te-le hribe nesel celo v grob s

83

seboj; sedaj pa vidim, da je bolje, če jih ostavim
tukaj in se jim umaknem še v življenju. Zato
sem se odrekel •—«

»Lepo je, moj Lovro, lepo je to. Tudi nam
vojakom ni sojeno ostati na enem mestu. Pri¬
vadimo se in gremo: danes tukaj, jutri tam —.
Ali niste tako prepevali svoje dni v kasarni?«

Lovro se je nasmehnil, hvaležno pogledal
stotnika in priznal, da bo poslej tudi njemu vso-
jeno slično življenje.

Še dva dni se je Lovro prijateljski pogo¬
varjal s pl. Kržanom, potem so odšli vojaki in
stotnik mu je poslednjič stisnil roko v pozdrav,
poslednjič še s konja prijazno se smehljaje pri¬
kimal in rekel kakor nekoč Aleksander Veliki
Diogenu: »Menjal bi s teboj, ko bi bilo mogoče.«

Lovro pa ni ostavil rojstnega kraja.

Njegova velikodušnost z Gašperjem in
javna pohvala stotnika pl. Kržana je prepričala
rojake, da so mu delali krivico. Pomalem so se
začeli obračati k njemu za delo. Lovru se je pa
topilo srce, da bi objel vesoljni svet.

Oživela resnica, ki se je zanjo boril nad po¬
lovico svojega življenja, je dvigala visoko svojo
blestečo krono in Lovro se je senčil pod njenim
okriljem.

6 *

84

Dodatek.

Lani sem spoznal mojstra Maliča. Veselo
je prepeval že osiveli mož v svoji delavnici.
Pogledal me je in podal roko, dasi se doslej še
nisva srečala v življenju; slišal šem samo ne¬
katere odlomke iz njegovega življenja in zato
želel že davno videti znamenitega moža. In res!
Kakor je naša lepa domovina polna naravnih
krasot in čudes, ima tudi med svojim ljudstvom
dosti značajev, ki so se pilili in brusili ob brh¬
kosti življenja, da so se opilili in obrusili v
pristne bisere, vredne več kot kraljeve krone.

»Vi ste pismen človek,« mi reče mojster
Malič, ko mi je razložil najvažnejše dogodke
svojega življenja in me pogleda bistro. »Pro¬
sim Vas, nikari ne pripovedujte mojih zgod in
nezgod naši mladini. Ni vredno. Marsikdo bi
me hotel celo posnemati, pa bi obstal na sredi
pota, ker bi videl prepozno, kako 'britka je pot
do resnice, ki sem jo dolgo jaz iskal zaman, zato
nikari tega mladini. Šli bodo za resnico z nado,
da tam najdejo med —- pa jih bo čakal pelin
razočaranja. Šele oni, ki si je s tein pelinom
očistil in izboljšal okus, spozna in čuti sladkost
resnice. Tega pa ne zmore vsakdo. Z bogom,
gospod učitelj.«

Ločila sva se.

85

Mojster Malič bo hud, vem, ker ga nisem
slušal, ali da obvelja moja in njegova, sem po¬
dal tebi, slovenska mladina, zgodbo njegovega
življenja in ob koncu še njegovo pojasnilo, kako
nevarna je pot za resnico. Pristavljam pa z na¬
menom, da se te poti morda vendar ne bo kdo
bal, še Maličevemu svarilu besede: Pelin raz¬
očaranja je res grenak, a tem slajša je po njem
-— oživela resnica.

Gospod Egon pl. Kržan se mi je pa smeh¬
ljal oni dan, ko sem ga srečal in mu povedal,
kako se mi je zgodilo, ko sem obiskal mojstra
Maliča doma v Orešju. Rekel mi je sedaj že
major: »Ali ni res Malič vedno skromna, pa
dobra duša, da malo takih.«

Vsakdo bi mu moral pritrditi.



NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000482585