-----    138   -----
1
O vrednosti soje-fažolice za našo domovino.
Mnogo ae je uže pisalo o soji-fažolici, ki so jo Kitajci poslali v dunajsko razstavo leta 1873., in od več strani se ji zdaj taka hvala poje, da bi se utegnilo misliti , da kar po soji bomo segli, pa nas fižol in vse drugo naše sočivje opustili. Al kolikor je nam soja znana iz naše lastne skušuje in iz sporočil drugih nam sosednih dežel, smemo trditi, da se pri nas ne bo aoja nikoli udomačila ali pa še cel6 spodrinila nas fižol ali našo lečo.
Naj našim bralcem navedemo sporočila, ki so nam došla od hrv.-slav. gospodarskega društva v Zagrebu.
Omenjeno društvo razposlalo je za poskušnjo lansko leto koncem aprila 18 podružnicam rumeno sojo. Po-družniška poročila skoraj vsa so si enakega mnenja o soji in se strinjajo s poročili podružnice iz Karlovca in Vel. Gorice.
Karlovška   podružnica poroča sledeče o soji:
O soji je mnenje ze!6 različno, vendar se pa mora priznavati, da jej
a)  m razi škodujejo. Letos smo seme malo kasneje sadili, to je, še le v polovici maja. Dobri Bog dal nam je jesen brez mraza, ter je zarad tega mogla soja meseca oktobra še zoreti in je večinoma tudi dozorela. Soja se pa poprej ne sme saditi kakor koruza, ker jej mrazi škodujejo. Soja se tedaj pred sv. Jurjem ne sme saditi, kakor tudi koruza ali fižol ne. Pri nas je pa mnogokrat uže v drugi polovici septembra hud mraz, kedar soja še ni dozorela. — Vidi se iz tega, da soji preti nevarnost mraza spomladi in tudi v jeseni, zatorej se bode soja le v vrtih saditi mogla;
b)  res je, da je soja jako rodovitna; al primeroma s fižolom se je le malo more vsaditi na kak prostor zato, ker se mora redko saditi. Zarad tega je na enem oralu zemlje tudi ne izraste toliko, kolikor je rodovitna. Ako vzamemo, da se na en oral more !/4 vagana soje vsaditi, in ako nam 1 zrno poprek d& 120 zrn, dobimo od ene četrti vagana 120 Četrtink ali pa 30 vaganov. Toliko nam pa da tudi naš fižol, ako se sam sadi; če se pa še koruza in buče posade med fižol, onda je pa pridelek še veči. Razen tega se pa koruza zoairom lahko v denar spravi, dočim se soja morda ne bo tako lahko mogla prodati. Tudi je koruza mnogo sigurneja od soje;
c) soja, ako se hoče dobro obdelati, mora se dvakrat okopavati, drugikrat tudi osipati, da ne polegne. Obdelovanje soje je zatoraj drago. Edino, kar bi sojo priporočalo, bilo bi to, da ne potrebuje mnogo semena.
Iz podružnice Vel.-Goriške glasi se sporočilo takole:
Znanstveno preiskavanje soje dokazalo je vrednost njeno glede tega, da je zel6 redi v na; to jo povzdiguje nad vse znano sočivje. Akoravno je znanstvo (kemija) pripomoglo do tega, da se je gospodarstvo povzdignilo do te stopinje, kakor je dandanes, je pa vendar vsakemu jasuo, kdor se z gospodarstvom bavi, da bi se utegnil jako motiti, če ne bi gledal na praktično vrednost kakega sadeža , ampak se naslanjal samo na teorijo in znanstvene resultate. Kjer se more obedvoje združiti, tam se more tudi na korist računati; kjer se pa to ne da, tam je pa tudi gotovo, da ostane gospodar kratkih rokavov.
Soja, od teoretične strani ogledaoa , je velike vrednosti; če pa se ogleda od strani praktične (dejanske), mora se priznati, da so naš grah, grašak ali leča mnogo več vredni.
Zato smemo kar naravnost trditi, da se soja nikdar ne bode našemu ljudstvu tako priljubila, kakor se je naše drugo sočivje. To pa posebno zarad tega, ker kasno dozori, — ker jo je treba nenavadno dolgo Časa kuhati, in ker je tudi čudnega okusa. Gotovo se ne bod8 največemu vegetarjancu priljubila, ako jo je pokusil. Zarad tega mislimo, da soja, ako se pri nas udomači, se ne bo nikoli za človeško hrano, ampak le za krmo živine rabila.
Zarad njene velike redivnosti (hranivnosti) spodrinila bi naše sočivje — ne glede na njeni okus — samo onda, ako bi bolj zgodej dozorela; al soja dozori še le, ko smo se uže druzega našega sočivja nasitili, in ga tudi uže za zimo spravili. Veliko prednost pred sojo ima grah. Ko smo v dolgi zioai uže večidel vse sočivje prejeli ter se veselimo uže frišnega, pride grah zadosti rano s svojim zelenim, okusnim in tečnim zrnom na vrsto, ki dobro zadovoljuje naši želji. Zalibog, da je grah, tako okusno in redivno jeio, pri nas ša malo razširjen , ker se nahaja le po vrtih. Zatoraj bila bi prva dolžnost, delati na to, da se graha tem več sadi, čem veča je njega vrednost memo soje. —
Tako govorijo izkušnje tudi na Hrvaškem.
Kakor smo uže unidan rekli, ne smemo se pri novih sadežih prenagliti, ampak čakati tako dolgo, da iz poskušalnih vrtov so prišli na polje kmetovo. Taka previdnost je po tem bolj na pravem mestu takrat, ko imamo uže udomačene sadeže, s katerimi, kakor z našim fižolom, lečo, grahom, grahoro, bobom, smemo prav zadovoljni biti. Ce bomo Čez 3 leta po poljskih izkušnjah še slišali aoji-fažolici hvalo peti v časnikih, onda se je bomo tudi mi poprijeli. — Z resastim gabezom (sympbytumasperrimum) smo pa uže danes pri kraji.