Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbom. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XXVIII. - Štev. 7 (1389)
Gorica - četrtek, 12. februarja 1976 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Dan
Deželni svet zavrača slovenščino
Vstali Odrešenik se je na velikonočno nedeljo prikazal apostolom in jim dal oblast odpuščati grehe. Čez osem dni, to je zopet na nedeljo, se jim je znova prikazal ter nevernemu Tomažu pokazal roke in stran. S tem, da se je prikazal dvakrat v nedeljo, je Kristus sam nakazal, naj obhajamo nedeljo kot spomin njegovega vstajenja. Po prihodu Svetega Duha, ki je prišel nad apostole tudi na nedeljo, so kristjani dodali spominu vstajenja še spomin na binkošti, ki so skrivnost Kristusovega vstajenja dopolnile.
Nedelja je za kristjana dan veselja. Kakor so se apostoli razveselili, da so videli vstalega Gospoda, tako naj kristjana preveva veselje ob spominu na Jezusovo vstajenje. Papež Inocencij I. je rekel, da velikonočno veselje razveseljuje vsako nedeljo. Zato so kristjani prvih stoletij v nedeljo v znamenje veselja molili samo stoje in ta dan niso opravljali spokornih del.
Sv. Peter Aleksandrijski je zapisal: »Kristjani obhajamo nedeljo kot dan veselja zaradi Jezusovega vstajenja in se držimo izročila, da ta dan ne pripogibamo kolen za pokoro.«
Tudi papež Pavel VI. nas v svojem spodbudnem pismu o veselju opominja, naj evharistično slavje ob nedeljah obhajamo v vzdušju veselja. Koncilski odlok o bogoslužju pa pravi: »Nedelja je prvi in prvenstveni dan, ki ga je treba pobožnosti vernikov oznanjati ter vneto priporočati, da bo postal tudi dan veselja in počitka.«
POTREBA POČITKA
Da se v nedeljo moremo udeležiti bogoslužnega slavja, nam je potreben tudi nedeljski počitek. Ta je potreben za skladen in zdrav razvoj človekove osebnosti in dostojanstva. Zato Cerkev zapoveduje, da se v nedeljo zdržimo težaških del. Nedelja mora biti Bogu posvečen dan. Kakor je bila v stari zavezi sobota, sedmi dan v tednu, posnemanje božjega počitka po šestih dneh stvarjenja, tako naj tudi v novi zavezi človek v nedeljo Boga posnema in zato počiva.
O nedeljskem počitku lepo govori papež Janez XXIII. v svoji okrožnici »Mati in učiteljica«. Takole piše:
»Da bi branila dostojanstvo človeka, ki je božja stvar in mu je Bog ustvaril dušo po svoji podobi, je Cerkev vedno naročala, da vsi vestno spolnjujemo tretjo božjo zapoved: Pomni, da boš posvečeval sobotni dan. Bog ima namreč pravico in oblast, človeku ukazati, naj vsak sedmi dan porabi za to, da večnega Boga primemo in pristojno časti, da pusti vsakdanje delo in dviga duha k nebeškim dobrinam, da preiskuje skrivnosti svoje vesti in premišljuje svoj dolžni in nedotakljivi odnos do Boga.
A človek ima tudi pravico in potrebo, pravi papež dalje, da zdaj in zdaj preneha z delom, ne samo zato, da se od trdega vsakdanjega dela telesno odpočije in se na pošten način razvedri, marveč tudi, da poskrbi za povezanost svoje družine; ta namreč zahteva pogostno druženje in veselo sožitje vseh družinskih članov.
Vera, nravni red in skrb za zdravje, za gotavlja Janez XXIII., torej soglasno zahtevajo reden počitek ob določenem času. Katoliška Cerkev že mnoga stoletja določa, naj imajo verniki ta počitek v nedeljo in se ta dan udeleže evharistične daritve, ki obnavlja spomin božjega odrešenja in obenem naklanja človeškim dušam njegove sadove.
Toda z veliko žalostjo opažamo, pravi dalje Janez XXIII., in moramo grajati, da mnogi to sveto zapoved dejansko pre-mnogokrat kršijo, čeprav je morda često nočejo namerno prelamljati. Nekako nuj-no je, da nam tako dragi delavci trpe Pri tem dušno škodo in škodo na telesnem zdravju.«
Slovenska skupnost je prek svojih izvoljenih predstavnikov v deželnem sivetu Furlani je-Julijske krajine ter v tržaškem občinskem in pokrajinskem svetu odločno načela vprašanje rabe slovenskega jezika v izvoljenih javnopravnih organih.
Ker je enakopravnost slovenskega jezika z jezikom večinskega naroda ena temeljnih tofik političnega in narodnostnega programa Slovenske skupnosti, je samo po sebi umevno, da je slovenska stranka z vso potrebno doslednostjo šla v novo ofenzivo za svojo naravno pravico, ki je sicer predvidena tudi v republiški ustavi in v statutu deželnega sveta.
MEDLA AKCIJA PCI IN PSI
V	deželnem svetu so poleg slovenskega svetovalca dr. Štoke postavili vprašanje rabe slovanskega jezika v deželnih organih tudi komunisti (Colli An drugi) ter socialisti; v občinskem sivetu pa je bila njih akcija dokaj medla, saj niso med drugim niti zapustili občinske tržaške dvorane iz solidarnosti do svetovalca Slovanske skupnosti Dolharja, ko je ta odšel iz dvorane iz protesta, ker mu župan ni dovolil govoriti v materinščini. Komunisti in socialisti, ki radi ob najmanjši priložnosti iz protesta zapuščajo izvoljene svete, niso tokrat niti z mezincem mignili v korist slovenskega jezika. Seveda, eno so besede, drugo pa dejanja!
DC, PSDI, PRI IN MSI Z ROKO V ROKI
Zaprepaščani smo brali v dnevnem časopisju, da se je v deželnem svetu DC v kaj čudni druščini (v njej so bili tudi misovci!) izrekla, sicer iz formalističnih in iz trite zvitih razlogov, proti uporabi slovenščine v deželnem svetu in v deželnih komisijah, kot je to zahteval deželni svetovalec Slovenske skupnosti.
Pravilno, da jo je /v svojem govoru dr. Štoka ostro ožigosal in dejal, da je s takim vedenjem DC dokazala, da je bolj malo ali sploh nič krščanska. Točen odgovor!
Znano je, da je Slovenska skupnost že maja 1974 predložila pristojnim organom na deželi dopolnilo, ki .predvideva uporabo slovenščine v deželnem okviru. Ta popravek je dolgo ležal v zaprašenih deželnih predalih in zaman so bili visi pozivi deželnega svetovalca dr. Štoka, naj predsednik postavi omenjeni predlog na dnevni red.
Nenadoma, in značilno, da takoj po objavi pisma, ki ga je vladni komisar poslal tržaškemu županu v zivezi z zahtevo tržaškega občinskega odbornika dr. Dolharja, pa je predsednik deželnega sveta presekal gordijski vozel in positavil zadevo na dnevni red deželne seje, ki je bila
3.	februarja letos.
DISKUSIJA V ZBORNICI
Kot se je zgodilo nekaj dni .poprej, tako je tudi v deželni zbornici vstal damo-krščanski prvak Coloni in zagovarjal kaj čudno stališče. Dejal je, da sta predlog dr. Štoke ter tisti, ki so ga predložili komunisti, v nepristojnosti deželnega sveta, češ da sta samo parlament oz. vlada pristojna za ta vprašanja. Njegovemu stališču so se pridružili še socialdemokrati, republikanci in misovci.
Predlog za upravičenost zahteve po slovenskem jeziku v deželnem svetu je zagovarjal dr. Štoka, ki je imel daljši govor, v katerem je z vso odločnostjo zavrnil stališča DC, PRI, PSDI in MSI.
GOVOR DR. ŠTOKE
Dejal je, da je že stokrat razložil v zbornici, zakaj zahtevamo Slovenci priznanje pravice uporabe svojega materinega jezika in da preveč ceni dober spomin svojih kolegov, da bi ponovno in .ponovno ponavljal vedno iste stvari. Omenil je dejstvo, da lahko v svojem jeziku govore v deželnem svetu Francozi v Dolini Aosta
ter Nemci na Južnem Tirolskem, samo Slovenci tega ne smemo.
Obdelal je pravno plat vprašanja in zatrdil, da je 3. člen deželnega statuta zelo jasen o zaščiti slovenske manjšine in da je potemtakem deželni svet povsem pristojen v odločanju za rabo slovenščine. Če tega ne bo storil, pomeni, da ni politične volje s strani večinskih strank, kajti če je politična volja, potem ni več nerešljivih problemov, je dejal slovenski svetovalec.
Apeliral je nato na vest posameznih svetovalcev in rekel, da bi bil nasproten glas slovanskemu jeziku danes nekaj absurdnega in krivičnega za Slovence v Italiji, in to prav v dneh, ko se naša javnost pripravlja na proces v zvezi z Rižarno in v dneh, ko se zaključujejo slavnosti 30-letnice padca fašizma.
če boste glasovali proti slovenskemu jeziku, je zaključil dr. Štoka, pomeni, da boste na tak način preklicali vse lepe besede o dialogu, prijateljstvu med narodi in pravičnosti na tem delu sveta. Pomeni tudi, da boste glasovali proti duhu sporazuma med Italijo in Jugoslavijo v Osimu.
BESEDE V SLOVENŠČINI
Dr. Štoka je demonstrativno zaključil svoj govor v slovenščini. Medtem ko ga je nekajkrat z zvoncem prekinil predsednik zbornice Pittoni, je slovanski svetovalec dejal;
»Zaključujem v slovenščini, gospod predsednik, gospodje svetovalci, vedite, da se pravic našega jezika, našega naroda, našega ljudstva ne da zadušiti, ampak da bo prišel čas, ko si bomo Slovenci izborili pravico govoriti v slovanskem jeziku v vseh izvoljenih svetih, torej tudi v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine.«
Ta demonstrativni nastop v slovanskem jeziku je bil po našem mnenju zalo na mestu, ker je dejansko spravil v zadrego tiste, ki nam z zakoni in formalnostmi v .rokah onemogočajo govoriti v izvoljenih telesih v svojem jeziku.
Seji deželnega sveta je prisostvovalo večje število dijaške mladine in nekaj profesorjev.
KAJ PA ZDAJ?
V	intervjuju za slovanski tržaški radio je dr. Štoka med drugim dejal:
Na krivico, ki nam je bila storjena, bomo seveda primemo odgovorili. Zadovoljni smo, ko vidimo, da so slovenski rojaki, posebej pa mladina, pa tudi vas naš tisk in kulturna ter športna in druga društva sitrtnjana okrog pravičnosti našega boja za slovenski jezik.
To nam daje novega poguma in tudi novega upanja. To pomeni, da so ideali jezika in narodne zavesti vedno globoko zakoreninjeni v srcih naših ljudi.
Kot Slovanska skupnost bomo za dejansko enakopravnost našega jezika napravili nove korake, od pismenih vlog na italijansko in jugoslovansko vlado do novih intervencij v izvoljenih organih. Naš boj seveda ne bo lahek, toda v prepri-čanju, da pravilno tolmačimo čustva in želje naših ljudi in da bijemo pravičen boj, ki ga gotovo čuti tudi italijanska demokratična javnost, bomo prej ali slej — v to globoko verjamem — tudi uspeli spraviti naš slovenski jezik na tisto stopnjo enakovrednosti, ki mu ga danes ne sme in ne more nihče v Evropi, še manj v Italiji, odrekati.
IN JUGOSLAVIJA?
Mi nismo nikoli dali dosti na zagotovila in obljube jugoslovanske vlade, kar zadeva naših odprtih narodnostnih vprašanj. Vendar se nam zdi nujno, da Jugoslavija kot podpisnica pogodbe z Italijo v Osimu tudi nekaj reče v podporo slovenski manjšini v Italiji!
Ali bomo zopet prepuščeni na milost in nemilost svoji sicer kremeniti dobri volji in neumrljivi narodni zavesti tako kot smo bili pravzaprav vso novejšo zamejsko zgodovino?
T. D.
Dne 29. januarja je bilo v Ljubljani v prostorih izvršnega sveta skupščine SRS tradicionalno srečanje .zastopnikov verskih skupnosti v Sloveniji s predstavniki verske komisije ter nekaterimi člani vlade in SZDL. Slovensko katoliško Cerkev je zastopalo vseh pet škofov z metropolitom Jožefam Pogačnikom na čelu.
Navzoče zastopnike verskih skupnosti je v imenu vlade pozdravil dr. Rudi Čačinovič, kot predsednik verske komisije in podpredsednik izvršnega sveta. V svojem govoru je Čačinovič poudaril najprej iskreno željo, da bi še naprej uspešno razvijali stike tako v korist družbe kat tudi posameznih venskih skupnosti. V nadaljevanju je omenil osnutek novega verskega zakona, ki je v pripravi in ki so o njem v preteklem latu na široko razpravljali. Omenil je itudi srečanje slovanskih škofov s predstavniki slovenskega izvršnega sveta lansko loto. Obžaloval je, da do sličnih srečanj ne pride bolj pogosto in zilasti da takih srečanj .slkoro mi na ravni občin. Ni pozabil omeniti, da del tujega tiska bije plat zvona, češ da v Sloveniji omejujejo verske svoboščine.
Dr. Rudiju Čačinoviču je odgovoril nadškof Pogačnik. Z veseljem je omenil, da so nasprotja, ki so nastala lansko leto glede »Družine« izglajena in da je tudi »Ognjišče« na dobri poti do tega. Dotaknil se je novega zakona o verskih skupnostih in želel, da bi v praksi res sitrogo upoštevali ustavo in zakonske predpise. Opozoril je nadalje, naj bi kmalu prišel čas za zgraditev kake večje carkve.
Po končanih govorih so se gostje zadržali še dolgo v prijetnem razgovoru.
Poročilo o tem srečanju v Ljubljani smo
povzeli po članku v »Delu«. K temu še nekaj naših pripomb:
Na srečanju je bil navzoč tudi dr. Janez Jenko, a iz poročila ni razvidetd, da bi .se kdo od govornikov dotaknil zadnje gonje proti njemu. Bo morda šlo vse v pozabo? To bi bilo edino pametno.
Mnogi se gotovo spominjajo, koliko prahu so dvignili po ljubljanski televiziji in po časopisih glede afere z »Družino«. Zdelo se je, da bodo vse urednike pozaprli; sedaj vemo, da se je zadeva ugladila. Uradnikom so vrnili potne liste, sodnij-siki postopek ustavili. Nekaj podobnega se obeta za »Ognjišče«. Ali se ne nekateri partijski krogli prenaglijo, kadar gre za kako »klerikalno« zadevo?
Tretja zadeva je cerkev v Novi Gardci. Pred nekaj tedni so na novogoriški občini zatrdili, da imajo že določen prostor za cerkev v Novi Gorici. To bi gotovo bil najbolj potreben »kultni objekt« v Sloveniji in poleg tega še v čast Novi Gorici. Moderna cerkev bi namreč brez dvoma postala tudi kultoma privlačnost mesta, ki sedaj tujcu res nima kaj pokazati, ker je mesto brez duše.
Bo po novoletnih voščilih, ki so sa jih izrekli v Ljubljani, zavel drugačen veter na Primorskem? Vsi si ito iskreno želimo. Zavisi pa od Zveze komunistov in ne od primorske Cerkve.
12. zimske olimpijske iore v Innsbrucku
V sredo 4. februarja je avstrijski predsednik dr. Rudolf Kirschlagar odprl 12. zimske olimpijske igre v tirolski prestolnici Innsbruck. Igre bi morale biti v ameriškem mestecu Denver, a so jih domačini z referendumom odklonili, kar je prvič v zgodovini olimpijad, da je organizator igre odklonil.
Avstrijci so zadnji trenutek vskočili in predlagali tirolsko prestolnico, kjer so bile igre že lata 1964 in so bili sikoro vsi objekti že pripravljeni. Kljub temu, da je bilo vodilo organizatorjev, naj bodo igre čimbolj preproste (in otvoritev sama s svojo do potankosti izpeljano preprostostjo je najboljši dokaz) pa je prišlo na dam, da so za igre potrošili veliko več, kot so sami predvidevali. In zaito so bili deležni najrazličnejših pikrih pripomb s strani domačega in predvsem tujega tiska.
No, igre so stekle, olimpijski ogenj (na dvah tripodih) sta prižgala avstrijska tekmovalca, nosilca zlatih odličij iz Iosibru-cka, Joseph Feistmaimtl in Crisiti Haas, v imenu vseh igralcev pa je znamo olimpijsko obljubo izrekel član avstrijske posadke v bobu Wemar Delle Kairth. Na igrah sodeluje 36 držav s približno 1.500 atleti, kar je res svojevrsten rekord. Italijani so poslali precej močno zastopstvo z Gustavom Thonijem na čalu (vsega 72 atletov), Jugoslovani pa so poslali v ogenj 28 atletov, mad katerimi so izbrali kot zastavonošo mladega Bojana Križaja.
Prvotni namen olimpijskih iger je bil po zamisli pobudnika Pierra De Coubertina utrjevati bratsko vez med narodi. A zdi se, da je prvotna olimpijska zavest šla »rakom žvižgat«, da je pristni tekmovalni duh izgubil pravi pomen. Zdravo bratsko razmerje med športniki ni več rožnato. Mnogo je polemik in odbor CIO je glede tega nemočen. Dobro ve, da je za vsem tem izredno močna industrija in kapital in da je skoraj nemogoče potegniti čnto med amaterji in poklicnimi športniki. Vprašanje pa je sploh, ali tekmovalci .(in tu mislim predvsem na alpske discipline) gojijo šport iz čistega veselja. Pa spat se nam tu vsiljuje vprašanje, kdo sploh ne jemlje poživil in ali so še pravi športniki ali pa samo proizvod hormonskih preparatov.
Olimpijsko naselje samo (in to ne samo v Innsbrucku) je bal j podobno kan-cenitraoijskemu taborišču kot pa naselju vrhunskih športnikov, kjer je na stotine agentov javne varnosti s psi in raznimi podobnimi pripomočki. Države si štejejo navadno v veliko čast, da smejo organizirati igre, ko pa so Igre končane, se prav zares oddahnejo, da je vse steklo brez nasilja.
V Inssbrucku so V9i pogledi uprti v poletne olimpijske igre, ki so še zdaj v negotovosti. 17. julija bi morala biti svečana otvoritev v kanadskem velemestu Montreal, a zdi se, da vsa dala izredno počasi napredujejo med velikimi polemikami. Zakaj?
Kot povsod je tudi tu stvar denarnih sredstev. Zaradi tega vedno bolj sili v ospredje mnenje, naj ne bo organizator iger .samo eno mesto ali ena država, temveč več mest skupaj, da si bodo tako lažje porazdelili izredna bremena. Bo .prodrla ta zamisel?
Cerkev prihodnosti
Na Dunaju je izšla knjiga z govori in članki kardinala Koniga, ki je itudi predsednik Tajništva za nekristjane. Knjiga ima naslov: Človek teži v prihodnost. Kardinal namreč mnogo govori o tem, kakšna bo Cerkev v prihodnosti.
Prešernovi naoreienci
Na .predvečer slovenskega kulturnega praznika je bila v Ljubljani tradicionalna slovesnost, na kateri so podelili Prešernove nagrade. Med nagrajenci je bil tudi zamejski rojak, slikar Avgust Černigoj, ki si je odličje zaslužil za »življenjsko delo <na področju likovne umetnosti«. Prof. Černigoj, ki si je popolnoma opomogel od hude prometne nesreče, ki ga je priklenila na posteljo več mesecev, se je nagrajevanja osebno udeležil.
Na istem večeru je prejel nagirado iz Prešernovega sklada režiser SSG iz Trsta Jože Babič za režijo drame »Dva bregova«.
Obraz Bernardke Umor jugoslovanskega konzula
Novi časi in družina
Italijanski škofje razglabljajo v svojem dokumentu o krščanskem zakonu in družini tudi o tem, kako spremembe časov vplivajo na življenje družin. Tako pišejo v glavnem:
Družine imajo danes povečini malo članov in so bolj osamljene kot nekdaj. Največkrat so presajene v novo okolje neznanih ljudi. Ohlajajo se vezi v katerih sta prej živela mož in žena in zato izgubijata prejšnjo oporo, kar pogosto ogroža stalnost in gotovost družine.
Je pa morda več povezanosti in intimnosti med člani družine same kot jo je bilo nekoč zaradi bolj svobodnih odločitev za skupno življenje.
Stare oblike družinskega življenja pojemajo in družina išče novih poti tudi zaradi položaja žene, ki je v družini drugačen kot je bil v prejšnjih rodovih. V ženi raste zavest enakosti z možem, ki teži za tem, da se uveljavi tudi izven družine na poklicnem in socialnem polju. Zaradi lastnega zaslužka se ekonomsko samoosvaja, kar iima gotovo svojevrsten vpliv za razvoj družine in prinaša marsikatero težavo in morda celo nesoglasje med družinske člane.
Poleg tega vpliva na družino tudi prehod iz podeželskega življenja v mesto, pomanjkanje primernih stanovanj, nestalnost zaposlitve, prelom verskih izročil in drugo.
Nad vsem tem pa obstajajo še nejasni pojmi o vlogi zakona in družine pri vzgoji otrok in je premalo globokega krščanskega življenja, ki bi vsklajalo družino v lepo harmonično enoto.
Ob vseh teh spremembah časov je družina postala nekaj drugega kot je bila nekdaj. A kljub temu je in mora biti celica, iz katere rastejo novi člani človeške družbe in božjega kraljestva, Cerkve in z njimi novi lepši časi.
iiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiniiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiii
Nova „ Iniziativa Isontina"
Preteklo sredo je bil liturgični praznik spomina na prvo prikazanje božje Matere v Lurdu, prihodnjo sredo 18. februarja pa je praznik sv. Bernardke Soubirou, ki je bila Marijinih prikazanj deležna. Naj ta spis ponovno opozori na kraj, kjer Mati božja neprestano deli milosti.
Nisem šel v Lurd zaradi zunanjega ozdravljenja, je povedal duhovnik, ozkega obraza in še mlad s sivim! lasmi, in vendar je bilo treba izprositi ozdravljenja rane, M mi je uničevala življenj siko silo. Moje trpljenje je bilo duhovnega značaja. Strmel je zamišljen v daljavo. Če ti dela dežaive, <pa ne govoriva o tem, je rekel sobrat. Želel ga je pomiriti.
A on se je smehljal: naj te ne skrbi, rana je že popolnoma zaceljena. Saj veš, dolgo časa sem bil duhovnik v jetnišnici in sicer v času, ko so bile smrtne obsodbe na dnevnem redu. Treba bi bilo imeti jeklen značaj in zraven tega še nadzemsiko zaupanje v božjo pomoč.
Upal sem, da se bom sčasoma utrdil in da bom postal brezčuten /kot priča tolikih smrti. Pa ravno nasprotno: sistematično mi je uničevalo živce. Zadnja usmrtitev, kjer sem -moral biti zraven, me je popolnoma situla. Moja odpornost se je zrušila. Prepeljali so me v Mimiko zaradi razrvanih živcev. Nisem upal, da bom še ozdravel.
Ta zadnja usmrtitev je bila samovoljna, obsojenec nedolžen, a vsa njegova zatrjevanja, da ni kriv, niso nič pomagala. Mož je obupal. Ko sem mu sikušal govorita o božjem Sinu, da je bil tudi on po nedolžnem obsojen na smrt, se mi je posmehoval. Ko je ponudil vrat za zanlko, je bila njegova zadnja beseda .kletev. Blagoslovil sem še njegovo truplo, a moje srce je bilo prepolno brezupa in stisnjeno od žalosti.
Zdelo se mi je, da je brezupnost umrle* ga prešla name. Ves povojni čas sem ležal bolan. Leta 1951 sem polagoma okreval, da so me odpustili iz bolnišnice. Moj škof me je posla! pastdrovat v mimo vašiko župnijo. Pa čeprav mi je kaplan sital mesto ob strani, se nisem mogel otresti grozovitih spominov. Domači zdravnik mi je priporočil potovanje, češ 'da to dobro dene za bolne živce. Čutil sem, da bi to moralo biti neko posebno potovanje, poseb no zdravljenje, ki naj bi moji duši pomagalo.
In tako je prišlo, da sem se odpravil v Lurd. In -sedaj pričakuješ, dragi sobrat, da bo prišlo do hipnega ozdravljenja. Pa nič tega. Mati božja je pomagala bolj modro kot najboljši zdravnik za živce. Njena materinska ljubezen je našla pravo zdravilo.
Najprvo se je moja bolečina zmanjšala zaradi različnih vtisov, 'kar sem v Lurdu videl. Vendar niti pri votlini niti pri blagoslovitvi z Naj svetej šim nisem bil ozdravljen. Potem je naša potna družba napra-
V minulem 'letu sprave, svetem letu, je ekumensko gibanje bilo deležno novega zagona in spodbude s strani mladih. Prav zato je tudi zadnji ekumenski zbornik »V edinosti« posvečen mladini, zlasti oni, ki se je zbirala v Taizeju.
To majhno francosko naselje v Burgundiji, v jugovzhodni Franciji, je znano vsem mladim ljudem, ki si prizadevajo za boljši svat. Ne gre tu za naštevanja, koliko mladiih je bilo že v Taizeju, marveč za -poudarjanje duha, ki je preveval mladino iz vseh delov -sveta. Mladina je pri šila do spoznanja, da more edinole bratski duh vsekrščansike in vsečloveške edinost! preobraziti svet.
V glavnem je letošnji ekumenski zbornik <30. letnik »Kraljestva božjega«) prikaz misli, besed, pogovorov, dela in življenja -mladih na koncilu v Taizeju s posebnim poudarkom na sodelovanje in doživetja mladinske skupine iz Slovenije. Njihova -srečanja in doživljanja so res prepričevalna ter razveseljujejo vse ekumenske deilavce za njihov doprinos k vise-kršdanski spravi.
Deset let ekumenskega delovanja v Tai-zčju pomen! predvsem deset 'lat tihe zbranosti, -premišljevanja sv. pisma, molitve in liturgičnega življenja. Vodja taizeške protestantske skupnosti brat Roger je ob otvoritvi koncila mladih (30. avg. 1974) naslovil na mladino sveta in na vse »božje ljudstvo« dve pismi, v katerih 'spodbuja, naj živimo svoje življenje v skupnosti s Kristusom.
To je pot, po kateri dospemo do resnične -svobode -in pravega osvobojen i a od vsega, kar maliči našo človeško podobo. V središču koncila mladih in vsakega kristjana stoji vstali Kristus. Njega slavimo, navzočega v Evharistiji, živečega v Cerkvi
vila ovinek čez -Nevers, kakor je navada, da se obišče samostan, kjer je Bernardka Soubirou živela in umrla in kjer se nahaja njeno oestrohnjeno truplo. Oslabljen sem skupaj z drugimi romarji prišel na ta kraj in pustil, da me je samostanska sestra vodila sem in -tja, a vse mi je bilo skoraj odveč.
Pa smo prišli do kapele. Tiho sem se vsedal na klop. Ko so se drugi porazgubili, sam stopil naprej. In sem stal in gledal. Bernardka je ležala v stekleni ra-kvi. Izza temnega pajčolana se je svetil aiabastmi obraz svetnice, kateri je bilo dano gledati Marijo.
Sklonil sem se. Sklenjene roke so držale rožni venec. Zdelo se mi je, da se bo morala vsak hip- zbudit! iz zamaknjenja in da bo rekla: »Da, monsinjor, videla sem jo!« Naenkrat sem pokleknil. Kako je rekla iuršlka Gospa? Ni obljubila deklici, da jo bo osrečila tu na zemlji, ampak v večnosti. In izpolnitev nebeške obljube je žarela iz nestrohnjenega obraza in čudežno ohranjene postave.
Bernardka je bila v življenju -in smrti zmagujoči Gredo. Tulkaj na zemlji ni poznala po naročilu Matere božje drugega kot pokoro. In jaz? Moja glava se je povesila na prsi. Kaj pa sem jaz zase pričakoval?
S še nedoživato silo sem nenadoma spoznal osrečujočo resničnost občes-tva svetnikov, bojujoče se in zmagoslavne Cerkve. Le kaj -bi se mi bilo moglo zgoditi, saj sem imel isto Mater in zavetnico kakor Bernardka in kakor jo imajo vsi kristjani in tisti moj obsojenec tudi.
Začutil sem, da se mi je odvalila neznanska teža od srca, ki me je mučila toliko let in da je obraz Bernardke tisto grozoto nalahno izbrisal iz spomina.
S TRŽAŠKEGA
Otroški vrtec pri Sv. Ivanu
Z manjšo slovesnostjo ob navzočnosti tržaškega župana inž. Spaceimja so v ponedeljek 9. februarja odprli nove prostore otroškega vrtca pri Sv. Ivanu. Gre za montažno zgradbo med ulicama delile Doc-ce in dalle Cave, v kateri so namestili dva italijanska in en slovenski oddelek s skupno 115 otroki. Slovenski in eden od italijanskih oddelkov sta bila doslej v prostorih slovenskega učiteljišča v ul. Caravaggio, tretji oddelak pa je -povsem nov. Dela za montažo so opravili v komaj -treh tednih, nove stavbe pa so stale približno 250 milijonov ter.
Namen -gradnje novega vrtca je bil predvsem ta, da bi preselili dva oddelka iz učiteljišča, kjer so bil! preveč na tesnem s prostorom, zlasti velja to za šolo za vrtnarice.
in skritega v človeku, našem bratu. Zato je bilo geslo koncila mladiih: vstali Kristus prihaja prižgat praznično luč v globinah človeškega srca. Radi bi zaživeli ta praznik. Radi bi ga posredovali tudi drugim.
Zbornik nadalje prikazuje ekumensko delo ob desetletnici odloka o ekumenizmu i-n poudarja, da je -takšno delo predvsem delovanje Sv. Duha, kar priznavajo tudi pravoslavni in protestantje.
Posebno važne -so izjave dveh protestant-sko-katoliških in ene anglikansko-k-atoliške komisije, ki so prišle do načelnega soglasja glede nauka o Evharistiji in duhovniški službi. Zbornik posveča temu delovanju oz. sklepu mešanih komisij nad trideset strani. Gre zlasti za prevode skupnih izjav, ki dejansko -potrjujejo napredovanje na ekumenskem področju v korist edinosti vse Kristusove Cerkve,
Sledijo še kratki sestavki o obsežnosti ekumenskega gibanja in o duhovnem ekumenizmu ter o vatikanskem zborniku »Oricnte Cattolico«. Msgr. Rudolf Klinec poroča o desetletnem delovanju Apostol-stva sv. Cirila in Metoda na Goriškem. Tamu sledijo še zapisi o ekumenskem delovanju v Sloveniji tar na koncu ekumenska kronika o v-ažnejšiih dogodkih v minulem letu.
Ekumenski zbornik »V edinosti«, ki ga lahko1 naročite pri svojih dušnih pastirjih, ima tudi prikupno obliko. Še posebej je razveseljivo, da v njem sodeluje skupina mladih ljudi. Zato je namenjen zlasti naši mladini in vsem, iku želijo, da bi bila Cerkev ena kot je tudi Kristus sam želel.
Ekumenski zbornik boste 'lahko -kupili tudi na ekumenski proslavi v Katoliškem domu prihodnjo nedeljo. - M. J.
V	soboto 7. februarja so neznanci zahrbtno ustrelii-i v 'Frankfurtu v Zahodni Nemčiji jugoslovanskega generalnega konzula Edvina Zdovca, ko se je odpravljal na delo. Jugoslovanske oblasti so umora obdolžile ustaške teroriste, ki jih v Zahodni Nemčiji ne manjka. Obenem so protestirale pri nemških oblasteh, da premalo store za varstvo jugoslovanskih predstavnikov.
Edvin Zdovc je bil po rodu Slovenec. Rodili se je v Črnomlju v Beli krajini in je bil star 44 let. Diplomiral je na filozofski fakulteti v Ljubljani iz germanistike -tar bil nekaj časa profesor nemščine v Ajdovščini. V diplomatsko konzularno službo je stopil v začetku leta 1972.
Zdovc je bil prvi od Slovencev, ki je postal žrtev terorizma v jugoslovanski diplomatski -službi. Prepričani smo, da je bil umorjen ne kot Slovenec, temveč kot predstavnik sedanje Jugoslavije. Na področju Zvezne republike Nemčije se ves čas po zadnji vojn! razvija tih boj med jugoslovansko UDB-o in ustaškimi ter drugimi protikomunističnimi vrstami. Ponovno je že prišlo tudi v zadnjem času do umorov s strani UDB-e, o čemer seveda jugoslovansko časopisje molči, pa tudi nemške oblasti rade vso zadevo potlačijo.
Teroristični umori zaslužijo obsodbo, pa naj jih dela ena ali druga stran, kajti namen ne posvečuje sredstva. Zato bi morala biti tudi jugoslovanska vlada v obsojanju terorizma 'bolj dosledna. Talko pa smo bili že ponovno priča, kako se je z neko blagohotnostjo zavila v molk, ko je šlo za terorizem, ki ga izvajajo skupine, ki so ji politično ali ideološko blizu.
Določen dan beatifikacije p. Mandiča
Božji služabnik p. Leopold Mandič bo razglašen za blaženega v nedeljo 2. maja. Za ita datum so prosili hrvaški škofje sv. očeta, ki je njihovi želji ustregel. Prav tako je ustregel prošnji, da tbi sam predsedoval slovesnosti beatifikacije. Hrvatje pripravljajo za to svečanost veliko romanje v Rim. Pripravili bodo tudi kratek življenjepis p. Leopolda, ki ga bodo delili udeležencem -razglasitve.
■ Predsednik republike Leone je uradno sporočil poverjenemu predsedniku Moru, naj z ozirom na težki gospodarski in denarni položaj, v katerem se oahaja Italija, pospeši sestavo nove vlade, k! naj bi bila enobarvna, to se pravi, sestavljena samo iz članov DC. Socialdemokrati so sklenili to vlado v parlamentu podpreti, socialisti in republikanci se pa bodo pri glasovanju za zaupnico vzdržali.
H Somailski gverilci za osvoboditev Dži-butija, ki je del francoskega ozemlja, katerega pa afriška -država Somalija zahteva zase, so v Džiibutiju ugrabili šolski avtobus s 30 otroki od 6 do 12 let. Francoskim varnostnim silam je uspelo avtobus prestreči -tik ob somalski meji. Med streljanjem je bilo uibitih vseh šest ugrabiteljev in ena deklica, druga je pa umrla kasneje. Enega od šolarčkov, ki so ga na meji somalski vojaki odpeljali, so somal-ske oblasti kasneje vrnile.
■ Srednjeameriško državo Guatemalo je
4.	februarja opustošil hud potres, ki je prizadejal zlasti prestolnico istega imena. Ta je bila v tem stoletju od potresa že dvakrat hudo prizadeta. Tri dni nato so oblasti sporočile, -da je bilo do tedaj uradno ugotovljenih 7.375 smrtnih žrtev, število, ki pa se bo v prihodnjih dnevih gotovo še povečalo.
■ V Rimu se nadaljuje proces proti morilcu filmskega režiserja Pasolinija mladoletnemu Giuseppeju Pelosi. Pelosi trdi, da je Pasolinija ubil v samoobrambi, ker ga je P-asoMni hotel spolno izrabiti. Ker je morilec mladoleten, je proces pri zaprtih vratih.
■ 744 dijakov in profesorjev trgovskega zavoda »B. Stningor« v Vidmu je podpisalo zahtevo po uvedbi pouka slovenščine na zavodu.
■ Skupna čilskih levičarskih beguncev, ki živi na Kubi, je ostro obsodila politiko LR Kitajske, ki je dala čilski vojaški vladi -posojilo sto milijonov dolarjev, kar je za polovico več kolikor je dala Čilu Mednarodna banka, ki je v ameriških rokah. Čilski begunci so označili -tako ravnanje kitajske vlade kot »prelom načel proletarskega initermacionialiizma«. V svoji močni protisovjetski ihti da so se Kitajci znašli z ZDA na isti liniji tar celo finansirajo nasprotnike odporniških gibanj.
Kmalu po novem letu se je pojavila v prodaji zadnja lanska izdaja, po vrsti že 65. številka gorišikega štirimesečmika »Ini-ziativa Isontina«, ki si že deset let, odkar izhaja, pogumno prizadeva za novo sožitje med narodnimi skupnostmi na Primorskem, za Obmejno sodelovanje in še posebej za ponovno kulturno zbližanje med narodi v Srednji Evropi,
Zastavljena naloga premage jezikovnih, mejnih in kulturnih pregraj med Alpami in Jadranom -ter Panonsko ravnino je bila gotovo 'drzna, celo tvegana v času ljubosumnega čuvanja marodnadržavne enotnosti in sumničenja vsakogar, ki bi si upal pogledati, da ne rečemo spregovoriti preko začrtanih šablonskih mej in klišejev. Ubrati je bilo potreba umirjeno in postopno pot. In zdi se, da je goriški skupini Okoli srednje-evropske pobude -ta naloga danes že skoraj uspela.
»Iniziativa Isontina« je mogla poleg italijanskih pritegniti tudi nekaj slovenskih sodelavcev, nad čemer bi se še pred leti celo nekateri zmerni med večino utegnili pohujševati. V -tej zadnji številki je npr. odličen in obširen prispevek dr. Teofiia Simčiča »Preganjanje slovenskih duhovnikov v dvajsetih letih fašizma«.
Dr. Simčič poda z vso prepričljivostjo križev pot še posebno naših primorskih škofov Miahniča s -Krika, Karlina v Trsitu, Sedeja v Gorici, Fogarja v Trstu, omenja imena preganjanih slovenskih duhovnikov, skratka: odličen prikaz našim italijanskim sodeželanom o usodi naše dežele.
Mogoče nekoliko zmoti le -beseda »olero slavo«, ker bi se -lahko nanašala na duhovnike vse tja do Urala; dejansko gre samo za »dero silovano e croaito« in me mogoče za kake druge duhovnike iz slovenskih dežel, ki bi bivali kdaj na Primorskem.
Izstopa nadalje še prispevek Tržačanke Vanje štrukelj »Doba slikarskega sloga Liberty in realizem Adolfa Hohenstein«, kot ga je izvedenka podala na zadnjem srednje-evropskam srečanju v Gorici lani septembra. Na tem srečanju so likovni izvedenci iz Avstrije, Italije, Jugoslavije, Z-R Nemčije, Češko-Slovaške, Poljske in Madžarske ter Romunije podali prikaze slikarskih tokov posameznih narodnosti na začetku tega stoletja. O tem poroča F-uivio Manai: poročilo je bogato podprto s slikami.
Goriški župan Pasguale De Simone prispeva uvodno 'besedo o vprašanjih Gorice in še poročilo o lanskem srečanju pevskih zborov v Gorici. Za slovensko skup nost še posebej prizadeto vprašanje razlastitev v Štandrežu obravnava Gianfran-co Rados. O vprašanju mejnih prehodov piše M. Matemini, o goriškam meijnem prehodu pa Dalio Lupieri. Sanator Martina podaja vizijo »Gorice med včeraj, danes in jutri«.
Naslednje prispevke, o katerih mam prostor ne dopušča obširnejših navedb, so napisali še -Sergio Mogorovich, Cel so Macor, Glaudio Pertoldi, Gianni Ciuffanin, Cigi, OtalJo Silvestri, Luciano Gironcoii, Domingo Giannasso, Zahorsky-S-uchodol-ski, Fausta Mancini, Lapenna, Graziella Corsinovi, Renato Fioretti, Luigi Visintin.
Med temi so poročila o ljudskih izročilih na območju Kumina, o fotografskih razstavah v Ljubljani in Gorici, o arhitekturi in krajini na Goriškem, o izdajah novih domačih -knjig, o obojestranskem zgodovinskem raziskovanju med Italijo in Avstrijo in odpravi medsebojnih zgodovinskih obrekovanj, o pisatelju Italu Sve-
vu v odnosu do srednjeevropske (duhovne) ikrize itd.
Tiskarska izdelava in slikovna oprema te številke je uspela, želeti je samo, da b-i se »iniziativa« (pobuda) še naprej razvijala in vršila svoje poslanstvo. Cena 500 lir za številko z -nad sto stranmi je dostopna tudi za skromnejši žep, ki mu je do domače kulture in -stvarnosti. V Gorici jo najdemo po vseih knjigarnah in stojnicah za časnike. - hip
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Sobratu v spomin
-Ob zelo lepi -udeležbi ljudstva in nad 60 sobratov je v Kobaridu škof dr. Jenko spremil v torek 10. februarja k večnemu počitku duhovnika Statika Šarfa.
Med pogrebno mašo se ga je g. škof v nagovoru posebej spomnil in se mu zahvalil, za kar je dobrega storil v 38 letih duhovniške službe. Omenil je predvsem njegovo skromnost, saj je 36 let pa-sel duše v zalo oddaljeni hribovski fari Lom nad Kanalom, še prej pa kot -kaplan v Tolminu.
Lom nima veliko prebivalcev, je pa razhodna župnija in težko dostopna zlasti pozimi. Kljub temu si pok. g. Stanko ni želel drugam. Tam gori je ostal, molil in trpel, ker ga je mučila dolga bolezen. Upajmo, je rekel g. škof, da bo za svoje župljane in tudi za nas vse molil sedaj še bolj.
Stanko Šarf se je rodil v Kobaridu leta 1911 v revni družini. Prišel je v malo semenišče v Gorici in nato v 'bogoslovje. Novo mašo je imel leta 1937. Ker je želel biti pokopan v rojstni vasi, so ga iz Loma, kjer je dotrpal v nedeljo zjutraj, prepeljali v Kobarid. Na tamkajšnjem pokopališču čdka večnega vstajenja.
Kamenčki
Madame, preveč doktorjev imate!
Italijanska ekonomija je bolna, hudo bolna. Zadnje tedne so ji puščali kri, lira je izgubila deset od sto vrednosti.
Ob tako hudi bolezni so se pojavili ob njenem vzglavju vseh vrst doktorji. Prva sta začela predsednik Moro in podpredsednik La Malfa. Predpisala sta svoj recept. De Martino ga je zavrgel, češ da ni zanič in je v soglasju s svojo stranko socialistov predpisal novega. Tudi liberalci so se oglasili in povedali, da imajo recept za bolno Madame. Manjkati niso smeli komunisti in misovci. Oboji so veliki strokovnjaki za gospodarske bolezni. Zato so eni kot drugi prišli s svojimi zdravili do bolne Madame.
Najboljše zdravilo so pa predpisali skrajni levičarji; rekli so: »Kar celotno italijansko gospodarstvo prevrnimo, da se iz ruševin rodi mlada Madame, cvetoča italijanska ekonomija.«
Tudi sindikati so čudoviti doktorji. Bolno Madame zdravijo s stavkami, češ da je post najboljše zdravilo. Če italijansko gospodarstvo ne bo jedlo, bo najhitreje ozdravelo.
Ruski pregovor pravi: »Otrok, ki ima dve materi, od lakote umrje.« Kaj bo z vami, Madame, ki imate toliko skrbnih doktorjev?	(r+r)
iiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiifiiii
Ekumenski zbornik „V edinosti “
TEM 00 TEOM
Goriške mohorjevke
Za božič je poklonila Goriška Mohorjeva družba svojim članom svoj redni fcnjiž-ni dar za letošnje lato. Iizšle so štiri knjige: 'Koledar, Svetovni popotnik pripoveduje, II. del, Andreja Kobala, Moja Tolminska Jožka Kraglja in 2. snopič Primorskega 'slovenskega biografskega leksikona. O Kobalu im Kraglju je Katoliški glas že poročal, zato se ustavimo danes pri 'koledarju za leto 1976, prihodnjič pa bomo spregovorili še o 2. snopiču Primorskega slovenskega biografskega leksikona.
Koledar je obširen zbornik na 222 straneh, v katerem je toliko zanimivih sestavkov iz 'Sedanjega in preteklega življenja Slovencev v Italiji, da bo vsak bravec našel zase kaj primernega in privlačnega, mimo njih pa tudi ne bo mogel noben zgodovinar.
Koledarski del je lepo opremljen. Znamenja za mesece je narisal Edi Žerjal, pri vsakem mesecu pa je po ena fotografija slik, s katerimi je slikar Tone Kralj okrasil razne cerkve po Primorskem, pregovori in nedeljski evangeliji.
Sladijo članki, razprave, pesmi in črtice. Odgovorni urednik dr. Kazimir Humar piše o 'socialističnem in krščanskem humanizmu, ki se med seboj zelo razlikujeta, čeprav delata oba za človeka. Socializem izhaja iz trditve, da »je človek le misleča žival; za nas kristjane pa človek ni le 'misleča žival in svobodno bitje, temveč je poklican v čast otroka božjega in v posest nebeškega kraljestva«.
Sledi Sprememba na tržaškem škofijskem sedežu, kjer sta ponatisnjena nastopna izjava apostolskega administratorja goriškega nadškofa Petra Cocolina in poslovilni govor bivšega nadškofa Antona Santina v irojanski cerkvi 20. julija.
P. M. je napisal članek Evropa trideset lat po osvoboditvi, ki izzveni v trpko ugotovitev, da vlada v Evropi ves čas po vojni »mir brez miru«, Italija pa predstavlja »obratni, nemimi, dskajoči, zaskrbljujoči pol današnje zahodnoevropske stvarnosti«.
M. Jevoikar je opisal nekaj znamenitih slovenskih mož iz preteklosti in 13 tistih, ki so umrli v zadnjem letu. Smrt je pokosila nenavadno veliko javnih delavcev in jih bo težko nadomestiti.
Dušan Jakomin poroča o proslavah vojnih žrtev v Gonarsu in Rižarni, kjer je umrlo toliko Slovencev. Teofil Simčič je napisal zanimive 'spomine na dr. Janka Kralja, voditelja katoliških Goričanov med obema vojnama, ki je doživel nešteto preganjanj in nerazumevanj tudi v vatikanskih krogih, kjer je bilo »v državnem tajništvu mnogo prelatov, ki nam niso bili naklonjeni«.
Neutrudni prevajavec Ferdinand Kolednik poroča o svojih prevodih izdaj Goriške Mohorjeve družbe v tuje jezike, o težavah in zadoščenju, češ »iz lastne izkušnje lahko trdim, da so številni potomci iz ;tretjega in četrtega rodu prav po mojih prevodih v angleščini, francoščini, španščini in nemščini spoznali lepoto slovenske zemlje in dobroto slovenskih ljudi ter občutili ponos, da še sami pripadajo 'Slovenskemu ljudstvu«.
Minko Mazora je na prikupen način spregovoril o Simonu Gregorčiču ob 70-leitniai njegove smrti, Vinko Beiičič pa se je na njemu lasten način oddolžil Ivanu Cankarju ob stoletnici rojstva.
V	zgodovino je posegel Angel Kosmač in opisal škofijski karavikt v Trstu, ki je stal blizu stolnice sv. Justa in je danes muzej. Danama sredstva zanj je začel zbirati že škof Juiraj Dobrila (1812-82), odprl Pa ga je šele njegov naslednik dr. Ivan
Gilavina leta 1883. Iz zavoda je izšlo 20 vidnih duhovniških osebnosti in več svetnih izobražencev. Zavod je zapri septembra 1913 škof Andrej Karlin, njegov zadnji ravnatelj pa je bil msgr. Jakob Ukmar.
Jožko Markuša je prikazal Usodo protestantske tiskarne v Urachu, ki je izdala v štirih letih 25 publikacij v skupni nakladi 25.000 izvodov. Razprava je dragocena, ker je avtor našel zanjo »izvirne dokumente, ki so v arhivu Kongregacije za širjenje vere v Rimu«.
Vrsta je spominskih člankov o velikih primorskih duhovnikih, a jih lahko na tem mestu le omenimo. Ivan Tavčar govori o Albinu Kjudnu, Rudolf Klinec o Leopoldu Cigoju, Alfonzu Čuku in prof. Radu Bednariku, Andrej Bratuž o gori-škem Skladatelju E. Komelu, nepodpisani o časnikarju Dušanu Černetu in častnem kanoniku Valentinu Birtigu, beneškem Slovencu in pesniku.
Zanimiv je članek Leopolda Jurce o Josipu Velikanjetu, hajdučkem popu, ki je deloval med tatovi v Jurišičih v Istri. Avtor navaja zanimive dokumente o razmerah in tem izrednem možu.
Manjši članki so še o neustrašenem vojaku Jožefu Tomšiču iz Boškinov, o zdravniku dr. Antonu Breclju in Henriku Tumi. Jožko Kragelj nadaljuje z objavljanjem Beležnice skladatelja Vinka Vodopivca, Jože Dolenc Bevkova pisma Finžgarju, Marijan Brecelj pa Einžgarjeva in Pogačnikova pisma Bevku.
Bernard Špacapan je napisal razpravo O psihiatriji v Gorici, Jernej Pavšič in Rajko Pavlovec o okameninah na Primorskem. Seveda so še poročila o prosvetni in kulturni dejavnosti na Goriškem in Tržaškem.
Pesmi je več in so jih prispevali: Ljubka Šorli, Albert Miklavec, Aleksij Jože Markuža, Mirko Mazora, 1. z. Fervidus in Predzanamejslki, črtice pa so prispevali Vinko Beiičič, Alfonz Čuk, Bruna Pentot, Zora Piščaec in Jožko Kragelj. Tako je tudi v čisto leposlovnem pogledu Koledar zanimiv in razgiban.
Koledar je bogat zbornik im lepo prikazuje preteklo in sedanje življenje Slovencev v Italiji, predvsem seveda 'katoliških, katerim je namenjen, članki so sestavljeni po vseh pravilih znanstvenega dela, podprti z viri ali osebnim pričevanjem. Če dodam, da je še nekaj manjših sestavkov in da je Koledar bogato ilustriran, lahko sklenem, da je letošnji Kole-dar lep knjižni dar.
Martin Jevnikar
Obsodba ravnanja deželnega sveta
Zavodska sveta znanstvenega in klasičnega liceja »France Prešeren« v Trstu, zbrana 4. jebruarja 1976 na redni seji, sta Z obžalovanjem sprejela vest, da je bilo na seji deželnega sveta 3. februarja 1976 odloženo z dnevnega reda vprašanje o uveljavitvi rabe slovenščine z utemeljitvijo, da dežela ni pristojna za obravnavo vprašanja o rabi slovenščine v izvoljenih organih.
Predlog Slovettske skupnosti in KPI je velikega pomena za ves slovenski živelj v Italiji. Postopanje večine deželnega sveta je v tem primeru vredno vsega obsojanja. Pozivamo vso slovensko javnost, da ne odstopi od te osnovne pravice in zah-hteve ter nadaljuje z vsemi akcijami, da si končno priborimo pravico, da se lahko v vseh izvoljenih organih poslužujemo svojega materinega jezika.
Zelo pomembni večeri
V	dneh od 17. februarja do 20. marca bo za zaročence in mlade zakonce pripravljalni tečaj, ki naj pomaga k ustanovitvi oz. okrepitvi srečnih družin. Zelo razveseljivo je, da miladi ljudje vedno1 bolj cenijo načrtno pripravo na sklenitev zakonske skupnosti. Lani se je podobnega 'tečaja na Tržaškem udeleževalo okrog 90 oseb in mnogi teh so izjavili, da se bodo še pridružili tem večerom, če jim bo dana priložnost.
Lepo je zapisal nekdo: »Ljubezen ni roža, ki je na poročni dan v polnem razcvetu, nato pa bi pod steklom bledela in usihala. Ne. Ljubezen med možem in ženo mora biti kakor roža, ki je vsajena v plodno zemljo ter kakor vrtnica nenehno ovete. Ljubezen med porooencema mora biti vedno lepša, čistejša in bogatejša.«- Do -takega ideala pa vodi prav premislek in medsebojni pogovor že v času, ko se na zakon pripravljata.
žal, da vlada glede zakona v sodobni družbi veliko zmotnih naziranj. Zato je kar nujno, da tiste, ki se pripravljajo na
V"
-‘V- »~yN
Ace Mermolja, Bruna Pentot, Marija Mi-jot in Boris Pangerc. Razen zadnjih treh, ki se niso mogli odzvati vabilu, je vsak prebral po eno svojo ,pesem.
Besedilo, ki je predstavljalo vsakega pesnika in njegovo delo, je napisal prof. Martin Jevnikar, bral pa ga je Silvij Kobal. Dijaki so na ta način spoznali na neposreden način naše pesniške ustvarjalce in to je poleg umetniške plati, ki je bila seveda prisotna, zelo pozitivna stran letošnje predstave.
Dijaki so bili s proslavo zadovoljni in so pesnike spremljali z navdušenim ploskanjem. Edina .pripomba bi bila le ta, da vse šole ne premorejo zborčka, ki bi
nasprotju s čl. 3 in 6 italijanske ustave in čl. 3 deželnega statuta in pogodbo, sklenjeno v Osimu med Italijo in Jugoslavijo glede globalne zaščite narodnih manjšin.
SDL v Italiji je mnenja, da je treba takemu načinu izgovarjanja in izmikanja odgovornosti napram slovenski manjšini enkrat za vselej napraviti konec s tem, da se odločno nastopi in akcijsko korenito prodre med slovensko delavstvo, ki ni, hvala Bogu, še tako odtujeno narodu in bo prav gotovo znalo reagirati na .takšno mešetarjenje in barantanje s strani italijanskih strank z našimi zakonitimi pravicami, izvojevanimi s podtalnim uporom proti fašizmu in oboroženim uporom
zapel .pesem ali dve.	_	___________
sklenitev zakona, vodijo do zdravih sta-	   med	narodnoosvobodilnim	bojem.
lišč in odločitev strokovnjaki kot so:	......................
MOŠKI PEVSKI ZBOR »FANTJE IZPOD GRMADE« in
KULTURNI KROŽEK DEVIN ŠTIVAN
psiholog, zdravnik, pedagog, duhovnik itd.
Tečaj, ki bo letos izpopolnjen, se prione v torek 17. februarja od 20.30 v Slomškovem domu v Bazovici.
Udeležbo na teh večerih toplo priporočamo ne le zaročencem, ki imajo namen se poročiti že v tem letu, ampak tudi drugim odraslim fantom dn dekletom, kakor tudi mladim zakonskim parom.
Dijaška Prešernova proslava
Kot že prejšnja leta so višje srednje šole imele letos skupno Prešernovo proslavo, ki je bila v soboto 7. februarja v Kulturnem domu v Trstu. Letošnja proslava pa je bila nekaj .povsem novega.
Uvodni govor je imela Suzana Grgič, dijakinja zavoda »Žiga Zois«, ki je prikazala Prešernov pomen. V nadaljevanju sporeda Je nastopilo 11 zamejskih pesnikov, in sicer: Vinko Beiičič, Albert Miklavec, Filibert Benedatič, Miroslav Košuta, Aleksij Pregare, Irena Žerjal, Marko Kravos, Filip Fišer, Jakob Renko, Marij Čuk,
priredita v nedeljo 15. februarja ob 16.30
v društvenih prostorih v DEVINU
PREŠERNOVO PROSLAVO
Vabljeni!
Slovenski delovni ljudje v Italiji
V	sredo zvečer 4. februarja se je sestal izvršni odbor SDL v Italiji in razpravljal o sedanjem .kritičnem političnem in gospodarskem položaju v državo ter nato ostro obsodil stališča italijanskih večinskih strank glede na njihovo stališče o dejanski uporabi in enakovrednosti slovenščine v izvoljenih svetih in javnosti sploh.
Stališča, ki so jih zavzele italijanske stranke, so po mnenju SDL v Italiji v
Skupna Premom
V	nedeljo 8. februarja, na obletnico smrti prvaka slovenskih pesnikov Franceta Prešerna je bila v Kulturnem domu v Trsitu skupna proslava, ki sta jo organizirala Slovenska prosvetna zveza in Slovenska prosveta v Trstu. Za priložnost se je zbralo veliko število rojakov iz mesta pa tudi z dežele.
Organizatorji so na akademiji dali poudarek slovenskemu jeziku, slovenskemu narodu, 'slovenstvu. V tej smeri se nam je zdela pametna zamisel, da so postavili ob Prešernu Ivana Cankarja, drugega največjega 'Slovenskega duha, čigar stoletnico rojstva praznujemo prav letos. Prešeren in Cankar torej, simbola slovenstva, ki sta sicer 'delovala na različnih literarnih področjih, a imata mnogo stičnih točk, kakor :so njuni pogledi na kulturo, na slovensko zgodovino, na vero, nia svobodo, na narod, na umetnikovo poslanstvo.
Prešernova proslava se je začela kmalu po 17. uri, ko je Marko Sosič prebral skupno izjavo, kjer so 'bila predvsem prikazana prizadevanja slovenske skupnosti v Italiji, da doseže enakopravnost slovenskega jezika v javnih ustanovah. Nato je nastopil zbor Škodenj-Mačikolje, ki ga vodi Dušan Jakomin. Številni mešani zbor je izvajal Adamičevo Našo pesem, Simonitijevo Kolo, Fieišmanovo Pod oknom in Nedvedovo Odmevaj spev.
Za zborom je nastopil tenorist Bruno Kralj, ki je zapel Kaimila Maška pesem (na Prešernovo besedilo) Strunam. Mojca in Črt šiškovič sta odigrala III. dn IV. stavek 2. Sonatine Alojza Srebotnjaka za violino in 'klavir. Sopranistka Ljuba Berce Košuta je izvedla F. S. Vilharja samospev Nezakonska mati.
Med glasbenimi točkami so igralci Aleksij Pregare, Stanislava Boninsegna, Miranda Caharija in Stojan Colja recitirali Prešernove poezije, podali nekaj značilnih odlomkov iz Cankarjevih del ter nekaj sestavkov iz nalog dijakov Majde Košuta, Nives Košuta, Suzane Pentot, Roberta Pescatorija in Eliane Premolim Njihove naloge so bile nagrajene na natečaju, ki sta ga ob slovenskem kulturnem razpisali Slovenska prosveta in Slovenska prosvetna zveza z naslovoma: življenje v knjigi 'ter Človek ustvarja kulturo in kultura oblikuje skupnost.
Med akademijo so kazali na platnu poleg Prešernove dn, na koncu, Cankarjeve slike, ikar je bilo povsem na mestu, slike slovenskih likovnikov iz Trsta. Kakšno zvezo iso imele omenjene projekcije s Prešernovo proslavo, ni menda nihče razumel. To je bil tudii edini viden nedosta-tek na akademiji, ki je sicer potekala ubrano, disciplinirano in kulturno, kakor se spodobi za veliki slovenski praznik.
Uspel pevski koncert v Devinu
V .nedeljo 8. februarja popoldne je bil v prostorih Kulturnega krožka Devim-Šti-van pevski koncert domačega dekliškega zbora, ki ga vodi Herman Antonič. Zbor šteje devet članic in je pred leti marljivo nastopal po naših odrih. Sedaj je na novo oživel in pripravil prijeten program, ki je zelo zadovoljil zbrano občinstvo. Spoprijel se je z nekaterimi težjimi skladbami in jih tudi tehnično dovršeno izpeljal do konca. S tem je dokazal, da ima v sebi odlične prvine, katerim manjka samo vztrajnost do požrtvovalnega dela in neprekinjenih vaj.
Nekatere pesmi so tako ugajale, da si je publika želela njih ponovitve, čemur so izvajalci radi ustregli. Saj je to bilo iskreno priznanje [njihovemu prizadevanju.
Ko starejši rod prisostvuje nasitopu mladih (mlade pevke, mlad pevovodja, mlad napovedovalec) je tega vesel tudi ker vidi, da ni sejal zaman. Ti nas bodo vredno nasledili na kuliturni njivi, ki čaka novih moči, novih prijemov. Hvaležni smo tej skupini in žalimo, da bi napredovala sebi v zadovoljstvo, občinstvu v veselje in narodu v ponos.
Izreden slovenski večer v Slomškovem domu v Bazovici
V sredo 28. januarja je bila dvorana Slomškovega doma v Bazovici nabito polna. Občinstvo je z veliko zavzetostjo in zanimanjem sledilo diapozitivom slovenskega alpinista Marjana Manfrede, člana VI. jugoslovanske alpinistične odprave na Himalajo, ki je bila od 11. avgusta do 12. novembra 1975.
Odprava, katere člani so bili izključno Slovenci, je dosegla doslej naj večji uspeh jugoslovanskega (in slovenskega) alpinizma v itujih gorah, saj je premagala izredno težko južno stetno 8481 m visokega Makalitja.
Na vrh so se povzpeli: 6. oktobra Stane Belak in Marjan Manfreda (gasit večera), 8. oktobra Janez Ažman in Nejc Zaplotnik, 10. oktobra Viktor Grošelj in Ivan Kotnik ter 11. oktobra Janez Dovžan. Vzpon je terjal od Manfrede hudo žrtev: zaradi zammznjenosti je izgubil prste na desni nogi. A to ga nič ne moti in ga tudi ne bo motilo, kot se je sam šegavo izrazil, da se ne bi udeležil odprave na najvišjo goro sveta že prihodnje leto.
Diapozitivi in razlaga gosta so odkrili vsem udeležencem večera pogum, junaštvo, drznosit in spretnost gorskih osvajalcev. Hvaležni smo dragemu gostu za posredovanje teh lepot. - A. M.
••''''l^lllllllllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllUIIIIIIIINIIIIIIIIII,lllllllllll,IIIhllHIHIHIIIIIinilinillIHMn
FLORIJAN DOLINAR ★
Njena zadnja maša
★	(5)
Tone jo je zagotavljal: »Prihodnjo pomlad bo Nemcev konec. Ruski junaki so Že za Zaleznimi vrati, Poljska je osvobojena in skoraj bodo ruski tanki stopili v Prago. Dobili smo nove puške in mitraljeze.« Pokazal ji je zbrojevko, prav na grobo izdelano. »A kosi 'in razbija kot za stavo.«
»In kaj misliš bo s Tinetom in njegovimi?«
»Zamudil je amnestijo. On in njegovi bodo neodrešeni.«
Terenci so spretno organizirali stare Potovke in nekatere ženske, posebno tisto, ki so bile večkrat pri obhajilni mizi; postale so izvežbane kurirke. A včasih je kateri nepričakovano zdrsnilo z jezika.
»Z božjo pomočjo bomo že vse farje dn balo gardo pobili,« Tam v hribih za Reč-JQm ni treba bogatega slovarja. S par sto
besedami se lahko pomeniš veliko, pravzaprav vse. »To bo maševanje!« Hotela je reči maščevanje.
Tam v tistih grapah rabijo malo besed in tudi izgovarjava je bolj skopa. Maševanje pravimo pri nas in maščevanje tam v dolini, kjer so 'šolani ljudje; kdo bi se pulil za par zlogov!
»Bojim se, da bodo ob koncu vojne, kadar zmagamo, vsi likvidirani, Tine in vsi...« Tone je čutil, da je 'bleknil preveč.
»Kdo so tisti vsi?« ga je prijela za besedo Zinka. Ne skrivaj pred mano, so prosile njene oči. A izza ovinka se je prikazal tisti tujec s podvitimi brki, ki jima je kazal hrbet vse dotlej in je spremljal Toneta, zato je šepnil, kot da bi se hotel otresti more, ki ga dači.
»Živec, ki vodi seznam likvidacij, mi je pravil, da Mimika 'izdaja naše pohode. Tudi ona ije na seznamu...«
Zinka se je prijela za glavo. Skoraj bi zavpila, a Tonetov namig oči, da se nekdo 'približuje, jo je spravil v ravnovesje. Pomagala mu je oprtati nahrbtnik, a ko se je sklonil k njej, se mu je odmaknila.
»Pa drži zase, Zina.« Medtem je pri-
stopil 'tisti zagoreli iz Katalonije menda, pozabila je že, odkod, pozdravil jo je z dvignjeno pestjo in z oguljenim pozdravom: Smrt fašizmu. Imel je prisekana usta v obliki trikotnika, da ni mogel skriti porumenelih zob in mu je bil smeh kronično nakramžen. Vzela ju je noč dn hrib na levi strani mlina ju je dokončno pogoltnil.
Zinka vso noč ni mogla spati. Le proti jutru je malo zadremala, pa še tisti kanček spanja je bil posut s čudnimi sanjami, katerim ni videla ne repa ne glave.
Sestre zjutraj kar ni upada pozdraviti, čeprav je bila to navada mlajših sester in jo je redko opustila. Minika dn Zinka sta bili vendar veliki prijateljici, zato jima medsebojno lasanje ni škodovalo. Sestri je bilo nerodno, posebno ker se je v Zinko razlila čudna mehkoba, ki ji ni vedela pomena. V polspanju se je mlajša večkrat pogovarjala s starejšo. Ob jutrih je skušala Minika Zbrati njen zmeden rožen-kranc, pa ji je ostal v rokah de velik kup nesmisla.
Mdajiša je odtlej prešla iz napada v obrambo. Težko ji je hilo predajati svoje
postojanke, ki so bile še včeraj tako močne.
»Ali veš, da timajo partizani tudi duhovnike med seboj?«
»Tudi Kristus je imel Judeža pri sebi, pa še rad ga je imel..«
»Ah, že spet sitnariš z biblijo, kakor kak star pismouk. Vem, da so med njimi praktični katoličani kot Fajfar, Kocbek, Brecelj in Stanonik. Vsi ti iso ponesli katoliško Slovenijo v Osvobodilno fronto.«
»Samo majhen del, dragica, le hudo majhen del, imenuj jih krščanske socialiste ali karkoli že.« A sestra je imela močnejše adute za bregom.
»Dr. Kuhar, Koroščeva desna roka in jugoslovanski rojalisti pozivajo vsak večer domobrance, naj se skupno ali posamič pridružijo Titovi Osvobodilni fronti.«
»Ne bodi tako otroče, Zinka. Komunisti čistijo lastne vrste in trebijo plevel z lastnih njiv. Kaj misliš, kaj bi napravili z oficirji in z večino, ki marksizma ne morejo prebaviti? Najbrž jih bodo ujčkali, kakor ti ujčkaš svojega nečaka in Marjetico? Norica!«
Minka je vzela s palice Cankarja in odprla itam, kjer je bil napisan z debelimi črka naslov »Tuja učenost« in pred njo porinila odprto knjigo. Zinka pa je potegnila iz nedrij Partizana, kjer je stalo poročilo, da iso se Angleži in Amerikanci izkrcali na Sicilija in jeli obkroževaiti Rim. Cete poljskega generala Atndersa so pa bile tiste edinice, ki so se upale spoprijeti na nož s Hitlerjevimi oddelki. A Partizan ni generala Andersa nikdar omenjal. Tisti na vrhu iso vedeli, kdo je serviral zaveznikom resnico o Kartonu...
Tone je povedal Zinki, da so partijci .prevzeli popolno oblast nad oficirji in moštvom, zato je dekle priznalo, da se boji tistih Turkov po hostah bolj kakor onih na domobranskih postojankah. Pah-ieta, ki je Kovačev likvidator, se celo terenci boje. Celo Tone se ga boji. Gledali sta skozi okno v temne gozdove. Nekoč so sme plavale Skazi jase in obstale pod smrekami, skazi katere so vdirali plameni mladega jutra. Čigavi so danes? Ali so gozdovi še naši? Zdijo se jima vsi tako črni! Tako črni.
(Drugič naprej)
ri
Maksim Gorki na goriškem odru
Kot tretjo predstavo v rednem abonmaju gledališke sezone v Gorica je SSG iz Trsta postavilo na oder dramo Maksima Gorkega »Barbari«. S to igro je gledališče že prej nastopilo v Trstu in je bilo deležno ugodne kritike.
Dramo kot tabo je težko postaviti na oder, ker v njej skoro nii nobenega dajanja, nič posebnega se v njej ne zgodi. Zato 'So ostali razočarani ti siti, bi so šli v gledališče, da bi videli neko zgodbo, ki se zapleta in razpleta, ‘kot je to v klasičnih dramah. V prikazanem delu tega ni; opisujejo se le usode različnih rusikih ljudi iz podeželja, ki živijo drug poleg drugega, se zadevajo drug ob drugega, se v svojih življenjskih usodah -tudi križajo, vendar kakega protagonista v drami ni, le slikanje usod.
Zato se ne čudim, da so nekateri ob koncu bili nekoliko razočarani. Vendar neutemeljeno, kajti režisersko in igralsko je bilo delo zelo visoko postavljeno.
Režiser Stevo Žigon iz beograjskega narodnega gledališča ni imel lahke naloge, kako postaviti na oder takšno delo, kjer vidnih konfliktov ni; kjer je treba prikazati usode in duševno razpoloženje ljudi. Nevarnost je, da zaide v patetičnost in statičnost, to je v enoličnost. Režiser se je vsemu temu izognil in dejanje na odru razgibal z raznimi prijemi, ne nazadnje s preprosto ograjo čez ves oder. Tudi igralce je spretno uvedel v njih usode, da so bili res vsak zase svojstven lik.
Igralci so vsi brez izjeme zvesto sledili režiji. Zato so pokazali izredno zlito in uigrano Skupino, v kateri npr. ni bilo »primadone«. Kajti tudi Lidija Kotalavi-červa, bi je kot Nadežda Polikarpovma dominirala v igri, je le odigrala odkazano ji vlogo. Zato velja pohvaliti celoten igralski ansambel.
Ob koncu želimo še to, da bi abommaj-
jugoslavanski strani. Mednarodni prehod bo razpolagal z osmimi stezami za osebne avtomobile, štirimi za avtobuse in štirimi za tovornjake.
S slovensko odpravo na Himalajo
Zveza slovenske katoliške prosvete je v zadnjem tednu januarja pripravila vrsto kulturnih večerov, ki jih je imel dr. Andlovič iz Šempetra pri Gorici. S skiioptič-nimi slikami, filmom in živo besedo je udeležencem prikazal pot in uspehe slovenske odprave na Himalajo in sicer na 7.409 m visoki Kambagčen. Predavatelj se je kot zdravnik sam udeležil odprave in je diapozitive in film sam posinel. Zato je bila njegova beseda tembolj živa.
Do sedaj je dr. Andlovič pokazal svoje slike v števarjanu, Podgori, Štandrežu in Gorici. Tudi druge vasi imajo namen ga povabiti. To bi bilo zelo prav, ker je njegovo predavanje v resnici zanimivo in ga lahko ima v katerem koli večjem prostoru.
VI. zamejski festival domače zabavne glasbe
SKPD »F. B. Sedej« in ansambel Lojzeta Bledeta iz Števetrjana razpisujeta VI. zamejski festival domače zabavne glasbe, ki bo 19. in 20. junija 1976 v Števarjanu.
Udeležijo se ga lahko vsi slovenski domači zabavni ansambli 'iz domovine in zamejstva. Prireditelj prevzame stroške za prenočišče, kosilo in večerjo. Prijaviti se je treba najkasneje do 20. marca 1976 na naslov: SKPD »F. B. Sedej« - Trg Svobode, 6, 34070 S. Floriano del Collio - Števerjan, Garizia.
V prijavi je treba navesti točen naziv in naslov ansambla, ime in priimek, kraj in datum rojstva ter sedanje bivališče tako za vodjo ansambla kot za vsakega člana posebej. Do 20. marca je treba poslati tudi dve skladbi v dveh izvodih, s katerima misli ansambel nastopiti, besedilo v
APOSTOLSTVO SVETEGA CIRILA IN METODA IZ GORICE
vabi ob 175 letnici rojstva svetniškega škofa A. M. Slomška in ob 125-letnici ustanovitve ACM to nedeljo 15. februarja na
EKUMEiNSKO PROSLAVO
Spored
■ ob 15.00 v cerkvi sv. Ivana:
besedno bogoslužje za krščansko edinost;
■ ob 16.00 v dvorani Katoliškega doma:
— nastop ekumenskega zbora
— slavnostni govor dr. J. Rajhmana
— recitacije
— predvajanje diapozitivov z lanskega ekumenskega romanja po Zahodni Nemčiji.
Vljudno vabljeni vsi člani ACM, prijatelji krščanske edinosti in mladina.
ske predstave bile bolj redne. Zimski me-saai so najbolj primerni za gledališke predstave, a do sedaj so bile le trd, čeprav gre zima že h kancu. - K. H.
»Meh za smeh« na Goriškem
Kljub negotovosti so koroški študentje prišli na Goriško z lutkovno igrico »Meh za smeh«. V treh dneh so z njo gostovali in razveselili otroke v Števerjanu, na Ple-šivem, v Gorici, štandrežu in v Doberdobu. študentska skupina .lutkarjev je sama v celoti pripravila vse od lutk, ki so jih sami sešiti, do vsebine igrice in do nastopa samega. Skupina šteje devot nastopajočih oseb.
Koroškim študentom čestitamo 'k njih prizadevnosti in smo jim hvaležni za njiih obisk.
V izdelavi načrti za prehod Š landrež-Vrtojba
Goriški občinski odbor je razpravljal o problemih v zvezi z izvedbo novega mednarodnega prehoda štandrež-Vrtojba. Odbor .je ugotovil — zlasti še spričo sporazuma v Osimu — da je nujno treba pripraviti načrte za uresničitev prepotrebne infrastrukture pred koncem junija.
Odbor se je formalno obvezali, da se bo držal omenjenega roka ne samo, kar zadeva upravne zahteve, temveč bo čimprej tudi določil značilnosti objekta, ki je temeljne važnosti ne samo za razvoj mesta in tpokrajine, temveč tudi vsega zaledja v deželnem merilu.
Mejni prehod bo moral obsegati urade za carino, mejno policijo, za orožnike, ži-vinazdravniško službo in preostale infrastrukture, s katerimi mora razpolagati trgovinski in turistični promet. Objekt se bo .seveda moral skladati in dopolnjevati s .strukturama, ki jih bodo uresničili na
dveh izvodih in kratko zgodovino ansambla tudi v dveh izvodih.
Skladbe, ki jih bodo izvajali ansambli, morajo biti izvirne in prvič podane na festivalu v Števerjanu.
Razdeljene bodo sledeče nagrade: 150.000 lir za najboljšo melodijo, 100.000 lir za najboljšo izvedbo, 50.000 lir za najboljšo pevsko skupino oz. najboljšega solista, 50.000 lir za najboljše 'besedilo in 100.00 lir, dar revije »Stop« iz Ljubljane, ki jo bo podelilo občinstvo. Poleg tega bosta podeljeni še nagrada revije »Anitena« iz Ljubljane ter trofeja ansambla Lojzeta Bledeta.
PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ«
DRAMSKI ODSEK
uprizori
v nedeljo 15. februarja 1976 ob 17. uri v prosvetnem domu »Anton Gregorčič« v ŠTANDREŽU komedijo v dveh dejanjih
Branislava Nušiča
sumljiva
Režija Mira Štrukljeva
Pastirček štev. 5
Najprej je predstavljen mesec februar-svečan: astronomske 'zanimivosti tega meseca, pa iz slovstvene zgodovine, potem mii in vera v .tem mesecu, nekoliko folklore ter pogled v naravo.
Pesmi je to pot kar lepo število. Največ jih je prispevala Zora Saksida {Sne-žaku v slovo; Svečke, svečke...; Pustna; O nesrečnem zajčku, Mesec in zvezde). Od Ljubke Šorli sita dve: Sneženi mož in Dnevi v tednu, A. G. pa je napisali pesem Narobe svet. Uglasbena pesem je Jožek in živalice.
Zanimiva je zgodba o dečku {napisal Jože), iki se je znal razgovairjati z Jezusom. Tako naj bi ise znali razgovairjati tudi mi. V februarju se spominjamo tudi Marijinih prikazovanj v Lurdu. O tem govori spis »Deklica, kateri je govorila Marija«, ki se bo nadaljeval.
Iz živalskega sveta nam Rada predstavi ptico čuka, iz rastlinskega pa krompir. Branko opiše smuk, slalom in veleslalom. Anamarija Frandoldč je napisala sestavek o ubogi sinički. »Pastirček« se spomni tudi našega pesnika Franceta Prešerna ob novi obletnici njegove smrti (8.2.1849).
Tomaž predstavi očeta sikavtizma Baden Povella, skavtinja Potonika pa pove, kdaj pride ljubezen. Splača se prebrati »Zanimivosti in še kaj«, tudi »Za smeh« je nekaj, uganke in zanke je pripravil Branko, mladi dopisniki pa so napolnili šest strani. Prednjačijo ponovno iz Rupe-Peči, oglasili so se pa celo iz Toronta v Kanadi. Zanimiv je odgovor, ki ga daje urednik Anastaziji Devetak z Vrha, zakaj pustne šeme. - j k
Smrt zgledne redovnice
Družino dr. Igorja Franka iz Gorice je hudo prizadela smrt Vide Franko, s, Do-lorase, bivše prednice Karmela na Selu. Izgubila je življenje pri požaru, ki je nastal v samostanu. Bila je izredno dobra in zvesta redovnica, ki je kljub izredno težkim časom vztrajala v dobrem do konica. Dr. Franku in družini izrekamo globoko sožalje.
Razkrinkan komunistični odbornik
V občini št. Jakob v Rožu na Koroškem je slovensko zastopstvo predlagalo na občinski seji, naj se slovenskemu pevskemu zboru »Rož« odobri prispevek v znesku 3.000 šilingov; za ta predlog so glasovali trije odborniki slovenske liste, proti pa odborniki ljudske 'im socialistične stranke ter komunistični odbornik. O zadevi je poročal tudi »Naš tednik« iz Celovca, pa mu je omenjeni komunistični odbornik po imenu Johann Sitter poslal dopis, češ da on ni glasoval proti slovanskemu predlogu.
Toda dz zapisnika šentjakobske občinske seje jasno sledi, da je 20 odbornikov glasovalo proti, trije pa za, občina pa ima vsega Skupaj samo 23 odbornikov. Še enkrat se je torej pokazalo, da ne socialisti ne komunisti ne pomagajo slovenskim zadevam, da pa so vsak čas pripravljeni požeti slovanske glasove. Seveda za obljube. Ko pa glasov mi, tedaj še obljube prenehajo in omenjene stranke odkrito pokažejo svojo protislovensko naravo.
Seminar za slovenski jezik v Ljubljani
Tudi lotos bo priredila filozofska fakulteta univerze v Ljublj-ami seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Seminar bo v prvi polovici julija in bo trajal trinajst dni. Namenjen je vsem tistim, ki poučujejo slovenščino ali se oa kateri koli drug način zanjo zanimajo. V poštev torej pridejo profesorji, učitelji, študentje in prevajalci.
Seminar je itako zgrajen, da ga lahko posečajo tudi osebe s skromnim poznanjem 'Slovenščine. Zanje so priskrbljene posebne lekcije, poleg rednih predavanj, ki jim lahko sledijo prek povzetkov v nekaterih jezikih (ruščini, angleščini, francoščini). Vsak udeleženec mora Obiskovati redna predavanja (2 uri na dan) in lektorske vaje (2 uri na dan). Dopolnilni program nudi udeležencem obisk kulturnih prireditev, znanstvenih in kulturnih ustanov, poldnevne poučne izlete po Ljubljaind in okolici ter celodnevni izlet v to ali ono območje slovenske zemlje.
Goriškemu šolskemu sindikatu je vodstvo seminarja poslalo dve prijavnici za dve štipendirani mesti, štipendija znaša okrog 3.000 ND ali 190 USA dolarjev. Z njo bo udeleženec kril tekoče stroške (za zajtrk, kosilo, večerjo itd.), medtem ko bo za stanovanje poskrbelo vodstvo seminarja. Rok za prijavo je najkasneje do 31. marca 1.1. Sindikat vabi zainteresirane osebe, naj napišejo prošnjo za štipendijo in jo izročijo kakemu članu izvršnega odbora sindikata - tajništvo Gorica.
★
Za cerkev na Ferlugah: Anica Fcrluga v spomin pok. Josipa Ferluga 3.800; Bruna Milkovič 1.000 lir.
Namesto cvetja na grob sestre Marije daruje Slavica Kocjančič za lačne 10.000 in za katoliški tisk 5.000 lir.
Za misijone: Julka šlrancar 3.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: B. M., Trst, 11.000; T. S., Trst, 4.000; dr. M. Š., Trst, 3.000; N. N., Sovodmje, 2.000; prijatelji iz Sovodenj, 5.000; č. M., Lignano, 4.000; N. N., Trst, 10.000 lir.
Za Mohorjevo družbo: G. Z. v spomin pok. M. Stojkoviča 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: v spomin pok. Olge Legiša daruje družina 5.000; Alojzija Pocarini 10.000 lir.
V počastitev spomina s. Vide Franko (M. Dolorose, bivše prednice Karmela na Selu) daruje družina dr. Igorja Franko za slovensko duhovnijo v Gorici 25.000 lir.
Silvija Ferlat, Gorica, daruje za sklad Katol. glasa 4.000 in iza Zavod sv. Družine ter Alojzijevišče po 5.000 lir.
Za cerkev na Sv. gori: Meri Parenzan, Trst, 5.000; N. N., Doberdob, 10.000 lir.
Za svetokriško cerkev: N. N. 100.000 lir.
Za cerkev na Banah:	Ersilia Renar
1.300; Avgust Vidau 500; Albina Malalan 400 lir.
OBVESTILA
Romanje v Rim ob beatifikaciji p. Leopolda
V nedeljo 2. maja bo božji služabnik p. Leopold Mandič proglašen za blaženega. Hrvaški 'katoličani bodo poleg slovesnosti v domovini priredili zopet veliko narodno romanje v Rim in Padovo, kjer je grob apostola edinosti p. Leopolda. Ker ima ponižni spovednik p. Leopold veliko .prijateljev tudi med našimi Primorci, zato prirejamo skupno romanje v Rim tudi mi s Tržaškega in Goriškega.
Spored: v petek 30. aprila odhod v Rim z obiskom Orvieta, v soboto 1. maja in v nedeljo 2. maja bivanje v Rimu, v ponedeljek 3. maja se vračamo; po kosilu v Padovi bomo obiskali grob novega blaženega in zvečer se vrnemo domov.
Za to štiridnevno romanje so stroški za vožnjo z avtobusi in vso oskrbo 60.000 lir. Vpisovanje se začne takoj in sicer v Gorici pri oo. kapucinih, v Trstu pa v trgovini Fortunato. Ob vpisu dobi vsak številko sedeža. Vsi, ki želite potovati Skupaj, 'se skupno prijavite. Romarje bosta spremljala kapucinska duhovnika p. Alfonz iz Trsta in p. Bruno iz Gorice.
Škofijsko združenje cerkovnikov v Gorici opozarja vse cerkovnike, ki so dosegli 60. leto starosti in tudi vse njihove župnike, da je treba izvajati to, kar je določeno v Pravilniku o delovnih odnosih cerkovnikov goriške nadškofije z dne 23. marca 1972 (glej Folium Eccil. j ulij-avgust 1972, str. 123, štev. 7 prvega dela z ozirom na član 11 in 12 drugega dela) in prizadete izplačati v višini 70 % zadnje mesečnine za vsako leto službe, upoštevajoč tudi leta, preden je stopil v veljavo omenjeni Pravilnik.
SKD »Hrast« iz Doberdoba vljudno vabi na vokalno instrumentalni koncert, ki bo v nedeljo 15. februarja ob 17. uri v župnijski dvorani v Doberdobu. Nastopila bosta tenorist Ludvik Ličer in prof. Hubert Bergant. Na sporedu bodo naslednji skladatelji: B. Ipavec, Schubert, Schumann, Lajovic, Chopin, Bach, Beethoven, Rimski Korsakov, Mozart, Donizetti in ruske narodne pesmi.
Glasbena Matica - Trst priredi v petek 13. februarja ob 20.30 v Kulturnem domu v Trstu šesti abonmajski koncert glasbene sezone 1975-76. Nastopila bosta Valteir De-špalj, čelist, ob klavirju pa Ivan Maček. Rezervacija vstopnic po tal. 418605.
V kinodvorani v Bazovici bo v nedeljo 15. februarja ob 18. uri Prešernova proslava, pri kateri sodelujejo osnovna šola »P. Trubar«, Slomškov dom in pevski zbor »Lipa«.
Tečaj za zaročence na Tržaškem bo v
Slomškovem domu v Bazovici. Srečanja bodo ofo torkih iin petkih ob 20.30. Na sporedu je devet srečanj. Prvo srečanje bo v torek 17. februarja. Predavala bo ga. Majda Musek iz Ljubljane. Naslov njenega predavanja je: Ljubezen, večni problem človeka. Drugo srečanje bo v petek 20. februarja. Govoril bo dr. Walter Dermota iz Ljubljane o vzgoji otirok.
Mo Trsi H
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 15. do 21. februarja 1976
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Glasba za harfo. 11.15 Mladinski oder: »Pestrna«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera dn naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 Nedeljski koncert. 16.30 šport in glasba. 18.00 »Torquato Tasso«. Drama. 19.40 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svatu. 22.10 Sodobna glasba in glasba za lahko noč.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovanskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade posiušavce.
18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Baletna glasba. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Glasba.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Revija glasbil. 17.00 Za mlade posiušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Trideset let gledališkega amaterstva v naši deželi. 19.25 Za najmlajše. 20.35 R. Strauss: »Arabella«, opera. 21.35 Glasba.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade posiušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Deželni koncerti. 19.10 Družinski obzornik. 20.35 Simfonični koncert. 21.20 Glasba.
četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade posiušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Slovanski znanstveniki na univerzi. 19.10 Dopisovanje Savio-Čop. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Skrivnost«. Drama. 21.35 Skladbe davnih dob. 21.55 Glasba.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade posiušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Kon-cartisti naše dežele. 19.10 Slovanska povojna lirika. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.55 Glasba za lahko noč.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade posiušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Simfonična glasba. 19.10 Liki iz inaše preteklosti. 19.40 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Slovenske balade: »Lepa Vida«. 21.10 Lahka glasba.
Ljubljanska TV
Spored od 15. do 21. februarja 1976 Nedelja: 8.30 Mladinski zbori v Celju. 9.05 Vzpon' človeka. 10.35 Otroška oddaja. 12.30 Filmska burleska. 12.55 OI Inns,bruck: Smučarski skoki. 15.50 Letošnji Prešernovi nagrajenci. 16.25 01 Innsbruck: Drsalna revija. 18.00 Okrogli svet. 18.20 »Hišica v preriji«. 20.00 Kapelski kresovi. 21.15 Ulcinj. 21.55 šport. 22.30 Sklepna slovesnost OI Innsbruck.
Ponedeljek: 15.40 OI Innsbruck. 17.10 Lutke. 17.40 Mala čudesa velike narave. 20.00 Bevk: »Težka pot«, drama. 20.50 Kulturne diagonale. 21.20 Kratki filmi.
Torek: 17.15 Veliki pust. 17.35 Mihec iz Lonneberga. 18.45 Narodna glasba. 21.00 »Teta Liza, nad.
Sreda: 17.15 Otroška oddaja. 17.30 Mojstri stare japonske obrti. 18.10 Po sledeh napredka. 18.45 Glasbeni amaterji. 20.00 »Obljubljena dežela«, film. 21.35 Fest 76.
četrtek: 17.30 Popotni 'tovariš. 17.45 Tako so živeli. 18.20 »Izkopavanje prihodnosti«, film. 20.00 Balzacova velika ljubezen. 21.10 S poti po Latinski Ameriki. 21.40 Simfonični orkester RTV.
Petek: 17.20 Pisani svet. 18.45 Cesta in mi. 18.50 Operacija brez noža. 20.05 Te-versanove pravljice. 20.50 Grafične tehnike. 21.40 Šerif v New Yorku.
Sobota: 14.55 Miinchen: Atletika v dvorani. 18.25 »Poto«, film. 20.00 »V vsaki sobi ženska«, film. 22.00 Opatija 76.
★
Vatikanski radio od 14. do 21. febr.
Vatikanska radijska postaja oddaja v slovenščini vsak dan ob 19. uri na frekvenčni dolžini 49, 41, 31 iin 25 m. Od 14. do 21. februarja bodo naslednje oddaje: 14.2.: Duhovna misel za šesto nedeljo; 15.2.: Oddaja za bolnike; govori dr. Janez Jenko; 16.2.: Od nedelje do nedelje s papežem Pavlom VI.; 17.2.: Sodobni svetniki: Ezekiel Moreno y Diaz; 18.2.: Verske aktualnosti; 19.2.: Za naše najmlajše, Pri-smodaloi; 20.2.: Ekumenski razgledi; 21.2.: Duhovna misel za sedmo navadno nedeljo.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 liir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo