PRAZNIK
šiška spet praznuje. In Šiška, to smo mi, ki nas je usoda zatekla v Ljubljani, v dolo-čenem predelu tega našega lepega mesta, ki smo mu porekli občina ter ga označili s starim nazivom Šiška. In če smo Šiškarji, smo tembolj Ljubljančani in skratka pripad-niki naše širše družbene skupnosti, v kateri skupaj ustvarjamo in se trudimo za lepši ju-trišnji dan.
Toda čeprav smo vse to, kar so drugi naši sodržavljani, soobčani in imamo vsi skupne cilje, smo vendarle ponosni tudi na ta, čisto naš praznik, ki ga praznuje le 80.000 občanov. Ne le zato, ker se na ta dan spominjamo pomembnih dni iz junaške pre-teklosti našega maroda (22. juni>ia \e bilo v Bernardovi hiši na Vodnikovi ustanovljeno Glavno poveljstvo slovensikih partizanskih čet), ki so se dogajali ravno na ozemlju se-danje občine Šiška, temveč predvsem zato, ker je to imenitna priložnost, da hkrati z obujanjem spominov pokažemo tudi na vse tisto, kar ustvarjamo in gradiiino danes in kar načrtujemo za jirtri.
Občinski praznik skratka ni le prireditev (tokrat je v Medvodah). To torej ni le govor, priložnostni kulturni program — in tudi niso le vse številne ostale prireditve, ki so jih prizadevni kulturni, telesnokulturni in drugi delavci pripravili po krajevnih skupnostih, ustanovah, organizacijah. Zlasti me, če vse našteto jemljemo kot formalnost. Kajti vse te prireditve so le prerez, vzorec, ilustra-cija vsega, kar v Šiški znamo, kar vsak dan počnemo in ustvarjamo.
Znamo pa še marsikaj drugega. Tudi to moramo povedati ob našem iprazniku, kajti praznovanje, ob katerem bi se ob pogledu na prehojeno leto ne mogli pohvaliti z mo-benim novim objektom otroškega varstva, šolo, cesto, tovarno, trgovino, z drugimi go-spodarskimi uspehi — takšno praznovanje bi bil ipuhel in jalov protokol. Ko bi se \o zgodilo, potem bi praznovali zaradi prazno-vanja samega.
Toda naše praznovanje ne bo takšno. Slovesno bo, toda ustvarjalno slovesno. In to je pri vsem tem najpomembnejše!
Na svidenje torej v Medvodah!