tfa   «*»                               Skalnice.
7§0k
$LfL° Je Bog ustvarjal cvetice, ukazal je svojim angelom, da je raztrosijo po jfcji^.vsej zomlji. In šli so angeli na vse strani sveta ter nastlali po vsej zemlji pisan cvet. Eože so posadili poleg eloveških stanovanj, spominčiee ob robu potoka, vijolice mej mah in grmovje. Se mnogo tisoč drugih cvetic so raztresli po zemlji, da je zemeljsko površje kar odsevalo krasote in prijetno dehtelo blage vonjave.
Eazveselili so se angeli, ko so zvršili svoje delo, videč zemljo v tolikej kra-soti. In nebeški Oče pogleda s prijaznim očesom doli na svet in reče: ,,Jedne cvetice ne najdem tam doli na zemlji!" —Angeli pokažejo v nebeški kot inreko: nTukaj leži še jedna; nisrno vedeli, kam bi dejali to sirotico in pustili smo jo tukaj."
Bog pa vzatne evetico, spusti se doli na zemljo iz nebeškega svojega veli-eastva ter splava na kamenite vrhove visocih gora. Tu raztrosi bele zvezdice, blagoslovi je, in reče: ,,Pa bodite vi moje cvetice!" Od tistih dob rase pla-uika samotno po planinah; prav ondu na skalah je njen doin, zato so jej ljudje tudi ime skalnica  dali.
Prijatelj moj! Tudi tebe naj vesele ljubke skalnice (Gnaphalium Leontipo-dium, Edelweiss), ki so cvetice samega Boga. Ponosao je nosi za klobukom, ako si je pobral na visocih skalah, a korenine jira nikar ne izruj! Mirno, svobodno in Ijubeznivo naj cveto po planinah v čast božjo in v veselje naše.
Frančišek Rup. ------*-s-«-»—
»