Odmevi
Silvo Torkar*
ODSTIRANJE SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN Kotlje in Globasnica
Kotlje
Množinsko krajevno ime Kotlje (v Kotljah) v občini Ravne na Koroškem je zanimivo že zaradi pridevniške imenske oblike hotuljski in zaradi stanovniškega imena Hotuljci. V zgodovinskih virih je dobro dokumentirano: 1242 Chotlach, 1313 Chotulach, 1314 Chottelach, 1367 in 1425 Chotelach, 1449-1452 Kottelacher pharr, 1457-1461 Kotlach, 1461 Khotelach, ok. 1480 Kottelacher ambt, 1482 Coetellach, 1488 Khotholach, ok. 1500 zu Koettenlach, 1642 in parochia Hotelensi, 1644 ex Ketalacher Pfarr, 1780 Hotule, Hottulia, Hottalia, reka Hotuljka je Hotulia Bach, 1827 Kottulach. Slovenski jezikoslovci Fran Miklošič, Luka Pintar in Fran Ramovš se imena Kotlje niso dotikali. Pač pa je pisatelj Prežihov Voranc, domačin iz Kotelj, 3. februarja 1948 pisal slavistu in narodopiscu Francetu Kotniku (1882-1955), da je predlagal, naj se Rimski vrelec odtlej imenuje Hotuljska slatina, kakor jo stari ljudje še zdaj imenujejo (Sušnik 1968). »Rimski vrelec je germanizem novejšega datuma iz 80. let 19. stoletja. Sedaj bi te jaz prosil, ali bi bilo pravilno slovensko, če bi se imenovala stvar »Hotuljska« in ne »Kotuljska« ... Mi pravimo Hotlje, Hotula, Hotuljci ...« Kotnik mu je odgovoril pritrdilno: »Krstna knjiga na Fari navaja leta 1642, da je bila neka oseba rojena in parochia Hotelensi (v hotuljski fari) in istega leta se ponavlja: ex parochia Hotelensi - iz hotuljske fare. 1644 pa piše Nadouschnig ex Ketalacher Pfarr, takrat je zapisal nemško« (Sušnik 1968).
Prežihov Voranc je nedolgo zatem umrl in s svojim predlogom, čeprav podkrepljenim z mnenjem strokovnjaka, ni prodrl. Nato se je urednik Koroškega fužinarja Avgust Kuhar leta 1954 obrnil na Radio Ljubljana, da bi kdo strokovno in dokončno odločil, kako naj se te oblike pišejo. Prepričan je bil, da sta osnova krajevnega imena samostalnika kotel ali kot. Naslednje leto (6. avgusta 1955) mu je z Inštituta za slovenski jezik pri SAZU odgovoril dr. Tine Logar (Mrdavšič 2001: 14). Sporočil mu je, da pri razlagi imena Kotlje ni mogoče izhajati iz besede kotel, temveč iz starega slovenskega osebnega imena Hotsl, Hotul, ki da ima isto osnovo kot na primer ime Hotimir in podobna stara slovenska imena. Po prepričanju dr. Tineta Logarja »so edino pravilne oblike, ki bi morale biti tudi uradno sprejete: Hotlje, Hotuljci in hotulj-118 ski«. Etimolog dr. France Bezlaj, ki je takrat ravno tako delal na Inštitutu za slovenski jezik, je prav v tistem času dokončal prvo knjigo Slovenskih vodnih imen, ki vsebuje tudi vodno ime Kotulja (napačni zapis za Hotulja) (Bezlaj 1956: 293). 5 Žal Logarjevega odgovora ni poznal in pri razlagi ni upo-7 števal tam sporočenih ljudskih oblik stanovniškega imena in
LU	*
tO
'c
to M
CD
pridevnika. Podobno kot avstrijski jezikoslovec Kranzmayer (1958: 126), ki je Kotlje - dve leti pozneje - razlagal kot 'naselje v (gorskem) kotlu', je tudi Bezlaj izhajal iz občnoimen-ske podstave kotel ali nenavadnega osebnega imena Kotel. Toda ljudske imenske oblike Hotlje, hotuljski, Hotuljci so za etimologizacijo tega krajevnega imena ključnega pomena. Vzglasni k- se je pojavil pod nemškim vplivom, kot je to pokazal že Kotnik, zaradi jezikoslovne neusposobljenosti lokalnih dejavnikov pa je bilo krajevno ime standardizirano kot Kotlje.
Podstava krajevnega imena je staroslovensko osebno ime *Hotblb oziroma iz tega osebnega imena izpeljano zemljepisno ime *Hotlje polje, iz katerega je bilo nadalje izpeljano stanovniško ime *Hotljane, pozneje skrčeno v Hotlje. Ker se je stanovniško ime začelo uporabljati kot krajevno ime, se je za prebivalce nato uveljavila oblika Hotuljci, za vodo Hotulja, pridevniška oblika pa je od vsega začetka hotuljski. Ime *Hotblb je sicer hipokoristik (ljubkovalno ime) od zloženih imen *Hotëmirb, *Hotëdragb.
Prejšnji Slovenski pravopis (SP 1962: 376) za prebivalce Kotelj še predpisuje obliko Hotuljec in pridevnik hotuljski, priročnik Slovenska krajevna imena (Jakopin 1985: 133) pa že uvaja obliki Kotuljec in kotuljski, medtem ko Hotuljec in hotuljski označuje kot lokalni. Še dlje gre veljavni Slovenski pravopis (SP 2001: 782), ki uvaja stanovniško ime Koteljčan in pridevnik koteljski, kot neuradni obliki pa navaja Kotuljec in kotuljski. O Hotuljcih ni več niti sledu. Tako kot že dolgo ne o Hotuljski slatini, ki je še danes Rimski vrelec. Pristne slovenske oblike, izpričane v živi rabi in dokazano etimološko upravičene, so klonile pred tujo modo. Neposredna vzporednica Kotelj je toponim Köttlach v Spodnji Avstriji, po katerem so arheologi poimenovali ka-rantansko-ketlaški kulturni krog, ki zajema staroslovansko arheološko obdobje od naselitve do 11. stoletja in sega od Spodnje Avstrije, Štajerske, Koroške, celotne Slovenije in do Furlanije. E. Schuster (1990: 409) zanj navaja historične zapise 1134 Chotelaha, 1220 Gotilach, 1306 Chotlach, 1374 Choetlach. Pri razlagi zmotno trdi, da gre za prvotno vodno ime na -ache s slovanskim občnim imenom *kotblb 'Kessel (im Gelände)'.
Glede osebnoimenske podstave toponimov Kotlje in Köttlach lahko pritegnemo primerjalno slovansko gradivo: poljska krajevna imena Chotel (1357 Chotle), Chotel Czerwony (1244 Chotel), ChotelekZielony (1284 Chotel) (NMP II: 77), češka krajevna imena Chotëlice, Chotilsko, Kotelice, Koce-lovice (Profous 1960: 623) idr.
Dr. Silvo Torkar, dr. jezikoslovja, znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; silvo.torkar@ zrc-sazu.si.
Odmevi
Silvo Torkar
Globasnica
Vas in občina Globasnica, nemško Globasnitz, leži v Pod-juni na avstrijskem Koroškem. Pri knjižni rabi tega imena je v preteklosti prihajalo do nihanja med oblikama Globasnica in Klobasnica. V domačem narečju se ime namreč izgovarja Quabösnca (Zdovc 2010: 216), karje ugotovil že dialektolog Janez Scheinigg (1881: 525) in s tem pripomogel k začasni vzpostavitvi knjižne oblike Klobasnica. Toda že v začetku 20. stoletja je spet prevladala oblika Globasnica z nemškim vzglasnim g-.
Za razjasnitev vprašanja, kako ime pravilno poknjižiti, si jezikoslovec pomaga s historičnimi zapisi in z narečnimi imenskimi oblikami. Globasnica je v virih izpričana že od 12. stoletja dalje: 1143-1164 Globasinuilla, 1167 Globaznitz, 1194 Globaznich, 1265 Globazniza, 1296 Chlobasniz superior, 1323 Clobazniz superiori, inferiori, 1635 in Klobasniz, 1780 Velika Klobasnicza, (reka) Klobasnicza, 1883 in 1894 Klobasnica, nemško Globasnitz, 1905 Globasnica. Znano je, da so Nemci v starejših obdobjih nadomeščali slovenski vzglasni k- s svojim g-, prim. Gonwitz za Konjice, Gaming za Kamnik, Glantz za Klanec, Gurk za Krka itd., zato nam stari zapisi imena Globasnica pričajo tako o nemških zamenjavah kot o slovenskem izgovoru.
Narodopisec Josip Šašel je že kmalu po vojni opozoril, da mora biti za poknjiženje zemljepisnih imen odločilna samo ljudska izgovarjava: »V narečju govorijo s podjunskim okanjem (izgovarjajo a kot o): Kvobösnica — Qvabösanca, v Kvobösnici — Qvabosanci, prebivalci so: Kvobašoni — QvabdSöni, pridevnik kvoboški qvabösqs. Domačini torej jasno izgovarjajo začetni k; pisava z začetnim g je nemška. Tisti, ki pišejo Globasnica, opravičujejo to s svojo etimologijo, češ da je treba besedo izvajati iz osnove ,globoko' in s tega stališča ljudsko govorico popraviti! Nočejo sprevide-ti, da je ta etimologija za lase privlečena, tudi lega ,globoko' je umišljena.« (Šašel 1957: 121-122) Po Scheiniggu in Šašlu sta tudi jezikoslovca Eberhard Kranzmayer (1958: 83) in Dušan Čop (1976: 88) Globasni-co brez pomislekov rekonstruirala kot Klobasnico. Naposled je še etimolog Marko Snoj (2009: 140) povzel večkrat zapisane ugotovitve, da se vzglasni g- v slovenščini danes piše zaradi zmotnega povezovanja s pridevnikom globok in pod nemškim vplivom. Najstarejši zapis Globasinuilla je razvozlal kot zvezo *Klobasna vas, ki se je s poenobesedenjem razvila v Klobasnico. Njegovo mnenje, da ime Globasnica »zelo verjetno ni izpeljano iz osebnega imena, ki se ohranja v priimku Klobasa, saj se s priponskim konglomeratom -n--ica ne tvorijo zemljepisna imena iz osebnih imen, temveč le iz občnih«, demantirajo zemljepisna imena Radgonica, Ljubnica, Negojnica in še nekatera, ki vsebujejo sestavljeno priponsko obrazilo -nica in so vsa izpeljana iz osebnih imen (*Radigoj, *Ljub, *Negoj). Najstarejši zapis Globasinuilla bi bilo mogoče brati tudi *Klobasina, torej 'kraj, kjer živijo človek z imenom Klobasa in njegovi ljudje'. Na enak način so tvoijena tudi krajevna imena Bogojina, Budina, Jarenina (iz osebnih imen) ali Krtina, Kozina, Polšina, Vrbina itd. (iz
občnih imen). Ker vsi naslednji historični zapisi izpričujejo obliko Klobasnica, se zdi, da sta v 12. stoletju soobstajali obe različici, *Klobasina in *Klobasnica, kar ni nič izjemnega. Krajevno ime Globasnica je torej prvotna *Klobas-hn-ica (iz *Klobasbna vbsb), izpeljana iz nekdanjega antroponima *Klobasa, ohranjenega v priimku Klobasa, ki je enak občnemu imenu klobasa, praslovansko *kblbasa. Vodno ime Globasnica je nastalo na enak način, le da je poenobesedeno iz *Klobashna voda.
Prepričanje nekaterih koroških izobražencev, da so si obliko Klobasnica izmislili sovražniki koroških Slovencem z namenom, da bi se jim posmehovali, je po vsem povedanem popolnoma neutemeljeno (Jaušovec 2011: 80).
Literatura
BEZLAJ, France: Slovenska vodna imena I-II. Ljubljana: SAZU, 1956-1961.
ČOP, Dušan: Nedoslednosti v rabi in pisanju koroških krajevnih in gorskih imen. Onomastica Jugoslavica 6, 1976, 83-102.
JAKOPIN, Franc idr.: Slovenska krajevna imena. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985.
JAUŠOVEC, Boris: Zajebantsko jezikovno popotovanje. Signal: Jahresschrift des Pavel-Hauses = letni zbornik Pavlove hiše, 2011/2012, 75-83.
KRANZMAYER, Eberhard: Ortsnamenbuch von Kärnten I-II. Celovec: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1956-1958.
MRDAVŠIČ, Janez: Krajevna in domača imena v Mežiški dolini. Ravne na Koroškem: ČZP Voranc, 2001.
NMP II: Nazwy miejscowe Polski: Historia-pochodzenie-zmiany, pod red. K. Rymuta, C-D. Krakow: Wydawnictwo Instytutu J^zyka Polskiego PAN, 1997.
PROFOUS, Antonin: Mistni jmena v Cechdch, jejich vznik, püvodni vyznam a zmeny. Dil V. Praha: Česka akademie ved a umeni, 1960.
SCHEINIGG, Johann: Obraz rožanskega narečja na Koroškem II., Kres 1, 1881, 525-527.
SCHUSTER, Elisabeth: Die Etymologie der niederösterreichischen Ortsnamen, 2.Teil. Wien: Verein für Landeskunde von Niederösterreich, 1990.
SNOJ, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC, 2009.
SP: Slovenski pravopis. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1962.
SP: Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 119 2001. -
SUŠNIK, Franc: In kaj so ljudje ko lesovi. Koroški zapisi. Maribor: Obzorja, 1968, http://www.koropedija.si/index.php/In_kaj_so_ ljudje_ko_lesovi, 2. 4. 2015.	5
ŠAŠEL, Josip: Koroški imenoslovni problemi. Jezik in slovstvo 3, TL 1957, 119-123.	S
5	lO
Q
ZDOVC, Pavel: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Ko- ^ roškem. Razširjena izdaja. Ljubljana: SAZU, 2010.	===