OB 8. FEBRUARJU - SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU
Ulica, kjer je nastal Sonetni venec
Ob Prešernovem dnevu, posvečenem spomlnu velikega pesnika, in našem obračunu o tem, kako ravnamo z nje-govo duhovno zapuščlno, smo ponavadi polni le velikih, zveneče pomembnih besed. Živtjenje v Rožni ullcl pa tlho drsi dalje kot nema priča sfare resnice, da je človeško iivlien)e In deto stkand iz mnoglh In pretnnoglh navldezno nepomembnih reči, ki se šele usodno povezane med seboj zlivajo v veliko življenje in delo.
Tako spoznanje te lahko obide v trenutku, ko stopiš v prostor, ki je sicer tako resničen, ki ima svoj naslov in hišno številko, ki ima celo svoj poseben vonj, ki pa ni vonj današnjih sodobnih stanovanj v blokih ali stolpnicah. To je prostor, ki izžareva nekakšno občutje tihe zbranosti in tiste usodne minljivosti.
Dve starejši gospe, sestri šeber, s ponosom razkažeta stanovanje, ki sta ga podedovali po materi Amaliji Cvek, ta pa ga je dobila v dar od očeta, nadučitelja in skladatelja Leopolda Cveka. Del tega stanovanja je sedaj tudi majhna, nekoliko mračna, a lepo in skrbno, v starem, še dedovem pohištvu opremljena sobfta. V tej sobi, v Rožni ulici 7. je od leta 1829 do leta 1835 živel France Prešeren ter zloiil vetike pesnitve Gazele, Sonete
V Rožnl ullci 7 je Prešeren od leta 1829-1835 živel ter zložll vellke pesnltve Gazele, Sonete nesreče In Sonetnt venec.
nesreče in Sonetni venec. Sem se je torej vračal utrujeni poet, ki mu je, kot je sam napisal, v svojih Sonetih nesreče »sreče dar bila klofuta«.
Mnogo pozneje je sem večkrat prihajal tudi dr. Slodnjak, ki je hotel in želel, da bi postala hiša muzej, pa mu to, zaradi finančnih vzrokov, ni uspelo. Uspelo pa mu je dobiti Prešernovo pohištvo in neko omaro, kar sta sestri Šeber še posebej poudarjali.                             r.
Ljudje z Rožne ulice so ponosni nato, daživijov ulici, kjerježivel nekaj let tudi naš veliki poet, čeprav, kar neradi in nekam sramežljivo priznajo, so »njegove pesmi prebirali, no, že dolgo je od takrat, ko smo hodili še v šolo« in ker tista spominska plošča z napisom stoji tam na številki 7 kar nekako sama po sebi umevno; »kdo bi tudi natanko vedel, kdaj je poet tam pravzaprav živel in kaj je v tem času napisal«. Tistih pa, ki o teni več vedo in ki še radi prebirajo Prešernove poezije, tistega dne, le po nak-Ijučju najbrž, nismo srečaii.
Prav gotovo pa je treba priznati, da imaiale ulica, poleg blagozvočnega in prijetne asociacije zbujajočega imena, tudi nek čisto poseben, nevsak-danji pridih. Seveda si mora ob tem človek krepko zamašiti ušesa in nos, saj vsi vemo, kako vsakdanje in nebtrudno hrumijo tod mimo po Dolenjski cesti reke vozil, na katere pa so se tukajšnji stanovalci, kot pravijo, že kar navadili. Drugega jim seveda tudi ne preostane.
Stanovalci Rožne ulice so danes čisto vsakdanji, kako bi rekli, Ijudje najrazličnejših poklicev, Ijudje, ki zjutraj vstajajo in odhajajo na delo, se popoldne vračajo, gredo včasih v kino pa tudi v gledališče, tudi v kakšno galerijo včasih zaidejo, če je dovolj časa, preberejo kakšno knjigo.
Nekdaj pa je bila to ulica obrtnikov. Sestri Šeber povesta, da je tudi njen ded, nadučitelj Leopold Cvek, kupil stanovanje od petičnega zlatarja.
Rožna ulica, ki leži nasproti današnjega Levstikovega trga in cerkve Svetega Jakoba, je bila nekoč del glavne poti, saj je vodila na Florjansko, Karlovško ter naprej na Dolenjsko cesto. Tudi Levstikov trg je svoje dni služil čisto drugačnim namenom kot danes. Kot se še sestri Šeber dobro spominjata, so sem kmetje na semanje dni vozili in tu prodajali drva, na dobro kapljico so odhajali v gostilno Pri Lazarju. svoje konje pa so puščali v hlevu pri današnjem »Amerikancu.«
Življenje v Rožni ulici neizprosno teče svojo pot. Na tej poti se skoraj vse spreminja in mineva. Samo spomin, ki je zapisan v drobni knjižici Prešernovih poezij, ostaja večen, kakor je večna globoka misel poeta, ki je s pefemijo postavil sebi spomenik, svojemu narodu pa svetilnik na poti tja, kjer sinovi Slave »si prosti voljo vero in postave«.
V.L.