VLOGA POZAVČINOV V PRLEŠKEM GOSTOVANJU
t Anton Smodič
Prijazni in veseli značaj prebivalcev Slovenskih goric in Murskega
polja se nikoli in nikjer tako lepo ne izživlja, kakor pri »prleškem gostü-
vanju« ali ženitovanju. Stoletni, skrbno od roda do roda podedovani ljud-
ski običaji so polni krepkega in zdravega kmetskega humorja, kakor ga
danes le še redko najdemo na Slovenskem. Težke življenjske razmere po
I. svetovni vojni pa so bile vzrok, da so začeli polagoma giniti tudi staro-
davni ljudski običaji.
Pred leti je našel prof. Anton Ingolič na podstrešju stare kmetske
hiše na Polenšaku rokopis v bohoričici, berilo pozavčinov. Napisan je
s črnilom na orumenelem, brezčrtnem papirju, ki je sešit v zvezek male
osmerke. Obsega še enajst obojestransko popisanih listov, ki niso nume-
rirani. Zadnji list, na katerem je bilo morda še nekaj stavkov, se je žal
izgubil. Posebej sta še všita evangelija sv. Janeza in Lukeža. Rokopis je
precej obrabljen, kar priča, da je pridno romal po rokah šegavih pozav-
činov in da je bilo to oznanilo med ljudstvom zelo priljubljeno. Danes je
v ptujskem muzeju.
Ne da se ugotoviti, kdo je bil pisec; morda kak dijak, učitelj, verjet-
neje Organist, ki je nekoč stanoval v hiši, kjer se je rokopis našel. Sodim,
da spada še v prvo polovico XIX. stoletja, imel pa je za vzorec gotovo
še starejši izvirnik.
Zenitovanjske obrede panonskih Slovencev so obravnavali razni pisa-
telji, n. pr. Simon Povoden,^ Josip Pajek,^ Franc Hubad^ in drugi. Prav
izčrpno jih je popisal Josip Karba,^ kmet v Krapju, po katerem bom
posnel poedine paralele, ki so si sorodne z rokopisom s Polenšaka. Raz-
poreditev posameznih dogodivščin je po Karbovem opisu na nekaterih
mestih nekoliko drugačna, vendar razlike niso občutne. Karba tudi ne
navaja nekaterih prizorov, ki jih ima naš rokopis, zato pa opisuje nekaj
drugih, kajti vsaka vas je vpletala v zenitovanjske obrede svoje poseb-
nosti.
• Bürgerliches Lesebuch II. del, 1825, § 5.
2 Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, str. 275—282, izdala Matica
Slovenska, 1884.
3 Volksleben, Sitten u. Sagen der Slovenen (öster.-ung. Monarchie in Wort
und Bild), Steiermark, str. 208—225 (1890).
* »Slovenec« št. 16, 17, 18 iz leta 1876, in »Slovenske Večernice« 1882, str. 56
do 80.
175
Anton Smodič
Kakor smo že prej omenili, je gostiivanje brez dvoma vsako leto naj-
veselejši dogodek v Slovenskih goricah, na Murskem polju in v Prek-
murju. Kmet Karba opisuje uvod ženitovanjskih obredov takole: Ko
roditelji svojemu sinu hočejo izročiti posestvo, je potrebno, da si prijem-
nik izbere družico, ki ga bo podpirala. V ta namen si naprosi mladenič
poštenega in pridnega moža znanca. Ta, »starešina« imenovan, gre z mla-
deničem, »ženihom« ali »mladožencem« neki večer, navadno le v sredo
ali soboto v hišo izvoljenke »snehe«; to se pravi v »oglede hoditi«. Sta-
rešina naznani dekličinim staršem namen prihoda. Poprosi namreč, ho-
čejo li biti tako dobri in privoliti, da vzame prisotni mladenič njihovo
hčerko za svojo družico. Ako se starši strinjajo in če tudi deklica privoli,
mu jo obljubijo. Potem napravijo na srečni dan pogodbo o »herbiji« ali
dedščini.
Po zapisovanju se podasta vsak na svoj dom, da pripravljata vse
potrebno za gostiivanje. Mladenič naprosi dva svojih najboljših prija-
teljev, da bi mu bila strežnika na dan poroke. Njegovo željo mu rada
izpolnita. Tudi sneha si oskrbi dve »svatevci« v isti namen. Seveda ne
smejo tudi pozabiti na kuharico in na dva pozavčina.' Že sama beseda
nam kaže na posel pozavčinov; ona »pozavljeta« ali vabita rodbino,
znance, prijatelje, sosede ženihove in snehine na gostijo.
Pozavčina prideta nekega dne k snehi, za kar se prav ponosno opra-
vita in okinčata. Za klobuk dobita oba velik šopek ali »štaciinski pušlc«
s trakom; razen tega dobita na ramo dolge svilnate trake, eden na desno,
drugi na levo. Na suknjo ob pasu prišpičijo jima še pisan robec, včasih
tudi dva. Prvemu izroče boben,' drugemu trobento. Prej jima še napo-
vedo, kam naj gresta in koga naj »pozavljeta«. Tako odideta zvesto iz-
polnjevaje svojo službo; hodita od vasi do vasi, lomastita iz hrama v
hram; ropočeta, trobentata, skačeta sem ter tja po stezi, da se jima vse
smeji; rada kličeta ljudi k sebi, da jim natočita »žegna«, ker tudi
»džurdž« z vinom nosita s seboj.
V ormoški okolici nosi pozavčin palico, na kateri sta pritrjena šopek
cvetic in zvonček. V Miklovi muzejski zbirki pri Sv. Marjeti niže Ptuja
sem videl dve palici pozavčinov, verjetno s Ptujskega Polja ali jugo-
vzhodnega dela Slovenskih goric, ki se občutno razlikujeta od doslej
znanih. Obe sta napravljeni od mladega bora ali smreke tako, da se spod-
nje veje privežejo v polkrogu navzgor in tvorijo neke vrste okroglo koša-
rico. Palici sta bili s svežim zelenjem in pisanimi trakovi bogato okrašeni.
Na Murskem polju dobita pozavčina boben in rog, s katerima pozavljeta
5 V Prekmurju se imenuje »zvač ali pozvačin«. Za Prekmurje so mi prav
prišli podatki mojega deda Petra Smodiča, ki je bil sam pozavčin in mi je
mnogo pripovedoval. Rabil pa sem tudi: B. K a co va. Iz Prekmurja — Pozav-
čini vabijo. Kresnice 1953, letnik IV, str. 48—54.
" Dolga leta je bil na domu mojega deda v Črešnjevcih št. 29 pri Gornji
Radgoni star, rdečezeleno poslikan boljen, ki so ga kmetje leta 1848 odvzeli
Madžarom. 2 njim sta nato pozavčina vabila na gostije.
176
med veselim bobnanjem in trobentanjem goste na svat-
bo. S seboj imata steklenico, čutaro ali sodček vina.
V Halozah se opira pozavčin na čudno oblikovano
palico iz borovine. V ta namen prirezujejo v Halozah
večkrat med rastjo mlad bor tako, da dobi opisano
obliko. Za narodopisno zbirko mestnega muzeja v Ptuju
sem nabavil iz Gradišča pri Sv. Barbari v Halozah pa-
lico pozavčina Boštjana Kozla (roj. 1847, umrl 1927), ki
je bil daleč na okoli znan kot izredno dovtipen in šaljiv
možakar. Čeprav se je ta lepi običaj pozavljanja tam
že skoraj opustil, so njegovi potomci skrbno čuvali pa-
lico kot spomin na deda in nekdanje čase, ki jih mladi
rod danes ne razume več.
Njegova palica je bila 115 cm dolga, sivo pobar-
vana, večkrat zavita in prirezana. Naloga pozavčinov
ni bila samo pozavljenje, ampak preskrbeti so morali
predvsem tudi meso, pijačo in druge dobrote za gostijo.
Palica, ki jo je vsakdo ob primerni razlagi pozavčinov
občudoval, je na prikrit način opozorila povabljence,
česa vsega naj pošljejo kuharici, da bo gostija čim lepša
in dostojnejša. Spodaj je palica stožčasto prirezana. Tu
opazimo preprosto izrezan obraz kuharice z ruto na
glavi. V lepem zavoju prehaja nato v spodnji tretjini
v svinjsko glavo, kar pomeni, da kuharica potrebuje
obilo svinine. V zgornjem delu vidimo označeno jelenovo
glavo z rogovjem, kar zopet pomeni, da bodo na gostiji
jedli tudi divjačino. Prav na vrhu se palica konča v
ptičjo glavo. Ysem je jasno, da perutnine, predvsem
haložanske ptice, purana, na mizi ne sme manjkati.
Končno vidimo na jelenovem rogovju obešen sodček,
približno litrske vsebine z dvema prekatoma. V prvem
je sladko vince, v drugem kislica — jesih, ki ga pozav-
čina ponujata povabljencem za poskušnjo, naj si vsak
zapomni, da se bo pila samo dobra kapljica. Tako že
pozavčinova palica sama izraža želje in prošnje mlado-
žencev, ki jih tudi nihče ne odklanja, nasprotno, vsi
tekmujejo s svojimi prispevki za gostijo."*
Tudi v Prekmurju so ti običaji zelo podobni. Zvač
ali pozvačin je ves obložen s pisanimi trakovi in bri-
sačami. Od visokega pisano obloženega klobuka mu
visijo številni trakovi, ki mu povsem zakrivajo obraz.
Na komolcih in kolenih ima pritrjene zvonce, ki močno
8a Slika te palice je objavljena v propagandnem katalogu
»Maison d'exportation des vins Slovenija vino« — Ljubljana
(1948), str. 17.
12  Slovenski etnograf ^77
Anton Smodič
zvonijo med hojo. Od časa do časa zatrobi na rog. Vaške otroke, ki ga
spremljajo v primerni razdalji, straši in odganja s tako imenovanim
»ježem«, to je leseno sekiro na običajnem držalu, le na toporišču je
pritrjena ježeva koža. Na dvorišče sorodnikov, ki jih prideta vabit, ne
gresta skozi vrata ali čez prelaz pri vratih, ampak naravnost čez ograjo,
v veliko veselje in zabavo gledalcev. Berilo in vsi našteti ženitovanjski
obredi so tudi skoraj enaki kakor na Hrvatskem.' Jasno se zrcalijo v
berilu pozavčinov celo vplivi ljudskih pripovedk iz varaždinske okolice,
ki jih je nabral Matija Valjavec-Kračmanov.**
Kamor v označeno hišo prideta, pozdravi eden pozavčinov domače:
Rokopis s Polenšaka
(začetek 19. stoletja)
SAZHETEK
Hvalen bodi Jesos Kriltus! Ne-
kaj bi naj na naglem gor prijeli; mi
ja zhiijeva glas da tak nesnane Ludi
gor prijemlejo; mija van rajîlii naine
Piîme pokashema, ino tudi îama pre-
berema, kak bi nai gor prijeli, mija
sma kvam prillila, dabi svam en par,
ali dve beîedi zmigučal.
[: Mija zhema vam povedati
Jokaj sma prišla, kaj bi rada, ino
cak sma kvam prišla. :]'
Mija Ima îhla proti vaîhoj Hi Ibi
30 enoj selenoj trati, do kolena po
slati, ino Ima îhla po enem globoken
doli, tam Iva na Ih a eno mlado Di-
klizh, naj menje is 60 letmi, daje na
enem Borovcu porobi ledela, ino pra-
prodove gosliize rujala, mija Ima njo
prolila, Deklizh, pokashi ti nama
Itote grabe pot, ona je nama nemogla
povedati s Rezhjoj, ne pokasati s Ro-
koj, onaje Peto gor sdignola.---
[: Ino je rekla, tota sta Norza
zhi zlieta prav priti. :]
Skol to Peto gor zdiganje, le je
mozhno sbliskalo ino sreshalo, Ikos
toto bliskavizo no zeshabizo Ima
mija sagledala vaîh hiihni prag.
[: Mama troiht ino obvujpanje,
da Ima prilhla prav. :]
Mija bi mogla ta priti, gelo trije kotovje vten Ihterten pa pezh.
\: Meni le sdi daje tu ravno tak. :]
Josip Karba, 1876
Hvaljen bodi Jezus Kristus! Jeli
so Vaš hišni oče doma ali ne?
— V koti na peči sedijo, pa se
močno hudo držijo —
Ali zakaj pa bi se oni hudo
držali; mija bi morala žalostna biti,
ki vašega poštenega hrama nisva
mogla najti. Mija sva Vas žalostna
iskala tam dol pri Radgoni, pa tam
gor pri Razkrižji, ter sva šla po enej
zelenej trati do kolena po blati, ino
sva potovala po enem globokem doli,
pa nisva videla inam, kakor gor pa
dol. Tam sva našla devojko z imenom
kristJanka; njena mladost bila je 90
let. Mija sva jo pitala, če bi znala
za Vaš pestelli hram. Ona nama hitro
odgovori: Znam, pa ne morem vama
dopovedati; je vpregnola nogo in
s peto nama je pokazala tijam k Vam
domo.
Prišla sva prav, kajti stoji pi-
sano: Kteri išče, tisti najde; kdor
trka, onemu se odpre.
' Jos. Stare, »Die Kroaten«, str. 130.
8 Narodne pripovjedke u i oko Varaždina (1858). — »Laž i Prilažič«,
str. 263, in »Kaj nigdar ne bilo nit ne bu«, str. 264—265.
» Tekst, ki je med dvopičjem, govori drugi pozavčin.
178
Vloga pozavčinov v prleškem gostiivanju
Sdaj van mija povema, od kot ima, ino kaj bi rada, naj îo vün pollali, naîh
Hishni Ozha no Mati, ino naîh mladi Shenih no Sneha, dabi mija vas na goîtii-
vanje, ali na Hz. povabla, tak ali vii ite povableni, od velkega, [domalega] kaj
vas kol je pii vaîhen lepen Stani.
Kajti veteda zhlovik trikrat naj-
bole potrebuje, naj pervizh, da îe
narodi, more nekoga meti, daga k
îvetem Kerîti îpravi. Drugozh, dare
zhe vti îveti Sakon îtopti, more tiidi
druge ludi meti, kajti toga nemre îam
napravit, dabi glih driigazh neblo, da
Svedoka bi deno moglo biti. —
Tretizh da je she ktoj Smerli,
more tudi nekoga meti daga v Semlo
îpravi, îam ne more v Semlo.
[ : Drügazhi ne, dabi îi glih perle
jamo îkopa ino dabi njemi zhonto
vrit sabili, tebi ga morebiti Pîi v
Jamo se vlekli, no îhebi pa nehto
moga biti ker bi ea sakooa. :i
Tisto pa tako znate, da človek
človeka trikrat potrebuje. Ko dete na
svet pride, treba mii koj babice in
kume. Babica je v plenice povije,
kuma je pri krstu drži in na mesto
jega odgovarja, ker še dete ne more
govoriti. Drugič kedar se človek ženi,
si tudi ne more sam pomagati; zato
potrebuje dva sterešini za svedoka
pri sprejetju sedmega svetega sakra-
menta, in dve posnehalji ali svatevci.
Tretjekrat pa, kedar človek
umerje, tudi rabi najmanje dvoje
ljudi, da mu napravijo rakev in ga
spravijo v črno zemljo, iz katere ga
do sodnega dne več ne bo.
No tak naîh mladi Shenih no Sneha, da njima, je tak liiîht ino Vola na
shenitvo priîhla, bota tudi druge Ludi nüzala, oneja bota napravla en veîeli Hz.
ali goîtiivanje, tak kak je bilo negda v Kani Galileji, kak van bon sdaj poveda.
(Tu îliîhi pervi Evangelium S. Johanesa na 2. polt od goîtiivanja v Kani
galileji.)
Evangelium  S. Joh. n. 2. pol.
V tiîtem zhaîi je bilo eno she-
nituvanje v Kani Galelei; ino Mati
Jesoîova je bila tam. Je bil pa po-
vablen tudi Jesoî, ino njegovi Jogri
k shenitovanji. Ino kadar je bilo vino
smenkalo, rezhe Jesoîova Mati k
niemi. Vina nemajo, ino Jesoî rezhe
k njoj: Shena, kaj je meni, ino tebi
sato? moja viira îhe ni priîhla. Njegova Mati rezhe k îliishernikom: Kaj koli van
bode reka, to îtorte. Je bilo pak tam îheît kamenitih verzhov poîtavlenih po-
îhegi Judovîkega ozliiîhuvanja, keri vîaki je dersha dva ali tri vedre. Jesoî
rezhe k njim: Napunite verzhe s vodoj. Ino oni îo jih do verha napunili. Ino
Jesoî rezhe k njim: sajmite sdaj, ino neîte Starîhini. Ino oni îo neîli. Kadar je
pa Starîhina to v vino preoberjeno vodo koîhta, ino ne veda, od kod bi to bilo,
îliishevniki pa, keri îo vodo sajimali, îo vedli: Posove nato Starîhina Sheniha.
Ino rezhe k njemo: Vîaki zhlovik pervizh eno dobro vino gor pollavi; ino kadar
she vinjeni poîtanejo, tedaj to poredneiho. Tili pa to dobro noter do sdaj pri-
varva. To je bija ti pervi zhiidesh, kerega je Jesoî v Kani Galilei îtora, ino je
îvojo zhaît rasodea, ino njegovi logri îo v njega vervali.
Tak ali naîh mladi Shenih no Sneha, bota tudi en veîeli Hz. ali goîtiivanje
napravila. Ta shenitva nede pri njima sazheta ne dokonzhana. Toje sazheja îam
Bog vsazhetki tega Sveta, kak hitro je îtvara nebo no Semlo, Drevje no Travo,
Shivino, vie forme svirjat, ino vîake forme Sad, ino k sadnjemi zhloveka, per-
vega. naîhega Ozhe Adama, na Poli Demazenskem, pres vie falinge, ino tiidi
pres vîega greha, pelaga vti veîeli Paradiîh, tam je bila vie forme svirjat, ino
vie feie Sad, vida je on vie sa njega ino njemi îtvarjene dobrote, noje tak reka,
O moj bog no moj îtvarnik, îtvari îhemeni en par, zhiîta po mojoj voli, Bog je
reka k njemi, sdaj she ma ih vie furme svirjat, ino vie furme Sad. Adam je reka
k njemi, kaj mije itotoj Stvarjoj bole, daii nemoren shnjoj doguzhati. Vuzhizo
biîi sebra, paje posojna, Liiizo biii sebra, pa je kiinîhtna. Savzhizo biii sebra,
pa je bojezha, Jeshizo biii sebra, pa je bodezha, kak bi njo liiba, Bog je reka.
Zdaj pa poslušajte sv. evangelje,
ki ga je popisal sv. evangelist in apo-
stol Janez v drugem poglavji od 1
do 11 vrste.
»Tisti čas je bila ženitnina v
Kani Galilejski...«
12*
179
Aaton Smodič
Adam dol îi leshi no salpi. Pride Bog drugozli k njemi, ino îi je miila, zhi njenii
vsemem pri glavi, bode njemi potli htela zhres glavo miiliti, zhi pa pri nogah,
padega pod nogami htela meti. Vseja je Bog eno Rebro od leve itrani, kaj bi ona
njega prav liibila, Bog je oblosha to Rebro s blatom, ino je dehna no reka, îtani
^or Eva, ti boih naîha perva Mati.
[: Tak bio melo biti, pa 'îe je drugazhi sgodlo kak je moj Pajdaîh poveda,
dare je Bog vsea Rebro od Adama, te je priîha en Pei, paje Rebro vsea, Bog je
beisha sa Pion, paje ne moga Rebra vseti, teje Piovi en falat Repa odterga, ino
is tiîtoga je Iheniko Itvora. Sato pa îhe ene sdaj tak slo, kak Pei s repom
len no ta vujajo, pa naj bole s beîegami da îo ne gviîhne. Pasa valhe domazhe
deno ne verna, kak ene ima she tak îhe gnes naj îhla. Adam îe prebudi, ino Evo
polek îebe sagledi, ino rezhe, zhaît ino hvala bodi tebi moj bog. Pride Bog
knjemi, ino je reka, to maîh ti îvoj Par, ino Pajdaîhizo, tebi jas prek dam ves
Paradiih, ino ves toti Sat. ti boîh tomi viemi Gospod, îamo to jaî tebi prepoven,
da îtotega Drevesa kak na îredi Paradisha raîe, da neîmeîh Sada nizh koîhtati,
drugo vie, toto Drevo îe rezhe drevo Snanja. Bog odide viin is Paradisha, pride
Vrag vun îpodobi kazhe, ide gor na tiîto Drevo, ino rezhe Evi, Eva hodi îen
hlishe. Eva pa je îhla zelo pod Senzo tiîtega Dreva, vterga kazha eno Jaboko
ino njo dol vershe, ino rezhe, Eva vîemi toto Jaboko, boîh vedla kaj je dobro, ali
hujdo, rezhe Eva jai neîmem, bi vmerla, rezhe kazha neboîh, vmerla, to je
nereîen kak le je tebi Bog popreta, Eva neîrezhna seme to Jaboko, ino ga vje,
ino tudi Adami neîe, ino rezhe, Adam moj! vsemi to Jaboko, ino ga je, kak je
ono jako dobro. Adam vîeme to Jaboko, ino, rezhe geîi toto jaboko vsela, daje
iak ono dobro, ona rezhe s dreva Snanja. Adam vünplüne, ino ita vzhaîi obadva
naga poîtala, te je Eva sazhela Adami robazho Ihivati is Figovega Lisîtja î pa-
holkoj. Bog pride v Paradiîh, onaja pa îtaîe ikrila. Bog sazhne svati, Adam!
gde îi šakaj îe îkrivaîh, on rezhe da îen nagi. Rezhe Bog ti Adam, sdaj jaî
tebi sapoven, da moreîh vzhaîi iti is Paradisha, ino boîh teîhko ino îhmetno
hrana, îebe, tvojo Sheno, ino Dezo. Ali Eva, ti pa boîh mogla pod oblaitjoj
îvojega Mosha shiveti, ino s velko bolezhinoj Dezo roditi, ino sadnjizh vmerjeta
via obadva, ino ves vaini rod.
[: Tak nam je ona napravila, ene shenske, îheîo sdaj takihe, kaj sa rezh
Ine] marajo, dabla Eva Adama pitala, zhi bi imela Jaboko vseti, tak bo on njoj
prepoveda, najbolîhe je, da îhenska v [eli Mojîhkega pita, kak kaj ma vzhiniti. :]
Tak ali naîh pervi ozha Adam je nemoga biti prez para, eno Vüro ali
dve. —
I: Naîh mladi shenih pashe îkoro ali vezh kak 20 leth. :]
Ino Adami je Bog da îamo eno
sapoved, pajo je nemoga sdersehati,
nam pa njih je da deîet, pa nje deno
moremo sdershati zhi zhemo v to Ne-
beshko kraleîtvo priti, no tok tudi
îije sdaj naîh mladi shenih sebra îvoj
par, ino bode en veseli Hz. ali goftii-
vanie naprava.
JNas mladi zenih m sneha sta
hodila po logih in kraj vode. Ko sta
tako med seboj gučala, sta tudi vi-
dela, ko so ribe en par. pa ptice
na par.
Rekla sta: Tudi midva se vze-
mima, bova tudi lep par.
|: Vtiza pravi zelo leto vtizhek, vtizhek! naîha mlada îneha je tildi îkos
pravla N. N. tok dugo, kaj dega rihtig dobila. :]
Naj ÎO îen poslali naîh mini
ozha no Mati ino naîh mladi shenih
no Sneha, kaj bi mija vas na goîtu-
vanje ino k totoj dobri voli pova-
hOa. -
|: Tudi vaî proîima, da bi îe
nama nebi îkakimi sroki sgovarjali,
kaj nebi mogli priti, kak îo [îe]
negda tiîti sgovarjali kak bomo sdaj
zhüli. :]
Morebiti bi Vi rekli: Vija nam
nista nič povedala, kamo pa kako?
Zenih J. J. in sneha J. J. Vas lepo
pozdravljata in prosita, da bi se po-
trudili na gostiivanju priti. Ne iščite
nikakšnega izgovora proti, kakor so
včinili tisti trije bogatci, od kterili
sv. evangelij pravi, da nje je gospodar
na gostovanje povabil.
180
Vloga pozavčinov v prleškem gostiivanju
Tu   Evangelium   S. Matheusha
na 22. toj poîta.
Evangelium S. Lukesha n. 24 p"
V tiîtem zhaîi Je Jesos k Phariserjem toto pergliho pravil: En zhlovik jer
nareda eno velko vezherjo. Ino njih velko povabil. Ino je îvojega hlapza, ob
viiri te vezherje tem povablenim povedati, dabi priîhli, šakaj vie je she pri-
jravljeno. Ino oni îo le sazheli eden sadriigin isgovarjati. Ti pervi je reka
i. njemi jas îem eno priitavo kupa, ino jas morem iti ino njo ogledati; jas te
proiin mej meni sa isgovorjenega. Ino ti drugi je reka. Jas îem pet parof
Juncev klipa, ino njih grem îkuîhavat; jas te proîin mej mene sa isgovorjenega.
ino ti tretji je reka, jas îeii îe oshena ino savolo tega jas nemoren priti. Ino
kadar je ti hlapez nasaj priîha, je to îvojeme gospodi poveda, ino teîe je hiîhni
goîpod rasîerdil, mo je îvojemi hlapzi reka: Pojdi hitro vün na gaie, ino zeîte
tega Meîta, ino perpeîaj îem te uboge, ino plantave, ino te îlepe, ino te krulave.
Ino hlapez je reka: Goîpod Itorjeno je kak îi sapoveda, ino îhe je prostor. Ino
Goîpod rezhe k hlapzi: Pojdi vün na zeîte ino sa piote ino permoraj njih noter
iti, daîe bode moja hiîha napunila. Jas pa van poven, da obeden od tiitih
moshi, keri io bili povableni nebode moje vezherje okuîil.
Tak mija vas prolima, dabi îe nama nebi îkakihimi Sroki sgovarjali, kaj
nebi mogli priti, kak îo îe ioti sgovarjali, kak Ite malo perle zhüli, topa morebiti
vam ie shesnano, kam bote îhli, komi, ino Kda.
Tak ali vii zhiîta iemate snajti
od velkîhega do menîhga: G. F. P.
N. Sil. v novezh.
More biti Si vi îhe miîlite, na
goitüvanje nas vabita, pa nizh ne
pravita, ali bomo jeiti kaj meli ali
ne, to ie nizh ne bojte, Mela bomo
meli vie furme sadoîti Miîmo she
poilali per 9<îneviii 9 Meiarov Jünzov
kupovat zelo dol g belemi gradi,
tam Î0 oni norzi ihpilali no kartali,
potli îote she îhli Jünzov kupovat.
Vi se imate toraj v nedeljo k
J. J. gotovo postaviti, jako zarana.
Tain bomo imeli mali zajutrek; od
tod vozili se bomo k sv. maši, da nja
dva tam v cirkev sprevodimo, da za-
dobita zakrament sv. zakona. Tam
odsod pa se bomo vozili nazaj v B;
kedar pa tam popijemo in pojemo,,
bomo odrinoli v C.
Mija z mojim tovaršem sva ku-
pila enega vola;
|: Io pa tak vete daje Meîarîka îhega no tudi po komiarikoj sapovedi. :]
Teîo norzi nameîto Jünza, enega Bika kupili, oni Io pa ne mogli sposnati,
kok bi njega domo spravili. —
|: Ja! oni îoîe tudi bojali kaj bi îe keremi kaka nesrezha nebi sgodila, tak
kok îeje naîhoj Dekli sgodlo, dare Imo Praîhizhka lovili, to îhe bote she potli
zhüli, îe ima mija s mojim Pajdaîhon, îi doîti îtiîtin sadela. :]
Moj Pajdaîh îeje deno tok zheden snajîha iegna je enoj shenîki, viîhe kolen
2 pednja, nishe Popka en peden, smeknaje njoj tri dlake, îpleli imo 9 klavtrov
Voshe tiîto Voshe îmo Bikovi gor djali, îmoga îrezhno domu îpravili, ino vîhtalo
vujgnali.
[: v zhaîi mi gdo pravi kaj îen norz, tam po îen ba nam deno naj shedne
miîla :]
Vuitro den ga gremo klat, ti
9 Meîari, jas ino moj Pajdaîh.
totega sva zaklala, pa sva nasekala
ž njega tri kadi in tri prepadi.
[: Jas îenga vdora po Bedri, moj Pajdaîh pa po Rebri, pa je deno nati
koimati kraj îpadna. :]
Mi îmo njega vbujli, ino îmoga po obema krajoma oderli, ino îmoga na
2 tala rasîekali, pa imo nametali îamo ene polovine 9 kadi, no 9 Prepadi.
[: Pa îhe doîti menihe poîode. :]
Govedine bomo zadosti imeli.
" Pravilno 14. pogl.
181
Anton Smodič
Nekaj bomo napravili na Ainmohts, nekaj pa na Bozmohz. —
[: Kaj padenan viîhe oîtalo,
l)omo na Ihtale obeîli, kajde naîha
Sneha jele, dare de mlade mela. :]
To drugo polovino tiîte Biko-
vine, palmo na Vitlo obeîili, îmo
vlekli gor nati 9 Velp, pa îe je Vitlo
vtergalo.
ludi zabeljavati nam bo mogoče.
Slanina je bila težka okolu 9 stotov.
Po vitlu smo jo gor vlekli; med tem
se nam je pa vitlo utrgalo, in se nam
je velika nesreča zgodila. Slanina je
namreč dol padla, predrla je devet
obokov, a pod devetim je na pajčini
obvisela.
[: Zhlovik pazh doîti krat neve gega neîrezha zhaka. :]
Te je deno nam na îrezho, v enem koti ena Pavozhina bila, tam îeje
vîtavilo. —
[: Ravno takîha je bila, kok vi to eno mate, îamo kaj bla naîha velkîha,
tak van naj leshi dopoven. :]
More biti îi vi miîlite kaj dru-
gega Meîa nemamo, nizh îe nebojte,
liaj bi lame Bikovine jeli, nekaj je
she bo, pa me tudi drugega Mela meli
sadoîti vie Feie, mi îmo she pollali
pori 8™i*> dneh 8 Meîarov Svin kupo-
vat, zelo dol v Razko Kanislio, tam îo
oni kupili eniga Praîhizha. on je tak
debeli bi ja, dare îo ga gnali, îoîe Sle-
dovje s maîtjoj sanjim salevali. —
[: To pa tak vete da jene îloko
Shivinzhe bilo. :]
Oni Î0 njega Srezhno domu pri-
gnali, ino v îhtalo vujgnali, vujtro
den ga gremo klat ti 8 Meîari, jaî
moj pajdaîh no mija obadva, jaî îen
vseja grable moj Pajdaîh pa Metlo,
jaî îen pograbla on paje smeja — té
Praîhizh îe je sgrosa vun od enega
borovega lista.
[: To pa tak vete, da je tota na-
vada îkoro povsodig dare îe klat gre,
koj Dekla more îvetit iti, naîha
Dekla je tudi nam îvetila, dare îmo
hteli klati, Paje na neîsrezho pri dve-
rah itala, te Praîhizh [je] vün is
Hleva praiha, paravno njoj med no-
gami, pa njoj je tak slo vterga, ino
doîti ihzhetinja puîta. sdaj je ravno
tak videti, kak dabi Jäsha med no-
gami mela, mija s mojim Pajdaîhon
imo vio nozh itiitin kaj terpela, mija ima zelo nozh tiîto vrazhila, no glodala,
pa je ona nama tak pravla, le vezli krat me prita vrazhit, meni îe sdi, da be-
demi vraihtvo vaialo. :]
Ta praîhizh nam je vuiiha dol po enoj kiinofoj prahi, naîh îtori Japa îoîe
raîserdili, pa je opa, oni pa gor na njega, ioga na ramo vergli, ino îerdito domu
ueili, I0 ga na itolizo, vergli, no îo rekli, vi ti mladi itega nemogli Dobiti, jas ti
itari norz, ienga doba. miimo njega vbuili. ino imoga gor raspravili, ino njemi
do njegovega Sala priihli, mi îmo ne mogli iposnati, gde bi kat sa njega smogli.
[: To tak vete da vzhaîi zhlovik Toti   prašiček   je   takšno   salo
ma kak îho rezh, kaj njoj nemre imel, da mija z mojim tovaršem nisva
vzhaîi poîode îmozhti. :] znala, kam bi je spravila. Našla sva
Morebiti bi Vi mislili, da bra-
skega mesa (svinjetine) ne bomo dosti
meli. To bomo tudi imeli. Mija z mo-
jim tovaršem sva kupila enega pre-
šička, kot enega volička. Znate, pa se
nam je vendar pri njem en »špajs«
pripetil.
Ko smo ga šli lovit, sva mija
deklo pitala: Pokaži nama, v kterem
hlevu je. Ona nama resno pove: Tu
notri je. Tje sem jaz svojega tovarša
poslal. On ga je iskal, pa ga nije mo-
gel najti. Dekla pa mu je rekla: Mora
biti notri; saj sem ga sinoči notri
zaprla. Potem sem svojemu tovaršu
podal noter grablje. On ga je pridno
iskal z grabi jami; listje je vse na en
kup zgrabil, prešička pa le ni našel.
Poleg hleva je ležala nekšna stara
metlja, s ktero mu jaz hitro postre-
žem. Tovarš je začel zmetati po
hlevu, a prešiček je skočil izpod bo-
rovega lista. Dekla pa je vendar tako
brza bila, da je hitro krilo podržala,
pa še tak bi jej bil skoro ušel. Potem
smo ga z zvijačo in velikim trudom
zaklali. Braskega mesa bomo zadosti
meli.
182
Vloga pozavčinov v prleškem gostiivanju
Jas ino moj Pajdaîh Ima îi ne-
kaj rekla, pa Ima friihko tekla pod
en leîkov germ, tam Ima najihla eno
kat, ino Imajo îrezhno domu Ipravla,
pa vendar lešnjakovo luščino, ter sva
je tje shranila.
milmo to balo notri sephali, te Imo djali na okno, dabi le blo eno malo okerzhilo.
[: To snate da takIhoRezh, leshi skrani, dare le eno malo okerzhi. :]
Te je priletela ena Siniza pa
nam je odnella kat no Salo, ali Malt.
[: To pa tak vete da bla nam pa
velka shalolt no nevola. :]
Shlo je hitro 8 Jagrov, jaî no
moj Pajdaîh, no mija obadva, Imo
îhli vleîs, sa Sinizoj, Imo njo naj îhli
goreh na Huiki, en Jager je vîtrelija,
Siniza je rihtik dol padnola, mi Imo
ne mogli sgruntati, tiidi ne sposnati,
kak binjo domu îpravili.
Pa poleg tga se je nesreča zgo-
dila. Toto salo je bilo plivko, zato
sva jo djala na okno. Priletela pa je
senica, velika kakor telica, se je na
okno poleg sale vsedla, lepo zapela in
— se salom odletela. Mija z mojim
tovaršem sva ustrelila senico; jeno
glavo že 14 dni 14 bab skube, pa so
že tri parme polne perja naphale.
[: Pelati blo Ikoro nekaj, nelti pa blo ne vredno. :]
Sha je en Landkuzhjalh muimo 6'™i konji, milmo njemi to Sinizo gor na-
loshli, ino nam je njo Srezhno domu pripela, tilto Sinizo îhe sdaj skübi 9 Bab
she 9 dni.
[: To pa tak vete da bode dolti meîa no perja. :]
Toto Sinizo bomo mi napravili te najbolîhe falate na ain mohts, nekaj pa
na ausmohts, kaj bode nam vilhe olialo, pa bomo na Shtale obelili. —
(: Kaj bode naîha jela, zhi bode gda mlade mela. :]
Mi Imo tildi dobli eno zherno vtizo, kok eno Telizo, is laihke gorize.
[: Takiha je ravno bila, kak Io ti Ite ko pri nas sa Vrane majo, to pa vete
tak da tiitih pri nas nega totih Hujzhjah. :)
Tiltega Mela Imo pa nametali 9 kadi no 9 Prepadi.
[: Kaj pa Ihe menihe poîode. :]
Tiîto melo sdaj kvalimo no paiamo, kaj nede shilavo. —
[: Se tiîto vete da je Vrana shilava nekaj bi tiîto neblo. :]
Totega mela bomo pa nekaj napravil na vie îele shüpe, kak she Ite zhüli,
nekaj pa bomo pa gor obesli. —
: Kaj bode nalha Sneha jela gdade mlade mela, toto Melo je sa svaro
najto bollilo. :
More biti Ii vi îhe miîlite, tok kak vi ja pravita bi Meîa sadoîti bilo, ali kaj
bi te bilo, da bi le mi tudi na beteshne dni privas snajîhli.
I : To Ii nizh ne miîlite mi mamo
pa beteshne dni tudi Itrolheg sa vas
tak kak na melo jedne. :]
Morebiti île she zhüli glas, daje
Mura pogorela, od Radgone, ino gor
do Raskersha, tam vzod Imo mi dobli
5 Voli pezhenih 5 Vol pa îirovih Rip,
eno Imo dobli pri Radgoni, ti Ita je tak
velka bila, da Imo njoj mogli zhaîi
tam glavo Sekati, da Imo je nikam ne
mogli pelati, pa je pri Radgoni s
repon mahnola, paje pri Raskershi
molt poderla.
Za postelje bova se midva skr-
bela. Vendar se ne zanašajte na to;
znabiti bi morali v slami spati.
Mija z mojim tovaršem sva Muro
užgala, on tam doli pri Radgoni, jaz
pa tam gori pri Razkrižji. Zdaj pa
sva tri voze domu postavila: eden voz
krapov, eden voz ščuk, eden voz pa
smrkovcev. Krapi bodo za može,
ščuke za žene, smrkavci pa za sami-
ška dekleta.
|: Ja sato palhe sdaj tam Molta nega. :| i
Morebiti bile tüd keremi Medu salüihtalo, tiltega pa tak mamo sadoîti, jas j
no moj Pajdaîh, no mija obadva, Ima najihla eno vzhelo, kaj le je 9 Vukov sa i
njo vleklo mija Ima njo ottela, Ima njoi Med vsela, Ima napunla 3 Kobazlie, no i
2 Kolhari. —
[: Kaj pa menihe poîode. :]
183
Anton Smodič
Shmeterine pa kvaîimo, tam pri Solidi sa hramon, kok je sblanjami obiti. — j
[: Saj tiîto letiko najde, zhi de keremi kaj trebalo, eno malo more na Noîs >
vlezhti. :] i
Tak ali jeîti bode senoj Rezhjoj sadoîti, pa îe meni sdi kaj îi ti miîlite, >
ieîti bi ali she povainen bilo, od piti pa ihe ita nizh ne pravla, bo kai alne, i
Toîe nizh nebojte, piti bode tudi sa-
doîti, mi îmo she poîlali pret iiinevi
2 küpza, v tiîti verh, ge vino raîe,
Vina küpüvat, oneja ita ga telko
kupila, da ita ga komaj vîakîhi en
shurzh domu perneîla.
[: Tiîto nam gaje sadoîti, na
teîhzhe, kaj pa bomo potli pili, tiîto
pa je îhe doma. :]
Tega se pa Vi, dragi kristjani,
nič ne bojte, da bi se nam to zgodilo,
da bi vina zmanjkalo. Mija z mojim
tovaršem imava od naše pivnice dolg
ključ; keder se eden nositi naveliča,
pa drugi nastopi. Vina bomo dosti
imeli.
Jas no moj Pajdaîh, no mija obadva, ima bila gnes pri naîhen niladen
shenihi, no Snehi, perle kok ima k an priîhla, Ima Vino fiserala mamo ga 2 po-
lovnjaka, enega ne fali vezh, kok na en motizhni îhtil, enega pa preže vezh.
: Topa te vete, da nede malo Vina. :]
Mi îmo tudi poslali 3 Formane dol vti velki Brebrovnik po vino, eden je
îha senin Püzhalon kaj dershi 1 maîsl, ti drugi je îha s enim, kaj dershi
2 maîslna, ti tretji je îha s enim kaj dershi 3 maîselne.
|: Topa te vete da nede malo Vina. :]
Naîh Hiîhni ozha îo nama pravli, zhiijeta vija meni îe sdi, dabode to pre-
malo vina, jaî nomoj Pajdaîh, no mija obadva, ima Ii nekaj rekla, pa ima
friihko tekla, vezh Vina kupuvat, mija ima küpla, Vinsken Verhi od îhtertinja-
kovega Sina en Lagef Vina.
|: Topa tak vete da tam dobro Vino raîse. :]
Te imaga domu pelala, pa îma priîhla veno mlako, da Ima nikam shnje
ne mogla îpelati.'
: O to bla nama pa ena prekleta muka. :]
Premema mija Mlako vîakîhi pri enem kraji, panjo poîlonima gor po enem
gabri, note ima preî vîega kvara vün îpelala, pripelana mija njega domu do
kleti, pa je nadveri ne moga notri. —
[: To bla nama pa nevola no kriih. :]
Moj Pajdaîh je tak pameten bija, ide on okoli kleti, najîlia je eno luknjo,
napravila îma Lojtro notri, no te îma slehkega notri ipravla.
f: Norz vzhaîi le dobro smiîli. :]
Mi mamo sdaj trojo vino tiîto îmo vîo vkup ven Lage îtozhli, vtiîten lagvi
mamo sdaj 3 Pipe, ite gornje bomo tozhili sa moîhke, tam je zherîtvo.
[: To vete daje sa Moîhke vie bojîhe, kaj je zherîtvo, naj je shenîka ali
kaj drugo. :]
Ste îrednje pa bomo Tozhili sa Diklizhi, tam je slatko.
|: Kajti takihe rade slatko pijejo. :]
Ste ipodne pa bomo tozhili. sa kiiharze, tam je pazh îlabo zelo, kaj bile
nebi ge s motle. kaj nebi snale dobro jeîti kuhati.
[: Kaj nebi tak napravile kak ovo leto ena kije koimatega no kervega
Savza na mizo poslala. :]
Vibi nama snali rezhi, jeîti no
piti bi, povajnen she bilo, kak vija
pravita, Pa more biti nemate noshof
no Vilz, to îe nizh ne bojte, nam je
she 9đni 9 kovazhov na Seljoven, ko-
zeni delijo, Paie deno zelo natiîte
nesaneite. morebiti bi vzait priihli, bi
nje samiidili, zhi pa posno, pa Ihehko
kaj nebli gor ofnani.
Morebiti bi si Vi, ki bodete na
gostiivanje prišli, mislili, da ne bi
imeli namiznega orodja. Že 14 dni
14 kovačev v zapečku nože in vilice
dela, s črnimi suknjami in črnimi
mustači, ki jim pravimo — kebri.
184
Vloga pozavčinov v prleškem gostiivanju
|: Naj bole pa bode, dali hoje vlemete kajti vlakihi zhlovik îvojemi zeagi
naj bol îhegove. :]
Tu preneha rokopis. — Ko pozavčina to branje končata, dobita
sladkega vinca in mastne pečenke, da sta bolj srčna in spretnejša za
burke.
Pozavanje ali vabljenje traja več dni, kakor pač razmere zaročencev
dopuščajo.
Po srečno opravljenem poslu zamenjata pozavčina pisano obleko in
drugo ropotijo z navadno opravo. Na domu ženinovem ali nevestinem ju
čaka obilo dela in je treba zavihati rokave — mesarija je njuna naloga.
Koljeta prašiče in goveda. Skrbita za dovoz potrebnega vina iz vinograda
domov. Nazadnje še pripravljata mize in klopi ali stole v sobo, nabirata
pri sosedih tudi namizno orodje: sklede, krožnike, kozarce itd.
Ko je vse pripravljeno, se bliža dan poroke. Tudi tokrat opravljata
pozavčina svojo važno vlogo in strežeta pri obedu. Pomolivši, začnejo
tešiti prazne želodce, ter sčasoma zabavljati na domače šege in navade,
ki so različne po občinah; napivajo si zdravice, šalijo se in si delajo
kratek čas.
Tako nam opisuje Josip Karba veselo razpoloženje na »prleškem
gostiivanju« in važno vlogo pozavčinov. Njegovi zapiski se le malo raz-
likujejo od starega rokopisa s Polenšaka. Ob koncu se zahvaljujem
g. prof. Ingoliču, ki mi je iz prijaznosti odstopil rokopis za objavo.
Zusammenfassung
DIE ROLLE DES HOCHZEITSBITTERS BEI HOCHZEITEN
IN DER y,PRLEKIJA<
In nachstehender Abhandlung mird auf Grund einer kurz vor dem zroeiien
Weltkriege aufgefundenen Handschrift die Rolle der sogenannten Hochzeits-
bitter (pozavčin) behandelt, die zroeifellos zu den schönsten Volksbräuchen der
Slovenen gehört. Diese in der sogenannten Bohoric-Schreibweise abgefasste
Handschrift zählt elf. beiderseitig mit Tinte beschriebene Blätter, von denen das
ZTOölfte verloren ging. Hinzu sind noch zrvei Evangelien des Hl. Johannes und
Lukas geheftet. Die vergilbten und abgegriffenen Blätter zeugen eindeutig von
der Beliebtheit dieser Handschrift, auf Grund derer die Hochzeitsbitter ihre
schalkhaften und von kräftigem Bauernhumor durchwürzte Anreden bezrv.
Einladung den Hochzeitsgästen vortrugen. Leider ist der Verfasser dieser Hand-
schrift unbekannt, mahrscheinlich mar er ein fahrender Studiosus. Lehrer oder
Organist. Sie gehört gewiss noch der ersten Hälfte des XIX. Jhd. an und dürfte
noch auf ein älteres Original zurückgehen. Früher gab es gewiss zahlreiche
solcher Handschriften der Hochzeitsbitter und auch der Bauer Karba aus den
Slovenske gorice ermähnt ein ähnliches Schriftstück mit einigen gleichlautenden
Szenen und anderen unwesentlichen Abänderungen. Grössere Unterschiede be-
stehen nicht, denn jedes Dorf pflegte seine Eigenheiten in das Zeremoniell ein-
zuflechten.
185
Anton Smodič
Sobald sich die jungen Brautleute einig waren, in den Ehestand zu treten,
begannen die nötigen Vorbereitungen zur Hochzeit. Der Bräutigam mahlte sich
zroei Brautführer (družba), die Braut zroei Brautjungfern (soatooca) und beide
gemeinsam zroei Hochzeitsbitter (pozavčin). Diese zroei statten sich zu ihrem
Amte besonders aus. Die Hüte zieren natürliche und künstliche Blumen, von
den Schultern roehen lange Seidenbänder, vom Rock bunte Tüchlein. Ausserdem
bedienen sie sich sogenannter Hochzeitsbitterstäbe, die auch reich mit bunten
Bändern und frischem Grün geschmückt sind. In der Murgegend erhalten sie
noch eine Trommel und Trompete und ziehen mit einer vollen Flasche oder
Fässchen Wein unter Trommeln, Blasen und Lärmen von Haus zu Haus um
die Hochzeitsgäste einzuladen. In langer und launiger Rede, mie es unsere
Handschrift beweist, begrüssen sie die Hausgenossen und bringen endlich ihr
Anliegen vor, um nach reichlicher Bewirtung weiter zu ziehen. Damit ist ihr
Amt noch nicht zu Ende, denn ihre Aufgabe ist es auch, das nötige Fleisch,
den Wein, Tische und Stühle und alles Tischgerät herbeizuschaffen. Bei Ormož
führen sie einen Stock mit einem daran befestigten Blumenstrauss und einem
Glöcklein. In den Haloze (Kollos), wo dieser Brauch vollkommen in Vergessen-
heit geraten ist, hatten sie einen eigenartig geschnitzten Stock (Abb. 1), den der
Verfasser eingehend beschreibt. Am Draufelde und in den Slovenske gorice
waren diese Stöcke andersartig geformt. Man stellte sie aus jungen Tännen-
baumchen, deren untere Zweige man korbartig zusammenband, her. Diese
schönen, althergebrachten Volksbräuche sind im Aussterben, nur im Prekmurje
(Übermurgebiet) blieben sie noch teilmeise erhalten.
186